Če kdo, lahko Macrona na predsedniških volitvah premaga kandidatka francoske desne sredine

Svet

Peter Jerman

Komentarjev: 2
Vir foto: Twitter Valérie Pécresse

Medtem ko smo v Nemčiji opazovali konec politične tranzicije in nastop nove vlade, se je v Franciji začela burna kampanja za predsedniške volitve, ki bodo potekale maja 2022. Takrat bodo francoski volivci odšli na volišča, kjer bodo med kopico kandidatov izvolili novega predsednika ali predsednico. Za sedaj kaže, da imajo Francozi veliko izbire tako na levici kot na desnici.

Prav zato ostaja nevarnost, da se bodo desni volivci porazgubili med številnimi kandidati, kar bi lahko preprečilo preboj njihovega kandidata v drugi krog. Hkrati ostaja dejstvo, da kandidat radikalne desnice ne bo nikoli zmagal v drugem krogu zaradi obstoječega tihega dogovora o »barrage républicain«, da se morajo proti radikalni desnici združiti vse politične sile.

V posameznih krogih na desni sredini se pojavlja razmišljanje, da je predsednik Emmanuel Macron uspešen in ideološko dovolj blizu tradicionalni francoski desnici, zato bi lahko zanje ostal najboljša izbira.V boj med Macronom in kandidatoma populistične desnice, Marine Le Pen in Ericom Zemmourjem, za preboj v drugi krog se bo poskusila vmešati sveže izvoljena kandidatka republikancev (LR) Valérie Pécresse.

Francoska Angela Merkel?

Po predsedniških volitvah leta 2017 se je francoska desna sredina znašla v težkem položaju. Prvič v zgodovini V. republike se njenemu kandidatu ni uspelo uvrstiti v drugi krog predsedniških volitev. Še huje, njihov kandidat François Fillon je bil vpleten v škandale, zadnji predsednik republike iz njihovih vrst, Sarkozy, pa je bil pogojno obsojen, ker je  njegovo predsedniško kampanjo leta 2007 sofinanciral libijski diktator Gadafi. Prav zaradi tega se je veliko število prej desnosredinskih politikov pridružilo Macronu in njegovemu taboru.

Naj spomnimo, da takrat Macron podobno kot pri nas Miro Cerar leta 2015 praktično ni imel pravih ljudi za politične funkcije. Posledično je LR začela hirati, njene struje pa so se izčrpavale v medsebojnih spopadih. Zato sta se takrat dva predsednika francoskih regij iz vrst LR, Xavier Bertrand in Valérie Pécresse, odločila za izstop iz stranke.

A predsedniku stranke Christianu Jacobu je kljub temu uspelo povezati stranko, ki se je nato odločila, da bo na kongresu izbrala svojega predsedniškega kandidata. Večina političnih analitikov je predvidela zmago Xavierja Bertranda ali iz evropskih krogov znanega Michela Barniera, a je v prvem krogu kongresa zmagala prav Pécressejeva in nato v drugem krogu z lahkoto premagala Erica Ciottija, ker je bil po oceni večine članov LR preblizu radikalni desnici.

Pécressejeva je 54 letna predsednica francoske pokrajine Île-de-France, ki je bila v Sarkozyevi administraciji najprej ministrica za šolstvo, nato pa ministrica za finance. Izhaja iz liberalne struje stranke LR in upa, da bodo njena liberalnost in njena stališča, ki se nagibajo bolj na desno od Macronovih, pomagala združiti desne volivce in privabiti nazaj tiste, ki so na zadnjih volitvah odšli k Macronu.

Je tudi prva ženska kandidatka tradicionalne desnice, kar mnogo ljudi spominja na Angelo Merkel. Tudi sama se rada primerja z njo, saj se hoče prikazati kot resna in zaupanja vredna kandidatka. Zadnje ankete ji sicer kažejo možen vstop v drugi krog in celo zmago proti Macronu v drugem krogu, a vendar njena pot do zmage ostaja dolga.

Radikalna desnica bi prodala Vzhodno Evropo Rusiji

Medtem ko se tradicionalna desna sredina povezuje in združuje za Pécressejevo, se je desno od nje začel spopad med Le Penovo in Zemmourjem. Tradicionalna  kandidatka radikalne desnice Le Penova se bo morala prvič soočiti s konkurenco s podobnim političnim profilom. Čeprav se ji je leta 2017 uspelo prebiti v drugi krog, ji sedaj mnogi iz radikalno desnih krogov očitajo nesposobnost in pomanjkanje pravih možnosti proti Macronu.

S tem upanjem se je Zemmour predstavil francoski javnosti kot njena alternativa. Dolgoletni kontroverzni novinar upa, da bo z odpiranjem javne razprave o prihodnosti Francije in o težavah, ki jih muslimanski priseljenci povzročajo sodobni francoski družbi, pridobil podporo predvsem starejših desnosredinskih volivcev, ki so doslej večinoma volili LR.

Čeprav je že pred uradnim začetkom svoje kampanje uspel zasesti velik del medijske krajine, pa se zdi, da je njegova kampanja začela izgubljati zalet. Njegov obisk Marseilla, ki je znan po velikem številu prebivalcev, ki prihajajo iz severne Afrike, se je hitro končal, saj je množica meščanov protestirala proti njegovemu prihodu. Poleg tega je ob napadu protestnika pokazal sredinec, kar je veliko ljudi obsodilo, češ da se kaj takega za predsedniškega kandidata ne spodobi.

Kar lahko skrbi, je koketiranje francoske radikalne desnice z Rusijo. To sicer ni nekaj novega, saj je Marine Le Pen že leta v dobrih odnosih s Putinom. Ko je pred kratkim obiskala Poljsko, je v izjavi za enega od vodilnih poljskih časopisov Rzeczpospolita dejala, da Ukrajina spada pod rusko vplivno območje. V podobnem slogu Zemmour zagovarja odhod Francije iz zveze NATO. Poleg tega govori o novih zaveznikih Francije, kot je npr. Rusija, torej Putin.

Macron računa na radikalno desnico

Trenutni predsednik Macron uporablja spretno strategijo, ki računa na uspeh radikalne desnice v prvem krogu. Glavna ideja te strategije je medijska inflacija podpore tej opciji, ki se nato uvrsti v drugi krog predsedniških volitev poleg njega, ki bi nato z lahkoto premagal nasprotnika s pomočjo zmernih volivcev.

Morda ravno zato Vallerie Pécresse predstavlja edino resno grožnja za Macrona, saj predstavlja liberalno zmerno normalnost in hkrati tudi pravo desnosredinsko alternativo Macronu.

Resda ima Pécressejeva trenutno momentum zaradi zmage na kongresu LR, vendar se za zdaj kaže kot edina realna nasprotnica, ki bi lahko premagala Macrona v drugem krogu predsedniških volitev.

Povezani članki

2 komentarja

  1. Zelo zanimiv razvoj dogodkov v Franciji. V oči bode predvsem to, da je levica povsem razbita, saj imamo sredinskega liberalca (Macron), desno sredino (Pecresse), ter dva desna populista (Zemmour in Le Pen-ova). Levica se po debaklu Hollandeove vlade ni pobrala, prav tako jo številni (upravičeno) krivijo za katastrofalno levo, poslu neprijazno politiko in porazno stanje v predmestjih (banlieues) ter masovno deljenje francoskih državljanstev priseljencem iz Afrike ter muslimanskega sveta.
    Melenchonov komunizem ne zanima nobenega Francoza več, metropolitanska Hidalgojeva pa očitno izven Pariza ne vidi.
    Zdi se, da je Zemmour izgubil zagon in da ima težave zaradi afere z ljubico, njegovo vodjo kampanije. Poleg tega si z Le Penovo jemljeta glasove. Nobeden izmed njiju pa noče popustiti in podpreti drugega.
    Trda desnica se je tudi okrepila, ker je sama levica pred leti uničila katoliškega desno-sredinskega Fillona iz katerega so se delali norca, in katoliški volivci so se mnogo bolj razporedili na desno ob čemer levi mediji niso upoštevali pomena gibanj za zaščito družine kot je Le Manif Pour Tous. Podobno kot ob Družinskem zakoniku pri nas.
    Še večji kiks levice pa je bil v tem, da je imigrantsko problematiko trmasto ignorirala in sedaj je veliko pozicij Zemmourja in Le Penove, na sicer bolj kulturen način povzela sredinska Pecressejeva …

Komentiraj