Če ne marate pornografije, na FDV vstopajte skozi zadnja vrata

POSLUŠAJ ČLANEK
Razstava v avli Fakultete za družbene vede


V glavni avli Fakultete za družbene vede je v teh dneh na ogled precej specifična razstava z naslovom Send Nudes, ki po besedah avtorjev skuša prikazati telo in intimo kot polje kontradiktornih sil. Dela bi naj nastala v povezavi z znanstveno monografijo "Intimni življenjski stili študentov in študentk v Sloveniji" .

Gre za fotografije, ki prikazujejo golo človeško telo na različne načine. Najbolj nazorne si lahko v pomanjšani verziji ogledate desno, če vas res zanima, pa celotno razstavo brezplačno v avli FDV.

Avtorji poudarjajo, da so razstavo zasnovali z zavedanjem, da so telo, golota in spolnost teme, ki se pogosto znajdejo na meji družbene sprejemljivosti, in da je namen razstave med drugim tudi raziskovanje tega, »kakšen odnos torej gojimo do podob lastnega ali tujega telesa in kako vseprisotnost podob idealnih teles vpliva na samopodobo ter posledično intimo in spolnost?«

Nekateri študenti so se na dekanat pritožili čez razstavo, češ da ne želijo vsakič, ko stopijo v stavbo svojega študijskega prostora, gledati podob, ki jih bolj kot na umetnost, spominjajo na trdo pornografijo. Dobili so odgovor, naj uporabljajo drug vhod.

O tem, ali gre pri omenjeni razstavi za umetnost ali zgolj za poizkus nekaj posameznikov, da svojo notranjo raztreščenost potisnejo na plan in to poimenujejo umetnost, lahko podamo zgolj in samo subjektivno mnenje.

Vendar je pri tej stvari ključno nekaj drugega.

Svobodna umetnosti! Vsekakor in vedno! Vsaka umetnost za vsako ceno, vedno in povsod? Ne, hvala!


Verjetno se bo vsak (laik ali strokovnjak) strinjal, da gre v primeru razstave Send nudes za zelo specifično, eksperimentalno, provokativno in v vsakem pogledu avantgardno umetnost.

Razstava sama po sebi ni sporna. Sporno pa je mesto njenega razstavljanja in vsiljevanje njenih podob tistim, ki jim tovrstna umetnost ni blizu, ki jim ne ponuja umetniške zadovoljitve, pač pa pokvari apetit pri malici. Tovrstna razstava spada, ker obravnava zelo intimna področja, kot povedo tudi sami avtorji, v bolj intimne prostore kot je avla fakultete, skozi katero vsak dan vstopa več sto študentov.

Primeren prostor bi bila katerakoli druga soba v okviru fakultete, z obvestilom na vratih, da je v njej na ogled razstava, ki vsebuje zelo nazorne slike golote. Študentje, profesorji, vodstvo fakultete in vsi drugi, ki jim tovrstna umetnost predstavlja navdih, bi si tako lahko razstavo ogledali tolikokrat, kolikokrat bi si to zaželeli. Tisti, ki tega ne bi želeli, si je pač ne bi ogledali. Problema ne bi bilo.

Veliko je primerov, tako v literaturi, slikarstvu, filmski umetnosti … ko so se nad umetniškimi deli nekateri pohujševali in jih celo uničevali. Danes smo, upamo, to fazo, vsaj v zahodni kulturi, v glavnem prerasli. Vsak naj ustvarja, kar želi. Vendar pa naj tudi vsak gleda to, kar želi.

Obveznost ogleda?


Lani so se slišali glasovi, da je knjiga Evangelij za pitbule, Jiřija Bezlaja, neprimerna za priznanje Zlata hruška, ki označuje kvalitetno mladinsko literaturo in je podlaga za seznam bralne značke. Verjetno je res, nenazadnje je tudi sam avtor povedal, da knjige ni pisal za mlade in da knjiga nima vzgojnega momenta ter da je bil tudi sam presenečen nad uvrstitvijo na seznam bralne značke. Pa se vendar knjiga kot taka (četudi na seznamu mladinske bralne značke) nikomur ne vsiljuje. Zelo preprosto je iti mimo nje na polici v knjižnici, prav tako kot mimo del Markiza de Sada, če nam ne diši, da bi raziskovali najtemnejše dele naše psihe. Tudi če po naključju naletimo na njo, jo lahko mirno zapremo, če nam njena tema ne odgovarja.

Če pa nas v izobraževalni ustanovi, ki jo dnevno obiskujemo (in jo mimogrede financiramo vsi davkoplačevalci) ob vhodu pričakajo slike v velikosti reklamnih panojev, ki nazorno prikazujejo (umetniško obarvane ali ne) prizore golote, ki mejijo na pornografijo, pa ne moremo reči, da jih lahko spregledaš, se obrneš stran, ugasneš televizijo, zapreš knjigo … in lahko rečemo, da gre za posiljevanje širše javnosti z nečim, kar spada na alternativno sceno in ne v javni prostor (kar avla fakultete vsekakor je).

Kdo in zakaj ima potrebo po javnem »predpisovanju« tovrstne umetnosti študentom, je drugo vprašanje?

Cenzura in nazadnjaštvo?


Gre pri tem, da nas tovrstno vsiljevanje zelo specifične umetnosti širši javnosti moti, za nazadnjaštvo, čistunstvo, poizkus cenzure, pohujšanje v dolini Šentflorjanski …?

Gotovo bo kdo pomislil tudi na to. Vendar se naj tisti, ki se mu zdi, da je tako, vpraša, za kaj od tega je potem vendar šlo pred meseci, ko je nekatere (tudi iz »avantgardne scene«) tako zelo zmotil plakat z dojenčkom Zavoda Živim, da ga je bilo treba umakniti z avtobusov LPP. In za kaj od tega je šlo pred tremi leti, ko so se vrstile pritožbe čez projekcijo kratkega filma Čudež življenja o razvoju otroka v maternici na Prešernovem trgu pri frančiškanih? Naj tisti, ki jih plakat moti (zakaj že, saj slika ni v ničemer provokativna) uporablja drug avtobus ali naj se tisti, ki ga moti video prikaz bioloških dejstev znotraj ženskega telesa, sprehaja po drugem trgu?

Na prvi pogled sta temi povsem nepovezani. Na drugi pogled pa zelo. V naši družbi je očitno povsem sprejemljivo, javno in vsem na očeh, eksperimentirati s človeškim telesom in spolnostjo na najbolj bizarne načine. Javno povedati preprosto biološko dejstvo, da naravnemu produktu spolnosti v šestem tednu že bije srce, pa je nesprejemljivo in prepovedano.

V kako svobodni družbi v resnici živimo? In čigava je tista svoboda, ki je sprejemljiva in čigava je tista, ki ni?

[do_widget id=podcast-playlist-3]
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30