Brez telesa ni možen noben odnos

Jan Dominik Bogataj
1
Podoba Križanega v grški kapeli na Kalvariji, Bazilika Božjega groba, Jeruzalem (Foto: Jan Dominik Bogataj)

»Ker je Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa [sōmata] v živo, sveto in Bogu všečno daritev« (Rim 12,1).

Enigmatični zgodnjekrščanski avtor Dionizij Areopagit, na katerega misel je močno vplival (novo)platonizem, – poleg jasnega vztrajanja na neskončni presežnosti Božjega in na človekovi nezmožnosti izrekanja o njem – poudarja, da je prvi naziv za Boga »dobri«. Kar je dobro sámo na sebi in ne more obstajati, če ne gre izven sebe, če se ne daje, če se ne posreduje oz. razdaja (communicativum/ diffusivium sibi) prejemniku daru. S tem, ko tudi mi kot ljudje nekaj podarjamo, darujemo, – tako razmišlja sodobni francoski katoliški filozof Jean-Luc Marion – postajamo torej najbolj podobni Bogu, ki bolj kot sam na sebi kot bit, živi na način zapuščanja sebe in podarjanju sebe.

Pavlovo naročilo o podarjanju svojih lastnih teles (Rim 12,1), kot eno izmed temeljnih značilnosti krščanske antropologije in etike, tako na poseben način sledi tovrstnemu premisleku o logiki daru, saj je telo za nas inherentno, nam vedno prisotno in vedno pred vsako možno relacijo. Brez telesa ni možen noben odnos.

Živa daritev

Naša telesa postanejo resnična daritev, ko z roko podarjamo ubogim, z usti blagoslavljamo, z ušesi pa poslušamo Božjo besedo.

Prva značilnost krščanske eksistence, ki daruje sebe v celoti, je živost. V nasprotju z judovskimi obrednimi daritvami, ki so se zaradi pozunanjenosti bogočastja in darovanja živali sprevrgle v ritualizem, krščanska poklicanost zahteva celotnega človeka. S tem presega tudi grško helenistično dualistično miselnost (telo – duh), ki je telo pogosto ali preveč oboževala ali pa zaničevala. Sveti Avguštin v razlagi tega odlomka poudarja proces problikovanja notranjega človeka, ki v darovanjski ljubezni zori v podobo Kristusa: »Kakor je Kristus postal podoben nam v umrljivosti, tako bomo mi postali podobni njemu v neumrljivosti.« (De Civitate Dei 22,16)

Sveta daritev

Darovanjska miselnost, ki kot popolno nasprotje egoizmu človekovo izpolnjenost razumeva v iskanju koristi drugega, je značilna za novega človeka, za prenovljenega kristjana, ki te drže ne živi iz svoje lastne moči, marveč to novo logiko prejema od Boga. Pri tem je pretresljiva podobnost z evharističnimi besedami Gospoda Jezusa Kristusa: »Vzemite, jejte, to je moje telo [sōma]« (Mt 26,26). Aleksandrijski učenjak Origen iz 3. stol. to Pavlovo naročilo o darovanju lastnega telesa razlaga v smislu duhovne daritve telesa Bogu v čistosti (Hom. in Lev. 1) – vendar zopet ne iz lastne moči; Origen namreč »sveto daritev« razume kot sveto zaradi prisotnosti Svetega Duha (Comm. in Rom. 9,1), ki v nas uresničuje rast k čisti in popolni ljubezni tudi v telesni razsežnosti.

Bogu všečna daritev

Tretja, morda najbolj zagonetna značilnost daritev pa je »boguvšečnost«, kar bi v dobesednem prevodu iz grščine pomenilo »razumna, smotrna« (logikē latreia). Za Origena to pomeni, da je naša daritev brez greha in grešnega nagnjenja, podobno kasneje uči tudi Gregor iz Nise († 394):

»Kako poslušaš – ti, ki živiš – Križanega, umrlega zaradi greha, kako ti, ki se v grehu počutiš zdrav, poslušaš Njega, ki vabi, naj hodimo za Njim, in na svojem telesu nosi križ kot nekakšen spomenik zmage nad nasprotnikom, kako Ga poslušaš ti, ki nisi križan za (ta) svet in ne sprejemaš umiranja mesa?

Kako opravljaš duhovniško službo za Boga, čeprav si bil maziljen prav zato, da prinašaš Bogu dar, vendar nikakor ne kak tuj in podtaknjen dar, ki bi ga dobil od zunaj, temveč resnično svoj dar, ki je ‘notranji človek’ in mora biti – kot jagnje po Postavi – popoln in neomadeževan, prost vsakega madeža in pohabe?« (De virginitate 23)

Etična zavezanost našega telesa

Hieronim († 419) isto resnico o etični zavezanosti in koherentnosti razlaga na še bolj preprost način, ko pravi, da napačno pogansko bogoslužje ni le metanje zrn kadila na vroče oglje žrtvenika ali obredno izlivanje vina (libacija), marveč tudi pohlep, poželenje, laž (Ep. 14,5). Naše telo ne postane daritev za drugega zgolj v cankarjanski perspektivi, obloženi s krivdo – »O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili!« (Sveto obhajilo) –; še bolj pravilno nam to razlaga Janez Krizostom († 407), ko pravi, da naša telesa postanejo resnična daritev, ko z očmi ne gledamo slabih stvari, z jezikom ne opravljamo, z roko ne udarjamo, v pozitivnem smislu pa takrat, ko z roko podarjamo ubogim, z usti blagoslavljamo, z ušesi pa poslušamo Božjo besedo (Hom. in Rom 20,1).

1 komentar

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime