“Briga me, samo da ostanem živ!” Kako je osamosvojitveno vojno doživljala druga stran (video)

9
Uredništvo

Ob praznovanju dneva državnosti in spominih na osamosvojitveno vojno mnogokrat pozabljamo na tiste, ki so padli na drugi strani – v vojski, ki smo jo imenovali agresorska. Ta je, zaradi lastne nemotiviranosti na eni ter odločne reakcije in terenske premoči TO na drugi strani, imela sicer večje žrtve.

Gotovo poznate legendarno izjavo vojaka JLA Bahrudina Kaletovića, ki na vprašanje novinarja, zakaj se bori, odgovori: “Ne vem, kolikor razumem, bi se oni radi nekaj odcepili, mi pa jim tega ne dovolimo”. Kaletović je vojno preživel, a mu je življenje vseeno spisalo tragično zgodbo. Danes jo je predstavila tudi Al Jazeera Balkans.

Omenjena izjava in nadaljnji komentar vojaka je tako zaslovel ravno zaradi nazorne ponazoritve vse nesmiselnosti in bizarnosti jugoslovanskih vojn ter takratnih odnosov med republikami, ki so jih “zakuhali” politiki in so imele z medčloveškimi odnosi malo skupnega. Razen določenega dela srbskega prebivalstva, ki se je takrat povzpel na oblast, si namreč vojne ni želel nihče, med sosednjimi narodi pa je obstajalo bistveno manj negativnih čustev, kot bi lahko sodili po politikih.

Bahrudin Kaletović v tem neposrednem posnetku pove še eno resnico: umirajo samo njegovi tovariši, naborniki JLA, umrl pa ni še noben oficir. 

Nekaj dejstev o osamosvojitveni vojni in JLA

Na dan razglasitve slovenske samostojnosti 26. junija 1991 se je v Beogradu sestal Zvezni izvršni svet, ki je sprejel sklep o zavarovanju jugoslovanskih meja ter s tem Jugoslovanski ljudski armadi in zvezni policiji dal proste roke za oborožen obračun s “slovenskimi separatisti”. Prve enote so proti mejnim prehodom z Italijo z Reke krenile še isti dan, za začetek vojne pa velja 27. junij, ko so tanki JLA zgodaj zjutraj pri Metliki prvič prestopili slovensko mejo.

Prvotni načrt JLA je obsegal prevzem nadzora nad mejnimi prehodi ter ključnimi strateškimi točkami, nato pa zamenjavo slovenskega vodstva. A kot je znano, je armada pri tem naletele na dobro organizirano in relativno dobro opremljeno Teritorialno obrambo, ki je imela tudi nesporno podporo civilnega prebivalstva, ki je z barikadami pomagalo ustavljati enote.

Že po nekaj dneh je bilo jasno, da bo JLA v Sloveniji izjemno težko prevzela nadzor. Kopenski vojski in sicer obsežnim tankovskim enotam je uspelo zavzeti le malo strateških objektov, situacija pa se ni bistveno spremenila niti po preusmeritvi glavnine naporov v letalske napade.

Že 4. julija je TO nadzirala vse mejne prehode. 7. julija se je slovenska delegacija na Brionih sestala z jugoslovansko in delegacijo ES ter po pogajanjih pristala na 3-mesečni moratorij na osamosvojitvene aktivnosti, ob tem pa obdržala ves nadzor v Sloveniji.

Vojna naj bi po večini virov zahtevala 19 vojaških žrtev na slovenski in 45 na jugoslovanski strani. Poleg tega je padlo kar nekaj slovenskih civilistov ter 12 tujih državljanov. Zanimivo je, da so bili v bojih v Sloveniji v enotah JLA udeleženi vojaki iz vseh jugoslovanskih republik, tako v poklicni kot naborniški sestavi. Kljub temu so, kot je znano, veliko večino poveljniškega kadra predstavljali srbski in črnogorski oficirji, ki so takrat v dobršni meri že pogledovali po velikosrbskih težnjah.

Kaj se je zgodilo z “obrazom vojne”, 20-letnim Bahrudinom Kaletovićem?

Omenjeni vojak, ki ga na terenu v Beli krajini kratko intervjuva novinar Yutel-a, je takrat služil redni vojaški rok v lahkem topniškem polku v Zagrebu. Imel je čin desetarja in odgovarjal za 3 tovariše, prav tako 20- in 21-letne nabornike.

Že 27. junija je bil poslan v Slovenijo in nekaj dni kasneje ujet s strani TO, potem ko so – kot potoži tudi na posnetku – vsi trije njegovi vojaki v bojih padli. Kasneje se je boril tudi na Hrvaškem in v BiH, a se po dveh zajetjih živ in zdrav vrnil v rodno Tuzlo v Bosni. L. 1993 se je oženil in dobil hčerko.

Po vojni se je nekaj časa preživljal kot glasbenik, kot si je želel že v otroštvu. Kljub veliki sreči med vojno pa je je imel manj v miru: junija 1998 se je z avtom peljal v Tuzlo, da bi prvič videl sina Damirja, ki se je rodil nekaj dni prej, a bil na poti udeležen v prometni nesreči in izgubil življenje.

Življenje torej piše nenavadne, včasih tudi tragične zgodbe. Slovensko osamosvojitveno vojno je preživel, balkanskih cest žal ne.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 9

  1. Med 2.S.V. so tudi padali samo vojaki-partizani,vodilni so se skrivali po zemljankah,zato so preživeli.
    Kar preštejte koliko je živih tistih iz prve linije.

  2. Roman n. –
    To kar ste sami napisali, jaz večkrat razmišljam, ko gledam BORČEVSKE proslave. Veliko hrabrih partizanov in kurirk je padlo. Med njimi tudi moj sorodnik, ki je v mestu zbiral denarne prispevke za NOB (da je Tito po potrebi spal tudi v hotelu), nato bil izdan in končal v krematoriju NEMŠKEGA taborišča.

    Če bi ti pošteni BORCI, ki so dali življenje za svobodo – sedaj ugotovili, da so se borili le za KOMUNISTIČNI privilegij, bi se v grobu obračali. Taki, ki danes hodijo na proslave, nimajo pojma kaj pomeni vojna in njene žrtve – oni poznajo samo praznovanja in dobre položaje.

    • Borci so, vglavnem, že vsi pomrli.Tu in tam je še kakšen med živimi.Ti,ki danes hodijo na proslave pa so v času vojne bili dojenčki,večina pa je rojenih po vojni.Še tisti,ki so rojeni leta 1945, so danes stari že 73 let (!?).Še pred 50 leti je to bila že kar lepa starost.Skratka, proslavljajo in častijo ZZZB zardi osebnih koristi,saj država odšteje zajetne (naše) denarce,da se še naprej ohranja spomin na “tekovine revolucije”.

  3. Natanko tako. Trije moji krvni sorodniki so bili v partizanih, vsi trije so umrli tipične partizanske smrti: prvi v boju z Nemci, drugi ujet in ustreljen kot talec (19 let), tretji prostovoljec za “poživitev pohorskega partizanstva”, a zaradi kritiziranja vojvodskih privilegijev ubit v znani, a neraziskani “pohorski aferi” (Ribičičevo področje).

  4. Tudi sam razmišljam ko gledam proslave v čast bitki za Slovenijo.Tudi tu so bile žrtve na prvi bojni liniji.Šest metrov pod Cankarjevim domom pa so pošiljali komande.V napad kremeniti Slovenci.”nam pa doživljensko onegavljenje v parlamentu”za bogato plačo seveda.

Komentiraj