Če kdaj sedete za volan pijani, lahko tem ljudem pogledate v oči?

Milena Miklavčič
0

Pred dnevi sem čisto slučajno naletela na zgodbe, ki so zbrane na internetni strani ”Še vedno vozim, vendar ne hodim. Zapisali so jih tisti, ki so doživeli prometno nesrečo, po njej pa postali hudi invalidi, največkrat tetraplegiki.

Njihove izpovedi so me pretresle v dno srca. Poznate to stran tudi vi? Jo kdaj obiščete skupaj svojim najstnikom ali s prijatelji, ki se obnašajo na cesti, kot bi jim falili čisto vsi koleščki v glavi?

Morda ste celo sami med tistimi, ki pijani sedete za volan in imate ”pretežko nogo”, ko je najmanj treba? Ste drzni, objestni, mislite, da vam nihče nič ne more? Kolikokrat vas pri takšnem početju opazujejo sinove in hčere? Veste, Janezki se od Janezov naučijo več, kot si lahko mislimo.

Ko mladost postane pretirana norost …

Z Bojanom se poznava že kar nekaj časa. Bil je še mlad, poln načrtov, ko je po spletu objestnih naključij popil kar nekaj kozarčkov preveč. Morda je vmes pokadil tudi kakšen dim trave, ne spomni se več. Vse, kar je načrtoval, se je v trenutku, ko se je zaradi neprimerne hitrosti zaletel v drevo, sesulo v prah.

”Fizično sem se pobral v dveh letih in pol,” pripoveduje. ”Denar, ki sta ga stara starša hranila za hude čase, sta porabila zato, da sem dobil dvigalo in moderen invalidski voziček. Ko sem prišel s Soče domov, ni bilo časa za solze: drug za drugim sta ata in mama izgubila službi, skupaj s sestro, ki je obiskovala srednjo šolo, smo se znašli v revščini. Če ne bi bilo dobrih ljudi, ne vem, kaj bi se zgodilo z nami.”

Doma mu nikoli niso ničesar očitali, a pogledi, ki so sem in tja počivali na njegovem obrazu, so povedali več kot tisoč besed. Nočne more, v katerih podoživlja čas, ko se je prebudil iz kome in spoznal, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej, ga še zmeraj spremljajo.

Najhuje je, ko pridejo prijatelji. Po eni strani si želi njihove družbe, po drugi strani jih noče videti. Preveč ga spominjajo na usodne trenutke in tudi na dekle, ki ga je po nesreči pustilo na cedilu.

Žalosti ga, ker ga mladi ne poslušajo, niti ga ne slišijo. Letos so ga, med drugim, povabili med devetošolce. Iskreno in zelo odkrito jim je pripovedoval o svoji usodi. Tudi nekaj solz je spolzelo po licu, smrtna tišina, ki je vladala v razredu, je čustveno nagovarjala tako njega kot poslušalce. A ne bodi vrag: ko se je še istega dne, pod večer, peljal skozi park, sta na motorju kot blisk pridrvela fanta, ki se ju je bežno spomnil z dopoldanskega srečanja.

”Ni mi šlo v račun, da sta vse, kar sem govoril, tako hitro pozabila! Premišljujem, kako naj mladim vtepem v glave, da se bodo začeli zavedati, da s svojo objestnostjo ne zaznamujejo le lastnega življenja, temveč življenje cele družine?” je še dejal ob slovesu.

“Snete sekire” in zakon močnejšega

V zadnjem letu sem prevozila skoraj 25.000 kilometrov. Za nekatere je to malo, zame je ogromno. Kadar sem šla od doma, me je zmeraj spremljal nelagoden občutek. Bala sem se tovornjakov, ki so na avtocesti zapeljali iz vrste, ne da bi prižgali smerni kazalec. Bala sem se norcev, ki so ignorirali varnostno razdaljo, prehitevali v najbolj nevarnih ovinkih, med vožnjo telefonirali, poslušali glasno muziko. Pa niso bile le avtoceste tiste, ki mi povzročajo strahove.

Tudi na lokalnih, hribovskih poteh, daleč stran od civilizacije, nič hudega sluteč voznik mojega kova naleti na lokalne snete sekire, ki celo z avtomobili in motorji brez registrskih tablic surovo in brezkompromisno uveljavljajo zakon močnejšega. Zaradi zastarelih zakonov imajo le redke poti odbojno ograjo. Lahko si predstavljate, kam mi pade srce, ko me na takšnih mestih preseneti predrzen in nesramen izzivalec usode, še ves mlečen pod nosom.

Med počitnicami je mladih, ki tudi za volanom avtomobila, na motorju ali na kolesu uživajo kot kamikaze, še dosti več. Popustijo jim zavore, dajo si duška, adrenalina, ki se jim po mučnih mesecih, ki so jih presedeli za knjigami, sprosti po žilah, ne morejo več niti krotiti.

Frajerji na cesti

V Sloveniji je na milijon prebivalcev lani v prometu umrlo 61 ljudi, predlani pa 58. Evropsko povprečje za leto 2015 je bilo 52, na Norveškem kot najbolj varni državi pa “komaj” 23. V letu 2016 so policisti kaznovali kar 9.000 voznikov zaradi alkoholiziranosti!

Žal imamo v Sloveniji tudi do agresivnega, frajerskega vedenja v prometu previsoko toleranco. Pred dnevi je 33-letni voznik z divjo vožnjo v smeri proti Dravogradu več kilometrov ogrožal policijske patrulje in tudi mnoge druge udeležence v cestnem prometu. Kje je imel pamet? Kakšna kazen bi bila dovolj visoka zanj, da bi ga streznila?

Še nekaj me zanima: so ga kolegi po tem dogodku trepljali po ramenih ali pa so mu povedali, kar mu gre?

Kaj pravite na to, da bi vsaj mladi vozniki, ki so si zaradi objestnosti na cesti prislužili kakšno črno piko, počitnice preživeli drugače?

Mar ne bi bilo koristno, morda tudi vzgojno, če bi navezali stike s tistimi, ki so jih prometne nesreče- po lastni krivdi ali po krivdi drugih- zaznamovale za vse življenje? Morda, če bodo imeli srečo, bodo potem začeli razmišljati drugače? Že to, da bi se zavedali, da ima lahko njihova objestnost tragične posledice, bi bilo več kot dobrodošlo.

Po drugi strani bodo tudi mladi, zaznamovani s posledicami prometne nesreče, takšne pozornosti veseli. Vsaj Bojan bi jo bil. Dnevi med štirimi stenami so včasih- zlasti poleti- neskončno dolgi…

zahvala_domovinaDrage bralke in bralci,

v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.

Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.

Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).

Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime