Boštjan Hari: Slovenska Cerkev je nekako potuhnjena, ni angažiranosti v družbi (2.del)

Foto: osebni arhiv

Boštjan Hari je magister teologije in član katoliškega zavoda Kerigma. Je voditelj seminarjev za notranje ozdravljenje, seminarjev na temo: Zdravje in Bog, duhovnih obnov, tečaja o molitvi in Spoznavanje Boga (figulus); predavatelj na bibličnih, zakonskih, mladinskih, molitvenih srečanjih, skupinah in različnih kulturnih, duhovnih in evangelizacijskih dogodkih.

Predava biblične in dogmatične vsebine, krščanski pogled na vzhodnjaške filozofije (joga, meditacija), new age, alternativno in ›energetsko‹ medicino.

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o različnih oblikah duhovnosti in misijonu krščanskega nauka. V drugem delu, pa se dotikamo pastorale, dela laikov, vloge molitve in posta v današnji družbi.

Evropa je v srednjem veku s pokristjanjevanjem dosegla velik napredek. Kdo se utegne zgražati, ampak ob vstopu v novi vek je bila najnaprednejša kultura na svetu. Kako smo prišli do tega, da se vračamo v poganske, predkrščanske, nazadnjaške  tradicije in običaje? Kako se v neki družbi zgodi tak negativni razvoj od krščanstva do šarlatanstva?

Po eni strani je ves tehnološki in znanstveni napredek potisnil Boga ob stran, ker smo se »napredni« Evropejci odločili, da zmoremo brez Njega, po drugi strani pa smo oživeli mnoge praznoverske, vraževerske, poganske, predkrščanske religije, ker smo ugotovili, da nas tehnološki napredek in razum ne zadovoljujeta v naših duhovnih potrebah. Evropejec sprejema predkrščanske in vzhodnjaške tradicije kot nekaj »novega«, »modernega«. Zastarelo, arhaično krščanstvo pa zavrača, a ga sploh ne pozna. Krščanstvo je paradoksalno najmlajše med temi ponudbami. Kristus je večna »novost« Evropi in svetu.

Po drugi strani pa bom vedno trdil, da je za današnje stanje vedno v veliki meri soodgovorna tudi sama Cerkev, torej mi kristjani. Cerkev v Evropi je preveč pasivna, premalo angažirana in glasna v družbi, premalo goreča v svoji temeljni nalogi: iskati, hraniti, zdraviti, krepiti svoje ovce.

Zanjo bi lahko rekel, da pase bolj sebe kot svojo čredo, da ne išče izgubljenih, ranjenih, bolnih, blodečih ovc in samo čaka, da bodo same prišle nazaj. Ne upošteva papeža, ko jo vabi, naj gre ven, na obrobja. Več kot očitno se zdi, da Cerkvi v splošnem duša človeka ni v ospredju. Ker se zdi, da je Cerkev sama izgubila orientacijo, ker namenja pozornost vsemu, le najpomembnejšemu malo, je tam, kjer je. Ne moremo samo kriviti sveta, češ, kako je pokvarjen, ampak začeti najprej čistiti pred lastnim pragom, sicer ne bo blagoslova od zgoraj.

Kristus, in njegov evangelij, je vedno aktualen in privlačen in brez konkurence. Istočasno pa je evangelij tudi najzahtevnejša pot za človeka, saj ga vabi, da umira svojim sebičnim potem, egoizmu, h kateremu je tako močno nagnjen, in stopa po poti, ki jo uči Kristus. Na tej poti ni sam, ampak z Njim in brati v veri. Ta pot je edina, ki človeka ohranja v svobodi, mu omogoča življenje v notranji svobodi, tj. v samoobvladanju svojih mislih, želja, strasti, in zmožnosti reči ne stvari, ki je v sebi slaba. Kdo od ljudi, ki je hodil po zemlji, je bil svobodnejši od Kristusa? Ni ga. Iz tega sledi, da je Kristusova pot za človeka najboljša in najaktualnejša.

Danes ljudje kričijo po svobodi, a v bistvu mnogi sploh ne vedo, kaj pomeni biti zares svoboden. Svoboden je tisti, ki ni z ničemer zasvojen, ki ni odvisen od nečesa. Koliko je takšnih ljudi danes v »svobodni« Evropi? Zelo malo. To kaže, da je »napredni« evropski človek suženj, naj bo svojim strastem, karieri, denarju, materialu, spolnosti, tehniki, socialnim omrežjem … Ima se za naprednega, a veruje praznovernim, nerazumskim, protislovnim poganskim tradicijam.

Dokler Cerkev ne bo začela vlagati vseh svojih moči in sredstev v evangelizacijo, dokler si ne bo prizadevala, da pride evangelij v vse pore družbe, kjer se odprejo vrata, dokler si ne bo začela prizadevati za vsako dušo posebej, da ji oznani evangelij, bodo ljudje hodili mimo nje, a vsak od nas bo ob smrti dajal Gospodu odgovor tudi za to. V to sem prepričan. Seveda moramo najprej dajati zgled, a to ni dovolj. Jezus nam je dal zgled, kako naj ljubimo in živimo, a tudi nalogo: »Učite.«

Kristjani na zahodu smo preveč pasivni in mlačni. Žalostno je, da imamo ogromno krščenih, a od tega zelo malo evangeliziranih. Če se omejim na Slovenijo. Koliko smo kristjani dejansko glasni in angažirani v družbi? Koliko se nas sliši? Koliko uporabljamo medijske kanale, da bi ljudem predstavili Kristusa, ki je rešitev za vse človeštvo? Koliko pojasnjujemo ljudem zmote, ki jih govorijo iz nevednosti o nas? Koliko vlagamo v oznanjevanje evangelija? Koliko v oznanjevanje izven cerkvenih prostorov? Skoraj nič.

V Sloveniji nimamo niti enega velikega, kvalitetnega katoliškega portala, aleteia je bolj osredotočena na oddaljene, kjer bi lahko ljudje prebirali kvalitetne vsebine s področja vere, medverskega in medkulturnega dialoga, krščanskega pogleda na aktualne zadeve, ki se pojavljajo v družbi. Zakaj tega ni? Ker se v to ne vlaga. Na Hrvaškem je povsem druga pesem.

Hkrati živimo v času, ko ves svet, še posebej zahodni časti znanost in na podlagi tega prikazuje kristjane za naivne nazadnjake, ker verujemo v Boga, isti ljudje pa trkajo po lesu, berejo horoskop, izvajajo magijo in rituale za srečo in pomiritev raznih duhov. Kako gre to skupaj?

Veliko ljudi je danes dezorientiranih, blodijo, so brez življenjskega smisla. Na področju duhovnosti je danes velika zmeda in mnogi živijo v protislovju s samim seboj. Po eni strani zavračajo Boga in vse, kar je duhovnega/nadnaravnega in se posmehujejo vernim, po drugi strani pa se, ko so v stiski, oprijemljejo protirazumskih, magičnih, praznovernih reči. To seveda ne gre skupaj. Primanjkuje zdrave pameti, tudi izobraženim.

Če bi se znanost s takšno silovitostjo lotila ateizma, agnosticizma, islama, budizma, hinduizma, joge in raznih novodobnih sekt in duhovnosti, kot se je krščanstva, bi vsi ti propadli. Tedaj bi ves svet videl, da je krščanstvo edina resnica. Ne vem, zakaj se znanost tega ne loti? Kajti znotraj teh ver, filozofij in prepričanj je veliko protislovja, mitov in (zgodovinsko) neoprijemljivega. Mnogi ne vedo, da v svetu obstaja več dokazov, ki kažejo na obstoj Boga, kot pa obratno. To pa pomeni, da moraš imeti večjo vero v to, da Boga ni, kot pa, da je.

Znanost je za mnoge bog, a pozabljajo na njene pomanjkljivosti. Znanost je dobra, a omejena. Sodobni človek se kopa v skrbeh in strahovih. Ker nima vere in upanja v živega Boga.

Foto: osebni arhiv

Po eni strani imamo občutek, da molitev in post in podobno v današnjem svetu niso »in«. Hkrati pa so muslimani tukaj zelo striktni, kar privlači mnogo mladih v Evropi. Zakaj muslimanom tukaj uspeva, kristjani pa smo bolj boječi?

Mnogi muslimani so ponosni na svojo vero, medtem ko mnogi kristjani ne.Veliko kristjanov ne pozna koristnosti posta in molitve. Zato jim je to nesmiselno početje in mučenje. Telesni post ima veliko koristi. To ni dieta. Bogu ga lahko darujemo za nešteto namenov, zase ali za druge. Izvajati se mora na skrivnem, da nihče ne ve za to, če se le da. Tako nas uči Jezus.

Človeku pomaga, da, z odpovedovanjem hrani, raste v obvladovanju samega sebe. Ko človek ne daje vedno telesu vsega, česar si poželi, se vadi v obvladovanju svojega najmočnejšega nagona – po preživetju. Na ta način mu postaja lažje krotiti svoje ostale nagone in strasti. Askeza, odpovedovanje iz duhovnih razlogov, in molitev pomagajo človeku, da raste v globljem samoobvladovanju na vseh področjih.

Molitev je enako pomembna kot dihanje, je odnos s Stvarnikom, govorjenje in poslušanje, tišina in čudenje, zrenje. Ko človek okusi slast molitve, mu postane pomembna kot hrana. S postom dajemo Bogu prostor, da nas prečiščuje od znotraj. Prek molitve se z Bogom povezujemo. Brez posta in molitve človek ne more duhovno napredovati. Askeza in odpoved sta nujna za rast v ljubezni do Boga in bližnjega. Kako se bomo sicer sposobni darovati drugemu, če vedno poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb?

Kako katoliški nauk očistiti imidža zastarelosti, celo nazadnjaškosti?

Z večjo angažiranostjo Cerkve v družbi. Ljudje imajo o katoliškem nauku veliko zmotnih prepričanj. Zato jim ga je treba približati. Z jasnostjo in odločnostjo odgovarjajmo na pomembna vprašanja. Ker tega pogosto ni, nas še bolj zaničujejo.

Ljudem je treba pojasnjevati, zakaj na nekatere stvari gledamo tako in ne drugače. Katoliški nauk je razumem, imamo nešteto kvalitetnih argumentov v zvezi z življenjskimi vprašanji. Treba je jasno, odločno in glasno zagovarjati svoja stališča v družbi. Biti ukoreninjen v svoji resnici, a odprt za dialog. Ljudem je treba pokazati, da je krščanstvo večno aktualno in da je to, k čemur nas silijo, nazadnjaško, predkrščanska miselnost in ravnanje.

Kako vidite vlogo laikov v slovenski Cerkvi? Katere vloge bomo morali prevzeti zaradi prevzeti? Katere vloge bi lahko že danes prevzeli laiki, da bi se duhovniki, ki jih je vse manj lahko posvetili tistemu, česar laiki ne moremo?

Laiki bi lahko na župnijah prevzeli papirologijo, skrb za stvari v zvezi z gradnjo, obnovami, materialnim. V kolikor so dovolj usposobljeni, naj bodo dejavni tudi pri katehezah. Tako bi se župnik, duhovnik lahko posvetil temu, k čemur je poklican: molitvi, podeljevanju zakramentov, molitvi za župljane, katehezam, branju, študiju … Treba jih je razbremeniti.

V nekaterih župnijah se to že dogaja. V kolikšni meri, je seveda odvisno od župnikov in župljanov. Menim, da bi vsi skupaj morali imeti pred očmi glavni cilj, ki je: delati za zveličanje duš. Človeška duša mora biti v osredju, nič drugega. Vse ostalo je sekundarnega pomena. Če je cilj jasen, če se vsak zaveda svoje vloge, če vsak da na razpolago svoje darove, če je vsakemu interes skupno dobro in ne uveljavljanje nekih lastnih kapric, če umiramo svoji sebičnosti, bahavosti itd., se da vse dogovoriti in uspešno graditi občestvo. Čim pa nekdo nima glavnega cilja pred seboj, pa nastanejo težave. Takšen je moj pogled in mnenje.

Treba je poudariti še, da laiki ne ogrožamo duhovnikov. Žalostno je, da se stvari v nekaterih župnijah ne izboljšajo zaradi človeških slabosti, kot so: zavist, ljubosumje, občutek ogroženosti ipd. Laiki ne želimo zasesti njihovega mesta, ki ga niti ne moremo. Če govorim iz sebe, moja največja želja je, da bi duhovniki cele dneve spovedovali, delili zakramente in da bi bile cerkve med svetimi mašami polne. To me resnično osrečuje in tega si želim. Zdravstvene ambulante so ves čas polne. Cerkve kot najpomembnejše ambulante pa napol prazne. Duhovne ordinacije, ambulante (spovednice), ki so najpomembnejše za naše duhovno zdravje, so prazne. Te in one zgoraj je treba napolniti.

 

Zdravstvene ambulante so ves čas polne. Duhovne ambulante (spovednice), ki so najpomembnejše za naše duhovno zdravje, pa so prazne.

Po kakšni duhovnosti hrepenijo današnji mladi? Kako pristopiti do njih? Je odgovor v dobrem marketingu, prek katerega pridemo do njih in jim potem približamo kaj globljega, ali je treba že v začetku ponuditi »hard core« resnico, ki ni niti blizu temu, kar je popularno v današnjem svetu?

Mladi hrepenijo po konkretni duhovnosti in živem stiku z Bogom. Želijo si jasnih odgovorov na svoja vprašanja. Želijo spoznati smiselnost in koristnost molitve, Božje besede in zakramentov. Želijo si resnice. Imajo nešteto vprašanj. Ne smemo jih podcenjevati in se z njimi samo igrati. Treba je delati na tem, da spoznajo živega Jezusa, da dobijo prave in smiselne odgovore na svoja vprašanja, in da se srečajo z Njim. Mladi so lačni Boga in resnice, kakor tudi odrasli. Eni bolj, drugi manj. Ko izkusijo Božjo bližino, se bodo Kristusa še bolj oklenili. Vsaj večina. To govorim iz sebe, kajti sam sem se ga oklenil v najstniških letih, potem ko sem izkusil Njegovo ljubezen in bližino.

Več bi morali delati na tem, da bi birmanci prišli do osebne vere. To je vendar cilj. Mislim, da tu delamo veliko napak. Po eni strani jim premalo govorimo o živem Jezusu, po drugi strani pa jih ne vprašamo, če so ga pripravljeni povabiti in sprejeti v svoje srce, če vanj verujejo, če so pripravljeni izpovedati vero vanj. To se mi zdi bistveno pri pripravi na birmo, če želimo, da bo zakrament obrodil kakšne sadove.

Kristjani radi vlagamo denar v zidove, obnove fresk, gradnje pastoralnih domov in podobno. Dosti težje nam je »vlagati« v človeka. V katehete, mladinske delavce, … Čemu je temu tako? Kako najti ustrezno ravnotežje med prostovoljnim delom za skupnost in profesionalnim delom, ki zahteva celega človeka, hkrati pa tudi vire za njegovo preživetje in dostojno življenje?

Cerkev v Sloveniji ne išče poti oziroma veliko premalo, kako bi odgovarjala na izzive sodobnega človeka. Včasih se zdi kot da pastoralnim delavcem ni do bistvenega poslanstva Cerkve – delati za zveličanje duš in iskati načine, kako priti do njih. Ne želim reči, da ni truda, nasprotno, ampak ali za pravo stvar? Če nimaš ciljev, vizije, kaj sploh hočeš, potem si raztreščen, zmeden.

Pri nas se v evangelizacijo vlaga občutno premalo. Ne vem, če je še kje na svetu tako porazno glede tega, kot pri nas. Morda se sliši pretirano, ampak resno se sprašujem? Važno je, da na stotine in tisoče evrov vlagamo v zidove, orgle, freske itd. Za ljudi nam je pa škoda ali pa se izgovarjamo, da ni sredstev. Za vsakega gosta, ki ga povabimo in ga je treba plačati, nam je težko. Ne govorim, da je povsod tako, marsikje pa. Ko pa je treba nujno kaj popraviti v kakšnem župnijskem prostoru ali cerkvi, se pa hitro najdejo sredstva oziroma se jih zbere. Če že ne takoj, pa sčasoma. To je znak, da nam duša ni prioriteta, da smo izgubili orientacijo. Nekateri mislijo, da je nedeljska maša dovolj.

Če bi nam bile prioritete duše, bi vlagali najprej vanje. Kljub neštetim sestankom, se v mnogih župnijah nič ne spremeni. Sprašujem se, kako dobri Jezus gleda na to? Če bi torej župnijska sredstva bolj vlagali v evangelizacijo kot v materialne stvari, mnoge lahko počakajo, več v versko izobraževanje odraslih, bi bilo stanje v župnijah povsem drugačno, kot je. Bilo bi več evangeliziranih družin. Več ljudi z osebno vero. Z otroki bi bilo lažje pri verouku, ker bi jih več prihajalo iz vernih družin. Tudi duhovniki bi potem imeli več dela, v katerega so poklicani. Imeli bi več pogovorov, spovedi, več ljudi bi bilo pri maši itd. Sem mnenja, da bi morali največ vlagati v versko izobraževanje odraslih.Premalo so samo srečanja v adventnem in postnem času. Premalo sta dve, tri, štiri srečanja za starše birmancev ali prvoobhajancev oziroma veroukarjev.

Vsak mesec, od npr. septembra do junija, bi moralo biti srečanje/predavanje za odrasle. Ni toliko pomembno, koliko ljudi bi prišlo. Treba je vztrajati pri tem, ne glede na število. Če bo ljudem všeč, bodo sami potem delali reklamo in vabili še druge. Vsaka duša je pomembna. Dogaja se, da mnoge župnije na srečanja za odrasle (ali starše) vabijo le goste, ki jim ne oznanjajo vere, ker so pedagogi, terapevti, psihologi, psihiatri.

Govorijo jim o odnosih in vzgoji. Ti gosti so seveda dobrodošli, saj imajo veliko pametnega in koristnega za povedati, a prihajajo naj občasno. Gostujoči predavatelji naj v prvi vrsti oznanjajo krščanske teme, bogastvo katoliške vere, da bodo ljudje spoznavali svojo lastno vero, jo poglabljali. Spoznati morajo koristnost, smiselnost in dejansko odrešenjsko moč ter učinkovitost molitve, zakramentov in Božje besede.

Človek je narejen tako, da se poslužuje tega, kar mu koristi in mu dejansko pomaga. Zakaj ljudje molimo, prejemamo zakramente, beremo, poslušamo Božjo besedo? Ker nam to koristi, ker imamo nekaj od tega, sicer tega ne bi počeli. Ne gre za sebičnost, ampak za zadovoljevanje naših notranjih potreb kot človeškega bitja, ustvarjenega po Božji podobi.

Nekatere župnije se pritožujejo nad nedeljskimi nabirkami. Prepričan sem, da bi bilo povsem drugače, ko bi ljudem povedali razloge, zakaj se zbira, recimo: »Zbiramo sredstva za naše goste, ki bodo prihajali vsak mesec. Treba jih je plačati, saj je to njihova služba.

Moja želja je, da se stalno izobražujemo, da imate na voljo dobre in koristne vsebine v župniji.« Ljudje to razumejo in bodo z veseljem podprli, vsaj večina. Tako vedo, za katere stvari gre nedeljska nabirka, zakaj se zbira in porablja, da se ne zbira vedno samo za obnovo fresk, novih orgel, strehe itd., ampak da se jo zbira tudi zanje, za njihovo duhovno rast.

Brez vlaganja v prave stvari ni nič. Samo od sebe se ne bo spremenilo nič. Če ti ni središče vsaka človeška duša, če ti je škoda vlagati vanjo in raje vlagaš v zidove, če si na vse načine ne prizadevaš, da bi jo pridobil za Gospoda, si zgrešil pot.

Vir: Aleteia

Kaj je po vašem mnenju največji duhovni boj današnjega časa? (Kako se nanj pripraviti, se v njem boriti?)

Boj med lažjo in resnico. Boj za življenje, za človeka. Boj med vero in strahom. Boj med zaupanjem in skrbmi. Boj za oblast. Duhovne boje, ki jih bijemo, lahko zmagujemo le v povezanosti z Jezusom. On sam je rekel: »Bodite pogumni. Ne bojte se. Verujte v Očeta in tudi vame verujte. Jaz sem svet premagal!«

To pomeni, naj se ne bojimo, naj bomo odločni in pogumni, naj mu zaupamo, da nosi On ves svet v rokah, da je vedno z nami. On je svet (zlo v njem) že premagal. Sedaj bije bitko z vsakim izmed nas. V kolikor bomo z njim resnično zaupno povezani, ga bomo z Njim premagovali tudi mi. To se mi zdi zelo opogumljajoče in spodbudno sporočilo iz ust našega Gospoda in Odrešenika.

 

10 komentarjev

  1. Odličen prispevek avtorja!!!

    Res je manj materializma in več duhovnosti znotraj in izven zidov cerkve.
    Manj formalizma in več konkretnega krščanskega življenja v v vsakdanjem življenju.
    Več vedenja in poznavanja veščin, kako krščansko vero živeti, da lahko premagaš z lahkoto življenjske težave. Potem bo :
    – manj samomorov
    – manj nesoglasij in sporov ter manj razvez
    – več razumevanja in medsebojne pomoči
    – več pravičnosti in poštenja in nasploh vrednotnega življenja
    – več optimizma, miru, zdravja in sreče…

    Potem bo večji tuzemski in onostranski učinek.

  2. Čestitam Petru Meršetu in , seveda Boštjanu Hariju za tale reševalni splav, ki sta ga splavila in z njimk povedala kar je treba povedati.
    Da skrajšamo, da ne razmetavamo besed, presdlagamo dr. Štumfa za predsedatelja SŠK in za ljubljanskega nadškofa takoj kot mogoče, takele realne, neposredne, globoke, prodorne, močne in čiste ljudi kot se je predstavil g. Boštjan v reševalno skupino, projektno grupo permanentne nove evangelizacije in jim dati polnomočje za takojšnje spremembe.
    To, kar imamo, ne vem kam bi del v teh časih, ki kričijo in jokajo ob Satanu, ki se dere na ves pošastni gobec in se “pri nas” nič ne zgodi – zakaj so leta dolgo iskali današnjega nadškofa, edino kar najdem je to, da so mogoče prevladale lepe pridige, ki letijo v prazno zaradi monološke monotonije…in plaho kimanje Vatikanski centralni socialistično jezuitski umologiji…ne vem saj je brez veze in me ne gane več, ker to kar je – ni podobno dosti ničemur-morda samo sebi, kot, da se gleda v ogledalo in si je sebi všečno, sicer pa gluho in ne vidi, ne čuje. da je zunaj tornado…Jezusove Cerkve ne more uničiti nič – pomensko ni enako temu, da se ta cerkev seseda in gori po Evropi in ji žrejo homoseksualci ter horde islamistov že v milijonskih ešalonih, ki se klanjajo pe3tkrat na dn in mantrajo tudi, da je nevernike treba obglavljat kar po difoltu, ker je tako zapisano zaukazano…grozljivo.

    Ja, g.Boštjan Hari, manjka katoliški sopletni medij, krvavo manjka. Če začneš, kakor, debato na spletnem Ognjišču, bog ne daj v Družini s komentiranjem, spraševanjem, predlaganjem, izzivanjem, kritiziranjem, ker se nič ne prime, je vse govorjenje/pisanje kot BOB OB STENO, ni odmeva, morda se plaho oglasi eden ali dva komentartorja n apol leta- recimo denimo, taka je scena. ni dialoga, ni odprtosti, ni pripravljenosti, sploh ni koncepta, oziroma koncetpt je dogmatsko-politična uravnilovka, diktaturni betontanc, trdnjava, ki se jo sme samo brati, biti ob tem srečen, konzumirati in iti naprej brez vprašanj…tralčal, vsi srečni, da so oddelali svoje.

    Da ne govorim, kritičnih, raziskovalnih, vprašujočih razglabljanj, svobodne misli in VESELJA DA SMO KRISTJANI SPLOH NI – kako bo kaj od obstoječega kar imamo, vleklo, privlačilo in se udejanjalo, funkcioniralo, bilo “dejavno v družbi”, se izzpostavljalo, konfrontiralo, oznanjalo, da smo tukaj in , da smo taki in taki, se pregnetalo, naduševalo – če pa Škofje, SŠK in obstoječa medija to niso ? Ja, Boštjan, potuhnjeno, samo s seboj, nikakršno-razen funkcionalno v obredju, ne vem, glava peče – naj grunatajo sami, pa kaj , ko ne poslušajo, se ne dajo motiti…
    vznemirjati, Bog ne daj…kaj , a da bi stopili dol med smrdljive, spajžlane zahojene ovce?
    A dej no! A , da bi oni, gospoda, odgovarjali na zoprna vprašanja o tem kaj se kuha in kaj se grejo oni spodaj v Vatikanu in v domu Sv.Marte? Da bi razlagali kaj je Frančišek Buonasera izrekel in kaj je mislil, če sam “uradni”Vatikan rabi tedne, da se premakne, da na koncu sploh še nič ni jasno¸, da je bilo izrečeno.Ni šanse.Pika.

    no konkrertno, dajmo malo vroč krompir pulit iz žerjavice : ” Kdo bo pojasnil zakaj in kako so USA katoliški škofje javno podprli demokrata Bidena. Biden kakor katoličan. Biden podpira
    SPLAV , komkretno ubijanje nerojenega človeka ! Biden je že predvčeraj javno oznanil, da bo
    takoj suspendiral Trumpove ukrepe proti splavu…in vse tiho je bilo. Frančišek ni prišel izreči Bounasera, draga raja, tile amerikanerji ga serjejo, sem jih že poklical v Rim na zaslišanje!
    Sporočil Vam bom, ne vznemirjajte se, takoj , ko bo mogoče, kaj je s tem Bogoskrunstvom.
    Ne nič se ne zgodi. Tudi v Ljubljani ne. Ne na Škofiji in tudi Primc je kar tiho- kaj kvaćkajo ?

    In tako naprej in tako naprej in malo nazaj. Že stokrat sem na Ognjišču, menda tudi v Družini in v vseh desnih medijih vprašal zakaj Izidor Završnik, slovebski Kolbe ni na seznamu za Blažene & Svetnike …. NIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIČ, nobenega odgovora. Trdnjava KURIJA je strogo tiho. Kaj pa tečnariš, nihče, ničasto. Kot v komunajzarski diktaturi, nič bolje.

    BOG POMAGAAAAAJ!

      • Si začel že včeraj, al si spet pozabil?
        Sediš na ušesih in topoglavo zijaš lepe sončne zahode in mantraš newejdžovske mantre?
        ———————————————————————————————————————-
        Govorim in pišem o situaciji, ki je za posameznnika plafon do katerega je naredil kar je naredil – moja in ne tvoja stvar!- in okoli sebe išče opore in moralne in mentalne moči, ki so mu nuja in na kaj naleti ? Da ima Cerkev sama s seboj take opravke take narave in take destrukcije, da je strašljivo.Leta poslušaš in pričakuješ, da se bo razpletno, ne, zapleta se in to radikalno. Papež ti blagoslavlja pogansko boginjo Amazonije ,Panchomamo in mu jo pravi kataličani, ki bodo morali po ključih verjetnosti dogajanj kmalu v katakombe, protestno in v čast troedinemu Bogu zabrišejo v Tibero. Papež se pa dnevih čakanja površno opraviči in kaj se zgodi ?
        Vsem in vsemu na tem svetu in v vesoljstvu njegova , torej papeževa vatikanska banka začne kovati kovance za 10Eur so podobo nekakšne roditeljice, definitivno je nosečnica, ki nosti v trebuhu planet Zemlja za katerega jaz razumem, da ga bo tudi rodila, povrgla, ne vem kaj – torej predstavlja mater , roditeljico Zemlje – ali se jim je zrolalo do kraja v Vatikanu ali kaj še manjka ?
        Bom šel čisto na rob, Baubau, takole:
        Ali bo na naslednjem kovancu za 20 Eur poleg Panchamame tudi peder ? ( Ko sem pisal komentrsko vprašanje o tem strupenem kovancu na Ognjišče in Družino ni v nikakršni obliki do danes odgovoril nihče. Kaj se reče Panchamami v podobi kipa na oltarju katolišče/krščanske cerkve in še blagoslovljene povrh in potem trdovratno – trdosrčno ponovljene na kovancu? Trdosrčnega greha baje ne odpusti niti sam Bog Oče…
        Prosim odgovor.Kogarkoli, of course in Boglonaj vnaprej!

  3. RKC,kot prvo ni,Slovenska,je pa to najbolj pohlepna in pokvarjena institucija na svetu.Koliko in kaj je vse zavzela in okupirala v Sloveniji,Po letu 1991?
    In zakaj moramo plačevati duhovnike,RKC-jevsko,kvazi-umetnost,…, v Sloveniji,tudi tisti,kateri z RKC-jem,nočemo imeti nič?
    KLERIKALKA se bo sedaj takoj oglasila,da se tudi ZB financira iz državnega proračuna,toda v primerjavi z RKC,je ta denar,kaplica v morje.

Komentiraj