“Če bi kristjani živeli, kot je treba, bi se neverniki bolj čudili našemu življenju kot čudežem.”

Vir: Pixabay

“Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj …”

Ljubezen, ki jo kristjani izkazujejo drug drugemu, je bila vedno prepričljiv, celo neizpodbiten dokaz za resničnost naše vere. Jezus je dejal: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če se boste ljubili med seboj.” Prvi kristjani so tako dobro sledili Jezusovim navodilom, da je bilo o njih rečeno: “Poglejte, kako se ljubijo med seboj.” Janez Krizostom, ki je leta 398 postal škof v Carigradu, je zapisal: “Ljubezen med ljudmi je bila zelo pomembna: Če bi kristjani živeli, kot je treba, bi se neverniki bolj čudili našemu življenju kot čudežem.”

Prav tako predsodki in nestrpnost, ki jih kažejo nekateri kristjani, pogosto postavljajo pod vprašaj resničnost naše vere. Ko so Gandhija vprašali, zakaj nikoli ni postal kristjan, je odgovoril: “Ker sem poznal preveč kristjanov.”

Z lahkoto lahko trdimo, da so verni ljudje lahko neprivlačni in celo nevarni, da včasih izražajo več sovražnosti kot pa ljubezni. Skozi stoletja so na primer obstajale krščanske teologije, ki pravijo, da je za človeka bolje, da je mrtev, kot da živi zunaj Cerkve. Sveti Avguštin, cerkveni učitelj iz petega stoletja, ki mu naša civilizacija toliko dolguje, je bil velik glasnik ljubezni. Vendar je zagovarjal tudi tako imenovano “pravično preganjanje”. Izjavil je, da je treba ljudi, ki so se oddaljili od pravilnega prepričanja, odpoklicati, da ne bi bili za vedno obsojeni na temo. Tako je govoril o tistih, ki so bili zunaj Cerkve: “Prisilite jih, da pridejo.” Moč rimske države, ki je bila v tistem času uradno krščanska, je bila zlorabljena, da bi ljudi prisilila k izpovedovanju vere …

Tudi Tomaž Akvinski je zagovarjal pogubljanje grešnikov. Veliki srednjeveški teolog je citiral Drugo Mojzesovo knjigo 22,18, ki pravi, da je dobro odstraniti en del za dobro celotnega telesa. Dejal je: “V tem primeru je bilo treba izreči, da je treba izreči tudi to, kar je bilo izrečenega: “Če je nekdo zaradi kakšnega greha nevaren in škodljiv za skupnost, je hvalevredno in koristno, da se ga ubije, da se zavaruje skupno dobro.” To je bilo prevladujoče stališče večine srednjeveškega krščanstva.

Ob upoštevanju tega lahko začnemo razumeti, zakaj pretirano moralno poučevanje vzbuja strah v mnogih naših srcih – ne zato, ker bi bili del nemoralne manjšine ali ker nas ne skrbi, kaj se dogaja v tej državi in cerkvi, ampak zato, ker več kot 1500 let zgodovine kaže, kaj se lahko zgodi, ko skupina ljudi, ki je do samo-pravičnosti prepričana v svoj prav, poskuša uporabiti moč države, da bi druge ljudi prisilila k delitvi svoje posebne verske vizije.

Zmoti to, da se na prvi pogled zdi, da imamo v Svetem pismu predpise tako za ljubezen do nasprotnikov kot za “pravično preganjanje”. Ob bok Jezusovemu opominu, naj ljubimo tudi svoje sovražnike, lahko postavimo več drugih odlomkov, za katere se zdi, da nakazujejo drastično drugačno držo. V binkoštni pridigi Peter na primer pravi o Jezusu: “In v nikomer drugem ni odrešitve, kajti pod nebom ni dano nobeno drugo ime med ljudmi, po katerem bi se mogli rešiti.” Po Janezovem evangeliju je Jezus trdil: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.” Vstali Kristus v Matejevem evangeliju pravi: “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.” Pavel v pismu Filipljanom pravi, da morajo vse nebeške in zemeljske oblasti poklekniti pred Kristusom. Zdi se, da ti odlomki nakazujejo, da je pot do odrešitve res ozka.

Ob bok Jezusovemu opominu, naj ljubimo tudi svoje sovražnike, lahko postavimo več drugih odlomkov, za katere se zdi, da nakazujejo drastično drugačno držo.

Kako naj razumemo to navidezno nasprotje? Hitro potrdimo, da je Jezus Kristus pot, resnica in življenje. Nato pa se vprašajmo, ali nam je povsem jasno, v čem je njegova pot. Hitro potrdimo, da Kristus zdaj kraljuje nad vesoljem, da je, kot pravi Sveto pismo, sedel na Božjo desnico. Toda vprašajmo se, ali vemo, kaj pomeni sodelovati v njegovi moči in nositi njegovo oblast. Z odgovori na ta vprašanja bomo namreč odkrili, da pravzaprav nimamo recepta za pravično preganjanje, ampak le za ljubezen.

Sveto pismo razkriva, da je vzorec Jezusovega življenja povsem dosleden. Jezus nikoli ni uresničeval svoje volje s prisilo ali nadvlado. Vedno je uporabljal prepričevanje, svarjenje. Zavedal se je, da zvestobe ni mogoče izsiliti, temveč si jo je treba zaslužiti. Svojega dela ni dosegel z uveljavljanjem moči ali zbadanjem, temveč z besedo in ponižnimi dejanji ljubezni. “Največji med vami mora biti vaš služabnik,” je rekel svojim učencem. Da bi to dokazal, je učencem umil noge, kar je bilo običajno opravilo, ki so ga opravljali le najbolj hlapčevski služabniki. To je bil Jezusov način in njegova dejanja so bila njegova avtoriteta. Na ta način je pridobival ljudi za svojo stvar. Jezus je ljudi brezpogojno ljubil. Ni vztrajal pri tem, da bi se tisti, ki jim je pomagal, prilagodili njegovi teologiji. Njegovo vedenje ni bilo milostno le do prebivalcev Izraelove hiše, ampak tudi do Samarijanke in rimskega uradnika. Vedel je, da bodo ljudje začeli ljubiti Boga in mu služiti le, če jim bo najprej pokazal, kakšen je Bog. “Tako naj sveti vaša luč …” je dejal.

Vedel je, da bodo ljudje začeli ljubiti Boga in mu služiti le, če jim bo najprej pokazal, kakšen je Bog. “Tako naj sveti vaša luč …” je dejal.

Res je, da je Jezusova pot ozka, vendar je to ozka pot neomajnega, neomajnega in neomejenega usmiljenja. To je pot ljubezni, ki je po Pavlovih besedah “potrpežljiva in prijazna, ni ljubosumna ali hvalisava, ni vzvišena ali nesramna, ne vztraja pri svojem, ni razdražljiva ali zamerljiva”. To je Jezusova pot, in če v krščanskih cerkvah resnično verjamemo, da je Jezus edina pot k Bogu, če želimo, da njegova pot postane naša pot, potem bomo manj časa porabili za bičanje naših teoloških nasprotnikov in več časa za iskanje priložnosti za služenje svetu, ki stoji v bolečinah. Tega ne bomo počeli zato, ker prepričanja niso pomembna, ampak zato, ker je prva zahteva, ki jo ima Bog do nas, da se ljubimo med seboj, in ne, da imamo pravo teologijo.

Naše razumevanje Boga oblikuje naše dojemanje tega, kdo smo. Kako razumemo človeško naravo, vpliva na naše sloge morale in politike. Kristjani smo poklicani, da smo strpni do drugih religij in kristjanov, ki se držijo različnih naukov – ne zato, ker so tako ali tako vsi enaki, ampak zato, ker glavna zahteva, ki jo Bog postavlja do nas, ni, da bi imeli pravo teologijo, ampak da bi se brezpogojno ljubili.

Sveti Pavel je to odlično razumel. Nihče ni bil bolj argumentiran kot on. Zdi se, da je užival v dobrih teoloških prepirih. Nihče ni imel bolj določenih idej o tem, katere teološke formulacije so resnične glede na Božje delo v Kristusu in katera teologija je zavajajoča. Njegovo pismo v Rim je teološki argument, najdragocenejši, ki ga ima Cerkev, in je spodbudil veliko delo veliko teologov skozi zgodovino Cerkve. V pismu Rimljanom se Pavel ne izmika svojemu argumentu in ne potegne nobenega udarca. Vendar je treba nujno upoštevati kontekst, v katerega postavlja svoj primer. Ne začne z argumenti. Kje začne? Začne z izražanjem ljubezni do kristjanov, zbranih v Rimu, ki berejo njegove besede. “Najprej se zahvaljujem svojemu Bogu po Jezusu Kristusu za vse vas,” piše. “Bog mi je namreč priča, ki mu s svojim duhom služim v evangeliju njegovega sina, da vas brez prestanka vedno omenjam v svojih molitvah.” Šele nato Pavel začne utemeljevati svoj primer. Postavi jo v kontekst krščanske ljubezni, ki je bistvena, trajna vez med krščanskimi ljudmi. Kjer je ta vez vzpostavljena, se ljudem ni treba bati nesoglasij.

Tako imamo v evangeliju Jezusa Kristusa in v besedah največjega razlagalca evangelija formulo za ljubezen, ki lahko “prenese vse”, celo prisotnost ljudi, s katerimi se odločno ne strinjamo. Bog ljubi vsakogar, nam je rečeno, ne glede na to, ali ga ljubi ali ne. Ker jih Bog ljubi, jih moramo ljubiti tudi mi. “Mi ljubimo,” piše Janez, “ker je Bog prvi vzljubil nas.” V krščanskem evangeliju ni precedensa za Avguštinovo politiko “pravičnega preganjanja” ali za katero koli podobno, poznejšo politiko ali držo. Ljubezen ne vztraja pri svoji lastni poti.

Bratje in sestre, za vedno si zapomnimo Pavlove besede in jih vzemimo za svoje pravilo: “Vera, upanje, ljubezen, te tri kreposti, a največja med njimi je ljubezen.” Spomnimo se, da je ljubezen, kot jo je razodel edini Božji sin, potrpežljiva in prijazna, nikoli arogantna ali nesramna. In tako živimo kot odrešeni velikonočni kristjani.

5 komentarjev

  1. S tem sporočilom se pa zelo strinjam.

    Ljudje raje kupimo nasprotnikovo ljubezen, kot sovraštvo, kar nekateri naši “krščanski” politiki ne morejo in ne morejo razumeti. In ljudje tudi hitro začutimo, ali je ljubezen iskrena ali samo navidezna. In spet so se ti politiki v petek z nagajanjem (blokiranjem) na dolgi rok ustrelili v koleno.

    Dober, poučen prispevek.

  2. Bravo avtor tega članka: vrže v koš 2000 let katolištva, sv. Avguština, sv. Tomaža Akvinskega, ki sta mimogrede svetnika in največja krščanska filozofa, obenem pa se je očitno tudi Jezus motil, ko je povedal, da je on edina pot odrešenja. Očitno je avtorju tega članka večja avtoriteta Ghandi kot Kristus. Vidi se, da je avtor tega članka pač modernist, ki s katolištvom nima več skoraj ničesar.
    Pa tudi ne obstajajo krščanske Cerkve, ker Jezus Kristus je ustanovil eno Cerkev ( Katoliško Cerkev seveda ), ki je edina krščanska, vse druge so zgolj sekte pogubljenja.

  3. Biti kristjan je gotovo eno najtežjih poslanstev na tem svetu. Najprej jih preganjajo “pravoverni” kleriki, obsojajo “sveti” laiki, sovražijo tisti, ki jim budijo slabo vest.
    Preprosto živeti evangelij in biti kot sv. Frančišek po spreobrnjenju, Janez Vianey, Mati Tereza itd., budi preveč slabe vesti in vznemirja človeško dušo, da bi bili dobrodošli, dokler živijo oz. so živeli med nami. Bolj jih imamo radi, ko umrjejo.

    Tudi danes čiste in iskrene duše, ki ljubijo Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, niso najbolj dobrodošle. V nobenem segmentu družbe. Ker nas spominjajo, kaj uči temeljni postulat Cerkve.
    Ena sama oseba, poslana in izbrana od Boga lahko vrže svet s tečajev. Za nekaj časa. Dokler se ne naveličamo napora graditi boljši svet.
    Vse povedano je čista zgodovina. Čakamo generacijo, ki se bo iz nje kaj naučila.

Komentiraj