Božja avtoriteta je v ljubezni

Vir: Pixabay

Ko se bližamo koncu cerkvenega (liturgičnega) leta, je ta odlomek evangelija, ki smo ga slišali danes, eden osrednjih odlomkov in zelo pomembno je, da ne le razumemo njegov pomen, ampak tudi poskušamo prodreti v njegove skrivnosti, skrivnosti, ki so vedno težke …

Poskušajmo biti eno z Jezusom in začutiti, kaj je moral čutiti, ko je prehodil pot od severnega dela Izraela pa vse do svoje zadnje poti v Jeruzalem.

Najprej poskušajmo postaviti odlomek v širši kontekst.

»Bili so na poti v Jeruzalem in Jezus je hodil pred njimi. Čudili so se, tisti pa, ki so ga spremljali, so se bali. Spet je vzel dvanajstere k sebi in jim začel govoriti, kaj se bo zgodilo z njim. Rekel je: »Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal.« (Mk 10, 32-35)

Zdaj lahko začutite, v kakšnem razpoloženju je moral biti Jezus v tem času. Svojim učencem skuša dopovedati, da niso na zmagoslavni poti do neke triumfalne zmage nad Rimljani, o neposrednosti Boga, ki bi vstopil v njihovo zgodovino in vse spremenil v spremenljivem bliskanju strel.

Pravi: “Tja grem, ker je to volja mojega Očeta, da umrem, a bom potem vstal od mrtvih.”

Evangelij tako pravi, mogoče ste opazili: »Hodil je pred njimi.« Šel je pred njimi, oni pa so hodili za njim, ker nihče od njih ni hotel iti v Jeruzalem, če se bodo stvari, za katere je rekel, da se bodo zgodile, res zgodile. In čudili so se tej nenadni spremembi. Kaj je Mesija prišel storit – če bi to lahko razumeli – vendar tega niso mogli doumeti.

In bilo jih je strah, ker so zaradi tega dvomili in se počutili ločene od njega, saj je samo on vedel, kako strašen bo konec tega potovanja in kakšen bo končni izid. Tako je moral biti Jezus zelo osamljen in iskati tolažbo pri ljudeh, ki jih je imel najraje, pri svojih dvanajstih učencih.

V tem razpoloženju, ko je razmišljal o svoji smrti, sta k njemu pristopila dva izmed njih, njegova najljubša, Jakob in Janez, Zebedejeva sinova.

In namesto da bi ga potolažila, namesto da bi ga vprašala, kaj v resnici misli, nam danes pripoveduje evangelij, sta rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.«

To je tako, kot če bi otroci prosili svojega očeta: »Prosim, oče, naredi za nas nekaj, kar si zelo, zelo želimo. In če nas imaš rad, nam boš to dal.«

In Jezus jima je zelo potrpežljivo odgovoril: »Kaj hočeta, da vama storim?« In potem, nenadoma, sta mu odgovorila: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Da se bo zgodilo nekaj velikega, izjemnega, so nekako slutili in čutili njegovi najbližji – dvanajsteri.

Jezus je razočaran, ker onadva mislita na moč in slavo in hvalo in vse te velike, po človeško čudovite stvari, on sam pa misli na svojo smrt.

Zato jima reče: »Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem?«

Kelih je simbol, ki ga skozi vso Staro zavezo običajno dobijo preroki, ko jim Bog napove njihovo usodo. Ta usoda vključuje trpljenje in bolečino, zato je to običajno kelih grenkobe.

Dalje pravi: »Ali moreta biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?«

Pomislimo na majhnega otroka, na otroka ki je krščen, na novo življenje, ki se je ravno začelo. Toda beseda krst pomeni »biti potopljen v vodo«, biti vržen v nekaj. Celotna zgodba o krstu je, da smo potopljeni in utopljeni v vodi, da bi umrli svojemu staremu življenju in bili iz vode dvignjeni ter zaživeli novo življenje.

Jezus ve, da bo krščen, kar pomeni, da bo moral umreti, vendar bo čez tri dni vstal. Pravita: »Lahko pijeva kelih in sva krščena,«pri čemer sploh ne razumeta, o čem govorita.

Ampak Jezus se omehča in ju pogleda, saj ve, kaj se bo z njima zgodilo, in jim reče: »Da, nekoč bosta morala piti iz keliha in nekoč bosta krščena s takšnim krstom«.

»Kje je Bog?« pravimo ljudje. Bog je tam, kjer želite, da je.

»Glede položajev in mest v nebesih pa to ni moja pristojnost. Oče ima pravico govoriti o nagradah, govoriti o stvareh, po katerih tako zelo hrepenite.«

In jima reče … Nič jima ne reče, samo sedi, se ustavi in se z njima pogovarja v nekakšnem tihem razumevanju – meditaciji.

Kaj pa drugi učenci? Drugi učenci to slišijo in protestirajo.

Zakaj protestirajo? Ker so ljubosumni. Tudi oni si želijo prvih mest za mizo. Tudi oni si želijo biti počaščeni. Tudi oni si želijo moči. Tudi oni so igralci v tej igri tekmovalnosti. Želijo biti zmagovalci in ne poraženci. Končno se jim zdi, da so na pravi poti. Vse življenje so izgubljali, zdaj pa jih bo ta človek naredil za zmagovalce.

Jezus posluša njihovo prerekanje. A to so ljudje, s katerimi bo postavljal Božje kraljestvo? To so ljudje, ki si želijo oblasti sveta. V tem življenju ne pridete nikamor, če si ne želite oblasti, če niste nekoliko arogantni in nasilni. To je svet, v katerem avtoriteta sveta temelji na moči in oblasti.

Jezus pa ponuja avtoriteto Boga. In kaj je Božja avtoriteta?

Božja avtoriteta ni v prevladi. Ni v zmagi. Božja avtoriteta je v ljubezni. Je v tišini. V tišini. Je v spremljanju, tihi navzočnosti. Je v poslušanju. Je v skrbi. Je v sprejemanju.

To je učenje, kako ljubiti tako, kot ljubi Oče, saj je Oče tisti, ki daje, in ne tisti, ki jemlje. To je učenje, kako ljubiti tako, kot ljubi Jezus, ki ljubi tako močno, da bo dal svoje življenje za svoje ljudstvo.

In te velike skrivnosti, ki jo danes tako zlahka sprejemamo v svoje življenje, apostoli niso razumeli ali niso slišali.

Jezus zbere svoje učence in jim razloži to skrivnost. Razloži jim jo s temi besedami: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa ne sme biti tako. Nasprotno, kdor hoče biti med vami največji, mora biti vaš služabnik; kdor hoče biti med vami prvi, bo suženj vsem. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Zakaj bi Jezusu sledili na tej poti?

Ker je to pot njegovega Očeta. Star pregovor pravi: »Kakršen oče, takšen sin.« V tem primeru je Sin podoben Očetu. Oče je tisti, ki ga moramo spoznati. On je darovalec, ljubitelj, ki skrbi za nas.

»Kje je Bog?« pravimo ljudje. Bog je tam, kjer želite, da je.

On prihaja v tišini in spokojnosti ter v ljubezni in skrbi. In če poslušate in prisluhnete, lahko slišite njegovo besedo.

In če greste ven in poiščete ljudi, ki potrebujejo pomoč in ki potrebujejo tovrstno ljubezen – da jih razumejo, da zanje skrbijo, da jih spoštujejo, da jih ozdravijo in rešijo – tam boste našli Božjo avtoriteto.

To je zelo daleč, ne od razmišljanja apostolov, ampak od Božjega razmišljanja.

Na ta svet smo poslani, da bi poslušali in zdravili, da bi skrbeli in se dotikali. Z eno besedo, poslani smo na ta svet, da se naučimo ljubiti, ne kot ljubijo ljudje, da se naučimo ljubiti, kot ljubi Bog.

In Bog da svojega edinorojenega Sina, da bi daroval svoje življenje, da bi lahko razumeli, da je Božja ljubezen tako velika, da nam da vse v roke. Čisto vse. Pomislimo, kaj pa iz vsega tega puščamo za seboj.

2 komentarja

Komentiraj