Brez telesa ni možen noben odnos
POSLUŠAJ ČLANEK
»Ker je Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa [sōmata] v živo, sveto in Bogu všečno daritev« (Rim 12,1).
Enigmatični zgodnjekrščanski avtor Dionizij Areopagit, na katerega misel je močno vplival (novo)platonizem, – poleg jasnega vztrajanja na neskončni presežnosti Božjega in na človekovi nezmožnosti izrekanja o njem – poudarja, da je prvi naziv za Boga »dobri«. Kar je dobro sámo na sebi in ne more obstajati, če ne gre izven sebe, če se ne daje, če se ne posreduje oz. razdaja (communicativum/ diffusivium sibi) prejemniku daru. S tem, ko tudi mi kot ljudje nekaj podarjamo, darujemo, – tako razmišlja sodobni francoski katoliški filozof Jean-Luc Marion – postajamo torej najbolj podobni Bogu, ki bolj kot sam na sebi kot bit, živi na način zapuščanja sebe in podarjanju sebe.
Pavlovo naročilo o podarjanju svojih lastnih teles (Rim 12,1), kot eno izmed temeljnih značilnosti krščanske antropologije in etike, tako na poseben način sledi tovrstnemu premisleku o logiki daru, saj je telo za nas inherentno, nam vedno prisotno in vedno pred vsako možno relacijo. Brez telesa ni možen noben odnos.
Prva značilnost krščanske eksistence, ki daruje sebe v celoti, je živost. V nasprotju z judovskimi obrednimi daritvami, ki so se zaradi pozunanjenosti bogočastja in darovanja živali sprevrgle v ritualizem, krščanska poklicanost zahteva celotnega človeka. S tem presega tudi grško helenistično dualistično miselnost (telo - duh), ki je telo pogosto ali preveč oboževala ali pa zaničevala. Sveti Avguštin v razlagi tega odlomka poudarja proces problikovanja notranjega človeka, ki v darovanjski ljubezni zori v podobo Kristusa: »Kakor je Kristus postal podoben nam v umrljivosti, tako bomo mi postali podobni njemu v neumrljivosti.« (De Civitate Dei 22,16)
Darovanjska miselnost, ki kot popolno nasprotje egoizmu človekovo izpolnjenost razumeva v iskanju koristi drugega, je značilna za novega človeka, za prenovljenega kristjana, ki te drže ne živi iz svoje lastne moči, marveč to novo logiko prejema od Boga. Pri tem je pretresljiva podobnost z evharističnimi besedami Gospoda Jezusa Kristusa: »Vzemite, jejte, to je moje telo [sōma]« (Mt 26,26). Aleksandrijski učenjak Origen iz 3. stol. to Pavlovo naročilo o darovanju lastnega telesa razlaga v smislu duhovne daritve telesa Bogu v čistosti (Hom. in Lev. 1) – vendar zopet ne iz lastne moči; Origen namreč »sveto daritev« razume kot sveto zaradi prisotnosti Svetega Duha (Comm. in Rom. 9,1), ki v nas uresničuje rast k čisti in popolni ljubezni tudi v telesni razsežnosti.
Tretja, morda najbolj zagonetna značilnost daritev pa je »boguvšečnost«, kar bi v dobesednem prevodu iz grščine pomenilo »razumna, smotrna« (logikē latreia). Za Origena to pomeni, da je naša daritev brez greha in grešnega nagnjenja, podobno kasneje uči tudi Gregor iz Nise († 394):
Hieronim († 419) isto resnico o etični zavezanosti in koherentnosti razlaga na še bolj preprost način, ko pravi, da napačno pogansko bogoslužje ni le metanje zrn kadila na vroče oglje žrtvenika ali obredno izlivanje vina (libacija), marveč tudi pohlep, poželenje, laž (Ep. 14,5). Naše telo ne postane daritev za drugega zgolj v cankarjanski perspektivi, obloženi s krivdo – »O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili!« (Sveto obhajilo) –; še bolj pravilno nam to razlaga Janez Krizostom († 407), ko pravi, da naša telesa postanejo resnična daritev, ko z očmi ne gledamo slabih stvari, z jezikom ne opravljamo, z roko ne udarjamo, v pozitivnem smislu pa takrat, ko z roko podarjamo ubogim, z usti blagoslavljamo, z ušesi pa poslušamo Božjo besedo (Hom. in Rom 20,1).
Enigmatični zgodnjekrščanski avtor Dionizij Areopagit, na katerega misel je močno vplival (novo)platonizem, – poleg jasnega vztrajanja na neskončni presežnosti Božjega in na človekovi nezmožnosti izrekanja o njem – poudarja, da je prvi naziv za Boga »dobri«. Kar je dobro sámo na sebi in ne more obstajati, če ne gre izven sebe, če se ne daje, če se ne posreduje oz. razdaja (communicativum/ diffusivium sibi) prejemniku daru. S tem, ko tudi mi kot ljudje nekaj podarjamo, darujemo, – tako razmišlja sodobni francoski katoliški filozof Jean-Luc Marion – postajamo torej najbolj podobni Bogu, ki bolj kot sam na sebi kot bit, živi na način zapuščanja sebe in podarjanju sebe.
Pavlovo naročilo o podarjanju svojih lastnih teles (Rim 12,1), kot eno izmed temeljnih značilnosti krščanske antropologije in etike, tako na poseben način sledi tovrstnemu premisleku o logiki daru, saj je telo za nas inherentno, nam vedno prisotno in vedno pred vsako možno relacijo. Brez telesa ni možen noben odnos.
Živa daritev
Naša telesa postanejo resnična daritev, ko z roko podarjamo ubogim, z usti blagoslavljamo, z ušesi pa poslušamo Božjo besedo.
Prva značilnost krščanske eksistence, ki daruje sebe v celoti, je živost. V nasprotju z judovskimi obrednimi daritvami, ki so se zaradi pozunanjenosti bogočastja in darovanja živali sprevrgle v ritualizem, krščanska poklicanost zahteva celotnega človeka. S tem presega tudi grško helenistično dualistično miselnost (telo - duh), ki je telo pogosto ali preveč oboževala ali pa zaničevala. Sveti Avguštin v razlagi tega odlomka poudarja proces problikovanja notranjega človeka, ki v darovanjski ljubezni zori v podobo Kristusa: »Kakor je Kristus postal podoben nam v umrljivosti, tako bomo mi postali podobni njemu v neumrljivosti.« (De Civitate Dei 22,16)
Sveta daritev
Darovanjska miselnost, ki kot popolno nasprotje egoizmu človekovo izpolnjenost razumeva v iskanju koristi drugega, je značilna za novega človeka, za prenovljenega kristjana, ki te drže ne živi iz svoje lastne moči, marveč to novo logiko prejema od Boga. Pri tem je pretresljiva podobnost z evharističnimi besedami Gospoda Jezusa Kristusa: »Vzemite, jejte, to je moje telo [sōma]« (Mt 26,26). Aleksandrijski učenjak Origen iz 3. stol. to Pavlovo naročilo o darovanju lastnega telesa razlaga v smislu duhovne daritve telesa Bogu v čistosti (Hom. in Lev. 1) – vendar zopet ne iz lastne moči; Origen namreč »sveto daritev« razume kot sveto zaradi prisotnosti Svetega Duha (Comm. in Rom. 9,1), ki v nas uresničuje rast k čisti in popolni ljubezni tudi v telesni razsežnosti.
Bogu všečna daritev
Tretja, morda najbolj zagonetna značilnost daritev pa je »boguvšečnost«, kar bi v dobesednem prevodu iz grščine pomenilo »razumna, smotrna« (logikē latreia). Za Origena to pomeni, da je naša daritev brez greha in grešnega nagnjenja, podobno kasneje uči tudi Gregor iz Nise († 394):
»Kako poslušaš – ti, ki živiš – Križanega, umrlega zaradi greha, kako ti, ki se v grehu počutiš zdrav, poslušaš Njega, ki vabi, naj hodimo za Njim, in na svojem telesu nosi križ kot nekakšen spomenik zmage nad nasprotnikom, kako Ga poslušaš ti, ki nisi križan za (ta) svet in ne sprejemaš umiranja mesa?
Kako opravljaš duhovniško službo za Boga, čeprav si bil maziljen prav zato, da prinašaš Bogu dar, vendar nikakor ne kak tuj in podtaknjen dar, ki bi ga dobil od zunaj, temveč resnično svoj dar, ki je 'notranji človek' in mora biti – kot jagnje po Postavi – popoln in neomadeževan, prost vsakega madeža in pohabe?« (De virginitate 23)
Etična zavezanost našega telesa
Hieronim († 419) isto resnico o etični zavezanosti in koherentnosti razlaga na še bolj preprost način, ko pravi, da napačno pogansko bogoslužje ni le metanje zrn kadila na vroče oglje žrtvenika ali obredno izlivanje vina (libacija), marveč tudi pohlep, poželenje, laž (Ep. 14,5). Naše telo ne postane daritev za drugega zgolj v cankarjanski perspektivi, obloženi s krivdo – »O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili!« (Sveto obhajilo) –; še bolj pravilno nam to razlaga Janez Krizostom († 407), ko pravi, da naša telesa postanejo resnična daritev, ko z očmi ne gledamo slabih stvari, z jezikom ne opravljamo, z roko ne udarjamo, v pozitivnem smislu pa takrat, ko z roko podarjamo ubogim, z usti blagoslavljamo, z ušesi pa poslušamo Božjo besedo (Hom. in Rom 20,1).
Zadnje objave
Vlada se je odločila: RTVS se ukinja!
25. 4. 2024 ob 15:50
Če živite v bloku, bo to vaša nova obveznost
25. 4. 2024 ob 12:18
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
1 komentar
irena
Zakon je podarjanje vsega, kar si in kar imaš, tudi telesa. V tem zakonci posnemamo Jezusa.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.