»Čas je za svetlobo«. Tako v spominu na grozljivo pobite kot v glavah ljudi, ki v njih še vedno vidijo izdajalce naroda

Tadeja Kreč
20

    »Čas je za svetlobo« je dejala Hanna Slak, režiserka prodornega igranega filma Rudar, ki je zopet osvetlil že predolgo odprte rane našega prostora – povojne poboje, izbrisane, na nek način tudi migracije … in se je znašel med kandidati za tujejezničnega oskarja.

    Tankočutno, kot je to moč storiti, osebna zgodba resnico poda surovo življenjsko. Razgali dolgo zakopano in zamolčano zlo in ga kot ogledalo postavi pred obraz vsem, ki so ga zamolčali, vsem, ki ga, celo na nacionalnem mediju, še danes zanikajo in iščejo izgovore in opravičila za to, da krivica ni odpravljena in se v rano še kar dreza.

    “Le” umor kolaborantov?!?

    Film Rudar predstavi resnično zgodbo  Mehmedalija Alića, predstavljeno tudi v avtobiografiji Nihče. Gre za zgodbo Bošnjaka, doma iz Srebrenice, ki se je soočil z grozotami tamkajšnjega pokola, bil med izbrisanimi, kasneje pa je kot rudar dobil delo v zasavskem rudniku, kjer je moral odkopat rov, ki je bil od 2. svetovne vojne zazidan.

    Čeprav bi moral napisati poročilo, da v zapuščenem rudniku ni ničesar, je kljub pritiskom odstranil dvanajst pregrad Barbarinega rova, vse dokler ni odkril množičnega grobišča – Hude jame. Grozljivo odkritje je prišlo v javnost, a je bilo kmalu utišano, rudar Alija pa je vztrajal, da je potrebno 4000 žrtev identificirati in pokopati.

    Rudar nam, kot pravi kolumnist Denis Valič v recenziji na rtvslo.si, jasno pove, da dokler nismo o povojnih pobojih pripravljeni spregovoriti brez zadržkov, pomislekov, ovinkarjenj in obdolževanj, resnice preprosto ne bomo izvedeli. A v isti sapi, le malo nižje, sam ne zmore preko svojih zadržkov, ko poudarja, da je pravzaprav šlo za umor kolaborantov.

    Svojo recenzijo nato sklene za civilizirano družbo naravnost škandalozno: “čeprav se je žrtvam v rudniku nedvomno zgodila krivica, primerjati njihovo usodo z usodo žrtev nacizma preprosto ni korektno,” zapiše Valič.

    Sem morda spregledala, kdaj smo uvedli kastni sistem, po katerem kategoriziramo ljudi na tiste, ki so zverinsko pobiti in druge, ki se jim je morda zgolj “zgodila krivica”?! Na ene, ki si pogreb zaslužijo in tiste, ki si ga ne? Kdaj natančno smo začeli smrti in množične poboje med seboj rangirati? Ni prav tega počela nacistična oblast?

    Nedopustno je leta 2017, v demokratični družbi, pripisati manjše dostojanstvo in pieteto tem kruto umorjenim, ob množici konvencij in vrednotah, na katerih naša družba stoji prav zato, da bi se tem zgodovinskim grozotam izognili. Nedopustno je, da je tovrsten prispevek objavljen na javnem mediju. Tudi zato, ker takšno pisanje delitve le še podpihuje, spodbuja opravičevanje – “češ, saj so bili sovražniki naroda!”  … in nikakor ne pripomore k spravi – kar pa bi za film, o katerem pripoveduje, lahko trdili.

    Povedati zamolčano, odkriti skrito, odkopati zakopano

    Med mnogimi (starejšimi) Slovenci so tudi danes še kako žive med- in povojne delitve, zasidrane nekam v podzavest ali celo položene v zibko. Še živi sovraštvo, ki kot temna senca ubija misli, poglede in odnose mnogih, nesposobnih, da presežejo desetletja stare storjene krivice, storjene na vseh straneh.

    Povojna oblast je množico pobojev hotela zamolčati, skriti. Danes vemo, da je skrivala, lagala in zavajala na veliko. Več je grobišč, pri katerih še vedno ne vemo, kdo so umrli, nimajo imen in priimkov, niti ne vemo, koliko je med njimi povsem nedolžnih. Svojcem umrlih ne damo možnosti, da bi se poslovili in živeli naprej v miru.

    Civilizacijski minimum in prvičnost

    Zgodovine ne moremo popraviti, če pa storjenih zločinov ne obsodimo glasno, ne identificiramo in spodobno pokopljemo umrlih, pa storjeno odobravamo in ne zadostimo niti minimalnim civilizacijskim normam. Še psi in male živeli imajo svoje pokopališče, težko je razumeti, kako država ne zmore zagotoviti civilizacijskega minimuma žrtvam vojnih obračunov.

    Pravičnost je nujna za mirno vest in življenje, nas mora spomniti protagonist filma Rudar. Slovenske rane večkrat osvetljujejo ljudje, ki k nam pridejo od drugod, ki še kako čutijo anomalije naše družbe in so celo njihove žrtve. Lotiti se čiščenja slovenske kolektivne travme je junaško dejanje, tako na filmskem platnu, kot v grozljivi resničnosti, ki jo ta prikazuje.

    Kako na svetlobo?

    Delitve na prave in neprave, naše in nenaše, so otročje in neodgovorne, delujejo bolj kot nekakšno najstniško napihovanje mišic. Zdi se kot da Slovenci nimamo občutka za odgovornost do svoje zgodovine, države in naroda. Dokler bo pogled nazaj zamegljen, bo nejasna tudi prihodnost. V politiki in medjih je prav enako.

    Medtem, ko so Nemci, ki so že zdavnaj opravili s svojo zgodovino, sposobni skleniti koalicijo različnih nazorov in zrelo voditi državo, naši pa medtem trmasto cepetajo na mestu in trmoglavo nasprotujejo vsemu, kar predlaga druga stran. Manjka komunikacija, ostajajo le očitki, diskreditacije in zaničevanje.

    A takšna je volja. Ker ljudje, zatopljeni v ideološke spopade, hitro dobijo kost za glodanje, pa potem še hitreje spregledajo, da se nekje ob strani nekdo na veliko okorišča na njihov račun. Niti si ni potrebno izmisliti česa novega, pri nas desetletja lahko prodajaš isto zgodbo v vsaki vladi, pa sploh nihče ne bo opazil, da si zopet kradel.

    Čas je za svetlobo. Čas je za to, da drug drugega slišimo, da ustvarjamo pluralno družbo, medije in politike, da volimo tiste, ki nas res reprezentirajo, da zahtevamo, da politika išče rešitve na težave ljudi, ki jih zastopa, da svoje otroke učimo o zgodovini njihovega naroda, da jih učimo spoštovanja – tudi ljudi z drugačnimi nazori, da jih vzgajamo za demokracijo in za prihodnost, v kateri je še kaj te vere v človeštvo, ki jo ima Rudar.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 20

    1. A ni zanimivo, Mehmedalijo so po osamosvojitvi najbolj intenzivno “brisali” ravno potomci kolaborantov? In tudi med begunsko krizo so najbolj podpihovali sovraštvo. Človek bi mislil, da bodo zaradi povojnih pobojev bolj občutljivi za nedotakljivost človeškega življenja.

    2. Pavelić je oboževal frančiškane in zgradil džamijo, ki so jo komunisti porušili.
      Denar iz naftno bogatih držav je šel v roke hrvatov, ki so se pod ustaškimi simboli borili proti srbskim dobrovoljcem, ki so jih klicali četniki. Tako so dobili svojo državo.

    3. Veste kaj sta pela v času HOS Perković in Tomičić: “Evo zore evo dana, evo brača muslimana…”
      Muslimani v Bosni in tudi Albanci so bratje od Hrvatov. Zato tudi muslimani, ki rinejo gor nikoli ne posilijo hrvaških žensk, švedske in ostale pa vsi. Ne moreš valjda posiliti sestre.
      Slovenci in Srbi smo bratje od Rusov. Zato nas je tudi toliko kroničnih pijancev.

    4. Kakšno korist je pričakoval papež Pij Xll. ko je skril skoraj štiri sto ranjenih ustašev starih med šestnajst in dvaindvajset let v svojih prostorih? To so sami stroški: hrana, obleka, zdravila, nega, zdravnik, nevarnost da ga zalotijo…

    5. Osebno mislim, da je za bes na levici najbolj “zaslužno” ravno odkritje Hude jame. Prej se je vse le šepetalo govorilo, ni bilo nobenega premika nikjer, uredilo se je nekaj grobišč po Sloveniji, izpostavljen je bil Kočevski Rog. To odkritje je velik del levice spravilo v paniko in zato sedaj ta bes. Ravno možnost internacionalizacije zadeve – ki se sedaj dogaja – je levico prestrašilo.
      Seveda ima soočenje s to platjo slovenske zgodovine večji globlji pomen: kaj sploh še ostane od NOB, ima praznovanje 27. aprila sploh se smisel ali bi ga ukinili, kako je s kipi Titov, Kidričev, Mačkov-Matij, Kardeljev, Kraigherjev, oziroma če ima današnje koruptivno stanje Slovenije izvor v bivšem sistemu ali je zatorej za učinkovit obračun s korupcijo, ki hromi to državo potrebujemo temeljito prečiščenje ostankov komunizma na Slovenskem?

      • Povojne poboje je treba presojat v jugoslovanskem kontekstu. Katoliški ustaši so med vojno pobili, po podatkih Wikipedije, 30 tisoč Judov, 30 tisoč Romov in med 300 in 600 tisoč Srbov. Če imaš to pred očmi, razumeš, zakaj so mnogi pričakali komuniste kot odrešitelje. Ti so naredili konec klanju na podlagi verskega mračnjaštva.

        In še glede korupcije, ta je predvsem značilnost katoliških dežel, od latinske Amerike preko Filipinov do nam bližnjih Hrvaške in Italije. Če slučajno naletiš na kako katoliško deželo z malo korupcije (denimo Avstrija), to velja za nekaj izjemnega in nenavadnega.

        • Torej podpiraš smrtno kazen? Za mene je smrtna kazen umor. In zgodili so se v mirnem času. Torej, če nekdo v mirnem času pobija spada v zapor (ali Guantanamo). Še Bush ni pobil ujetnikov, odstotek preživetja v Guantanamu je celo višji kot doma. Kako je to mogoče?

    6. Bližje smo volitvam globlje kopamo!!!Taktika večnih izdajalcev.Največji gnus od človeka je tisti ki izda lastnega brata,seveda za krožnik makaronov.

    7. Tematika ne bo šla stran dokler se vsa morišča ne uredijo in vsi sporni spomeniki ne odstranijo. To vedo tudi Američani ki so na veleposlaništvu postavili spominsko ploščo za pobite.

    8. A mogoče ve kdo če so Ameri postavili tudi SPOMINSKO PLOŠČO v nem.DRESDNU?130.000 civilnih žrtev največ otrok in žensk.Najprej so metali fosforne bombe, da so ljudje zaradi vročine zapuščali zaklonišča nato pa po njih klasične bombe……..

    9. Zanimivo da nihče ne pove koliko so jih ne partizani ampak komunisti pobili. Da nihče izmed izmed “pravovernih” ne navaja komunističnega ideologa, ki je rekel, če je eden v družini pomagal nemcu, druga pa je partizan je treab celo družino izbrisati. Če je dal kapitalist denar, obleke itd… za partizane ga je treab brez usmiljenja ubiti, njega in njegovo celo družino, ker je to naredil zaradi odpustkov. itd… da je treba napadati postojanke nemcev in italijanov, da bodo potem ti izvajali represije nad prebivalstvom. Le tako bomo dobili dovlj ljudi v hosto, ker jih bo strah.
      Zakaj nas o tem niso učili v šoli? O zasedananju avnoja v Jajcu? Ker bi zrušili predstavo o pridnih partizanih?

    10. Več kot sto tisoč po vojni pobitih ljudi. Brez dokazov, da so točno oni med vojno naredili ta in ta zločin. Lahko ga je kdo drug (tisti drug, ki je v resnici kriv lahko leži na tropskem otoku in namaka noge v morju) in dokler se nekomu ne dokaže krivda ni kriv. Bili so ljudje in bili so brez orožja. Še dobro, da so ustaši za razliko od domobrancev, v Avstriji če so le lahko zbežali v svete ustanove in da so jih dobri ljudje skrili. Ker drugače bi mi Slovenci živeli na grobu.

    11. Izdajalci v vojnah potegnejo najkrajšo to je dejstvo.In seveda prav je tako!!.Če je kdo prebežal k nemcem so ga kmalu likvidirali.Veljalo je ČE IZDA LASTEN narod bo nas če bo potreba še prej.

      • Prvič moraš verjeti, da so tudi ustaši ljudje. Tega komunisti niso vedeli, ker če ni človek, potem nima človekovih pravic, logično. Torej gospod papež Pij XII. je bil Italijan Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli in je imel veliko usmiljenja do ljudi. Tako je pač prišel dan, ko je moral skriti begunce in on jih je skril. Brez slabe vesti, brez strahu in tako je pač imel kup napol odraslih otrok starih pod dvajset let. To se je zelo govorilo po svetu.
        Najhujše pri vsem tem je bilo, da se je Tito hvalil, da mladoletnikov ne bodo pobili. Pa so jih, če so jih le dobili. Toda veliko jih je ušlo in potem so pač poškodovani in ranjeni iskali pomoč pri božjem namestniku, ki jih je zdravil, negoval in jim rešil mlada življenja. Stari so bili tudi nekateri samo šestnajst ali sedemnajst let. Nekateri so se opotekali po cerkvah in okolici, po poteh in brezpotjih s sepso, tifusom in z veliko izgubo krvi. Pa so jih patri in nune pobirali in pospravljali v svoje stavbe, ker so bili vsaj približno varni in v dobrih rokah. Potem so pa imeli ogromne stroške z zdravili, hrano in obleko.

        • Šlo je pač za revolucijo, ki ni imela legitimnosti. Legitimnost je imela kraljeva vlada v Londonu in četniško gibanje pod vodstvom Mihajlovića. V Sloveniji so legitimno oblast predstavljale meščanske stranke, ki so bile del Vlade Kraljevine Jugoslavije v Londonu. Ne moreš se ti kar oklicati za oblast. To tako ne gre. In logično, da so se ljudje uprli. Kot so se v Španiji takrat zunanjim teroristom, ki jim mi pravimo “španski borci”.

    12. LELE, KAKO PRAZNO in IDEOLOŠKO ENOSTRANSKO komentiraš. To je prav žalostno kako ponosno zagovarjaš zločin. Govoriš, da je potrebno likvidirati IZDAJALCE NARODA. Kako moraš komuniste primerjati z besedo narod. Slovenski NAROD sestavljajo Slovenci, tako KRISTJANI, kot KOMUNISTI. Torej pobiti so bili sovražniki KOMUNISTOV – bodimo točni. Kako moraš ti LELE trditi, da so bili IZDAJALCI, kdo pa jim je krivdo DOKAZAL. Uradno so vsi izven-sodno pobiti vsi NEDOLŽNI, saj jim krivda ni dokazana. Med nedolžnimi pobiti je tudi precej partizanov, ki so dali vedeti, da niso naklonjeni komunizmu. Zavednim takim partizanom so dejali, DA SO IZDALI PARTIJO in temu je sledila SMRT. Moja teta, zavedna partizanska AKTIVISTKA, je verjela v DEMOKRACIJO in se borila za SVOBODO. Take so leta 1944 vpisali v PARTIJO. Ker ona ni vedela kaj to pomeni, je šla naslednjo nedeljo k maši. Takoj je bil sklican PARTIJSKI vrh in jo obtožil, da je izdala partijo in že sklepal o KAZNI. Pa je bilo med temi partizani tudi nekaj POŠTENIH, ki so jo zagovarjali, da dela s srcem za NOB in tako dosegli, da niso zapisali, da je IZDALA PARTIJO ampak so jo samo vrgli iz PARTIJE, in ji ohranili ŽIVLJENJE. Do konca vojne je partizanom pomagala s hrano in ZDRAVILI. Tem POŠTENIM PARTIZANOM je bila vedno HVALEŽNA. Tudi med partizani je bilo veliko POŠTENJAKOV, pa so morali marsikaj storiti POD GROŽNJO. Tako so po jamah večinoma IZDAJALCI PARTIJE in ne IZDAJALCI NARODA. Lele, ti ne poznaš DEJSTEV !

    13. Spoštovani komentatorji,
      zaskrbljujoče in žalostno je, da ne morete sprejeti resnice in ločiti med dobrim in zlim. Vsi si želimo boljši jutri, ker danes ne bo nič iz tega. Boljši jutri lahko ustvarimo samo mi sami. Če hočete ali ne, tista polovica zagovornikov povojnih pobojev bo morala sprejeti odločitev in sprejeti resnico in poštenje. Nujno je, da prenehamo bloditi o partizanski epopeji in o zmagi nad okupatorjem. Nismo premagali okupatorja, to so storili Američani, Angleži in Rusi. Mi smo zmagali oziroma premagali polovico svojih sester in bratov Slovencev. Zmagali smo v imenu komunizma. Prosim vas, spoštovani, nehajte že enkrat častiti zmago nad sobrati v imenu ideologije, ki je propadla in je uvrščene v skupino največjih povzročiteljev zla na zemlji. Če hočete imeti mirno vest in dobro spanje, priznajte zmote, domobranci namreč niso imeli te možnosti, da bi priznali svojo zmoto. Dokler ne boste sami obsodili povojnih klavcev, vam bo vsak naslednji dan vest glasneje trkala na vaša kamnita srca. Dokler ste živi, je še čas za pokororo, pohitite.

    14. Ko sem letos obiskal Normandijo , mi je kapnilo, da se Angloameričani niso izkrcali samo zaradi Hitlerja. Stalin, ki so ga potrebovali z odstranitev nevarnosti številka 1 je bil nevarnost st, 2. Si lahko predstavljate kakšna bi bila Evropa, če bi Stalinu samemu uspelo premagati Hitlerja. In mi smo zaradi naših komunistov bili del Stalinove koalicije. V vojni je trpel Slovenski narod. In to zaradi ekstremistov . Nedvomno so v začetku vojne obstajali simpatizeri Hitlerja in nacizma, kot tudi simpatizerji Stalina imenovani komunisti. Zaradi njihove nestrpnosti in namenov, je bil narod pahnjen v bratomorno trplenje. Večji del naroda si je žele le osvoboditve in se je zato pridružil OF vključno s Tigrovci in duhovniki na primorskem. Narodu je bilo takoj jasno da so jih komunisti prevarali. Vojni poboji, skrivnostno izginjanje ljudi, propaganda po vzoru Sovjetov, taborišča, progrom nad posamezniki in skupinami, so bila tak pritisk na izmučen povojni narod, še posebno na Primorskem, da je narod obnemel, izgubil spomin kot posledica prehude traume. Zato smo tako zmedeni, zato lahko otroci fantične ideologije še danes govorijo na jadrih terorja in groze, nememu narodu. Dokler ne bo narod ločil pleve od zrna v procesu nastajanja naroda in države v vsej svoji zgodovini, ne bomo zaživeli kot suveren in ponosen narod.

    15. KAKO res je, kar piše KUGY. Zdi se mi, kot bi preko njega govoril moj NONO, ki že desetletja biva nad nami. Moj nono, kot njegovi otroci so vsi AKTIVNO pomagali NOB, sin s puško med PARTIZANI, hčerki pa KURIRKI. Tudi hišo je dal občasno na razpolago PARTIZANOM, da so se umili in preoblekli. Dal je tudi sobo RUSKEMU zdravniku,ki je tam partizane operiral. Po letu 1945, je nono in njegove hčerke ter brat – podpisoval RESOLUCIJE, da se Kras hoče izpod Cone A, priključiti DEMOKRATIČNI REPUBLIKI JUGOSLAVIJI (imam fotokopijo te resolucije). Ta RESOLUCIJA pa je bila DEBELA LAŽ, kajti Nova Jugoslavija ni bila DEMOKRATIČNA, ampak KOMUNISTIČNA. Zaradi komunizma, pa je moj nono TRPEL, ker on se je BORIL za svobodo in ne DIKTATURO. Danes “BORCI” proslavljajo, ker sami ne vedo o vojni nič, ampak samo DEMONSTRIRAJO KOMUNIZEM. Jasno je, katere VREDNOTE OPEVAJO. V Nemčiji je prepovedano opevati NACIZEM, kar je prav. EU, je sprejela datum 23.8. – KJER SO NACIZEM, FAŠIZEM IN KOMUNIZEM izenačeni.

    Komentiraj