Brexit – »Britanci nikdar ne bodo sužnji …«

Vir foto: pixabay
»Rule, Britannia! Rule the waves: Britons never will be slaves,« se glasi refren domoljubne britanske pesmi Rule Britania iz leta 1740, ki na otoku že dolgo uživa status alternativne nacionalne himne.

Očitno je v pripevu pesmi iz prve polovice 18. stoletja nekaj resnice. Britanski volivci so namreč v zadnjih letih že dvakrat, najprej na referendumu, 23. junija 2016, nato pa še na nedavnih parlamentarnih volitvah, 12. decembra 2019, vsem grožnjam s strani množičnih medijev navkljub ohranili svoj pregovorni »stiff upper lip« in izrazili jasno namero, da zapustijo EU.


Podcast komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.




Po več kot tri in pol leta trajajoči politični drami se je izstop iz EU minuli petek, 31. januarja 2020, naposled le zgodil. Britanski establišment in medijski aparat sta se namreč z vso silo trudila, da bi referendumski izid sabotirala, in marca 2019 se je že zdelo, da je diverzija uspela. Šele zmaga Farageve stranke Brexit na majskih volitvah v Evropski parlament je Torije naposled prisilila, da so se pod vodstvom novega premierja – Borisa Johnsona referendumske odločitve lotili resno.

Spričo dejstva, da sta ljudstvo na eni in družbenopolitična elita na drugi strani zagovarjala popolnoma nasprotujoča si koncepta prihodnosti svoje države, je dogajanje v povezavi z brexitom razgalilo globok prepad, ki zeva med obema stranema ter nakazalo dva nova trenda, in sicer: krepitev patriotizma vis a vis globalizmu in reafirmacijo ne le britanske, temveč zlasti angleške identitete.

George Orwell je že leta 1940 tožil nad prezirom, ki ga zlasti levo usmerjena intelektualna elita čuti do vsega angleškega, in šaljivo zapisal: »…, da bi se skoraj vsak angleški intelektualec bolj sramoval mirnega stanja ob [državni himni] ʼBog obvaruj kraljaʽ kot kraje iz škrabice z nabirko za reveže.«
Navzlic dobrim gospodarskim obetom za postbrexitovsko Veliko Britanijo otoško državo pestijo številne težave, od epidemije nasilja in islamističnega terorizma do razkroja družbene kohezije.

Ta ksenofobji obratni pojav, ki ga je Roger Scruton kasneje poimenoval »ojkofobija«, so Britanci na referendumu odločno zavrnili. Poleg tega pa so volilni rezultati tako leta 2016 kot 2019 pokazali, da si zlasti Angleži želijo rešitve še enega problema, o katerem je pisal nedavno preminuli filozof, namreč konca raztapljanja Anglije kot posebne entitete znotraj Združenega kraljestva. Za razliko od Škotske, Wellsa in Severne Irske Anglija svojega posebnega predstavniškega telesa nima.

Razkol znotraj samega Združenega kraljestva se je tako pokazal, ko sta Anglija in Wells podprla izstop iz EU, Škotska in Severna Irska pa sta večinsko želeli ostati. Na parlamentarnih volitvah decembra lani pa so Škoti največ glasov namenili svoji nacionalni stranki (SNP), v severnoirskem Stormontu pa so večino prvič dobile stranke, ki se zavzemajo za združitev province Ulster z Republiko Irsko.

Geopolitični analitik Alexander Mercouris domneva, da je potemtakem ločitev Severne Irske od Združenega kraljestva dolgoročno neizbežna. Po drugi strani se mu zdi škotska neodvisnost in ponovna pridružitev EU kljub napovedi o novem referendumu v tej deželi, manj verjetna.

Navzlic dobrim gospodarskim obetom za postbrexitovsko Veliko Britanijo otoško državo pestijo številne težave, od epidemije nasilja in islamističnega terorizma do razkroja družbene kohezije.

Za opis stanja Združenega kraljestva po brexitu si nemara lahko pomagamo z besedami Winstona Churchilla izrečenimi po prvih vojaških zmagah leta 1942: »To še ni konec, to ni niti začetek konca, to je morda zgolj konec začetka.«

Za preostale članice EU odhod Združenega kraljestva na notranjepolitičnem področju kratkoročno lahko pomeni krepitev sil, ki se zavzemajo za tesnejšo integracijo znotraj povezave. Po drugi strani brexit pomeni moralno spodbudo za suvereniste, saj britanski primer kaže, da je EU mogoče zapustiti brez težjih konsekvenc.

Najtežjo posledico za Bruselj pa predstavlja dejstvo, da EU zapušča druga največja neto plačnica, kar naj bi v evropskem proračunu povzročalo letno vrzel od 12 do 15 milijard evrov. Če se bo izpadu prihodkov v bližnji prihodnosti pridružila še nova gospodarska kriza, se EU lahko znajde v hudih škripcih.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30