Božje kraljestvo se ne odkriva skozi sociološke raziskave vernosti

Milan Knep
8

Kako naj poimenujemo celokupno resničnost, v katero verujemo? Jezus je svojim sodobnikom vso stvar zelo poenostavil in jo strnil v sintagmo Božje kraljestvo. Ob tem so njegovi poslušalci pomislili na že znane vidike svoje vere: na Boga Očeta in Boga Stvarnika, imeni za drugo in tretjo Božjo osebo, Božji Sin in Sveti Duh, sta se izoblikovali šele pozneje; v mislih so imeli tudi odrešenje in posmrtno življenje, in seveda nebesa, angele, očake, preroke, bogoslužje, molitev, post, dobra dela in druge vrednote itd. Predvsem so se zavedali, da vera zaobsega prav vse, vsa področja življenja, je nenadomestljiva integrativna sila, zunaj katere ne obstaja ničesar. Vera je bila zanje prva in zadnje referenca za sodno in moralno presojo, za filozofsko resnico in ultimativno merilo lepega. Za vernega Juda je bilo samoumevno, da je mogoče na vsem vidnem zaznati odsvit presežne razsežnosti.

Jezusova ponazoritev rasti Božjega kraljestva z rastjo gorčičnega zrna je poslušalce očitno zadovoljila. Evangelist Marko namreč ne omenja, da bi kdo od navzočih želel še kakšno dodatno pojasnilo. Pri obeh, tako pri Božjem kraljestvu kot pri gorčičnem zrnu, je namreč nekaj vidnega in nekaj skrivnostnega. Na prvi pogled je stvar jasna in enostavna.

Jezus se je zavedal, da je za nepismeno množico poenostavljena analogija med Božjim kraljestvom in gorčičnim zrnom dovolj za preprosto življenje po veri, ni pa ponazoritev zadostna za njegove učence; ti se morajo zavedati še mnogih drugih vidikov tega vprašanja, zato jim je vse še posebej razlagal, dodaja sv. Marko.

Mi, ki smo sedaj pri sv. maši, smo veliko bolj kot množici, ki je pred Jezusa prišla s polj in pašnikov, podobni njegovim učencem, zato nam preslikava gorčičnega zrna na Božje kraljestvo stvar prej zamegli kot razjasni. Čeprav vemo, da je med zemeljskim in Božjim kraljestvom bistvena razlika, to razliko malokdaj upoštevamo, pač v pojem Božje kraljestvo vnašamo sociološke prvine. Podobno velja za sintagmo Božje ljudstvo, ki ga navaja 2. vatikanski koncil. Na to nas je med študijem opozarjal pokojni prof. dr. Anton Strle. Njemu je bila veliko bližja Pavlova podoba o Kristusovem skrivnostnem telesu. Izraz ljudstvo je namreč nekaj docela tusvetnega.

Omenimo dva primera, zakaj se nam v ta dvoumna pojma, kot sta Božje kraljestvo in Božje ljudstvo, tako hitro prikrade sociološko umevanje vere in Cerkve. Prva skušnjava je štetje, uvajanje količine pri merjenju rasti Božjega kraljestva. Ne samo verniki, tudi duhovniki in škofje ob vsaki priložnosti sprašujejo, koliko ljudi je prišlo na kakšno cerkveno srečanje. Višje število v primerjavi s preteklimi dogodki zanje skoraj avtomatično pomeni, da je vera v porastu. To jih utrjuje v zadovoljstvu, da dobro in uspešno delajo. Sicer pripomnijo, da številke ne povedo vsega, dejansko pa za pastoraliste številke niso nič manj pomembne, kot za ekonomiste in politike.

Druga skušnjava pa so sociološke raziskave vernosti. Teologe, ki se posvečajo sociološkim raziskavam, zanima, denimo, koliko vernih veruje tudi v posmrtno življenje, koliko od teh, ki se deklarirajo za katoličane, hodi ob nedeljah k sv. maši, koliko le za največje praznike. Radi primerjajo tudi vrednote, ali so pri verujočih kaj drugačne kot pri neverujočih; ali, na primer, katoličani, manj uporabljajo kontracepcijo kot drugi. Podatki socioloških raziskav so sami po sebi zanimivi, verniki in duhovniki jim radi prisluhnejo, zato imajo sociologi v Cerkvi pomembno mesto. Vabljeni so na različna pastoralna srečanja, kjer imajo največkrat prvo predavanje, zato nam vzamejo najboljše ure dneva, prvi sklop do odmora; po kavi in prigrizku pa udeleženci že odhajajo. To se ponavlja že desetletja, a to očitno nikogar ne moti.

Sociologi in njihovi izsledki imajo tudi prvo besedo pri pripravi novih pastoralnih zasnutkov. Na žalost se pri statistiki stvari tudi končajo. In kako naj bi bilo drugače, ko pa nam sociologi nasujejo toliko podatkov, da je iz njih nemogoče narediti kakršno koli pastoralno strategijo. In če se kak obris strategije nakaže, se hitro vse izjalovi. Zagonska energija ugasne, potem počakamo kakšni deset let, da na razočaranje pozabimo, nakar se zgodba ponovi. A kot rečeno, ti pristopi v Cerkvi nikogar ne motijo. Od koncila do danes, torej 56 let, ta praksa še ni bila uvrščena na dnevni red vodilnih pastoralnih teles. Iz tega lahko sklepamo, da nam je dovolj spoznanje, primerljivo z Jezusovimi poljedelci in pastirji; ne vleče pa nas, da bi nam Jezus posebej še kaj povedal. Ta trditev bi te, ki sem jih generično naslavljal, nemara močno užalila.

Nikakor si ne domišljam, da vidim v dušo katerega koli vernika, duhovnika ali škofa, zato ne sodim o moralni odgovornosti kogar koli izmed njih. Želim pa to prakso postaviti v sedanji družbeni kontekst, ki ga mnogi misleči ljudje označujejo kot duhovni, kulturni in družbeni nihilizem. Seveda bi bili vsi, ki pripadamo Cerkvi, nemalo šokirani, če bi nam kdo namignil, da nas je oplazil nihilizem.

V Cerkvi izhajamo iz prepričanja, v katerega niti malo ne dvomimo, da je Bog za nas prva in edina resnica in vera vanj tisto, kar nas temeljno določa. In če je res tako, zakaj potem začenjamo s preučevanjem videza, s sociološkimi fenomeni, z iskanjem pomena izhajajočega iz merljivih kazalnikov.

Akademik dr. Janko Kos je nedavno bistvo nihilizma strnil v dve poglavitni točki: 1. resnice ni, je le videz; 2. vse je dovoljeno. V nadaljevanju je obe načeli nihilizma apliciral na filozofijo, politiko in umetnost. Mi pa dodajmo še aplikacijo nihilizma na pastoralne pristope. V Cerkvi izhajamo iz prepričanja, v katerega niti malo ne dvomimo, da je Bog za nas prva in edina resnica in vera vanj tisto, kar nas temeljno določa. In če je res tako, zakaj potem začenjamo s preučevanjem videza, s sociološkimi fenomeni, z iskanjem pomena izhajajočega iz merljivih kazalnikov. Tudi vernike bolj zanimajo sociološki vidiki vere, na primer to, kako kdo, ki ga poznajo, živi po veri oziroma ne živi, kako kdo kot vernik posluje, ali je njegovo obnašanje in govorjenje iskreno, je pravičen in pošten ali licemerni pragmatik. Kaj je to drugega, kot zbiranje gradiva za opravljanje.

Bistveno manj pa mnoge vernike zanima, kako naj sploh veruje in zakaj naj veruje, kaj vera dejansko pomeni, ali je med življenjem po veri in življenjem brez vere sploh kakšna razlika. V zaključku tega današnjega razmišljanja bomo naredili obrat od videza in od merljivih fenomenov – k sebi; od preučevanja družbenih in kulturnih vidikov vere se bomo obrnili k preučevanju svoje lastne duše. Zanimalo nas bo, kaj se dogaja v njej?

Kje naj začnemo? Najprej moramo dobiti stik s seboj, kako se ta hip počutimo v svojem telesu, kaj nam naše telo sporoča? Pogoj za stik s seboj je absolutna iskrenost do sebe, da sam pred seboj, in tistim, ki edini vidi v moje globine, pred Bogom, razgrnem svojo notranjost. Kar kljub iskrenosti nikoli ni lahko.

Če začnemo pri telesu, lahko vsak hip ugotovimo, da nekaj čutimo, vprašanje pa je, ali to, kar čutimo, ali to, s čemer smo v svojem telesu dobili stik, tudi razumemo. O tem, kako se dokopati do razumevanja dogajanja v svojem telesu, bi bilo mogoče veliko povedati, a naj se omejimo samo na dvoje. Izpustili bomo razmislek o zdravju svojega telesa in se omejili na trditev Solovjova, ki pravi, da živalsko življenje, in v svojem golem telesnem življenju smo živalim podobni tudi ljudje, določata dva poglavitna interesa: ohraniti se pri življenju s prehranjevanjem in z razmnoževanjem.

Ta dva nagona razgaljata padlost naše človeške narave, našo elementarno ranljivost, v kateri se prepletata eros in tanatos. V grškem bogu poželenja in ljubezni in v grškem bogu smrti je Freud videl dva temeljna nagona, iz katerih izvirajo mnoge psihične težave, zato ju je naredil za predmet psihoanalize. Ta pristop je legitimen in pogosto uspešen. Vernik pa želi ta dva ambivalentna nagona, ki človeka ali ohranjata pri življenju, ali pa ga uničujeta, postaviti v odnos do Boga. Merilo, ali Božje kraljestvo v meni raste ali ne, je, ali eros in tanatost, ki divjata v meni, odprem milosti. Ali verujem, da lahko prav Kristus, ki je vstopil v predpekel, v bit smrti, jo od znotraj oblekel, se torej bitno povezal z njo, jo pretrpel, v njej, v smrti, z vstajenjem preživel, in jo s tem uničil na sebi in za vse, ki se ga po veri oklepamo? Če v to verujem, kako naj potem na osnovi te vere molim, kako naj se spovedujem, kako naj uživam sv. evharistijo, da se bo to, kar se je zgodilo v Kristusu, po zakramentih, preneslo name, da se bo divji eros vse bolj dopolnjeval z agape, s karitas, z Božjo ljubeznijo, in s tem dopolnjevanjem spodrezoval želo smrti in pogubni tanatos slabil v prid večnega Življenja. Ali vem, da je to tisti pravi duhovni postopek, ki omogoča rast Božjega kraljestva v meni? Ali v ta postopek verujem, sem vanj uveden, ali v duši prepoznavam njegove učinke?

Ker se čas izteka, moramo podoben razmislek o mišljenju in čustvovanju, kot smo ga naredili o našem telesu, pustiti za kakšno drugo priložnost. Naj nam na tem mestu zadostuje beseda preroka Ezekijela iz današnjega prvega berila: »Jaz, Gospod, sem govoril in bom to tudi naredil.«

8 KOMENTARJI

  1. Dejstva so pač dejstva, tudi Jezus je preučil vernost farizejem in kaj je narobe s tem? “Kdo mora poslušati to bededo” “Mar boste tudi vi odšli?”

    Samo 1/3 katoličanov na zahodu verjame v Evharistijo, po obhajilo pa hodi 2/3 obiskovalcev maše!? Samo 50% katoličanov verjame v posmrtno življenje. Kar 80% jih ne verjame da pekel obstaja!!

    Mnogi pravijo “verjamem da nekaj je nad nami”. Tudi hudič verjame v Boga, samo ne veruje vanj. “Kdor verjame v Jezusa bo dela, ki jih je on opravljal tudi sam delal. Pravi častilci bodo Boga častili v Duhu in Resnici.”

    Sociološke raziskave pomagajo usmerjati pridige in delo duhovnikov, kaj je narobe s tem?

    Z relativiziranjem vsega se počasi vsi stapljamo v modernistične tokove, na katere je opozarjala že Marija iz Fatime, Kureščka in Medžugorja…

  2. ” V Cerkvi izhajamo iz prepričanja, v katerega niti malo ne dvomimo, da je Bog za nas prva in edina resnica in vera vanj tisto, kar nas temeljno določa.”
    ————————
    Največ ATEISTOV najdemo med znastveniki, ki uporabljajo besedo Bog večinoma metaforično, verniki pa jih nato narobe razumejo in označijo , da so verni.
    Zdaj pa vprašanje:
    zakaj verniki uporabljajo izume od znanstvenikov- ATEISTOV ?

    • Praviš “večinoma”, si delal raziskavo? Ateizem je sam po sebi paradoks. Še nihče ni dokazal da Boga ni, kot tudi še noben ateist ni dokazal od kod sv. Patru Piju stigme? Ali zakaj trupla nekaterih svetnikov ne strohnijo?

      In zakaj se tako imenovani ateisti tako radi slikajo z ozadjem podeželja s cerkvico v ozadju? Tesla je bil pravoslavec, Pascal katolik, Edison protestant ect. In “second name” uporablja njihove izume.

      Ni toliko problem biti proti napačnim predstavam o Bogu, problem je biti proti Bogu, to je največji problem.

      • Jaz nisem še nobenega slišal da bi kdo koga poslal v pekel. Sem pa bral svetnike, ki so imeli videnja poslednjih dni. Človek se sam pošlje v pekel pobožen ali neveren. Mislim da ti nisi odpustil sam sebi, drugim pa zavidaš svobodo v veri. Odpusti si in začni ljubiti.

  3. Second Name! Preprosto zato, ker je Sv. Pavel rekel: Kar je dobro obdržite, kar pa slabo opustite. Seveda je presoja o dobrem ali slabem dandanes zrelativizirana in subjektivna.
    Za nekatere, ki se vsaj poskušamo držati Jezusovega izročila te dileme nesme biti.

    • Sek’nd nejm, če si vsaj malo pozoren največja hipokrizija se dogaja prav pri levičarjih: Petan ljubljenec Dnevnika ima v lasti vse komercialne radijske postaje, Janković-KPL, Škrabec-Riko, Petrič-Delo, lastniki Adrie mobil, Krka, Iskra, Fructal, Južina-CGP Novo mesto in še in še. Na desni sploh ni tajkunov.

      Imaš sploh občutek za Resnico in realno stanje??!!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime