Brezdomstvo v Sloveniji v porastu: človeški obraz suhoparnih kazalcev o globalni nekonkurenčnosti države

Uredništvo
1

V Sloveniji je brezdomstvo že vsaj deset let v porastu. To bi sicer lahko bila povsem pavšalna ocena občana, ki že dolga leta opazuje ljubljanske ulice.

Takšen opazovalec bi dejal, so včasih to bile skupine dolgolasih kitaristov, ki so po cestah igrale za denar, pa sem in tja kakšen »zadrogiranec«. Zdaj pa za denar prosijo tudi gospe iz tretjega življenjskega obdobja.

Tenkočutne zaznave prebivalcev mesta pa potrjujejo tudi strokovne analize brezdomstva. V Ljubljani je vsako leto razdeljenih več brezplačnih kosil, vse več ljudi prenočuje v kontejnerjih  na Poljanskih in vsako leto je brezdomnim izrečenih več kazni  zaradi kršenja javnega reda in miru. Prosjačenje je namreč prekršek proti redu in miru, onesnaževalec uglednih javnih površin.

Zadnja leta se opaža celo vztrajajočo medgeneracijsko brezdomnost, kar pomeni, da so na cestah mladoletniki po osnovni šoli, ki se nekako izmaknejo popisom in evidencam. Nevidno brezdomstvo družin, kar vključuje grožnjo deložacije ali povsem neprimerno nastanitev, je tisto, na kar se v Sloveniji vse bolj opozarja. A pojavi in stiske vseeno ostajajo skrite, razen sporadičnih pojavljanj na nacionalni televiziji.

Problem brezdomstva je evidentno vse večji, od kod težave izvirajo in kako se jih lotevati pa ostaja stvar polemik: mestna občina je  zagnala projekt, ki je fenomen natančno popisal, večina društev in organizacij pa se trudi s toplimi obroki, oblekami in prenočišči, društvo Kralji ulice obenem tudi z omogočanjem novinarskega in prodajnega dela.

Potem so tu kulturniki, na primer Tadej Pogačar, ki skovanko Kralji ulice lansiral v svet s svojim umetniškim projektom. Bredzomci  na stolih in prestolih, za en dan razstavljeni v ogled.

Slovenija po blaginji in razvoju vse težje sledi razvitemu svetu

Brezdomci na ulicah veliko bolj človeški obraz številnih mednarodnih statistik, ki Slovenijo uvrščajo med globalno vse manj konkurenčne države. govori se o reformni nesposobnosti in nepripravljenosti na spremembe.

Pred časom smo poročali o analizi globalne konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma, kjer se je Slovenija med 136. svetovnimi državami uvrstila na 56. mesto, za večino primerljivih držav razvitega Zahoda. V posameznih kategorijah pa smo dosegli res porazne rezultate, denimo po učinkovitosti trga dela in javnega sektorja, kjer smo pod stotim mestom, po stimulacijii davčnega sistema za delo smo celo predzadnji med 136 izbranimi državami.

Še en pomenljiv kazalec, katerega človeški obraz nosi brado in spi pod mostom, je 97. mesto na lestvici ekonomske svobode.

Ruska izdaja ugledne revije Forbes je Slovenijo pred leti razglasila za najbolj socialistično državo v Evropi. Kot kaže spodnji graf, je še en obraz tega naraščanje stopnje revščine glede na primerljive države, kjer ta povečini pada.

Brezdomci pri papežu

In nazadnje, papež. Papež, ki je v izrednem svetem letu k sebi povabil brezdomce, priromali so iz vsega sveta, šest tudi iz Slovenije. Prišli so v Rim, kot najboljši in najbolj častni gostje. Videli so papeža, Vatikan in morej a nazadnje so jih odpeljali nazaj domov. Čeprav  nimajo domov.

V Vatikanu, v muzeju ali v jedilnici Vincencijeve zveze – brezdomni ostajajo brezdomni. Iz Vatikanske palače se vračajo v margino, papeška velikopoteznost pa je pozornost katoliškega občestva spet enkrat poskusila usmeriti tja, kjer bi pozornost resnično morala počivati: med revne, brezdomne, zaprte, odrinjene in izobčene.

Frančišek, papež iz garsonjere, se verjetno revnim približa z večjo iskrenostjo, kot kakšen papež prejšnjih časov. Še on jim lahko ponudi le nekaj dni luksuza in svoje prezence, potem gredo pač nazaj na ulice. In svetu lahko pokaže, da sta brezdomstvo in revščina problem, ki ju moramo kot družba naslavljati.

Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte
V naši individualizirani dobi se vse prepogosto zdi, da je mizerija le njihov problem, tistih, ki so preleni, prešibki in premalo inovativni. Da družba, ki vedno več ljudi potiska na rob in na cesto, ni problematična sama po sebi.

Kot pač Frančišek Asiški, ki so ga nagovorile besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte..«.  Živimo lahko blizu izključenim, se jih trudimo spoznati in razumeti njihovo stisko. Lahko pa s prezirom odvrnemo pogled.

In ker nočemo biti izvenčasni, naj prispevek zaključimo, kjer se vse začenja – pri Trumpu. Papež je v svojem govoru dejal,  »da bo državnika spoštoval, če bo poskrbel za reveže.«

Morda bi to lahko veljalo  za naše spoštovanje do vseh voditeljev in intelektualcev, politikov in volivcev. 

1 komentar

  1. Sramota! Vsak dan se zmeče proč ogromno hrane, rabljenih (skoraj novih) oblačil in obutve je na pretek, po vaseh pa je veliko praznih starih hiš, ki pa so vseljive (imajo vodo, elektriko, popravljeno streho…).
    Tu je odpovedala država, pa tudi posamezniki. Nekateri ljudje se spopadajo z revščino, z brezposelnostjo, z izgubo zdravja, pa ne obupajo, ampak se borijo naprej, nekateri pa se za brezdomstvo tudi sami odločijo.
    Naši stari starši so bili večinoma brez pokojnin, brez svojega denarja, največkrat zdravstveno zavarovani samo “kmečko”, kar pomeni, da je bilo treba doplačevati bolnico, vendar ni šel nihče med brezdomce.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime