Čas je za e-volitve

POSLUŠAJ ČLANEK
Danes kupujemo s pomočjo spleta računalnik, posteljo, telefon in avtomobil. Otroci po spletu odgovarjajo na vprašanja učiteljev in po spletu rešujejo teste. Ves svoj denar imamo na bankah, s katerimi kontaktiramo samo še po spletu. Še bankomatov mnogi sploh ne uporabljajo več.

Zakaj torej ne bi imeli tudi elektronskih volitev. Če lahko ves svoj denar zaupamo spletni banki, zakaj bi bilo transparentno glasovanje kakšen problem?

Korona kot veter sprememb


Na to sem pomislil, ko sem prebral tvit Mlade Slovenije, podmladka NSi, kjer so zapisali: "Spopadanje z epidemijo nas mora spodbuditi k večji rabi informacijske tehnologije. V pravosodju, na sodiščih ter v javni in državni upravi je potrebno izvesti vse potrebne ukrepe, ki bi tudi v prihodnje omogočili delovanje na daljavo ter v elektronski obliki."

Zelo dobra misel. Pred dvema mesecema bi ob njej vsi samo zamahnili z roko. Na srečo pa imamo korono, ki je stisnila k zidu e-skeptike naše birokracije in pospešila delovanje družbe tudi na daljavo. Pred korono so namreč vsi slovenski šefi po vrsti vedno zahtevali, da podrejeni delajo samo na delovnem mestu. In zaposlenim šteli minute, ki so jih presedeli za službeno pisalno mizo. Tako razmišljanje je čez noč, hvala Bogu, postalo zaostalo.

Potem, ko sem prebral mladoslovenski tvit, sem idejo o E-volitvah tvitnil. Ne prvič. Že velikokrat prej sem to storil, a bil praviloma popljuvan že naslednjo sekundo po objavi.

Tudi tokrat sem takoj dobil nekaj kritik. Kot vedno. Ni me presenetilo. V naši deželi je tak odziv običajen.
Na srečo imamo korono, ki je stisnila k zidu e-skeptike naše birokracije in pospešila delovanje družbe tudi na daljavo.

Pošteni in delavni, a nenaklonjeni novostim


Za Slovence so vsi zunanji opazovalci, popotniki, ki so potovali skozi deželo v 19. stol. poročali, da smo zelo nenaklonjeni vsaki novotariji. Opisovali so nas kot poštene in delavne, a zelo zadržane do vsake nove ideje.

Kdorkoli v Sloveniji živi in ima veliko idej, je to doživel že neštetokrat. Vsi izumitelji, ki niso zgubili živcev ob prepričevanju polpismenih skeptikov in zapustili dežele, so se zato morali naučiti, kako počasi in previdno ravnati s svojimi idejami. Ustvarili so pravo metodologijo, kako prepričati konservativne Slovencev.

A ni tole zanimivo: komunisti so v narodu izkoreninili poštenost, vernost in domoljubje. V povojnih desetletjih so nam povsem spremenili narodni značaj iz enega od najbolj krščanskih v enega od najbolj ateističnih narodov na svetu. Od predvojnih nacionalnih posebnosti tako nimamo praktično več - nobene. Razen ene. Bolestnega ljubosumja na soseda, posebej če kupi kaj novega. Bognedaj, da je to avtomobil...

Ne vem, torej je odgovor NE!


Danes je zato med Slovenci zelo podobno kot v 19. stoletju. Prva reakcija na predlog o E-volitvah je pri mnogih avtomatična in kratka: NE. Če je nekaj novega, je to treba avtomatično zavrniti. Tako ko avtomat za kavo, če vanj vržeš napačen kovanec. Lahko je kovanec celo zlatnik, a ga bo avtomat za kavo zavrnil. Nima namreč možganov.

Podobno reagirajo tudi mnogi birokrati, ko jih kaj vprašaš, česar ni v naboru klasičnih vprašanj. Če birokrat s stoodstotno gotovostjo ne pozna odgovora, bo rekel, da stvar ni dovoljena. Tako kot z zlatnikom ne moreš kupiti kave za 30 centov.
Na Zahodu, posebej preko oceana, ob vsakem novem predlogu ni prva reakcija NE. Na prvo žogo namreč vprašajo: KAKO?

V otroštvu in mladosti sem mislil, da sem zato, ker velikokrat postavljam vprašanja in rad dajem nove  predloge, težaven. Tečen. Učitelji in drugi prestojniki so mi večinoma dali vedeti, da sem kar neumen, saj postavljam vprašanja, kjer jih drugi ne. Torej sem malo neumen. In sem se moral navaditi, da ne povem vsega, kar mislim in da skušam postaviti čimmanj vprašanj.

V stikih z zahodnjaki, posebej z Američani, pa sem doživel kulturni šok. Oni so vprašanj veseli. Bolj kot je vprašanje nenavadno in težko, bolj se ga razveselijo. Tako zelo, da lahko sprašuješ celo neumnosti. Tudi butelj, ki postavi naivno vprašanje, je v ZDA sprejet dobronamerno.

Ne vem, torej je odgovor KAKO?


Na Zahodu, posebej preko oceana, ob vsakem novem predlogu ni prva reakcija NE. Na prvo žogo namreč vprašajo: KAKO?

V tem se razlikujemo od zahodnjakov. In zaradi tega za njimi tudi zaostajamo v razvoju. In zato bo tudi ta moj predlog doživel poplavo »argumentiranih« kritik, kako se to ne da. Oziroma, kako se ne moremo izogniti poneverjanju.

A sam zase vem. Če lahko vsakodnevno poslujem varno s svojim denarjem, bi lahko varno uporabljal tudi svoj volilni glas vsakih nekaj let. Če lahko davčna uprava izterjuje in komunicira po internetu, pa pri tem ni zlorab, me ne more nihče prepričati, da je glede oddaje volilnega glasu kaj drugače. Še več. Mnogi imamo na računalnikih celo že državna digitalna potrdila, ki so varna za vse naše komuniciranje z upravnimi enotami in ministrstvi. Ne gre za idejo o izumu, ampak samo za idejo, kako že obstoječo tehnologijo uporabiti širše.

Ne ali kako?


Tako, končal sem. Zdaj pa so na vrsti komentatorji. Tisti, ki bodo naprej reagirali z besedo NE in tistimi, ki bodo vendarle rekli KAKO.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30