Če ne Janša, kdo je resnični krivec za razpad Šarčeve vlade?

Vir foto: wikipedia, twitter, Facebook
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob odstopu Marjana Šarca in posledičnem razpadu njegove vlade se je slovenska politika še na en način znašla v novem položaju. Če je do zdaj večinoma veljalo, da so politični nasprotniki, osrednji mediji in levi javnomnenjski voditelji ob težavah, političnih krizah ali celo razpadanju levih vlad s prstom kazali na predsednika SDS Janeza Janšo, je tokrat drugače.

Razen osamljenih mimobežnih navedb, da želi Janša demontirati Šarčevo vlado, danes praktično vsi navedeni akterji priznavajo, da so razlogi za razpad oblasti nastali znotraj leve koalicije. Razlikujejo se le v prepoznavanju krivca za ta kaotični scenarij, kar je razvidno ob glasnih medsebojnih obtoževanjih ter prelaganju bremena krivde s svojih na ramena (nekdanjih) koalicijskih partnerjev.

Ampak kdo je torej resnični krivec, da smo Slovenci zgolj po letu in pol ponovno v brezvladju, čakajoč bodisi novo koalicijsko večino bodisi četrte zaporedne predčasne volitve?

Nekaj je jasno; krivec ni zgolj eden. Spodaj navajamo del odgovornosti, ki leži na posameznih akterjih. Začenjamo s tistim z največjo in nadaljujemo z onimi, ki nosijo manjšo krivdo

1. Marjan Šarec


Ne glede na to koliko se okrog tega spreneveda, je največji krivec za razpad vlade Marjana Šarca nedvomno Marjan Šarec sam. Najprej že po funkciji sami - za delovanje skupine ljudi je odgovoren njen vodja. V tem smislu je očitek koalicijskih partnerjev, da kot vodja ekipe ni znal povezati (kot košarkarski trener ekipo, je dejal Zdravko Počivalšek) ter da je primanjkovalo komunikacije in občega sodelovanja, upravičen in povsem na mestu.

Kot tudi trditev nekaterih partnerjev, da je vlada razpadla predvsem zaradi notranjega razpada stranke LMŠ. Že tako ne preveč kadrovsko močna Šarčeva zasedba je, očitno zaradi notranjih trenj med frakcijami, že kmalu začela izgubljati ljudi - in to tiste najbolj razumne, zmerne, kredibilne.

Najprej denimo Šarčevega svetovalca za zunanjo politiko,  Romana Kirma, češ da se odločitve v zunanji politiki oblikujejo mimo njega. Nato so začeli odhajati predstavniki tako imenovane "Lekove struje" - gospodarstvenik Vojmir Urlep, Metod Dragonja in na koncu še finančni minister Andrej Bertoncelj. Slednje je zabilo zadnji žebelj v krsto Šarčevih dolgoročnih zmožnosti vodenja vlade.

Iz Kamniške struje se je moral posloviti Brane Kralj, kar je utrdilo tretjo, tako imenovano "obveščevalno" strujo znotraj LMŠ, ki jo vodi Damir Črnčec. Ti dve sta se zapletli v številna zakulisna obračunavanja pri kadrovanju v (para)državnih podjetjih. Sodu dno pa je po ocenah poznavalcev izbil spopad za DUTB, ki jo je "kamniška" struja pod vodstvom Tomaža Beska želela z izvajanjem gradbenih poslov ohranjati pri življenju.

Šarec je tudi kriv za nespoštovanje zapisanega v koalicijski pogodbi, kar je še eden od upravičenih očitkov partnerjev. Izkazalo se je, da je bil Kamničan za to, da postane predsednik vlade, pripravljen podpisati karkoli, tudi realno neuresničljivo. Kasneje je zaradi tega trpelo sodelovanje z SAB, še predvsem pa z Levico - ti stranki sta zapisano vzeli najbolj resno.

Ob vsem tem se zdi, da je bilo vodenje koalicijske vlade Republike Slovenije enostavno prevelik zalogaj za človeka kapacitet Marjana Šarca. In slednje se ne bo spremenilo tudi v prihodnje.

2. Levica


Čeprav Luka Mesec, v veliki meri upravičeno, za propad "edine možne leve vlade" (kot jo je opredelila Alenka Bratušek) s prstom kaže na Marjana Šarca, pa je tudi sam s svojo stranko k temu prispeval levji delež.

Najprej zato, ker so hoteli krojiti vladno politiko na način, da v koaliciji uradno sploh ne sodelujejo. Kar pomeni, da so si pripisovali zasluge za dobre, niso pa prevzemali odgovornosti za slabe strani vladanja.

Obenem so se, ne nepričakovano, izkazali kot stranka, ki ni sposobna sklepanja kompromisov. Ti pa so vgrajeni v samo jedro sistema parlamentarne demokracije, še posebej takšne, ki preko volilnega sistema generira koalicijske vlade.

Po letu nekakšnega parakoalicijskega statusa je jasno, da Levica enostavno ni sposobna konstruktivnega sodelovanja, ki bi zahtevalo popuščanje pri njenih partikularnih interesih v korist skupnega dobrega. To je tudi sicer ena od značilnosti radikalnih strank (tako levih kot desnih). In slepiti se, da Levica ni radikalna stranka na slovenski politični sceni, slej kot prej trči z realnostjo, ki ta privid razblini.

Zmerna koalicijska vlada si s takšno stranko ne more pomagati, kar bo v prihodnosti spoznal vsakdo, ki bi se z Levico povezoval v koalicijo.

3. Koalicijski partnerji po tem vrstnem redu: DeSUS, SAB, SD, SMC


Manjši, a ne povsem nezanemarljivi del krivde za razpad Šarčeve vlade nosijo tudi koalicijski partnerji. Že na začetku se je vedelo, da koalicija petih strank, kjer sodelujeta dva bivša predsednika vlade, eden, ki si to čim prej obeta postati ter prekaljeni minister za vse vlade in čase, ne bo lahka partija za političnega novinca na na nacionalni sceni.

Že praksa prejšnje, Cerarjeve vlade, je nakazovala na hude razprtije med egi na vodstvenih položajih treh koalicijskih strank. Ko je Šarec s sestavo vlade povozil svoj predvolilni slogan, da je čas za ljudi nove generacije, se je vedelo, da ga bo ta nedoslednost slej kot prej udarila kot bumerang.

In res, z novo vlado ni prišlo do pomiritve egov, temveč je medsebojno komolčenje pri poudarjanju lastnih zaslug pred volivci še eskaliralo. Le usmerjeno je bilo proti novem tekmecu, zelencu, ki jim je pred nosom speljal dominantno pozicijo levo od sredine.

Alenka Bratušek je celotno Ministrstvo za infrastrukturo spremenila v lastno PR agencijo, ki kot pokvarjena plošča samo še kriči o velikih uspehih njenega ministrovanja. Karel Erjavec je pod pritiskom slabega volilnega rezultata še bolj soliral, kot smo od njega vajeni in koaliciji skakal v hrbet z neusklajenimi predlogi. Nekoliko bolj konstruktivna sta bila Dejan Židan in še posebej Zdravko Počivalšek, a tudi onadva sta s svojimi poslanci znala kakšno odigrati po svoje.

Ekipa je dejansko delovala kot razglašena "pleh banda", v kateri vsakdo trobi po svojih notah.

4. Osrednji mediji


Del krivde leži tudi na osrednjih medijih, ki se nikakor niso hoteli sprijazniti z volilnim razpletom in možnostjo, ki se je v danih razmerah ponujala kot najbolj mogoča ter za Slovenijo tudi najbolj smiselna. To je, da prepričljivi zmagovalec volitev, ki je vse ostale stranke porazil z dvakratno prednostjo, sestavi zmerno, uravnoteženo desno-levo sredinsko vlado.

Da je politika to opcijo preskočila in kot prvo raje izbrala poskus povezovanja šestih strank levo od sredine, je v dobršni meri botroval tudi siloviti medijski pritisk na levoliberalni stranki SMC in SAB, naj se ne pogovarjata z Janšo. Javne zahteve po opredeljevanju proti sodelovanju s SDS so se stalno vrstile že v predvolilnem času ter dodatno okrepile po volitvah. In to je najmanj nedemokratično, če že ne povsem neprimerno in nedostojno za osrednje medije, ki imajo v demokraciji svojevrsten namen in vlogo ter s tem tudi določeno odgovornost.

5. Slovenski volivci


In navsezadnje, kanček svoje odgovornosti za situacijo, v kateri se je znašla Slovenija, nosijo tudi slovenski volivci. Bolje rečeno tisti del volilnega telesa, ki neprestano naseda na politiko "novih obrazov" kot nekakšen odgovor na nesposobnost ter izpraznjenost leve politične elite na eni strani ter v dobršni meri umetno ustvarjen strah pred Janšo na drugi strani.

Resda ti volivci pravilno presojajo, da se je slovenska levica vsebinsko in idejno izpraznila. Oziroma da jo od zagovarjanja interesov delavstva vse bolj odnaša v radikalne ideološke prakse, katerih simbol je odstranjevanje pisoarjev z javnih stranišč na Fakulteti za družbene vede. A če volivci želijo v strankah levo od sredine spodbuditi vsebinsko razpravo o tem, kaj naj bi politična levica v 21. mestu zagovarjala in zastopala, bi jo za desetletje "švercanja" na "antiJanša" refleksu morala kaznovati s hudim volilnim porazom in vsaj enim mandatom desnosredinske vlade.

To bi bil nauk, ki bi bil dolgoročno koristen tako za Slovenijo kot tudi za celoten levi politični pol. Da bi po dobrem desetletju povzpetništva, komolčarstva, rovarjenja po (para)državnih podjetjih, priskledniškega političnega kadrovanja in kanaliziranja javnega denarja v zasebne vrtičke izpostav razmahnjene "civilne družbe", končno doživela streznitev in posledično katarzo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike