Kjer se prepirata dva … sta zagotovo Slovenca

Milena Miklavčič
0

    Včasih so rekli, da se zaradi  otrok in kur ni vredno kregati, a se tega reka tudi predniki niso dosti držali. Vsaka vas je imela nekaj takšnih, ki so iz muhe delali slona, iskali dlako v jajcu, ubijali z besedami in lažmi tiste, ki jih niso marali ali pa zgolj raznašali čenče od hiše do hiše.

    Običajno so to počele ženske, zato so bili njihovi možje večkrat deležni nasveta:”Naloži ji malo več dela, pa ne bo imela časa otresat s strupenim jezikom.” Besede, ki bi, če bi Bog dal, lahko tudi danes meso postale.

    Tevlačke (opravljivke) so znale iz nič narediti šundar. Da med ljudmi še zmeraj živijo spomini na krivice, ki jih je bila kakšna hiša deležna, priča tudi rek:”Ta stara je bila od hudiča, ta mlada pa ni nič boljša.” Ali pa:”Se dela, da je pobožna, v resnici pa jamo koplje nedolžnim ljudem.”

    Ena bolj žalostnih je bila Nandetova zgodba. Ko se je nekoč, po maši, ustavil v gostilni pri Lipetu, so se njegovi politični liberalni nasprotniki začeli norčevati, češ da ni čisto pri brihti, ker je vzel Marjanco – menda hudo nastavljačko italijanskim vojakom, ki so imeli svojo postojanko malo stran, ob Rapalski meji.

    Toliko časa so se iz njega špotvali, da je nazadnje – slep in gluh – ves besen pograbil sekiro s klopi ter stekel proti domu, prepričan, da se mora takšne žene čim prej znebiti. Na nesrečo ni opazil konja, ki se je z dvignjenimi nogami otepal popadljivega psa. Nandeta je brcnil v glavo. Od takrat naprej ni bil nikoli več čisto pri pravi, a to špotovcev ni izučilo.

    Po drugi svetovni vojni so se v isti gostilni radi spravljali nad fante, ki so služili v nemški vojski, jih zmerjali, brcali in se iz njih norčevali, njihovo usodo pa za dolga desetletja zaznamovali s pečatom manjvrednosti. A to so bili drugi časi, ko se Žirovci v početje tovrstnih tolovajev, ki so zlepa in zgrda bedeli nad javnim mnenjem, niso upali niti vtikati.

    Žal mi je, ker nas, Slovencev v zadnjem stoletju ni nihče učil medsebojne komunikacije, strpne izmenjave drugačnih mnenj in stališč.

    Človek bi mislil, da se bo v 70 letih kaj spremenilo, pa se ni dosti. Žal mi je, ker nas, Slovencev v zadnjem stoletju ni nihče učil medsebojne komunikacije, strpne izmenjave drugačnih mnenj in stališč. Pa pokončne drže. Če ni vse po ”naše”, hitro lajamo in grizemo. Tudi tja v tri dni.

    Če bi besede ubijale …

    Ni čudno, da so se po petdesetih letih mučnega in prisiljenega molka socialna omrežja izkazala kot mana izpod neba. V zavetju anonimnosti so privrela na dan preštevilna zatajevana čustva. Čez noč se je ugotovilo, da lahko skriti pod tisočerimi psevdonimi, iz sebe (tudi brutalno) izkričimo vse, kar nam leži na duši.

    Danes je ni stvari, četudi je ta vsakdanja in banalna, da se ob njej ne bi lomila kopja. Twitter, Facebook in številni forumi so že zdavnaj postal poligon včasih tudi sovražnega govora in če bi besede ubijale, bi bili Slovenci – tisti, ki razmišljajo drugače od glasne in agresivne večine –  iztrebljeni s tega sveta.

    Se še spomnite komentarjev, ko so slovensko mejo prečili prvi begunci? Kaj vse so si eni in drugi in tretji zmetali v obraz! Pa tragične zgodbe koroških dečkov, pa mariborskega ravnatelja, posilstva na psihiatrični kliniki … če naštejem le nekatere? Prejšnje dni so se bile bitke med pristaši in nasprotniki Tine Maze in njenih honorarjev. Bilo je prav žalostno brati, koliko izrojenega socializma se skriva tudi v mladih, nadobudnih glavah!

    Na srečo se lahko iz vsake, še tako slabe stvari, tudi česa naučimo. Ob anonimni forumski komunikaciji se lahko ob prebranem zamislimo, kaj pa, če pes, ki laja po socialnih omrežjih, v realnem življenju tudi grize?

    Dalo bi se razpredati tudi o tem, kako to, da je največji naval na socialna omrežja prav v času, ko smo sredi delovnega procesa. Kdo, za vraga, ima zraven nujnih obveznosti še toliko priložnosti, da lahko četa?

    In ne nazadnje: je sploh kaj, ob čemer bi Slovenci lahko našli skupni jezik, če smo se s takšno lahkoto spotikali že ob Tino in njene zaslužke?

    Skrbeti bi nas moralo, ker se stanje duha, ki nas je držalo v krempljih pred 70 leti, ponovno vrača! V zavetju skrivnostne teme se namreč piše nova medijska strategija. Vprašanje je le, za katero kožo? Čas nagobčnikov nezadržno trka na vrata, vprašanje je le – za koga.

    Print Friendly, PDF & Email

    Komentiraj