Božič ali zgolj “praznik”? Zakaj sprenevedanje, kaj praznujemo

Foto: Twitter

Božič je. Čas, ko se umirimo, srečamo, praznujemo, srečamo z družino. Ampak zakaj ravno ta dan izmed prav vseh v letu? Predkrščanska plemena so nekako v tem času praznovala sončev obrat, čas, ko se dan začne znova daljšati. Zadnjih 2.000 let pa praznujemo to, da se je Bog učlovečil in prišel na Zemljo, da bi nas odrešil. Večji praznik od tega je samo še velika noč, ko se spominjamo, da je premagal smrt.

To vsaj praznujemo tisti, ki se zavedamo, od kod prihajajo korenine naše civilizacije in še imamo vero. Pa tudi tisti, ki vere morda nimajo več, a razumejo in spoštujejo pomen kulture, tradicije in običajev, ki so se oblikovali skozi stoletja in tako ali drugače pripomogli dosežkom civilizacije.

Danes je vse več tudi takih, ki ne samo da ne spoštujejo kulture in korenin, celo civilizaciji ne pripadajo več. Oz. ji vsaj nočejo pripadati, jo zavračajo. Misleč, da izražajo demokracijo, vključevalnost, raznolikost. Pri tem pa pozabljajo, da je za demokratične pridobitve, na katere se sklicujejo, v veliki meri odgovoren prav tisti, čigar rojstvo danes praznujemo.

Prav On je namreč presegel idejo zob za zob in učil ljubezni do sočloveka, celo sovražnikov. Krščanstvo prinaša koncept svobode posameznika, ki omogoča, da se lahko svobodno odločamo in se nismo dolžni slepo podrediti verskim avtoritetam. Kar sicer ne pomeni, da jim ni smiselno prisluhniti. Prav Jezus je bil prvi, ki je ločil »Cerkev od države«, ko je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Za božič praznujemo rojstvo Boga

Praznovanje praznikov je pomembno tako z družbenega vidika, da se spomnimo dogodkov, ki so pomembno zaznamovali preteklost in še vedno zaznamujejo sedanjost, kot tudi z osebnega, da se razlikujejo od vsakodnevne rutine in ji dajo dodatno vsebino. Ker so prazniki torej poseben, drugačen čas v letu, to obeležujemo na različne načine, tudi tako, da si za praznike voščimo. Simpatična gesta, ki pokaže, da smo se spomnili drug na drugega in na vsebino praznika.

Konkretno ta, ki ga praznujemo danes, se imenuje Božič. Kot pomanjševalnica za Boga, majhen Bog, bogec, božič. Ker je Bog, ki se ga spominjamo v jaslih, še dojenček. Se je šele pravkar učlovečil, rodil, mi pa se ob njem zbiramo. V angleščini beseda Christmas to še lepše poudari, saj pomeni združevanje ob Kristusu.

Prav ta »krščanskost« praznika pa marsikoga moti. V komunizmu je bil to prepovedan praznik, ki se ga ni praznovalo, včasih celo ni smelo praznovati. Odpor do prave vsebine božiča pa se danes dogaja tudi na Zahodu, ki postaja od krščanstva vse bolj odmaknjen. Nekateri so celo prepričani, da je beseda božič žaljiva, neprimerna, ni dovolj vključujoča do drugače verujočih itd.

Odpor do prave vsebine božiča se danes dogaja tudi na Zahodu, ki postaja od krščanstva vse bolj odmaknjen. Nekateri so celo prepričani, da je beseda božič žaljiva, neprimerna, ni dovolj vključujoča

Praznik so tako najprej vsebinsko izpraznili in totalno komercializirali, zdaj pa bi se radi znebili tudi imena, ki bi ga nadomestili kar z občnim imenom – praznik, holiday v angleščini.

Vsak praznik ima vsebino, ki jo izražamo tudi z imenom

Marsikje se to načrtno vsiljuje, ponekod se je tudi že dobro prijelo. A bodimo iskreni, noben praznik ni samo praznik. Vsak praznik je praznik zato, ker ima neko vsebino. In to se odraža tudi že v imenu. Pa naj bo to božič, praznik dela, Prešernov dan, dan državnosti, rojstni dan ali obletnica poroke. Zato je prav, da, ko voščimo, tudi povemo, kaj voščimo.

Ob koncu leta je praznikov sicer več, poleg božiča je tukaj še dan samostojnosti in enotnosti oz. Štefanovo, kot se ta dan imenuje v krščanski tradiciji, čez teden dni pa še novo leto. Zato je včasih čisto normalno voščiti »za praznike«, če s tem mislimo na vse naštete.

A izogibanje besedi božič je vendarle v javnosti postalo na trenutke že groteskno. Do te mere, da ponekod v šolah pesem »We wish you a merry Christmas« prevajajo v »Želimo vam srečen praznik«. Podobno velja tudi za mnoge trgovce in politike, ki so zelo previdni pri izogibanju božiču v svojih voščilih.

A kar je posebej zanimivo, je to, da isti politiki in trgovci, ko nagovarjajo Slovence, voščijo sproščene praznike, ob voščilom našim bratskim narodom na jugu pa vendarle v svojem besednjaku najdejo besedo božič. Zadnje dni po spletu tako krožijo fotografije reklamnih letakov Mercatorja in Lidla, še vedno pa se spominjamo tudi Tanje Fajon in njenih voščilnic na družbenih omrežjih ob katoliškem in pravoslavnem božiču.

Sporočila trgovcev so ogledalo družbe

Tako politiki kot trgovci nam pravzaprav s tem nastavljajo ogledalo. Oboji so odvisni od tega, da jih ljudje znova izvolimo. Politike volimo z glasovnicami, trgovce z denarnicami. Sporočila obojih so skrbno pripravljena tako, da bomo v čim večji meri oboje še izvolili. Ko po nečem ne bo več povpraševanja, bo izginila tudi ponudba. In obratno.

Če nam je božič pomemben in nas nagovori to, da nam nekdo vošči, se bo tisti, ki nas bo želel nagovoriti, potrudil.

To, kako nas nagovarjajo, je v veliki meri odvisno od nas. Če nam je božič pomemben in nas nagovori to, da nam nekdo vošči, se bo tisti, ki nas bo želel nagovoriti, potrudil. Volitve z denarnico so na trgu še kako pomembne in odločilne. Če nam je za božič vseeno, potem se bodo trgovci potrudili nagovarjati tiste, ki jim ni, na naše evre lahko računajo tudi brez tega, da se zamerijo nekim levičarskim aktivistom, ki jih moti božič (in vse, kar je povezano s temelji naše civilizacije).

Zato je pomembno, da nam ni vseeno. Morda je prav zaradi kritik tiskanega letaka na družbenih omrežjih (v primerjavi s hrvaškim, kjer ljudje očitno še pričakujejo božično voščilo od trgovcev), Mercator spoznal, da ljudem božič pomeni več, kot so ocenili, in zato danes na spletni strani voščijo za božič, ne le neke imaginarne praznike.

Praznujmo in pokažimo, da nam je mar

Naj vam politično korektni trgovci in politiki ne pokvarijo božiča. Poleg izbire z denarnico (kjer roko na srce voščilnica trgovca ni edini in glavni razlog za nakup) in kulturnega izražanja želje po tem, da božič ne izgine iz javnosti, bomo največ naredili s tem, da bomo doživeto praznovali, vsebino praznikov prenesli tudi na svoje najbližje in svojim bližnjim tudi voščili. Voščili za konkreten praznik, pa naj bo božič, novo leto ali dan samostojnosti. Ko nam bo dovolj mar za to, bo tudi trgovcem. In vsem ostalim. Za svojo civilizacijo, kulturo in običaje smo v prvi vrsti odgovorni sami.

Blagoslovljen božič, lep dan samostojnosti in vse dobro v novem letu vam želim.

17 komentarjev

  1. Lektorica cvek!
    Avtorju pa minus zadostno.
    Božič je za vse kristjane in predvsem bi moral biti za urednika domovine (g. Mamič) in direktorja (g.VOVK) pisan z Veliko začetnico.
    Kaj vse so naredile iz vas primorske in ljubljanske AFŽ-ejevke, osebke, ki se gredo demokracijo z evropsko kulturo.
    Torej kdaj bo na Domovini Božič pisan pravilno, ali pa tega preprosto ne zmorete!

    • Iz korektnosti do omenjenih je potrebno poudariti, da ne Vovk ne Mamić nimata odgovornosti nad objavljanim. Prvi je direktor in nima pristojnosti ter odgovornosti na področju izbora in priprave vsebin, drugi pa je urednik tiskane izdaje Domovine – torej tednika, in kot tak odgovoren za izbor vsebin, ki so objavljene v tedniku Domovina.
      Odgovorni urednik portala Domovina je Rok Čakš.
      Pri uporabi male začetnice pri besedi božič se držimo slovenskega pravopisa in s tem z mičemer ne zmanjšujemo pomena božiča kot v prvi vrsti verskega, pa tudi družinskega praznika.

      • *Pri uporabi male začetnice pri besedi božič se držimo slovenskega pravopisa *

        Pa vam vsaj v tem primeru ne bi bilo treba biti tako puritanski. Sploh, ker vam tudi kakšna druga “cvetka” kdaj uide. Bi pa z veliko začetnico (Božič) pokazali, da vam je več za spoštovanje Kristusovega rojstva kot do paragrafov. Mi, bralci, bi bili veseli.

      • Za napako se opravičujem. ob vseh spremembah pri DOMOVINI sem na hitro sestavil mnenje.
        Sklicevanje na slovenski pravopis pa je zgodba tipičnega samoupravnega socializma kjer Božič ni smel biti Božič in slovenisti-ne stari ampak novodobni zaradi toplih sedal na filozofski fakulteti niso smeli po navodilih PARTIJE iz Tomšičeve 5, sedanji vhod v parlament pisati z veliko začetnico Božič.
        Fej in fuj takim slovenistom revežem po duhu! Slodnjak bi ga pisal z veliko začetnico ali pa pravopis ne bi izšel. Ali ni enostavna pokončna drža????
        Včasih je treba biti preklet od sodobnikov, pa se vrne resnica sama po sebi.
        Revčki slovenisti bodo še vedno vztrajali z božičem, vnuke krstili pri kakšnem vaškem duhovniku in se dali pokopati cerkveni. To so tisti duhovni maloposestniki, ki jim ni mar za Resnico in Boga, samo da imajo rit na toplem.
        To lahko pove človek, ki se je smejal revčkom iz filozofske fakultete, ki so pripravljali slovenski pravopis.
        Je pač tako ali si resnicoljuben ali pa navadna rit. Rit, ki se danes nastavlja na vsakem koraku, da pleza za dobrimi položaji.

      • Dragi, ne se izmikati. Slovenija je bolj ali ne ateistični rezervat. Tragično je, da velika večina Slovencev ne upa biti kristjan. Strah preveva Slovenijo. O zapravljanju denarja se lahko govori, o duhovnosti med Božičnimi prazniki pa ne. Dobiček gre v žepe trgovcev in ostalih, duhovnost pa je preovedana,ker ogroža vrle ateiste, ki verjamejo tudi v bradača, ki pa ni Kristus amoak ke Karel.
        Velika hinavščina je , ko levičarji voščijo Božične praznike samo zato, d azavajajo krščanske ovce.
        Za to pa so v veliki meri krivi slovenski škofje. Ti so pastirji in oni bi morali prilejati čredo v parlament in v vlado. Kaj pa so storili za to? Nič, niso se upali pozvati vernikov, da naj volijo svojo stranko. Tako je šlo nekaj stotisoč glasov h Golobu namesto k NSi. Če bi NSi dobila Golobove glasove, bi tudi v šolah povedali kaj več o Božiču in o tem, da se prazniki ne merijo s klobasami in bonboni,pač pa so namenjeni tudi premisleku, duhovnosti, da nismo samo požrešneži, amplak da smo ljudje.

      • Božič je ime enga največjih krščanskih praznikov.

        Imena se pišejo z veliko začetico.

        Avtorji slovenskega pravopisa so iz ideloških razlogov s predpsano malo začetnico skušali zmanjšati njegov pomen.

        Sicer pa slovenski pravopis nima kazenskih določb, zato lahko vsakdo, ki da kaj na ta praznik, nekaznovano piše Božič z veliko začetnico.

    • Po slovenskem pravopisu se vsi prazniki pišejo z malo začetnico, izjema so edino praznike poimenovani po ljudeh (npr. Prešernov dan).
      To je še iz časa stare Avstrije nekje, ker naj bi se tako Slovenci ločili od Nemcev, ki praznike (in na splošno vse samostalnike) pišejo z veliko začetnico.

      • Pravopis dr. Antona Breznika iz leta1916 določa pisanje Božiča z veliko začetnico.

        “Uradni državni pravopisci” danes dovoljujejo odraslim pisanje Božiča z veliko začetnico, edino otroci se morajo učiti v šolah pisanje z malim b in so kaznovani s slabšo oceno, če pišejo Božič z veliko začetnico.

        To krivico je treba popraviti!

  2. Božič ali zgolj “praznik”? Zakaj sprenevedanje, kaj praznujemo?

    Pa ve se! Vsak pa moči vere, ki jo pač ima. Nekateri praznujejo, ker je družina zbrana, nekateri odrešenje grehov in prekletstva … In ja, satanisti pa v grozi še bolj rjovijo in gledajo, koga bi požrli.

    Enostavno, kajne?

  3. Smo kar smo zaradi vectisocletne zgodovine. Pomembni dogodki so kretnice v tem procesu. Evropa je krscanska druzba, ker je to nasa zgodovina. Cerkev je locena od posvetne oblasti zaradi dogodkov v 12. stoletju, cesarjeve Canosse. Ce bi takrat slo v drugo smer, bi bili danes drugacna druzba. Ceprav bi se mogoce nekaj podobnega zgodilo kdaj kasneje.
    Zaradi krscanskosti nase prezeklosti imamo dolocene vrednote, ki so ze kar absolutne, ne glede na religioznost posameznikov. Npr. da se ne sme ubijati in krasti, ce malo simplificiram. Brez krscanskosti bi mogoce bilo to drugace. Pri Zaratustri je bil greh lulati v stoje, ceprav je bil vecji greh nepriznavanje nezakonskih otrok. Nase podedovane krscanske korenine se odrazajo v vseh zakonodajah te civilizacije. Pri cemer pa muslimanskega sveta sploh ne smatram za neko drugo civilizacijo, ampak le kot podvarianto.

  4. Kratek počitek po prazničnem božičnem kosilu.Gospodinja utrujena od kuhe, peke in vseh mogočih priprav na te svete dni, v duši pa tiho veselje, prav sreča, da smo skupaj.Vnuki igrajo božične melodije na inštrumente, strički vrtijo evergrine iz naše mladosti, soba polna raztrganega ovijalnega papirja, darilca bo treba še pospraviti v svojo vrečko, zdaj ležijo po stolih in kavčih.Ogledujemo si drobne pozornosti, otroci na sladkarijah, odrasli dvigajo kozarce…Radosten Božič! To smo prejeli od prednikov in to predajamo mlademu rodu.Vlečemo zlate niti tradicije in zlato bo imelo vedno vrednost.Emanuel je tu, kar pomeni Bog z nami ! Ja, tisti Bog, ki se je rodil kot človek, kot otrok v revnem hlevu in prihaja s poslanstvom nedoumljivih razsežnosti.Le z vero zmorem stopiti v to skrivnost.Tudi naši otroci bodo odnesli v življenje doživetja današnjega dne in vem, da je to zanje največja dota.Darila Dedka Mraza ostanejo lahko v spominu kot prijetno otroško doživetje, ta naš mali Bogec , ki se danes rodi pa ostaja trajni pečat v srcu in zavesti, ker prihaja iz domovine presežnega.
    Oh, kako iskreno ljudem širom sveta voščim in privoščim !
    Odprite srca za sporočilo božične noči !Saj sreča sploh ni daleč !

  5. Večji cerkveni praznik od božiča so poleg velike noči še najmanj tudi binkošti. Vsaj v jedrnih državah. Slovenci smo tudi pri tem nekoliko posebni.

    Voščilo trgovcev za praznike je takšno, kakršno si zaslužimo oz. se trgovcem izplača. Za drugačno obravnavo bo treba pokazati kaj več od jamranja na twitterju.

Komentiraj