Boštjan Hari: Razne druge duhovnosti vlagajo sredstva v promocijo, kristjani pa ždimo v cerkvi in čakamo (1. del)

Boštjan Hari je magister teologije in član katoliškega zavoda Kerigma. Je voditelj seminarjev za notranje ozdravljenje, seminarjev na temo: Zdravje in Bog, duhovnih obnov, tečajev o molitvi; predavatelj na bibličnih, zakonskih, mladinskih, molitvenih srečanjih, skupinah in različnih kulturnih, duhovnih in evangelizacijskih dogodkih.

Predava biblične in dogmatične vsebine, krščanski pogled na vzhodnjaške filozofije (joga, meditacija), new age, alternativno in ›energetsko‹ medicino.



O vas beremo, da ste voditelj seminarjev, predavatelj, teolog. S čim vse se ukvarjate?

Ukvarjam se z oznanjevanjem evangelija. Evangelij je grška beseda in označuje veselo, dobro novico, ki ljudem prinaša spremembo na bolje in rešitev – od ujetosti v zlo in novo življenje. Namen mojih predavanj, katehez in seminarjev je globlje spoznavanje bibličnega Boga in vabilo v zaupen odnos z Njim. Moj namen in cilj sta, da so vsa predavanja življenjska, konkretna, da se konkretno dotikajo našega življenja, zato se tudi trudim, da izbiram temu primerne teme.

Ukvarjam se tudi z vprašanji, ki sodijo v medverski in medkulturni dialog. Proučeval sem vzhodnjaške filozofije, budizem in hinduizem, jogo, alternativno medicino, tu mislim na nekonvencionalne in energetske načine zdravljenja. Zato ponujam ljudem izobraževanja o tem. Povzetek in bistveno sem spisal v knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja, ki je v bistvu priročnik, saj v njem ljudje dobijo mnoge odgovore na svoja vprašanja.

Ukvarjam se tudi z vikend seminarji za notranje ozdravljenje, vodim tečaje o molitvi in Spoznavanje Boga, katere tudi ustanavljam. Začel sem s Šolo (Jezusovega) ozdravljanja, občasno tudi kaj napišem in prevedem ter objavim v krščanskih medijih.

Te vloge smo tradicionalno bolj vajeni s strani duhovnikov. Kako ste se kot laik znašli »v tem poslu« in ali vas ljudje zaradi tega dojemajo drugače, kot bi recimo duhovnika?

V tem »poslu« sem se znašel, ker je bila v meni močna želja po tem, da ljudem oznanjam Njega, ki je spremenil in osmislil moje življenje; Njega, ki mi pomaga, da premagujem vse izzive in težave, ki jih prinaša življenje; Njega, ki me globlje in globlje ozdravlja, kjer sem slaboten in mi dviga kvaliteto življenja – da je v meni več miru, svobode in veselja.

Teologijo sem začel študirati čisto iz zanimanja. Razmišljal sem tudi o duhovništvu, a sem po nekem času ugotovil, da to ni moja pot. V meni je ostala želja, ogenj po oznanjevanju, zato sem tu, kjer sem.

Zgodi se, da nekateri mislijo, da sem duhovnik, a teh ni veliko. Opažam pa, da smo laiški oznanjevalci lahko ena pomembna dopolnitev duhovnikom, ker smo ljudem bližje po svojem »statusu«, smo jim enaki. Duhovnik oznanja po službeni dolžnosti, drugače pa je, če na primer jaz, kot laik, delam »reklamo« za zakramente, molitev, Božjo besedo. V tem doprinosu laikov vidim veliko bogastvo. V tujini je tega že veliko več kot pri nas.

Ljudje me normalno sprejemajo, nisem naletel na neke posebne zadržke. Oznanjevanje je itak poslanstvo vsakega kristjana.

Kako potem gledate na celibat? Bi duhovniki morali imeti možnost, da se poročijo in tako pridejo bližje ljudem?

Razumem pogled Cerkve na celibat. Če si kot duhovnik res duhovnik, dušni pastir, v smislu popolnoma predan za služenje Kristusu in posledično ljudem, potem moraš to biti 24 ur na dan. Kadarkoli moraš biti pripravljen za pogovore z ljudmi, deljenje zakramentov, ki so v bistvu Kristusova zdravila ranjenemu človeku. Vsaka duša ti mora biti pomembna, ob tem pa moraš imeti tudi dovolj časa tako za osebno molitev kot za branje, študij, ki ti pomaga pri poglabljanju v veri.

Celibat sicer ni direktno zapovedan s strani Jezusa. Ga je pa živel On sam in večina apostolov. To je glavni razlog, da je Cerkev počasi uvedla celibat za duhovniško službo. Ta je tako zahtevna, da zajame celotnega človeka. Težko jo je opravljati z deljenim srcem. V primeru poročenosti bi duhovnik lahko zapostavljal vernike ali pa lastno družino. Oziroma lahko bi postal neke vrste uradnik, ki je večinoma dosegljiv od te do te ure, ker izven tega je z lastno družino. Tega pa narava duhovniške službe ne dopušča. Že Jezus je rekel, da tega ne bodo vsi razumeli in to se dogaja. Kdor se ne poglobi v naravo duhovniške službe in je ne doume, tega ne razume.

Me pa ne bi toliko presenetilo, če bi Cerkev nekega dne dala kandidatom za duhovništvo možnost izbire kot jo imajo pravoslavni duhovniki. To pomeni, da se lahko do duhovniškega posvečenja poročijo, potem pa ne več in ostanejo celibaterji. Ali da bi posvečevala verne može v določenih krajih, kjer manjka duhovnikov, da bi ljudje lahko bili pogosteje deležni zakramentov. Razumem papeža Benedikta in kardinala Saraha, ki zelo jasno osmišljata in vrednotita celibat, saj, kot rečeno, duhovnik mora biti cel za Kristusa in ljudi.

Razumem eno in drugo. Spoštujem pa, kar pravi Cerkev.

Čas, ko smo sredi zdravstvene krize in je zdravstveni sistem še bolj obremenjen kot sicer, se zdi odlično gojišče za vse vrste različne, tudi alternativne, medicine. Zakaj nekatere za kristjana niso primerne? Na kaj je potrebno paziti, če se poslužujemo različnih oblik alternativne medicine?

Mnoge alternativne in komplementarne, nekonvencionalne oblike zdravljenja, razen naravnega zeliščarstva, ki običajno ni vezan na nobeno duhovnost, ponujajo človeku celostno, holistično zdravje. Mnoge od njih ponujajo t. i. zdravljenje z »energijami«. Nekateri jih uvrščajo med t. i. new age medicino ali energetsko medicino. Metode zdravljenja z »energijami« prihajajo v konflikt tako z znanostjo (medicino) kot s teologijo. Fizika do sedaj še ni potrdila, kolikor vem, da bi v naravi obstajale t. i. naravne energije, ki bi imele terapevtske/zdravilne učinke. Če bi, bi jih znanost najbrž že davno vključila v znanstveno medicino. Te oblike zdravljenja se navdihujejo in izhajajo iz indijskega filozofskega toka, ki se imenuje tantrizem. Ta gleda na svet kot na »božansko energijo«, ki vse prežema, tudi človeka. Zanj je stvarnost božanska, materialna stvarnost pa je le slepilo. Tantrizem gleda na človeka, svet in Boga popolnoma drugače kot zahod in krščanstvo. Sprejema sistem čaker.

Resnica nima alternative. V znanosti ne poznamo alternativne matematike, fizike, biologije … Sama medicina tudi nima alternative. Obstajajo sicer nekonvencionalne metode zdravljenja, ki so znanstveno potrjene, da so učinkovite. Te spadajo v t. i. integrativno medicino. Končno smemo reči, da obstaja samo ena medicina: tista, ki deluje in temelji na dokazih. Ne pozabimo pa tudi na učinke placeba.

Pri vsaki nekonvencionalni (komplementarni in alternativni) obliki zdravljenja se mora kristjan pozanimati o njenem svetovnonazorskem ozadju, izvoru in namenu, preden prične z njeno uporabo. Da se lahko z njo zdravi, ne zadostuje samo znanstveno potrjena učinkovost neke metode. Zdravljenje z uradno medicino pri kristjanu ni vprašljivo. Kristjan lahko za zdravljenje, in tudi sicer, sprejema vse, kar je skladno in združljivo z Božjim razodetjem, zapisanim v Svetem pismu, in krščansko moralo. Da je nekaj resnično dobrega zanj, mora presojati v luči Božje besede in ne po svoji pameti, ki je podvržena zmotam in nevednosti.

Jezus nikjer ne govori o aurah, čakrah, energijah, karmi, yin yangu in podobnem. Tiste nekonvencionalne oblike zdravljenja, ki temeljijo na duhovnostih in verovanjih, ki so popolnoma različna in nasprotna krščanskemu svetonazoru, niso sprejemljive za kristjana.

Za nekatere nekonvencionalne oblike zdravljenja je značilno, da se postavljajo na mesto posrednika med Bogom in človekom. To za kristjana pomeni, da se postavljajo na mesto odrešenika, na Jezusovo mesto. Te običajno človeku ponujajo celostno zdravje. Nekateri nekonvencionalni in alternativni zdravilci se imajo za kanale, posrednike Božje energije. Krščanski Bog pa ni nobena energija, pač pa Oseba. Človeka lahko celostno, tj. v duhu, duši in telesu, po krščanskem verovanju, ozdravi le Bog. In to ne kateri koli Bog, saj tudi Bog ne more imeti alternative. Bog v Jezusu Kristusu. Samo On lahko človeka ozdravi na duhovni ravni, in sicer preko moči svojega odpuščanja. Kajti greh je duhovna rana, duhovna bolezen za človeka in zanjo obstaja zdravilo le v Božjem odpuščanju po Jezusu. Drugega zdravila po krščanskem verovanju ni.

Konvencionalna (uradna) medicina ni v konfliktu s krščansko vero. Zaveda se svojih meja, svojega nenehnega razvoja in ne trdi, za razliko od mnogih nekonvencionalnih metod zdravljenja, da lahko v človeku ozdravi tudi duha. Je religiozno nevtralna. Holistično, celostno zdravljenje je za kristjana možno le v povezavi med krščanstvom in konvencionalno medicino.

Mnoge komplementarne in alternativne (nekonvencionalne) oblike zdravljenja prinašajo in vsiljujejo zahodu novo antropologijo, anatomijo, nov način gledanja na človeka. Ta je med drugim domišljijski in ezoterični (skrivnostni). Smemo reči, da prinašajo zmedo.

Za kristjana je bistveno, da je v prvi vrsti poslušen Božjemu nauku, Božjemu razodetju. Bog je razodel kaj je dobro za človeka in sprejemljivo, in kaj ne, zato se ne moremo kristjani delati pametnejšega od njega in sprejemati nekaj, kar nasprotuje njegovemu učenju.

Kaj je dobro zame kot kristjana, ne moremo presojati po trenutni pozitivni izkušnji. Eni ljudje pravijo, da imajo dobro izkušnjo z zdravljenjem pri nekonvencionalnem zdravilcu (recimo bioenergetiku, pranoterapevtu, reiki mojstru …). To je lahko res, a vprašanje je, koliko časa bo stanje boljše. Dogaja se, da se nekateri morajo k njim nenehno vračati. Nekateri priznavajo, da so postali celo zasvojenimi z njimi.

Dogaja se, da je napredek le navidezen, bolezen potihne in se čez nekaj časa vrne. Ali pa izgine in se potem pojavi na drugem delu telesa. Pomembno se je zavedati, da je pozitivna izkušnja lahko le trenutna, ne veš pa še, ali ti je tovrstno zdravljenje res pomagalo in za koliko časa. Ne zanemarimo pri tem še največje pasti in nevarnosti za kristjane, in tudi ljudi sicer. Mnogi nekonvencionalni, alternativni zdravilci upravljajo s t. i. »energijami«, »duhovnimi vodiči«, »inteligentnimi silami« itd., s katerimi si pomagajo pri zdravljenju. Po krščanskem verovanju so to duhovne sile, ki so nadnaravne in ne naravne, čeprav jih nekateri imajo za naravne. Dogaja se, da v pacienta kličejo določene duhovne sile, entitete, ali pa jih kličejo za pomoč pri zdravljenju.

To pa je zelo nevarno za kristjana, in tudi vsakogar, saj so te duhovne sile, po krščanskem verovanju, nasprotne in sovražne Bogu. Od Njega so odpadle in sovražijo vse, kar je ustvarjeno, posebej človeka. Po Svetem pismu pripadajo temačnemu duhovnemu svetu in so zle, čeprav se lahko kažejo kot dobre. V skrajnih mejah lahko pride tudi do obsedenosti kristjana, in vsakega človeka, z zlemi silami. Presojati, ali je nekaj zares dobrega za kristjana, je vedno potrebno v luči Božjega razodetja, ne pa po subjektivni izkušnji. Bog je tisti, ki razkriva in določa, kaj je dobro, ne pa moja trenutna izkušnja.

Notranje ozdravljenje je v bistvu čustveno ozdravljenje. Vsi ga nujno potrebujemo, kajti nihče od nas ni živel v idealnih odnosih in razmerah v svojem otroštvu in tudi pozneje.

Ste voditelj seminarjev za notranje ozdravljenje. Kaj točno pomeni notranje ozdravljenje? Kdo ga potrebuje? Za kaj gre pri tem?

Notranje ozdravljenje je v bistvu čustveno ozdravljenje. Vsi ga nujno potrebujemo, kajti nihče od nas ni živel v idealnih odnosih in razmerah v svojem otroštvu in tudi pozneje. V nas so skrite, potlačene, neozaveščene čustvene rane, ki smo jih prejeli v najzgodnejših in poznejših tesnih odnosih. Te nas ovirajo pri duhovni in osebnostni rasti.

V odrasli dobi nas ovirajo v naših odnosih, saj nam bližnji s svojim obnašanjem in ravnanjem prebujajo neozdravljene bolečine, različna boleča čustva, ki jih pogosto ne zmoremo in ne znamo obvladati. Zato se običajno ne moremo obvladovati in zato grešimo na različne načine: v mislih, z besedami, v dejanjih, z gojenjem jeznih in sovražnih čustev, ki prej ali slej eksplodirajo. Čustvene rane niso le rane, ki smo jih neposredno prejeli, ko smo bili od nekoga prizadeti, ampak tudi rane, ko nismo prejeli tistega, po čemer smo hrepeneli, oziroma, kar bi morali, glede na naše človeške potrebe, posebej v otroški dobi.

Na seminarju torej spoznavamo korenine naših notranjih bolečin, bremen, vzroke za naše obnašanje, vedenjske vzorce, čustvene odzive, spoznavamo ovire na poti do ozdravljenja; spoznavamo tudi pot do ozdravljenja, ki ga Bog ponuja v Jezusu. On je namreč tisti, ki ozdravlja strta, zlomljena, pobita srca. Ob tem pa spoznavamo tudi svoje duhovne rane, (bolezni in strupe), ki smo si jih tekom življenja povzročili sami in za katere smo odgovorni sami, ko smo grešili tako ali drugače. Te še kako vplivajo in so povezane z našimi čustvenimi ranami in bolečimi spomini. Udeleženci preko molitve in zakramentov doživljajo olajšanje, ozdravljenje in osvoboditev od marsičesa.

Z vse manjšo vlogo krščanstva v naši družbi in življenjih smo vse bolj bombardirani z različnimi drugimi oblikami duhovnosti, ki prihajajo k nam tako z vzhoda kot z zahoda. Vidite v tem »demokratično izbiro«, kjer človek lahko svobodno izbira svojo duhovnost in religijo, ali je v tem tudi kakšna past, problem?

Resnica je samo ena. Resnica je absolutna. Ne more biti več resnic. Na primer: Gravitacija je obstajala še preden jo je človek odkril. Zato je resnica navzoča in človek jo spoznava. To velja tudi na področju duhovnosti. Niso vse duhovnosti koristne za človeka.

Nekatere so omejene, nekatere so škodljive, vse pa so pomanjkljive, ker nimajo polnosti spoznanja Resnice. Razen tiste, ki jo je človeku razkril Bog sam in mu jo ponuja. V čem se duhovnosti razlikujejo od krščanske? V tem, da so si ljudje sami izmišljevali različne oblike duhovnosti, medtem ko je Bog v določenem trenutku zgodovine razkril pravo in resnično duhovnost.

Človek pa je svoboden in lahko poseže po kakršni koli duhovnosti želi. S tem pa nosi tudi posledice svojih odločitev. Četudi dela nekaj iz nevednosti.

Da ponazorim s primerom. Mali otrok ne vé, če mu tega ne povedo, kakšne bodo posledice, če postavi roko na prižgano grelno ploščo. Posledice bo kljub temu nosil. Opečen bo.

Naloga kristjanov je, da ljudem ponudimo svojo duhovnost, da se lahko z njo seznanijo, potem pa se bodo že sami odločili, ali jo bodo izbrali ali ne.

 

Joga in krščanstvo sta dve povsem različni in nezdružljivi poti.

Koliko so druge prakse združljive s krščanskim naukom? Sveto pismo pravi: »Ne moreš služiti Bogu in mamonu.« Je človek lahko hkrati kristjan in izvaja jogo, si čisti čakre, hodi na akupunkturo, k vedeževalki, praznuje haloween in razporeja pohištva po feng šuju?

Človek ne more biti kristjan in hkrati izvajati jogo. Jezus je za kristjana enako kot joga za indijskega, hindujskega jogija. Pot do rešitve, odrešenja, osvoboditve od zla (v jogi je zlo povsem nekaj drugega kot v krščanstvu), pot do cilja, ki je Bog za obe poti. Podoba o Bogu v jogi in krščanstvu pa je povsem različna. Joga in krščanstvo sta dve povsem različni in nezdružljivi poti.

Namen prave, izvorne joge ni to, kakor jo prikazujejo mnogi na zahodu. Telesne vaje pri jogi so le ena stopnja joge, so le en del joge. Pravoverni hindujci jih ne prakticirajo z namenom  doseganja zdravja, boljšega počutja (kakor jih mnogi propagirajo na zahodu), ker to znotraj njihove filozofije nikoli ni bil njihov namen, ampak so vedno v službi duhovnih ciljev. Če jogi odvzamemo en bistveni del od treh (npr. jogijske telesne vaje/asane), in mu odvzamemo vso njegovo religiozno vsebino (npr. jogijskim asanam), potem to ni več joga, to ni več jogijska telesna vaja, ampak raztezna vaja. Tega, iz spoštovanja do hindujcev, ne bi smeli več imenovati joga.

Kristjan ne more odpirati in čistiti čaker, ker v obstoj čaker ne verjame. Čakre pripadajo indijskemu tantrizmu – in so del ezoterične antropologije, ki na človeka, svet in Boga gleda povsem drugače kot krščanstvo.

Čakre v svojem izvornem pomenu sploh niso fizične točke v telesu, kakor jih predstavljajo mnogi na zahodu. Čakre v Indiji, od koder prihajajo, niso fizične točke, ki bi jih bilo treba čistiti, odpirati za nemoteno prihajanje »božanske energije« z namenom zdravljenja. To so zahodne interpretacije čaker, ki so seveda zlorabljene in žaljive za pravoverne hindujce. Čakre, v izvornem pomenu besede, so krogi, krožišča subtilnih kanalov (nadijev), po katerih teče energija prana. So vez med subtilnim in fizičnim telesom človeka. Tantrična filozofija namreč verjame, da ima človek poleg fizičnega telesa še subtilno, nevidno telo, ki je sestavljeno iz sedmih slojev.

Izvorne čakre naj bi bile »transformatorji«, prevodniki božanske energije prane, ki v fizično telo potuje skozi njih. Tu se skriva razlog, da mnogi bioenergetiki, zdravilci, šarlatani verjamejo, da ima človek poleg fizičnega telesa še duhovno telo. Nekateri zato pri pacientu želijo ozdravljati najprej duhovno (energetsko) telo, duhovne bolezni, šele nato pa fizično, fizične bolezni. Imenujejo ga tudi astralno, univerzalno ipd.

Kristjan ne more istočasno biti kristjan in posegati po raznih duhovnostih, filozofijah, ponudbah za doseganje zdravja, katerih svetonazori niso združljivi s krščanskim. Želja po popolnem telesnem zdravju kristjanu ne sme postati pomembnejša od Boga samega, sicer mu postane malik. Bog vedno poskrbi, da me ozdravlja na duševnem in duhovnem področju, na telesnem pa se lahko dogaja, da vedno ne pride do ozdravljenja. In to moramo sprejeti, kajti telo je itak podvrženo minljivosti in smrti.

Če ljudem ne damo izkustva evangelija, gredo izkustvo iskati drugam.

Zakaj so te »sodobne« oblike duhovnosti za ljudi privlačne in zakaj jih z Resnico evangelija ne zna pritegniti Katoliška Cerkev? Kje vidite priložnosti za misijon v domačem okolju, ki ga v Cerkvi ne znamo izkoristiti?

Ljudje hrepenimo po konkretni duhovnosti, od katere imamo tudi koristi. Želimo si več miru v sebi, veselja, izkušnjo nadnaravnega. To so naše potrebe. Če ljudem ne približamo Kristusa na način, da bi se lahko z Njim srečali in ga doživeli, izkusili Njegov mir, ljubezen, gredo izkustvo iskati drugam.

Razne druge duhovnosti vlagajo sredstva v lastno promocijo, so res aktivni. Poglejmo socialna omrežja, jumbo plakate po mestih, reklame v revijah in nam bo vse jasno. Kristjani pa ždimo v cerkvi in čakamo, da ljudje pridejo k nam. Vse se dogaja znotraj cerkvenih prostorov, kar ima malo veze z misijonom. Cerkev ima še ogromno neizkoriščenega duhovnega potenciala.

Cerkev je v globalnem smislu, obstajajo izjeme, opustila molitev za ozdravljenje in osvoboditev od vpliva zla. To pomeni, da ne spolnjuje Božje volje. Gospod Jezus je svojim učencem, tj. Cerkvi, naročil, naj gre po vsem svetu, naj oznani njegov evangelij (Njega) vsemu stvarstvu in naredi vse narode za Njegove učence.

Naročil ji je naj jih krščuje, zato da bodo ti deležni odpuščanja grehov (s tem bodo osvobojeni moči zla, ki stoji za grehom) in daru novega življenja, daru nadnaravnega, Božjega življenja, Jezusovega življenja, tj. polnosti življenja. Polnost življenja pa se kaže v tem, da ima človek, ki je resnično v zaupnem odnosu z Jezusom, v sebi mir, radost, pogum tudi v trenutkih, ko se mu svet podira. Saj verjame, da ima dobri Bog vse v rokah, in da ga bo rešil iz vseh težkih situacij, ki jih je dopustil.

Jezus je svoje učence poslal oznanjati evangelij, krščevati, ozdravljati bolnike in jih osvobajati od vpliva zla. Ta moč ozdravljenja se nahaja v molitvi v Jezusovem imenu in v zakramentih. Mnogi kristjani tega ne vedo, tega se praktično ne prakticira, razen izjem, zato pa ljudje, posebej, ko so v stiski, hodijo drugam in iščejo Boga in njegovo pomoč drugje. Tam, kjer ga praktično ni.

Za misijon bi si morala prizadevati vsaka župnija. Imam veliko predlogov. Vsaka župnija bi si morala prizadevati za organizacijo predavanj, srečanj izven Cerkve in župnijskih prostorov, če je to mogoče.

Molitev za ozdravljenje in osvoboditev od vpliva zla, molitev za najrazličnejše potrebe vernikov in nevernikov, ali drugače verujočih, bi lahko bila v vsaki župniji vsako nedeljo popoldne. K njej bi bili vabljeni vsi, ne le verniki, ampak tudi ljudje druge vere, neverni, celotno območje župnije. Duhovniki, župniki ali pastoralni delavci bi lahko vodili molitve pred Najsvetejšim in pa molili tudi nad posamezniki v Jezusovem imenu s polaganjem rok.

To je eden izmed načinov, da bi ljudje izkusili Božjo bližino, ljubezen, odrešenjsko moč. Nekateri bi to izkusili na prvem srečanju, nekateri pa npr. na petem. To prepustimo Jezusu.  Naj On odloča, o tem. Mi bi naredili svoje, On pa naj dela svoje.

Misijon in naloga župnije je, da išče ranjene, oddaljene, izgubljene, polomljene ovce v svoji sredi in jih pripelje nazaj k svojemu Pastirju, da jim zaceli rane, jih nahrani, da svoje zavetje, da pridejo nazaj v varen dom.

Župnije se preveč ukvarjajo s tem, ali se splača organizirati srečanje, predavanje za odrasle ali ne. Preveč je človeškega kalkuliranja v smislu: »Koliko ljudi bo prišlo? Se sploh splača?«. Vsaka duša šteje in če jim bo všeč, jih bo naslednjič več. Oni sami bodo delali reklamo.