Če hoče v prihodnje biti faktor, slovensko desnico čaka velika sprememba v strategiji

POSLUŠAJ ČLANEK
Predsedniške volitve so zaključene, državnozborske se vedno bolj bližajo. Sicer pričakovan, a po nepričakovanen finišu polnem porušenih razmerij znotraj volilnega telesa, zmagovalec v osebi novega/istega predsednika Boruta Pahorja pa nam lahko da veliko misliti o prihajajočih državnozborskih volitvah. Le-te bodo (predvidoma) z junijem ali julijem prišle hitreje kot si mislimo.

Ponovna izvolitev Boruta Pahorja za predsednika republike je kljub vsemu prelitemu črnilu spričo njegove sredinske drže v naslednjih petih letih vseeno lahko dobra novica za desnico. Pahor kot izkušena figura bi lahko v svojem petletnem mandatu - ki bo (to ni nepomembno!) predvidoma tako sovpadal z naslednjim vladnim - lahko nadaljeval s sredinsko usmerjenostjo in spravljivo držo. To ni nezanemarljivo, na slovensko politiko ima lahko velik korektivni vpliv, nudi stabilnost in tega desnica – kljub izraženim razočaranjem o dveh odtenkih rdeče – ne bi smela zavreči.

Desni model je izčrpan


Sedaj pa k prihajajočemu predvolilnemu letu. Predsedniške volitve s svojim shizofrenim rezultatom, ki je vključeval množično prehajanje desnih volivcev med kar štirimi vodilnimi kandidati (2 leva in 2 desna), popolno razdrobitev katoliško profiliranega glasu, jasno izraženo abstinenco in apatijo tudi desno orientiranega dela državljanov, na glavo postavljenih rezultatov v desnih volilnih okrajih ter na koncu za dobro mero skorajda še foto-finiš, niso prispevale k razjasnitvi položaja desnice pred volitvami v DZ. Nasprotno, še dodatno so ga zapletle.
Klasični model, ki sestoji iz pristopa Slovenska pomlad + pomladni trojček SDS-NSI-SLS + Zbor za republiko JE preživet.

Vedno bolj se zdi, da so 3x zaporedoma izgubljene DZ volitve, desni model iz devetdesetih dokončno izčrpale. Tesen poraz desne vlade proti sedanjemu predsedniku države leta 2008, katastrofalno-kataklizmičen ''poraz-ki-ga-ne-bi-smelo-biti'' leta 2011 ter globok padec napol abstinenčne desnice na parlamentarno margino leta 2014, je pustil posledice.

Zdi se, da formula pomladi in sklicevanje na DEMOS nimata nobenega mobilizacijskega naboja več. Iskanje formule 50+ pod vodstvom točno določene stranke ter zavračanje vsakršnih koalicijskih kompromisov, je desnico za desetletje že skoraj popolnoma izključilo iz vladnega krmila in s tem pomembnih državnih inštitucij (srečen preblisk 2012 kljub ključni uvedbi ZUJFa skorajda ''ne šteje'').

Demografske in kulturne spremembe (staranje ljudi, izseljevanje mladih, apatija velikega št. ljudi) so skupaj z lastnimi napakami (medsebojne zdrahe, totalno nerazumevanje mladih, požgani mostovi dialoga do velikih delov javnosti, demoniziranje velikega dela sredinsko usmerjenih ljudi) situacijo še poslabšale. ''Smola'' desnice s trenutnim gospodarskim ''boomom'', ki ga poganja evropsko (nemško) povpraševanje po slovenskih izvoznih dobrinah ter apatično zadovoljstvo ljudi v smislu ''Saj nekaj se le premika'' situacijo še dodatno poslabšuje.

Klasični model, ki sestoji iz pristopa Slovenska pomlad + pomladni trojček SDS-NSI-SLS + Zbor za republiko JE preživet. Debate o novi desni vrednostni predvolilni koaliciji sicer že potekajo, a sam menim, da se njen neuspeh da napovedati že sedaj novembra 2017. Utopična preigravanja s Primci, Kanglerji, Dobovški, Vodopivci itd. tu nimajo vpliva, ker ne zajemajo realnosti, ki je – kot so pokazala predsedniške volitve – popolnoma drugačna.
Desnica mora izboljšati svoj predvolilni potencial z navezavo na neko sredinsko, liberalno politično silo, blok, karkoli, se pravi opustiti tipično strategijo pomladnega modela.

Je spet čas za desno stranko v vladi?


V samo pol leta mora desnica svoj model postaviti na glavo. Izničiti mora anti-Janša efekt, ki na volišča privleče vsaj do 150.000 ljudi, ki glas dajo prvi levi stranki v izložbi. Izboljšati si mora predvolilni potencial z navezavo na neko sredinsko, liberalno politično silo, blok, karkoli, se pravi opustiti tipično strategijo pomladnega modela.

Razmišljati mora pragmatično in videti pod katerimi pogoji bi bil vstop mešano oz. neke vrste sredinsko vlado mogoče pameten oz. koristen. Slovenska desnica je (če to želi ali noče) pred tako veliko spremembo strategije, kot jo je na zadnjih ameriških predsedniških volitvah pri že odpisanih republikancih uprizoril Donald Trump.

Vstop osamljene desne NSI v Cerarjevo vlado bi bila leta 2014 skoraj 100 % res napaka. Toda, če leta 2018 recimo zmaga SD ali bi vstop dveh desnih strank v njeno vlado lahko izsilil izključitev izsiljujočega DeSUSa ter zagon pomembnih reform (davki, privatno šolstvo, tuje investicije)? To so za desnico pomembne spremembe.

Razmišljajmo hipotetično naprej. Če SMC ohrani cca. polovico moči, ali se splača vlado sestaviti 2 desnima strankama ter eni liberalni in s tem ubijemo dve potencialni status-quo muhi na en mah (SD in DeSUS)?

Bodimo še bolj ustvarjalni: Če je SD/SMC prva in SDS druga, ali je vredno sestaviti veliko koalicijo brez Janše? Ali se desnici splača vstop v vlado zaradi spremenjenih družbenih okoliščin, ki se kažejo v novem vodstvu sindikatov (ki ne bo več tacalo po plundri kot leta 2007), odprtosti za tuje investicije (Magna, Yaskawa), krepitvi podjetniškega sloja v Sloveniji itd.?

Zdi se, da se slovenski desnici ponuja neka možnost zaobrniti trend, ki – pazite - trenutno v DZju daje 2/3 večino levici. Ponuja se ji možnost za šahovsko potezo, ki bi ji odprla možnosti za sodelovanje pri spremembah, ki bi potem po letu 2020 odprle možnost za desne vlade.

Torej, slovenska desnica bo morala pred volitvami v DZ ukrepati in to hitro. V nasprotnem primeru jih čaka scenarij SDS 20 %, NSI 5 % ter drobtinice strančic pod parlamentarnim pragom.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30