Boštjan M. Zupančič, Portal plus: Udbovska deca …

Boštjan M. Zupančič tokrat na Portalu Plus piše o otrocih udbovskih staršev, koliko jih je ter kako se pojavljajo v družbi ter kakšno patološko obnašanje je za njih značilno.

“Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem. Nekoč sem pokojno slovaško kolegico vprašal, kaj misli o tem, da so ti (zdaj že odrasli) potomci tudi tako pokvarjeni. “Ja, kaj pa misliš,” mi je odgovorila, “da so se pogovarjali doma pri večerji…”

“Teh ljudi – pa seveda tudi naslednjega pokolenja – je torej Slovenija polna. Ker bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec, to med drugim pojasnjuje, da v takih razmerah lustracije ni bilo mogoče izvesti.”

Otroci  in vnuki morda niso krivi za grehe svojih staršev in starih staršev, vendar imajo le-ti vseeno za njih posledice, ki se odražajo v njihovih življenjih.

“V življenju odrasli ponavlja, kar ga je označilo in travmatiziralo v preteklosti, v otroštvu. Če prav premislimo, so na nas torej starši, stari starši itd. po “spodnji strani kuverte” vplivali na način, ki se ga ne zavedamo. S tem smo dedno obremenjeni.”

Kot enega izmed simptomov Zupančič opisuje neizzvano napadalnost, kot drugega pa birokratski in sodni sadizem. Oba je tudi večkrat izkusil na lastni koži.

“Slovenija ima ta problem preteklosti, ki nikoli ni bila preventilirana – kot je bil to primer v Nemčiji. Tam Nemcem Hollywood in drugi že vsa leta po drugi svetovni vojni v kožo vtirajo njihovo neprimerljivo krivdo; niso jim dovolili, da bi svoja hudodelstva pometli pod preprogo nezavednega. Paradoksalno pa je to na Nemce imelo zdravilni učinek. In tako je Nemčija morda danes edina država v Evropi, kjer v nezavednem ljudi več ne tli ta nerazrešen občutek krivde.”

Celoten prispevek si lahko preberete na spletni strani Portala Plus.

 

3 komentarji

  1. Dobro načeta tema, ki bi ob primerni razpravi in zaključku lahko postala tudi ključ za razrešitev razdvojenosti Slovenije.
    Takole na okroglo je bilo po vojni pobitih v Sloveniji okrog 100.000 ljudi, ki so zagrebeni v okrog 600 grobiiščih, ki so bila dolga leta prekrivana in priča,da je šlo pri pobojih za zločin. Naravno namreč je, da storilci prikrivajo svoje zločine in s tem so naši storilci zločibne priznali.
    Kolikor vemo, je za uboj posmeznika potreben vsaj eden storilec, izvrševalec, zato lahko trdimo,da je za poboj 100.000ljudi bilo potrebnih vsaj 100.000 izvrševalcev. Tukaj ne bi razpredal o tehnologiji, važno je,da je vsaj 100.000 izvrševalcev izvedlo strahoten zločin na slovenskih tleh. Če k tem dodamo vsaj toliko partnerjev, dobimo impozantno številko 200.000 sokrajda neposredno vpletenih v ta zločin. K temu dodajmo vsaj še dva otroka,pa smo pri številki 400.000.
    In če pomislimo, da je večino storilcev pobrala Matilda, so pa danes na svetu že vnuki in pravnuki in tako pridemo do tega, da je skoraj vsak drugi Slovenec na nek način vpleten v to strahotno morijo.
    Problem morije pa je pred vsem v tem, ker ni bila obdolžena,ne obsojena, kaj šele kaznovana. Vemo,da je glavni namen kazni očiščenje storilca. S kaznijo se razbremeni bremena zločina. V Sloevniji za povojne zločine ni bil kaznovan nihče, torej so vsi zločinci nosili breme zločina do smrti. Redki preživeli jih nosijo še danes in ni nič nenevadnega, da se branijo zločine priznati. Raje norijo in močoijo postelje v zavetju svojih družin,in s svojo nervozo, brutalnostjo in iztirjenostjo prenašajo vso težo zločinov na naslednje rodove.
    Priča smo maškaradma borecev, obdanih s prapori na številnih proslavah, kjer si maldeniči, člani Zveze borcev dajeo duška in slavijo svoje pokojne in redke živeče zločince.
    Proslave ZB in maškarade, ki jih spremljajo niso nič drugega, kot ventili za sproščanje napetosti.
    Žal vse to podpira,plačuje in celo vodi oblast, ki vede, ali nevede ohranja napetosti in deli družbo.
    Druga stran, ki se je tudi kopala v krvi, je pripeta na sramotilni kamen že sedemdeset let. Ta se je za razliko bod “revolucionarjev” bistveno bolj očistila in normalizirala,a kaj to pomaga, če pa drugi pol ne najde poti iz zagate. Namesto, da bi počasi izzvenele posledice pobojev in pomorov, sedaj lahko vidimo, kako že otroke v vrtcih usmerjajo na pot prikrivanja kriminala, zločinov in laži. Potem se nikakor ne moremo čuditi,da nam vlada mafija, da smo ujetniki nemorale in prevar, če nam valdajoča kasta gradi hišo, domovino na kriminalnih temeljih.

  2. Predlagam, da vse po II. svetovni vojni pobite vojaške in civilne osebe na tleh nedolžne Slovenije, ki so bežali zaradi svojih zločinskih dejanj med II. svetovno vojno iz svojih ustaških&domobranskih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in še od kod v Avstrijo, Nemčijo in drugam, vendar že odpeljejo na svoje ozemlje in jih tam z objektivno informacijo, zakaj so bili pobiti, tudi pokopljejo. Slovenci z njihovimi divjanji od Jadranskega morja do Kolpe, Save, Drave, Donave, Drine, Neretve, Zete,… nimamo prav nič. Marsikfo pa ga je spoznal kot izseljenec, izgnanec ali taboriščnik. Za izselitve oziroma izgon pa je bilo veliko vzrokov in povodov. Še to, taisti, katere sedaj v Sloveniji objokujemo, so z domov na podobnem ozemlju pregnali v 90. letih skoraj pol milijona hrvaških in bosanskih Srbov. Pa to častijo kot osvoboditev svoje junija 1991. leta nastale države. Tudi z orožjem slovenske Teritorialne obrambe in JLA iz Slovenije, katerega so pred spopadi po vstopu na hrvaška tla zaplenili umikajočim se pripadnikom JLA iz Slovenije. O tem, kako pa so jih ob umiku pospremili v BiH na Dobrovoljačkoj v Sarajevu in na Tuzlanski kapiji v Tuzli, pa še marsikje, pa še ne bi pisal. Kdo? Potomci tistih, katerih prednike mi objokujemo. Naj ponovim, naj pridejo po njihove posmrtne ostanke in jih odpeljejo domov. Zaslužimo si, da slovenska zemlja pripada le slovenskim obojestranskim žrtvam. V nasprotnem, pa vendar že razvijmo pokopališki turizem! Zakaj samo mi nosimo denar na jug in jugozahod nekdanje skupne države?

  3. Dragi biljan, očitno si premlad,da bi ocenjeval medvojne in povojne razmere na telh bivše Jugoslavije. Vse,kar veš o teh časih so ti vsilili indoktrinirani zgodovinarji in kar je žalsotno, šolski sistem, ki poneumlja ljudi živeče na tleh bivše Jugoslavije.
    V Jugoslaviji je bila vojna in okupacija. Bila pa je tudi revolucija, pa revolt na karljevo srbsko diktaturo in še marsikaj.Narodi in ljudje, posamezniki so pač iskali rešitve in mislili,da delajo prav. Bilo je več različnih struj, različnih pogledov, različnih hotenj in želja. Seveda pa tudi različnih oboroženih formacij in bojev, pa tudi zločinov. Eni so mislili, da delajo prav, drugi so zavestno ropali in pobijali, tretji so iskali uteho v veri, eni v ideološkem boju, drugi v nacionalizmu.
    Zelo težko pa je danes to obdobje oceniti in najti tiste, ki so imeli prav. Zanesljivo pa so bili zmagovalci partizani in revolucija. Ta se je izkazala za neuspešno in celo kvarno. Jugoslavija je po 45 letni komunistični diktaturi razpadla v krvavih bojih, kar dokazuje, da se tako opevano geslo bratsva in enostnosti ni prijelo in ni zaživelo, pred vsem zato, ker je bilo vsiljeno.
    Zakaj ni zaživelo je potrebno iskati vzroke pred vsem v medvojnih, še bolj pa v povojnih časih.
    Po vojni so revolucionarji uprizorili starhotno maščevanje nad vsem, kar se ni podrejalo njihovim načelom. V prvi vrsti so se lotili napada na vse, ki so med vojno kakorkoli sodelovali in bili lojalni z okupatorjem. Kljub temu, da obstaja mednarodno pravo, ki ureja odnose tudi v okupiranih deželah in to pravo narekuje okupiranim narodom lojalnost z okupatorjem, hkrati pa okupatorju nalaga, da ravna z okupiranimi narodi kolikor tolikor pošteno. Revolucionarji so se na takšno pravo požvižgali in se kruto maščevali nad vsemi tistimi, ki so bili kolikor tolikor lojalni z okupatorjem.
    Še huje pa so se znesli nad ideološkimi naprotniki. Te so razlastili in zatrli. mnoge pobili in pregnali.
    Med tiste, ki jih naštevaš in za katere si prepričan, da jih je doletela pravična kazen štejo pred vsem Hrvati, ki so imeli svojo državo NDH.Ta država je imela svojo vojsko, svojo policijo in svojo uradništvo.Pa misliš, da so resnično bili vsi ti, ki so bili vključeni v državni aparat te države zločinci? Ali si resnično prepričan, da so bili vsi ustaši?
    Na drugi strani so bili Srbi s svojo prav tako vsaj delno avtonomno državo pod vodstvom Nediča. Potem je bila še kraljeva vojska v ilegali pod vodstvom Draže Mihajlovića. Vsaj tri leta je bila to vojska legalne kraljevine Jugoslavije, za komunistične revolucionarje pa so to bili morilski četniki. Pa so res bili vsi nejni vojaki zločinci? Podobno je bilo s Črnogorci, ki so okupacijo izkoristili za obujenje svoje kraljevine.
    In končno zmagovalnim revolucionarjem je bil trn v peti kler. Pred vsem katoliški, ki so ga razlatninili, mnoge duhovnike in menihe in nune pa pobili, pregnali pozaprli in proglasili za sovražnike ljudtva. Najboljn znanje konstrukt okrog Stepinca, ki bo zaradi komunističnega mučeništva celo postal svetnik.
    Tudi nad tvoje muslimanske verske poglavarje so se spravili.
    Zavladal je nesluteni teror in revolucionarji pod Titovim vodstvom so pobili najmanj milijon ljudi. Zato sodi Tito tudi med desert največjih zločincev vseh časov. Pojavlja se v galeriji slavnih zločincev kakršni so bili Hitler, Stalin, Lenin, Mao Ze Dong in Pol Pot. Tito se je zelo dobro zavedal zločinov, ki jih je storil. Zato je kot veliki diktator dal ponarediti zgodovino,množoćna grobišča je zaščitil s svojo JLAin udbo. Za seboj pa pustil armado omejencev, karšen si ti, ki ne poznajo svoje zgodovine, ki ne poznajo bližnje preteklosti in ne poznajo svojih korenin. Zato so omejenci, ki jih lahko še vedno vlečejo za nos nasledniki revolucionarjev.
    Ozri se malo okoli sebe in videl boš, da države, ki so nastale iz bivše Jugoslavije zaostajajo za ostalim svetom.
    Ko se boš malo bolj poglobil v vzroke za zasotanek, pa boš naledetl na isti sindrom vseh držav bivše Jugoslaije. Vsi narodi bolujejo za zasleplenostjo in mržnjo, ki ji je bila vcepljena z izkrivljeno ideologijo, ki bazira na ponarejeni zgodovini.
    Parizani niso osvobodili Jugoslavijo, Partizani s Titom na čelu so poneumili jugoslovanske narode , da še danes ne vedo, kaj se je dogajalo nihovim materamin očetom. Izgubili so demokracijo, izgubili so svobodno presojanje.
    Sam pa še enkrat prečitaj, kaj si napisal in oceni, koliko mržnje si stresel in se vprašaj: ali lahko takšno pisanje vodi k spravi?

Komentiraj