Čas je za e-volitve

Tino Mamić
15

Danes kupujemo s pomočjo spleta računalnik, posteljo, telefon in avtomobil. Otroci po spletu odgovarjajo na vprašanja učiteljev in po spletu rešujejo teste. Ves svoj denar imamo na bankah, s katerimi kontaktiramo samo še po spletu. Še bankomatov mnogi sploh ne uporabljajo več.

Zakaj torej ne bi imeli tudi elektronskih volitev. Če lahko ves svoj denar zaupamo spletni banki, zakaj bi bilo transparentno glasovanje kakšen problem?

Korona kot veter sprememb

Na to sem pomislil, ko sem prebral tvit Mlade Slovenije, podmladka NSi, kjer so zapisali: “Spopadanje z epidemijo nas mora spodbuditi k večji rabi informacijske tehnologije. V pravosodju, na sodiščih ter v javni in državni upravi je potrebno izvesti vse potrebne ukrepe, ki bi tudi v prihodnje omogočili delovanje na daljavo ter v elektronski obliki.”

Zelo dobra misel. Pred dvema mesecema bi ob njej vsi samo zamahnili z roko. Na srečo pa imamo korono, ki je stisnila k zidu e-skeptike naše birokracije in pospešila delovanje družbe tudi na daljavo. Pred korono so namreč vsi slovenski šefi po vrsti vedno zahtevali, da podrejeni delajo samo na delovnem mestu. In zaposlenim šteli minute, ki so jih presedeli za službeno pisalno mizo. Tako razmišljanje je čez noč, hvala Bogu, postalo zaostalo.

Potem, ko sem prebral mladoslovenski tvit, sem idejo o E-volitvah tvitnil. Ne prvič. Že velikokrat prej sem to storil, a bil praviloma popljuvan že naslednjo sekundo po objavi.

Tudi tokrat sem takoj dobil nekaj kritik. Kot vedno. Ni me presenetilo. V naši deželi je tak odziv običajen.

Na srečo imamo korono, ki je stisnila k zidu e-skeptike naše birokracije in pospešila delovanje družbe tudi na daljavo.

Pošteni in delavni, a nenaklonjeni novostim

Za Slovence so vsi zunanji opazovalci, popotniki, ki so potovali skozi deželo v 19. stol. poročali, da smo zelo nenaklonjeni vsaki novotariji. Opisovali so nas kot poštene in delavne, a zelo zadržane do vsake nove ideje.

Kdorkoli v Sloveniji živi in ima veliko idej, je to doživel že neštetokrat. Vsi izumitelji, ki niso zgubili živcev ob prepričevanju polpismenih skeptikov in zapustili dežele, so se zato morali naučiti, kako počasi in previdno ravnati s svojimi idejami. Ustvarili so pravo metodologijo, kako prepričati konservativne Slovencev.

A ni tole zanimivo: komunisti so v narodu izkoreninili poštenost, vernost in domoljubje. V povojnih desetletjih so nam povsem spremenili narodni značaj iz enega od najbolj krščanskih v enega od najbolj ateističnih narodov na svetu. Od predvojnih nacionalnih posebnosti tako nimamo praktično več – nobene. Razen ene. Bolestnega ljubosumja na soseda, posebej če kupi kaj novega. Bognedaj, da je to avtomobil…

Ne vem, torej je odgovor NE!

Danes je zato med Slovenci zelo podobno kot v 19. stoletju. Prva reakcija na predlog o E-volitvah je pri mnogih avtomatična in kratka: NE. Če je nekaj novega, je to treba avtomatično zavrniti. Tako ko avtomat za kavo, če vanj vržeš napačen kovanec. Lahko je kovanec celo zlatnik, a ga bo avtomat za kavo zavrnil. Nima namreč možganov.

Podobno reagirajo tudi mnogi birokrati, ko jih kaj vprašaš, česar ni v naboru klasičnih vprašanj. Če birokrat s stoodstotno gotovostjo ne pozna odgovora, bo rekel, da stvar ni dovoljena. Tako kot z zlatnikom ne moreš kupiti kave za 30 centov.

Na Zahodu, posebej preko oceana, ob vsakem novem predlogu ni prva reakcija NE. Na prvo žogo namreč vprašajo: KAKO?

V otroštvu in mladosti sem mislil, da sem zato, ker velikokrat postavljam vprašanja in rad dajem nove  predloge, težaven. Tečen. Učitelji in drugi prestojniki so mi večinoma dali vedeti, da sem kar neumen, saj postavljam vprašanja, kjer jih drugi ne. Torej sem malo neumen. In sem se moral navaditi, da ne povem vsega, kar mislim in da skušam postaviti čimmanj vprašanj.

V stikih z zahodnjaki, posebej z Američani, pa sem doživel kulturni šok. Oni so vprašanj veseli. Bolj kot je vprašanje nenavadno in težko, bolj se ga razveselijo. Tako zelo, da lahko sprašuješ celo neumnosti. Tudi butelj, ki postavi naivno vprašanje, je v ZDA sprejet dobronamerno.

Ne vem, torej je odgovor KAKO?

Na Zahodu, posebej preko oceana, ob vsakem novem predlogu ni prva reakcija NE. Na prvo žogo namreč vprašajo: KAKO?

V tem se razlikujemo od zahodnjakov. In zaradi tega za njimi tudi zaostajamo v razvoju. In zato bo tudi ta moj predlog doživel poplavo »argumentiranih« kritik, kako se to ne da. Oziroma, kako se ne moremo izogniti poneverjanju.

A sam zase vem. Če lahko vsakodnevno poslujem varno s svojim denarjem, bi lahko varno uporabljal tudi svoj volilni glas vsakih nekaj let. Če lahko davčna uprava izterjuje in komunicira po internetu, pa pri tem ni zlorab, me ne more nihče prepričati, da je glede oddaje volilnega glasu kaj drugače. Še več. Mnogi imamo na računalnikih celo že državna digitalna potrdila, ki so varna za vse naše komuniciranje z upravnimi enotami in ministrstvi. Ne gre za idejo o izumu, ampak samo za idejo, kako že obstoječo tehnologijo uporabiti širše.

Ne ali kako?

Tako, končal sem. Zdaj pa so na vrsti komentatorji. Tisti, ki bodo naprej reagirali z besedo NE in tistimi, ki bodo vendarle rekli KAKO.

15 KOMENTARJI

  1. Bolj kot za E – volitve je čas za pošteno volilno zakonodajo, ki bo zagotovila, da bodo volilni rezultati odraz volje volivcev.

    Sedanji volilni sitem jemlje uspešnim in daje neuspešnim.

    In tako se dogaja, da je v kakem volilnem okraju izvoljen tisti, ki je po številu glasov šele na tretjem ali četrtem mestu, prvo uvrščeni pa se zaradi ponesrečenega in prilagojenega volilnega sitema obriše pod nosom.

    Tako se nam je zgodilo in se je že prej dogajalo, da ima naprimer SAB v parlamentu pet poslancev, čeprav ni zbrala niti toliko glasov kot najuspešnejši poslanec.

  2. E-volitve bodo ohranile možnost tradicionalnega načina. So le tretji kanal izražanja glasu, poleg: 1) osebno na volišču in 2) po pošti. Tretjega kanala izražanja javnega mnenja bodo veseli predvsem mladi in delovno zelo obremenjeni. Volilna udeležba se bo močjo povečala.

  3. E-volitve bodo ohranile možnost tradicionalnega načina. So le tretji kanal izražanja glasu, poleg: 1) osebno na volišču in 2) po pošti. Tretjega kanala izražanja javnega mnenja bodo veseli predvsem mladi in delovno zelo obremenjeni. Volilna udeležba se bo močno povečala.

  4. Tino tudi jaz imam navado veliko spraševati 😀 Vprašanja ki se mi zastavijo, anonimnost, strošek mene osebno, enostavnost uporabe, možnost zlorabe pri družinskih članih…
    Plus ki ga vidim in upam večjo volilna udeležba…
    Bi pa objavil vsa imena in priimke volilnih upravičencev, ki so volili da se osebe kontrolirajo sami sebe če je kdo zlorabil njihov glas…

  5. Tino, pravo vprašanje je res kako. Kako zagotoviti, da ne bo goljufij ali manipulacij, celo vpletanja tujih obveščevalnih služb, ali hekerskih napadov iz dolgočasja.
    Za začetek bi poizkusili s kakšnim manj pomembnim referendumom ali vzporednim glasovanjem.
    Če pa bi bila zadeva dobra bi lahko vse zakone potrjevali volilci. Direktna demokracija. Za kaj takega pa rabimo,poleg interneta, še objektivne medije.
    E volitvam pa bi morala slediti še ena pomembna sprememba – dvig starosti za volilno pravico na 21 let, oziroma dokler se državljan šola. Ne more nekdo, ki je po zakonu otrok odločati o skupnih zadevah, če so ga starši (in davkoplačevalci) dolžni preživljati. Taki volilci namreč volijo zelo destruktivno, e volitve pa bi jim še pomagale k večji udeležbi.

  6. Dobro, zelo dobro, odlično – podpiram!

    Kaj že?

    Tak način razmišljanja, ki gleda široko, širše (namesto ne vem (ne) -> kako?). Samo to nam da polet, da lahko ideje spravljamo v življenje, ki mu dajejo smisel, barve.

    Področij za KAKO? je v slovenskem prostoru tako rekoč, neomejeno:

    – e- VOLITVE (med prebiranjem e-pošte, novic … na volilno nedeljo oddamo še svoj glas na razpisanih volitvah).

    – DELO OD DOMA (vsaj 50 % vseh del lahko v Sloveniji opravljamo od doma) in hkrati ukinemo zavajajoč in napačno spodbujajoč dodatek za povrnitev stroškov prevoza na delo (Slovenci ga dojemajo kot del neto plače, torej lahko sklepamo, da se vozijo na vodo, njihovo prevozno sredstvo ne potrebuje vzdrževanja, servisov, upoštevanje amortizacije zanj je pa že znanstvena fantastika).

    – NAKUP PREVOZNIH SREDSTEV (predvsem e-avtomobilov, e-skuterjev, e-koles …) preko interneta oz. še bolje, najem le-teh (ob večjem številu najemov, najemnina predstavlja manjši strošek, kot dosedanje lastništvo prevoznih sredstev, poleg tega pa uporabljamo le tisto prevozno sredstvo, ki nam jih v danem trenutku narekujejo potrebe – čez teden manjši avto, ali le skuter, kolo, za konec tedna pa enoprostorec, kombi -> ko bomo imeli dovolj razvito vse potrebno za samovozeča vozila, pa menjavo ‘delamo’ enostavno preko aplikacije na pametnem telefonu).

    – IZOBRAŽEVANJE NA DALJAVO (vse stopnje: od prve triade OŠ do zadnjega letnika faksa, ali opcijsko še dlje). Dokaz, da to lahko zelo dobro izvajamo, je sedanji čas, ko smo doma zaradi koronavirusa. Problem socializacije je lahko rešljiv z druženjem, ne le sošolcev, ampak tudi ostalih iz višjih in nižjih razredov, na raznih izletih, ekskurzijah, športnih dnevih … Problem ocenjevanja le lahko rešljiv s sestavitvijo ustreznih testov v e-obliki (dokazuje se razumevanje in ne napiflanega znanja) in z jasnim sporočilom, da če opravljalec testa skuša goljufati, najbolj goljufa sebe. Problem financiranja se enostavno reši tako, da staršem, ki izberejo to opcijo, izplača mesečno nadomestilo za izobraževanje v višini 400 € (OŠ prejemajo od države okrog 600 € mesečno na učenca -> tako še vedno nekaj denarja ostane šoli za izvajanje dejavnosti v njeni režiji, s preostankom se plača starše).

    – …

  7. Kako bodo polpismeni staruhi oddali elektronski glas? Še stacionarnih telefonov ne znajo uporabljati…

    Kremeniti bo hodil k svojim in jim ‘svetoval’ kaj naj kliknejo, dzi-nju-ja pa k svojim in počel enako… hahaha, epsko…

  8. Res se zdi komu dandanes neumno vnaprej upirati e-volitvam, ko pa mnogi opravljajo najzahtevnejše finančne transakcije in nakupe po spletu, ko spletno posluje davčna uprava, spletni prodajni velikani itd. ipd. A vsi vemo, da po spletu nadvse uspešno “poslujejo” tudi kriminalne združbe in učinkovito goljufajo, kradejo ter ropajo posameznike in podjetja, le da jih žrtve najbrž ne bodo nikoli videle in največkrat tudi organi pregona v posameznih državah ne odkrili in sankcionirali.
    A ob e- volitvah se postavljata (vsaj) dve temeljni vprašanji:
    Kako zagotoviti tajnost oz. ne-sledljivost oddanega glasu, ko pa je vsaka spletna transakcija za avtorje oz. posrednike in najemnike spletnih programov in aplikacij ter druge eksperte spletnega komuniciranja načeloma izsledljiva, še posebej, kadar je predpogoj za možnost praviloma enkratnega in neponovljivega spletnega glasovanja nujno osebno spletno identificiranje?
    Kdo bo premogel toliko specialnega znanja in politične moči, da bo lahko preprečil ustavno nedopustno poseganje v tajnost oz. zasebnost oddanih volilnih glasov, da bo lahko preprečil morebitno oddajanje in sprejemanje ponarejenih volilnih glasov pod tujimi imeni oz. tujimi vstopnimi kodami, da bo preprečil “nenamerno ali naključno” izgubo ali poljubno ugotovljeno neveljavnost pravilno oddanih glasov, da bo preprečil oddajo in sprejem e-glasovnic tudi izven uradno razglašenega časa glasovanja itd. itn.?
    Ali bodo državna volilna komisija in njene izpostave po Sloveniji dovolj usposobljene za strokovno kompetenten in človeško pošten kompleksen nadzor nad vsemi dimenzijami uresničevanja temeljnega demokratičnega načela volitev:
    zagotavljanja absolutne svobode in absolutne tajnosti glasovanja?
    Verjetno bo marsikdo ugotovil, da absolutne svobode in absolutne tajnosti ne zagotavlja niti veljavni starosvetni “analogni” sistem glasovanja. A vendarle je treba ugotoviti, da imajo državna volilna komisija in njene podružnice ter volilni odbori tako rekoč pod sledljivim nadzorom in v rokah vse volilne postopke in vsa dejanja ter “post festum” tudi arhiviran ves volilni material za morebitne obravnave na sodiščih.
    V primeru “digitalnih” oz. e-volitev bi pridobili ključen vpliv, pregled in morebiti tudi možnosti nezakonite in nepooblaščene manipulacije s tajnimi podatki brezimni avtorji, prodajalci, posredniki in začasni najemniki posebnih e-programov in e-aplikacij, pri čemer sploh ni nujno, da bi imela državna volilna komisija z vsemi svojimi podružnicami in krajevnimi odbori vpogled v vsa morebitna programska ozadja in kompetenten nadzor nad vsemi morebitnimi nepooblaščenimi ekspertnimi vdori in možnimi nezakonitimi manipulacijami z množicami razpoložljivih ter vsestransko uporabnih “tajnih” oz. “zasebnih” podatkov o posameznih volivcih, njihovih političnih izbirah, svetovnonazorskih in ideoloških preferencah itd.
    Skratka, če nas informacijska pooblaščenka in številni drugi glasni varuhi zasebnosti in tajnosti zasebnih in poslovnih komunikacij kar naprej glasno svarijo celo pred aplikacijami, s katerimi bi se zlahka branili pred okužbami s covidom 19 in drugimi možnimi pandemijskimi nadlogami, potem se zdi pred morebitnim uvajanjem e-volitev temeljito premisliti in raziskati vse možne manipulacije in zlorabe ter neustavne posege v ključno absolutno svobodo in absolutno tajnost posameznikovega glasovanja.

  9. Oh, tale prispevek mi je tako všeč!
    Pa ne toliko zaradi e-volitev, temveč bolj zaradi tega kar ste zapisali o našem karakterju. Zadetek v polno!
    Torej, ne odgovor NE ali KAKO, temveč ZAKAJ PA NE?

  10. S stališča uporabnika-potrošnika se vse stvari zdijo preproste. Ampak ne smemo pristati na to, da državljan postane potrošnik. To, da znižamo glasovanje na nivo izbiranja jogurtov v spletni trgovini ali naslednjega popevkarja na Evroviziji simbolno nakazuje resnico o pomembnosti izbire našega kandidata ali stranke!

    Plačevanje položnic in glasovanje sta po naravi zelo drugačni živali in predstavljata zelo različen nabor problemov. Banka ima zelo dobro preračunane rizike težav, ki lahko nastopijo ob elektronskem poslovanju (kraja kreditne kartice) in je to že všteto v ceno storitve. Če ne boste plačali položnice, imate na voljo druge načine plačevanja.

    Hudič pri e-glasovanju je v podrobnostih in pri tehnologiji podrobnosti ni malo, še manj jih te podrobnosti razume, še manj ljudem pa se s tem ljubi ukvarjat.

    Kaj pa rizik neveljavnosti volitev, politična kriza? Kaj se zgodi, če pride do izpada elektrike ali interneta in državljani v določeni regiji niso mogli glasovati v časovnem oknu? Kako se bo obravnavalo napake oziroma hrošče v programju in infrastrukturi? Kdo bo imel vpogled v delovanje vsega tega: stroka, civilna družba, mediji? Kako zaščititi strojno in programsko opremo, da bi glas bil varno oddan? Kako volivec zagotovo ve, da je bil njegov oddani glas zagotovo sprejet in shranjen in ostal nedotaknjen?

    Dejansko na koncu dobiš posvečeno kasto ljudi, ki edini razumejo kako delujejo e-volitve za razliko od navadnih volitev, ki se jih lahko gredo tretješolci v Spodnjem Dupleku. Na Tarči bi pred in po volitvah gledali prerekanja o glasovalnem sistemu, ali je varen ali ni, ali je hrošč požrl glasove ali ni, v čigavi stranki je dobavitelj sistema za glasovanje in ali smo ga preplačali. Tako kot te dni o ventilatorjih od GenePlaneta.

    Ampak kot je že omenil Aktivni državljan je bistveno vprašanje pri e-volitvah “zagotavljanje absolutne svobode in absolutne tajnosti glasovanja”. To je v elektronskem svetu dejansko praktično nemogoče doseči in potem to tudi vzdrževati. Pa se ni treba veliko naprezati, da ugotovimo, zakaj ne: samo preberite si članek na Wikipediji: https://en.wikipedia.org/wiki/Electronic_voting

    Poleg 5G in drugih tehnoludistov bi dobili še E-glasovalne ludiste, z bolj ali manj vraževernimi razlogi (eni zaradi fašistoidnosti, drugi zaradi udbomafijske države, tretji zaradi znamenja Zveri). To se bo najbrž že zgodilo, ko bomo dobili novo elektronsko osebno izkaznico.

    Argument, da bi več ljudi glasovalo zaradi lagodnosti razpade ob realnosti: https://en.wikipedia.org/wiki/Electronic_voting#Impact_on_turnout – Švicarjem ni pomagalo, pri Estoncih je trajalo 15 let, da so prišli do 43% glasov prek elektronskega glasovanja. Torej, dolgo časa boš morali imeti in nov in star sistem, kar bo dražje od trenutnega. Brez neke širše politične volje, ki bo trajala prek različnih vlad, se to ne bo zgodilo. Glede na stanje politike pri nas tega ne vidim.

    Stanje slovenske informatike je klavrno, sploh pa javni upravi, ki ne more dobiti kvalitetnih kadrov, zato se vedno bolj zanaša na zunanje “dvorne dobavitelje”. No, kdo bo upravljal s takim sistemom? Privat firma od “ne-ta-naših” bo upravljala glasovanje in njeno preživetje je odvisno kdo bo dobil naslednji mandat? Raje dam glas pred komisijo treh vaških pijančkov, v ta tretje bodo že prav prešteli. Pa mislim, da bi od popolne informatizacije slovenskega zdravstva vsi imeli veliko koristi kot od elektronskega glasovanja.

  11. Problem elektronskih volitev je, da je potem težje goljufati. Kar večina ljudi ne ve je, da so volilne komisije ponavadi sestavljene iz prostovoljcev z močnimi političnimi mnenji in tendenco po božjem čaščenju države – skratka, iz radikalnih levičarjev.

    To je edini razlog, zakaj so v nekaterih volilnih okrajih glasovi “neveljavni”, zato je leta 2008 izginilo na tisoče glasovnic v Tržiču. Zato v domovih za upokojence nekdo manično obkrožuje Levico in SD na glasovnicah. Upokojenci že ne sami od sebe.

    Skratka, elektronske volitve bi preprečile goljufije na terenu, in to je seveda v tej državi nesprejemljivo.

  12. Briga me, ali so volitve elektronske ali papirnate. Že zdavnaj (že od leta 1990!) pa je čas za dvokrožne večinske volitve!! Izbirati hočemo ljudi, ne pa strank!

  13. Dejstvo je, da je trenutno za obstoj in nadaljnji razvoj resnične pluralne parlamentarne demokracije v RS mnogo hujši problem (od upravičenih in utemeljenih dvomov v tajnost in nesledljivost e-glasov oz. e-volitev) ustavno in demokratično sporen veljavni sorazmerni volilni sistem, ki bi ga morali poslanci v DZ RS popraviti v skladu z veljavno odločbo Ustavnega sodišča RS najkasneje do konca letošnjega leta.
    Če ustavno korektna in izvršljiva nujna sprememba veljavnega sorazmernega volilnega sistema ne bo uspela pravočasno pridobiti v DZ RS zadostne zakonske podpore parlamentarnih strank oz. ustavne večine poslancev (2/3 +), bodo vse naslednje parlamentarne volitve po koncu leta 2020 (predčasne in/ali redne) ustavno sporne oz. ustavno neveljavne, nelegalen in nelegitimen pa bo posledično tudi na takih ustavno “invalidnih” volitvah izvoljeni Državni zbor RS ter v njem celo morebiti izvoljena Vlada RS.
    Skratka, legalno in legitimno večinsko sprejete nujne spremembe in popravki sorazmernega volilnega sistema, ki bodo v skladu z veljavno odločbo Ustavnega sodišča RS lahko povrnile aktualnemu sorazmernemu volilnemu sistemu ponovno ustavno veljavo, neoporečnost, demokratičnost, legalnost in legitimnost, bi morale biti do konca letošnjega leta najnujnejša in najbolj prednostna politična naloga vseh parlamentarnih strank in drugih političnih odločevalcev, da ob strokovnem sodelovanju vseh razpoložljivih ustavno-pravnih ekspertov in vrhunskih poznavalcev demokratičnih volilnih sistemov pravočasno, ustavno korektno in zakonito v DZ RS odpravijo neustavne, nedemokratične, nelegalne in nelegitimne prvine iz aktualnega neznosno ustavno in demokratično invalidnega sorazmernega volilnega sistema.

  14. Jaz sem za e-volitve, saj to že dolgo prakticirajo v E-stoniji, bi pa še pred tem potrebovali vpis pravice do interneta v ustavo, saj marsikje v hribovitem delu Slovenije nimamo interneta oz. je ta zelo slab. Bi pa jaz osebno to uporabljal za parlamentarne ali evropske volitve ter referendume, ki se jih do sedaj nisem udeleževal, saj sem do sedaj hodil samo na občinske volitve, tako da se bo že zaradi mene zvišala volilna udeležba. Bi pa to moralo biti enostavno in varno, primerno tudi za mobilne telefone in ne zmogljive računalnike. Bi pa s tem zagotovo pripomogli k razvoju demokracije kot jo ima Švica, ki je zame ideal demokracije, oz. da bi bili celo boljši, kar pa je glede na splošno mentaliteto rahlo utopično, a vseeno ostajam optimist.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime