Če ne Janša, kdo je resnični krivec za razpad Šarčeve vlade?
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob odstopu Marjana Šarca in posledičnem razpadu njegove vlade se je slovenska politika še na en način znašla v novem položaju. Če je do zdaj večinoma veljalo, da so politični nasprotniki, osrednji mediji in levi javnomnenjski voditelji ob težavah, političnih krizah ali celo razpadanju levih vlad s prstom kazali na predsednika SDS Janeza Janšo, je tokrat drugače.
Razen osamljenih mimobežnih navedb, da želi Janša demontirati Šarčevo vlado, danes praktično vsi navedeni akterji priznavajo, da so razlogi za razpad oblasti nastali znotraj leve koalicije. Razlikujejo se le v prepoznavanju krivca za ta kaotični scenarij, kar je razvidno ob glasnih medsebojnih obtoževanjih ter prelaganju bremena krivde s svojih na ramena (nekdanjih) koalicijskih partnerjev.
Ampak kdo je torej resnični krivec, da smo Slovenci zgolj po letu in pol ponovno v brezvladju, čakajoč bodisi novo koalicijsko večino bodisi četrte zaporedne predčasne volitve?
Nekaj je jasno; krivec ni zgolj eden. Spodaj navajamo del odgovornosti, ki leži na posameznih akterjih. Začenjamo s tistim z največjo in nadaljujemo z onimi, ki nosijo manjšo krivdo
Ne glede na to koliko se okrog tega spreneveda, je največji krivec za razpad vlade Marjana Šarca nedvomno Marjan Šarec sam. Najprej že po funkciji sami - za delovanje skupine ljudi je odgovoren njen vodja. V tem smislu je očitek koalicijskih partnerjev, da kot vodja ekipe ni znal povezati (kot košarkarski trener ekipo, je dejal Zdravko Počivalšek) ter da je primanjkovalo komunikacije in občega sodelovanja, upravičen in povsem na mestu.
Kot tudi trditev nekaterih partnerjev, da je vlada razpadla predvsem zaradi notranjega razpada stranke LMŠ. Že tako ne preveč kadrovsko močna Šarčeva zasedba je, očitno zaradi notranjih trenj med frakcijami, že kmalu začela izgubljati ljudi - in to tiste najbolj razumne, zmerne, kredibilne.
Najprej denimo Šarčevega svetovalca za zunanjo politiko, Romana Kirma, češ da se odločitve v zunanji politiki oblikujejo mimo njega. Nato so začeli odhajati predstavniki tako imenovane "Lekove struje" - gospodarstvenik Vojmir Urlep, Metod Dragonja in na koncu še finančni minister Andrej Bertoncelj. Slednje je zabilo zadnji žebelj v krsto Šarčevih dolgoročnih zmožnosti vodenja vlade.
Iz Kamniške struje se je moral posloviti Brane Kralj, kar je utrdilo tretjo, tako imenovano "obveščevalno" strujo znotraj LMŠ, ki jo vodi Damir Črnčec. Ti dve sta se zapletli v številna zakulisna obračunavanja pri kadrovanju v (para)državnih podjetjih. Sodu dno pa je po ocenah poznavalcev izbil spopad za DUTB, ki jo je "kamniška" struja pod vodstvom Tomaža Beska želela z izvajanjem gradbenih poslov ohranjati pri življenju.
Šarec je tudi kriv za nespoštovanje zapisanega v koalicijski pogodbi, kar je še eden od upravičenih očitkov partnerjev. Izkazalo se je, da je bil Kamničan za to, da postane predsednik vlade, pripravljen podpisati karkoli, tudi realno neuresničljivo. Kasneje je zaradi tega trpelo sodelovanje z SAB, še predvsem pa z Levico - ti stranki sta zapisano vzeli najbolj resno.
Ob vsem tem se zdi, da je bilo vodenje koalicijske vlade Republike Slovenije enostavno prevelik zalogaj za človeka kapacitet Marjana Šarca. In slednje se ne bo spremenilo tudi v prihodnje.
Čeprav Luka Mesec, v veliki meri upravičeno, za propad "edine možne leve vlade" (kot jo je opredelila Alenka Bratušek) s prstom kaže na Marjana Šarca, pa je tudi sam s svojo stranko k temu prispeval levji delež.
Najprej zato, ker so hoteli krojiti vladno politiko na način, da v koaliciji uradno sploh ne sodelujejo. Kar pomeni, da so si pripisovali zasluge za dobre, niso pa prevzemali odgovornosti za slabe strani vladanja.
Obenem so se, ne nepričakovano, izkazali kot stranka, ki ni sposobna sklepanja kompromisov. Ti pa so vgrajeni v samo jedro sistema parlamentarne demokracije, še posebej takšne, ki preko volilnega sistema generira koalicijske vlade.
Po letu nekakšnega parakoalicijskega statusa je jasno, da Levica enostavno ni sposobna konstruktivnega sodelovanja, ki bi zahtevalo popuščanje pri njenih partikularnih interesih v korist skupnega dobrega. To je tudi sicer ena od značilnosti radikalnih strank (tako levih kot desnih). In slepiti se, da Levica ni radikalna stranka na slovenski politični sceni, slej kot prej trči z realnostjo, ki ta privid razblini.
Zmerna koalicijska vlada si s takšno stranko ne more pomagati, kar bo v prihodnosti spoznal vsakdo, ki bi se z Levico povezoval v koalicijo.
Manjši, a ne povsem nezanemarljivi del krivde za razpad Šarčeve vlade nosijo tudi koalicijski partnerji. Že na začetku se je vedelo, da koalicija petih strank, kjer sodelujeta dva bivša predsednika vlade, eden, ki si to čim prej obeta postati ter prekaljeni minister za vse vlade in čase, ne bo lahka partija za političnega novinca na na nacionalni sceni.
Že praksa prejšnje, Cerarjeve vlade, je nakazovala na hude razprtije med egi na vodstvenih položajih treh koalicijskih strank. Ko je Šarec s sestavo vlade povozil svoj predvolilni slogan, da je čas za ljudi nove generacije, se je vedelo, da ga bo ta nedoslednost slej kot prej udarila kot bumerang.
In res, z novo vlado ni prišlo do pomiritve egov, temveč je medsebojno komolčenje pri poudarjanju lastnih zaslug pred volivci še eskaliralo. Le usmerjeno je bilo proti novem tekmecu, zelencu, ki jim je pred nosom speljal dominantno pozicijo levo od sredine.
Alenka Bratušek je celotno Ministrstvo za infrastrukturo spremenila v lastno PR agencijo, ki kot pokvarjena plošča samo še kriči o velikih uspehih njenega ministrovanja. Karel Erjavec je pod pritiskom slabega volilnega rezultata še bolj soliral, kot smo od njega vajeni in koaliciji skakal v hrbet z neusklajenimi predlogi. Nekoliko bolj konstruktivna sta bila Dejan Židan in še posebej Zdravko Počivalšek, a tudi onadva sta s svojimi poslanci znala kakšno odigrati po svoje.
Ekipa je dejansko delovala kot razglašena "pleh banda", v kateri vsakdo trobi po svojih notah.
Del krivde leži tudi na osrednjih medijih, ki se nikakor niso hoteli sprijazniti z volilnim razpletom in možnostjo, ki se je v danih razmerah ponujala kot najbolj mogoča ter za Slovenijo tudi najbolj smiselna. To je, da prepričljivi zmagovalec volitev, ki je vse ostale stranke porazil z dvakratno prednostjo, sestavi zmerno, uravnoteženo desno-levo sredinsko vlado.
Da je politika to opcijo preskočila in kot prvo raje izbrala poskus povezovanja šestih strank levo od sredine, je v dobršni meri botroval tudi siloviti medijski pritisk na levoliberalni stranki SMC in SAB, naj se ne pogovarjata z Janšo. Javne zahteve po opredeljevanju proti sodelovanju s SDS so se stalno vrstile že v predvolilnem času ter dodatno okrepile po volitvah. In to je najmanj nedemokratično, če že ne povsem neprimerno in nedostojno za osrednje medije, ki imajo v demokraciji svojevrsten namen in vlogo ter s tem tudi določeno odgovornost.
In navsezadnje, kanček svoje odgovornosti za situacijo, v kateri se je znašla Slovenija, nosijo tudi slovenski volivci. Bolje rečeno tisti del volilnega telesa, ki neprestano naseda na politiko "novih obrazov" kot nekakšen odgovor na nesposobnost ter izpraznjenost leve politične elite na eni strani ter v dobršni meri umetno ustvarjen strah pred Janšo na drugi strani.
Resda ti volivci pravilno presojajo, da se je slovenska levica vsebinsko in idejno izpraznila. Oziroma da jo od zagovarjanja interesov delavstva vse bolj odnaša v radikalne ideološke prakse, katerih simbol je odstranjevanje pisoarjev z javnih stranišč na Fakulteti za družbene vede. A če volivci želijo v strankah levo od sredine spodbuditi vsebinsko razpravo o tem, kaj naj bi politična levica v 21. mestu zagovarjala in zastopala, bi jo za desetletje "švercanja" na "antiJanša" refleksu morala kaznovati s hudim volilnim porazom in vsaj enim mandatom desnosredinske vlade.
To bi bil nauk, ki bi bil dolgoročno koristen tako za Slovenijo kot tudi za celoten levi politični pol. Da bi po dobrem desetletju povzpetništva, komolčarstva, rovarjenja po (para)državnih podjetjih, priskledniškega političnega kadrovanja in kanaliziranja javnega denarja v zasebne vrtičke izpostav razmahnjene "civilne družbe", končno doživela streznitev in posledično katarzo.
Razen osamljenih mimobežnih navedb, da želi Janša demontirati Šarčevo vlado, danes praktično vsi navedeni akterji priznavajo, da so razlogi za razpad oblasti nastali znotraj leve koalicije. Razlikujejo se le v prepoznavanju krivca za ta kaotični scenarij, kar je razvidno ob glasnih medsebojnih obtoževanjih ter prelaganju bremena krivde s svojih na ramena (nekdanjih) koalicijskih partnerjev.
Ampak kdo je torej resnični krivec, da smo Slovenci zgolj po letu in pol ponovno v brezvladju, čakajoč bodisi novo koalicijsko večino bodisi četrte zaporedne predčasne volitve?
Nekaj je jasno; krivec ni zgolj eden. Spodaj navajamo del odgovornosti, ki leži na posameznih akterjih. Začenjamo s tistim z največjo in nadaljujemo z onimi, ki nosijo manjšo krivdo
1. Marjan Šarec
Ne glede na to koliko se okrog tega spreneveda, je največji krivec za razpad vlade Marjana Šarca nedvomno Marjan Šarec sam. Najprej že po funkciji sami - za delovanje skupine ljudi je odgovoren njen vodja. V tem smislu je očitek koalicijskih partnerjev, da kot vodja ekipe ni znal povezati (kot košarkarski trener ekipo, je dejal Zdravko Počivalšek) ter da je primanjkovalo komunikacije in občega sodelovanja, upravičen in povsem na mestu.
Kot tudi trditev nekaterih partnerjev, da je vlada razpadla predvsem zaradi notranjega razpada stranke LMŠ. Že tako ne preveč kadrovsko močna Šarčeva zasedba je, očitno zaradi notranjih trenj med frakcijami, že kmalu začela izgubljati ljudi - in to tiste najbolj razumne, zmerne, kredibilne.
Najprej denimo Šarčevega svetovalca za zunanjo politiko, Romana Kirma, češ da se odločitve v zunanji politiki oblikujejo mimo njega. Nato so začeli odhajati predstavniki tako imenovane "Lekove struje" - gospodarstvenik Vojmir Urlep, Metod Dragonja in na koncu še finančni minister Andrej Bertoncelj. Slednje je zabilo zadnji žebelj v krsto Šarčevih dolgoročnih zmožnosti vodenja vlade.
Iz Kamniške struje se je moral posloviti Brane Kralj, kar je utrdilo tretjo, tako imenovano "obveščevalno" strujo znotraj LMŠ, ki jo vodi Damir Črnčec. Ti dve sta se zapletli v številna zakulisna obračunavanja pri kadrovanju v (para)državnih podjetjih. Sodu dno pa je po ocenah poznavalcev izbil spopad za DUTB, ki jo je "kamniška" struja pod vodstvom Tomaža Beska želela z izvajanjem gradbenih poslov ohranjati pri življenju.
Šarec je tudi kriv za nespoštovanje zapisanega v koalicijski pogodbi, kar je še eden od upravičenih očitkov partnerjev. Izkazalo se je, da je bil Kamničan za to, da postane predsednik vlade, pripravljen podpisati karkoli, tudi realno neuresničljivo. Kasneje je zaradi tega trpelo sodelovanje z SAB, še predvsem pa z Levico - ti stranki sta zapisano vzeli najbolj resno.
Ob vsem tem se zdi, da je bilo vodenje koalicijske vlade Republike Slovenije enostavno prevelik zalogaj za človeka kapacitet Marjana Šarca. In slednje se ne bo spremenilo tudi v prihodnje.
2. Levica
Čeprav Luka Mesec, v veliki meri upravičeno, za propad "edine možne leve vlade" (kot jo je opredelila Alenka Bratušek) s prstom kaže na Marjana Šarca, pa je tudi sam s svojo stranko k temu prispeval levji delež.
Najprej zato, ker so hoteli krojiti vladno politiko na način, da v koaliciji uradno sploh ne sodelujejo. Kar pomeni, da so si pripisovali zasluge za dobre, niso pa prevzemali odgovornosti za slabe strani vladanja.
Obenem so se, ne nepričakovano, izkazali kot stranka, ki ni sposobna sklepanja kompromisov. Ti pa so vgrajeni v samo jedro sistema parlamentarne demokracije, še posebej takšne, ki preko volilnega sistema generira koalicijske vlade.
Po letu nekakšnega parakoalicijskega statusa je jasno, da Levica enostavno ni sposobna konstruktivnega sodelovanja, ki bi zahtevalo popuščanje pri njenih partikularnih interesih v korist skupnega dobrega. To je tudi sicer ena od značilnosti radikalnih strank (tako levih kot desnih). In slepiti se, da Levica ni radikalna stranka na slovenski politični sceni, slej kot prej trči z realnostjo, ki ta privid razblini.
Zmerna koalicijska vlada si s takšno stranko ne more pomagati, kar bo v prihodnosti spoznal vsakdo, ki bi se z Levico povezoval v koalicijo.
3. Koalicijski partnerji po tem vrstnem redu: DeSUS, SAB, SD, SMC
Manjši, a ne povsem nezanemarljivi del krivde za razpad Šarčeve vlade nosijo tudi koalicijski partnerji. Že na začetku se je vedelo, da koalicija petih strank, kjer sodelujeta dva bivša predsednika vlade, eden, ki si to čim prej obeta postati ter prekaljeni minister za vse vlade in čase, ne bo lahka partija za političnega novinca na na nacionalni sceni.
Že praksa prejšnje, Cerarjeve vlade, je nakazovala na hude razprtije med egi na vodstvenih položajih treh koalicijskih strank. Ko je Šarec s sestavo vlade povozil svoj predvolilni slogan, da je čas za ljudi nove generacije, se je vedelo, da ga bo ta nedoslednost slej kot prej udarila kot bumerang.
In res, z novo vlado ni prišlo do pomiritve egov, temveč je medsebojno komolčenje pri poudarjanju lastnih zaslug pred volivci še eskaliralo. Le usmerjeno je bilo proti novem tekmecu, zelencu, ki jim je pred nosom speljal dominantno pozicijo levo od sredine.
Alenka Bratušek je celotno Ministrstvo za infrastrukturo spremenila v lastno PR agencijo, ki kot pokvarjena plošča samo še kriči o velikih uspehih njenega ministrovanja. Karel Erjavec je pod pritiskom slabega volilnega rezultata še bolj soliral, kot smo od njega vajeni in koaliciji skakal v hrbet z neusklajenimi predlogi. Nekoliko bolj konstruktivna sta bila Dejan Židan in še posebej Zdravko Počivalšek, a tudi onadva sta s svojimi poslanci znala kakšno odigrati po svoje.
Ekipa je dejansko delovala kot razglašena "pleh banda", v kateri vsakdo trobi po svojih notah.
4. Osrednji mediji
Del krivde leži tudi na osrednjih medijih, ki se nikakor niso hoteli sprijazniti z volilnim razpletom in možnostjo, ki se je v danih razmerah ponujala kot najbolj mogoča ter za Slovenijo tudi najbolj smiselna. To je, da prepričljivi zmagovalec volitev, ki je vse ostale stranke porazil z dvakratno prednostjo, sestavi zmerno, uravnoteženo desno-levo sredinsko vlado.
Da je politika to opcijo preskočila in kot prvo raje izbrala poskus povezovanja šestih strank levo od sredine, je v dobršni meri botroval tudi siloviti medijski pritisk na levoliberalni stranki SMC in SAB, naj se ne pogovarjata z Janšo. Javne zahteve po opredeljevanju proti sodelovanju s SDS so se stalno vrstile že v predvolilnem času ter dodatno okrepile po volitvah. In to je najmanj nedemokratično, če že ne povsem neprimerno in nedostojno za osrednje medije, ki imajo v demokraciji svojevrsten namen in vlogo ter s tem tudi določeno odgovornost.
5. Slovenski volivci
In navsezadnje, kanček svoje odgovornosti za situacijo, v kateri se je znašla Slovenija, nosijo tudi slovenski volivci. Bolje rečeno tisti del volilnega telesa, ki neprestano naseda na politiko "novih obrazov" kot nekakšen odgovor na nesposobnost ter izpraznjenost leve politične elite na eni strani ter v dobršni meri umetno ustvarjen strah pred Janšo na drugi strani.
Resda ti volivci pravilno presojajo, da se je slovenska levica vsebinsko in idejno izpraznila. Oziroma da jo od zagovarjanja interesov delavstva vse bolj odnaša v radikalne ideološke prakse, katerih simbol je odstranjevanje pisoarjev z javnih stranišč na Fakulteti za družbene vede. A če volivci želijo v strankah levo od sredine spodbuditi vsebinsko razpravo o tem, kaj naj bi politična levica v 21. mestu zagovarjala in zastopala, bi jo za desetletje "švercanja" na "antiJanša" refleksu morala kaznovati s hudim volilnim porazom in vsaj enim mandatom desnosredinske vlade.
To bi bil nauk, ki bi bil dolgoročno koristen tako za Slovenijo kot tudi za celoten levi politični pol. Da bi po dobrem desetletju povzpetništva, komolčarstva, rovarjenja po (para)državnih podjetjih, priskledniškega političnega kadrovanja in kanaliziranja javnega denarja v zasebne vrtičke izpostav razmahnjene "civilne družbe", končno doživela streznitev in posledično katarzo.
Zadnje objave
Vlada se je odločila: RTVS se ukinja!
25. 4. 2024 ob 15:50
Če živite v bloku, bo to vaša nova obveznost
25. 4. 2024 ob 12:18
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
22 komentarjev
IgorP
Slovenec kremenit 31. januarja 2020 ob 20:34 At 20:34
Igor, si mar večno v nekakem nezemeljskem stanju?
So taki tvoji komentarji vstopnica v nebeško kraljestvo?
To svoje kraljestvo si lahko nekam neseš!
helena_3
Glavni krivec je kar sam gospod Šarec. To je tudi avtor odličnega članka že napisal. Kaj se pa loteva dela, ki mu ni kos. Če bi še malo mislil in ne samo blebetal, bi lahko že vnaprej vedel, da je stopil v prevelike čevlje in da se bo spotaknil.
korosec.france
Šarac: " Ja, saj, če pa ne bo tako, bom pa sedel v Opoziciji ine drugim lepo režal...!"
je to politik, kandidat za državnika, voditelja Naroda, države? Opica !
korosec.france
Točno, perfektno.
Holzkomedijant je s svojim vladanjem svoji stranki total propadu, vse mu je razpadlo, obnaša in igra pa se z mediji, kot, da je ravnokar postal mandatar za novo vlado.
To pišem po drugih portalih, pa se sploh ne prime, kot, da marsikdo tega ne vidi.
Namesto, da bi se zaprl doma na podstrešje in se skril, hodi na glavni promenadi kot pav in deli nasvete, pametuje in kadruje-groza luzerska!
Kraševka
Slovenec 33
Pohvale vredna je vaša zgodovina DEMOKRACIJE še iz stare Grčije. Bravo !
1. PATRIOT - Kako lepo ste razložili kdo je - PATRIOT. To so ljudje, ki ljubijo DOMOVINO in vrednote svojih prednikov.
2. IDIOT - Tudi dobra razlaga, da je to ta, ki ne ljubi svoje države, niti svojega naroda in tudi ne spoštuje kulture svojih prednikov.
Po tej definiciji lahko takoj spoznamo, kam spadajo komunisti. Oni so zahtevali, da beseda NAROD, bi morala počasi izginiti, kajti prednost je imela Komunistična internacionala. In to počne še danes naša LEVICA.
Upam, da bodo Slovenci vendarle spoznali, da ni prav, da volijo IDIOTE.
IgorP
Kraševka V vednost! Tvoji PATRIOTI so se pred 75 leti bratili z lahi in švabi, danes pa z Madžari, Hrvati in Italijani! Z besedo "IDIOT" pa že presegate meje dobrega okusa, ljudje bodo prepoznali od prihaja seme sovraštva!
MEFISTO
Igor, si mar večno v nekakem nezemeljskem stanju? So taki tvoji komentarji vstopnica v nebeško kraljestvo?
Gump
menim, da clanek ni povzel bistva padca sarca
,kajti SARCA sta odnesla POZAR,PERTINAC TER FAKTOR
. ni pa JANSA,ki bi jim mogel servirati vse afere,kajti tudi CERAR je bil podoben diletant pa so bile afere samo na koncu. torej skriti asistent je moral biti zelo mocan in informiran,ter zainteresiran za nove volitve ali pa za sibko JANSEVO vlado
Ta izid odgovarja samo stranki SD IN GLOBOKI DRZAVI. ZAKAJ?? ker bi se dve leti diletantizma lahko privedlo do absolutne vecine JANSE IN CO.
PODOBEN SCENARIJ SO UPRIZORILI ZE OB OSAMOSVOJITVI,kajti vcasih je potrebno storiti korak nazaj pa obdrzis vse
Slovenec
Razlog zakaj je padla zadnja vlada je en sam.
Ne more biti uspeha, če so v vladi idioti v večini, ker je njihovo osnovno vodilo - če nič ne znamo bomo pa druge učili.
Kaj so IDOTI so pa že Stari Grki pred nekaj tisoč leti natančno in nedvoumno definirali in če kdo ne ve je še enkrat v nadaljevanju napisano.
Če kdo ne ve je razlaga v nadaljevanju (poenostavljena, da bo tudi kakšen idiot razumel).
V času nastajanja grške demokracije pred davnimi leti, so se grški filozofi ubadali z lastnostmi Grkov, ki so hoteli živeti v demokraciji.
Zelo znani grški filozofi so po opazovanju "demokratov" prišli do naslednjega zaključka - "demokrate" so razdelili na dva pola - Prvim so rekli PATRIOTI - zanje so bili patrioti tisti, ki so imeli radi svojo domovino, so bili ponosni na kulturo svoje domovine in so spoštovali svoje starše in njihove vrednote. Te so označili s PATRIOTI (slovenski prevod - domoljubi).
Druge, ki pa so kazali popolnoma drugačen pogled na demokracijo so označili z IDIOTI.
Torej, prva stvar je, da je pojem IDIOT kontra pojmu PATRIOT.
Kdo so bili ti IDIOTI? to so pa bili "demokrati" ki so gledali samo na svojo rit, za vrednote svojih staršev jim je bilo malo mar, pljuvali so po svoji domovini in na splošno sovražili vse kar je bilo domoljubno.
Vse to se je preneslo tudi recimo na današnji čas - ko se delimo na "leve" in "desne".
Torej, kdo mislite je po vaše domoljub oz. PATRIOT - Vam jaz povem - DESNIČAR.
Kdo pa misilite je antidomoljub, deluje protinarodno, zanemarja vrednote naroda, ki mu pripada - uganili ste LEVIČAR ali IDIOT. Beseda IDIOT se v strokovni literaturi in še iz časov grške demokracije uporablja za označitev "levičarja" torej antidomoljuba.
Če ste študirali na FDV, se oproščam, ker tam namensko tega NE UČIJO, saj bi bili kontradiktiorni svoji ideji - učijo levičarstvo in ne morejo takoj žaliti sebe z IDIOTOM.
OSTRO PROTESTIRAM, da besedo IDIOT smatrate kot žaljivko, ker to ni. IDIOTI SO V RESNICI LEVIČARJI.
IDIOT je kontra PATRIOTU in obratno.
Da pa beseda IDIOT danes dobi neko negativno konotacijo, pa jaz nisem kriv.....Če označuje pripadnika naroda, ki hoče narodu škoditi, potem je pa res pravi IDIOT..... torej logično, da beseda IDIOT pomeni slabšalno akonotacijo in pravilno označi levičarje, torej antidomoljube.
korosec.france
lepo, dobro, odlično, to o Idiotu in o Patriotu, super.
STAJERKA2021
Slovenec 33, odlično!
IgorP
Tonin proti novi koaliciji? "Reševanje poslanskih mandatov nas ne zanima."
Bravo Tonin, tako se govori, če imaš "jajca"! Janša bi pa kar pobral nekaj tu in nekaj tem in kar zavladal! Prosto po Prešernu, kot smo včasih rekli!!!!
Kraševka
Zakaj se LEVICA tako trudi, da bi skregala Tonina in Janšo? Mislim, da sta oba dovolj pametna in ne bosta nasedla Igorju, ki govori tako, kot Mojca Pašek Šetinc. Tonin je bil na RTV malobeseden, kar je tudi prav. Vendar sinoči ob 19 h, je Mojca Šetinc, prav neokusno razlagala, da Tonin sploh noče v koalicijo z Janšo. Če se to govorjenje izkaže za lažno, kar verjetno tudi je, bi take novinarke morale biti suspendirane. Novinarska svoboda še ne pomeni, da trosiš LAŽI.
IgorP
Kraševka Vse bolj se zdi, da Tonin ne želi biti Janšev palček! Je pa to povsem njegova odločitev! *******************
MEFISTO
Tega, kar bi Tonin dosegel pri mandatarju Janši, ne bo dosegel v nobeni drugi koaliciji. Pa še volilni izkupiček ga utegne nekoliko razočarati.
Alojzij Pezdir
Z vsem, kar je napisal avtor, se lahko le strinjamo.
A pozabil ali prezrl ali namenoma zamolčal je neformalno in nedotakljivo mogočno in vplivno politično-kriminalno podzemlje "ugrabljene države" oz. vladajoče kleptokracije, ki je finančno, medijsko, javnomnenjsko in agitacijsko-propagandistično na vseh zadnjih volitvah uspešno sfinanciralo, skadrovalo, spromoviralo in v ključne organe oblasti razporedilo ter razpršilo populistično razglašene "nove obraze", "nove stranke" in "nove politike" (od Golobičevega Zaresa, Jankovićeve PS, Cerarjeve SMC, do SAB Bratuškove in Šarčeve LMŠ!).
Po načelu: bolj ko je politično, strokovno in etično diletantska in nekompetentna po ustavno in demokratično spornem sorazmernem volilnem sistemu izvoljena zakonodajna (DZ RS) ter izvršilna veja oblasti (Vlada RS), več manevrskega prostora imajo in bodo imeli nedotakljivi protagonisti iz politično-kriminalnega podzemlja "ugrabljene države" ter aktivni deležniki vladajoče kleptokracije.
Friderik
Odlično.Pohvale avtorju.
Kraševka
Vse pohvale gospodu Čakšu!
Res je dobra analiza KRIVCEV. Z mojega vidika bi le medije iz 4. mesta dala višje. Novinarji na ekranu RTV velikokrat ne vodijo, ampak kar usmerjajo in delajo tako, kot bi bili plačani za OGLASE v prid levici.
Brez medijev se tudi Šarec ne bi mogel povzpeti, če tudi so ga "strici" izbrali.
Toda, ker so ga mediji tako hvalili, so ga enostavno prepričali, da je vsemogočen. Po letu in pol se je dejansko zavedel, da ga rabijo LEVIČARJI samo kot ščit - ANTI_JANŠA.
Šarec, ki je na volitvah dosegel kar dobro 2. mesto, bi naredil veliko debrega SEBI in naši domovini Sloveniji, če bi se takrat povezal z zmagovalcem. Imel bi ministrsko mesto "strela kritikov" bi letela v sam vrh, on pa bi pod nji varno vedril. Ker je poslušal slabe prišepetalce, se je pač zaplezal. Po letu in pol, pa je odločno le sprejel KORAJŽNO potezo, kar ga bo malo rehabilitiralo.
Skrajno LEVI še vedno jezdijo na paroli ANTI-Janša, ker izhajajo iz vrst komunistov, ki so sposobni vladati le v enopatrijskem sistemu.
Kdor pa gleda razvojno in želi naši domovini dobro, je sposoben POVEZOVANJA in sprejemanja KOMPROMISEV. To je ogledalo DEMOKRACIJE.
Upam, da po treh vladah, so tudi nekatere sredinske stranke spoznale, da bi se moral končati čas tavanje v temi.
Končati bi se morala igra "novi obrazi" in "nove volitve". To je samo zapravljanje časa in DENARJA, ki bi ga lahko namenili zdravstvu.....
Upajmo na novo RAZVOJNO vlado, brez izključevanj. Državniki so dolžni delati za skupno dobro in boljšo bodočnost naših vnukov !
GroKo
Še ena lucidna analiza gospoda Čakša.
Tonin pa je pred nekaj minutami tvitnil naslednje: "Oblikovanje nove koalicije zato, da se rešuje poslanske mandate, nas ne zanima. Kaj bi nova koalicija lahko naredila za Slovenijo? Glede na videno in slišano doslej resne vneme za reforme v tej sestavi DZ ni, zato so predčasne volitve še vedno najboljša opcija."
Tu se popolnoma strinjam s Toninom. Sodelovanje v kakršni koli koaliciji mora biti pogojeno z realno možnostjo izvedbe programa stranke. Če v novi morebitni koaliciji ni pripravljenosti za programsko usklajevanje in izvedbo strukturnih reform, bi nas čakali še dve izgubljeni leti. Sicer je boljše, da NSi v koaliciji ne sodeluje. Ob koalicijskih pogajanjih z levosredinskim petorčkom se je NSi očitno odločala na osnovi programa in realnih možnostih njegove uresničitve. Če svojega programa ne more uresničiti v neki koaliciji v tem sklicu Državnega zbora, je boljše iti na nove volitve.
Teodor
Odličen članek.
romanos1
Napisano je realnost in še enkrat realnost Slovenije!
APMMB2
Nobeden na sliki, kriv je MIlan Kučan!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.