Brexit obnovil stare separatistične težnje v Združenem kraljestvu: na Severnem Irskem nasilje, ki ga niso videli že 20 let

vir foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred sto leti je bila ustanovljena Severna Irska in z njo tudi oblika Združenega kraljestva, kot ga poznamo danes. V takšni obliki je ta nekoč mogočni imperij preživel drugo svetovno vojno, obdobje hudih težav na irskem polotoku imenovanih »The Troubles« in kar tri referendume o političnem statusu Škotske.

A kljub vsemu, kar je Velika Britanija preživela v zanjo turbulentnem 20. stoletju, morda 21. stoletja ne bo preživela zaradi brexita. Brexit je namreč izjemno poudaril že tako slabe vezi med štirimi državami v Združenem kraljestvu, kar postavlja dvom v prihodnost zveze.

Ta teden se to še toliko bolj kaže prav na Severnem Irskem, ki jo pretresa osemdnevno nasilje, ki ga v tej britanski deželi niso videli že od podpisa Velikonočnega sporazuma leta 1998, ki je končal prelivanje krvi na Severnem Irskem

Ko je bila pred skoraj 100 leti ustanovljena britanska enklava na Severnem Irskem, so protestanti, tudi s strateškim priseljevanjem Angležev na ta del irskega otoka, katoličane prekašali v razmerju 2:1. Toda njihova večina je od takrat izginila. V popisu prebivalstva leta 2011 je bilo jasno, da so protestanti prvič padli pod 50 odstotkov prebivalstva, po predvidevanju za popis prebivalstva, ki bo izveden letos, pa naj bi katoličani povsem presegli število protestantov.

Ti spreminjajoči se demografski podatki so se potrdili tudi na splošnih volitvah leta 2019, ko so nacionalistične stranke (ki želijo Severno Irsko ponovno pridružiti Republiki Irski) prvič doslej dobile več sedežev kot unionistične. Tudi javnomnenjske raziskave kažejo na vedno večjo podporo ponovni združitvi, vključno s prelomno anketo iz leta 2019, ki je pokazala, da se s tem strinja večina.

Prav brexit pa je vprašanje političnega statusa Severne Irske zopet razvnel in jo pravzaprav še tesneje združil z Republiko Irsko. Brexit je Severno Irsko v marsičem bolj približal Dublinu kot Londonu; blago, ki potuje s Severne Irske na Irsko, nima carinskih ovir, medtem ko mora od brexita dalje tisto blago, ki potuje s Severne Irske v preostale dele Velike Britanije čez carinske preglede. Irsko združevanje je postalo še bolj izstopajoče vprašanje, ker je nacionalistična stranka Sinn Fein (nekdanja politično krilo paravojaških enot IRA) na splošnih volitvah leta 2020 tesno zmagala. Močna kombinacija spreminjajočih se demografskih podatkov, brexita in novo pridobljena večina Sinn Feina na Irskem in Severnem Irskem pomeni, da bo vprašanje irskega združevanja postajalo zelo pomembno v prihodnjem desetletju.

Nasilje, ki kaže na to, da je vojna, ki se je vsi bojijo, še kako živa


Te dni se zdi, da se je ta proces že začel. Severno Irsko je namreč v tem tednu zajel eden najhujših valov sektaškega nasilja v zadnjih letih. Od velike noči je bilo v nočnih nemirih, ki so zajeli ulice Belfasta, Londonderrya in nekaterih manjših mest, ranjenih 55 policistov. V četrtek je bilo po ocenah oblasti udeleženih vsaj 600 posameznikov iz obeh skupnosti in tudi pripadniki lojalističnih ter nacionalističnih paramilic. V Belfastu so si izgredniki v lase skočili ob tako imenovani "črti miru", ki ločuje obe skupnosti. Čez zid so metali molotovke, zagorelo je več vozil, med njimi tudi avtobus. Ko je skušala skupina protestnikov potisniti poškodovan avtomobil v policijske barikade, je policija uporabila vodni top.

Iskrico je pri unionistih zanetila odločitve policije, da ne bo preganjala udeležencev pogreba znanega člana IRA zaradi kršitev ukrepov proti širjenju okužb covid-19, na republikanski strani, ki si prizadeva za združitev z Irsko pa težave povezane z brexitom.

Prejšnji mesec je svet lojalističnih skupnosti (LCC), združenje unionističnih paravojaških sil, dejal, da umika podporo Velikonočnemu sporazumu. Kar praktično pomeni, da se obnašajo kot da so spet v vojni.

Škotska vse bolj pripravljena na drugi referendum o neodvisnosti


Vse bolj je tudi jasno, da je brexit poleg ponovnih težav na  Severnem Irskem prinesel precej povečane separatistične težnje na Škotskem, ki ima sedaj tudi vse več argumentov za škotsko neodvisnost. Na drugi strani pa se prebuja še separatizem v Walesu, kljub temu, da je veliko bolj kot severni sosedi odvisen od angleškega gospodarstva.

Najhujša in neposredna grožnja prihaja s Škotske, ki je leta 2014 na referendumu o neodvisnosti zavrnila lastno državo, vendar bi lahko zaradi povečane moči Škotske nacionalne stranke (SNP) kmalu izvedla še drugega. Stranka ima trenutno 47 od 59 škotskih sedežev v britanskem paralamentu in 61 (štiri manj od večine) v škotskem parlamentu. SNP je prav zaradi nasprotovanja brexitu najverjetnejša absolutna zmagovalka na letošnjih volitvah v škotski parlament, kjer naj bi po predvidevanjih dobila popolno večino in nato tudi zahtevala mandat za drugi referendum o neodvisnosti. Velika verjetnost absolutne večine v škotskem parlamentu bi morala tako skrbeti unioniste. Zadnjič se je to namreč zgodilo leta 2011, le tri leta pozneje je sledil referendum o neodvisnosti.

Seveda bi moral vsak tak referendum o neodvisnosti iti skozi britanski parlament, kjer je premier Boris Johnson obljubil, da bo odbil vsako prošnjo za njegovo izvedbo. A to bi se lahko kmalu spremenilo. Naslednje splošne volitve v Veliki Britaniji so predvidene za leto 2024 in glede na veliko verjetnost, da niti laburisti niti torijci ne bodo dobili večine, bo SNP igrala kralja. Cena za njihovo podporo novi koaliciji bo nov referendum o neodvisnosti.

In tedaj je verjetno, da bodo Škoti odločili drugače kot pred sedmimi leti. Ankete so pokazale večino naklonjenosti neodvisnosti. Najučinkovitejšega argumenta proti neodvisnosti leta 2014 - da bi odcepitev ogrozila mesto Škotske v EU – sedaj ni več. Velika Britanija se je z brexitom namreč zamerila tudi mnogim Škotom, ki so ravno zaradi EU glasovali proti neodvisnosti. Poleg tega je zadnji referendum razkril globoke starostne razlike, ki bi morale skrbeti unioniste; 67,1 odstotka starejših od 70 let je glasovalo proti neodvisnosti, 62,2 odstotka oseb, starih od 25 do 29 let, pa za neodvisnost. Z drugimi besedami, starejšo škotsko generacijo nadomešča generacija, ki je bolj odprta za neodvisnost in si bolj želi videti Škotsko v EU.

Prebujanje dolgo spečega Walesa


Dvojne grožnje Severne Irske in Škotske skupaj predstavljajo izjemno tveganje za sedanjo obliko Združenega kraljestva. In če bi ga zapustili obe, ni nepredstavljivo, da bi jim lahko sledil tudi Wales, čeprav je to manj verjetno. Povezave med Anglijo in Walesom so veliko močnejše, saj segajo že v osvajanje Walesa s strani kralja Edwarda v 13. stoletju in so se v osmih stoletjih okrepile zarad gospodarske in geografske bližine. Medtem ko ima Severna Irska možnost ponovne združitve z živahnim irskim gospodarstvom in Škotska upa, da bo še naprej izkoriščala prednosti nafte Severnega morja, lastne gospodarske možnosti Walesa same po sebi niso tako obetavne.

Toda tudi v Walesu ima nacionalizem svojo trdnjavo; neodvisnost zam glede na nedavno anketo podpira 23 odstotkov Valežanov, separatistična valižanska stranka Plaid Cymru (ki ima v britanskem parlamentu štiri sedeže) pa je z drugim mestom na evropskih volitvah leta 2019 pokazala rastočo politično moč. Njihove možnosti bi se lahko povečale z oživitvijo valižanskega jezika, ki oddaljuje valižansko nacionalno identiteto od britanske. Še več, separatistična gibanja se krepijo in valižanski nacionalisti bi se nedvomno počutili opogumljene, če bi njihovi kolegi na Severnem Irskem ali Škotskem zapustili Združeno kraljestvo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike