Tik pred prvim krogom predsedniških volitev smo se pogovarjali s predsednikom republike Borutom Pahorjem, ki se po desetih letih na čelu države s funkcije poslavlja. Pahor je prvi slovenski politik, ki je opravljal vse tri najvišje funkcije v državi. Bil je predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike. Stranko Socialni demokrati, prej Združena lista socialnih demokratov, je vodil od leta 1997 do leta 2011, ko je kot premier izgubil volitve in se podal v boj za predsednika republike, kjer mu mnogi priznavajo, da si je uspešno prizadeval biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev.
Ob zaključku njegovega drugega mandata smo z njim spregovorili o njegovem pogledu na predsedniško funkcijo in njegove potencialne naslednike, dosežke njegovega predsedovanja, očitke na njegov račun, vprašanje sprave in dozorevanje slovenske politike.
Po dolgem času smo priča predsedniški kampanji, v katero niste osebno vpleteni, ali kot kandidat, ali pa kot predsednik stranke, ki ima svojega kandidata. Kako je spremljati predsedniško kampanjo od zunaj?
Drugače. Ker se od tega položaja in na nek način tudi od politike poslavljam z zadoščenjem, mi je lažje, kot če bi se poslavljal s kakšnimi grenkimi priokusi. Tako pa vse to spremljam z eno potrebno lahkotnostjo in hkrati spoznavam, da je marsikaj možno videti tudi drugače.
Do zdaj sem devetkrat kandidiral in devetkrat uspel. Kampanje sem vedno imel rad, nisem pa med vsemi enako užival. Ugotovil sem tudi, da obstaja povezava med tem, kako uživaš v kampanji in dobro opravljenim delom na položaju, za katerega se poteguješ. Očitno ta položaj bolj čutiš, ga bolje doživljaš, se vanj vživiš.
To se mi zdi zlasti pomembno za položaj predsednika republike. V kampanji leta 2012 sem zelo užival, tudi leta 2017, čeprav je bila težja. Takrat se mi je zdelo, da sem uspel posredovati sporočila, ki so prišla do ljudi, ki so jim bila namenjena. Na kampanje imam res lepe spomine. O tokratni pa se rajši ne izrekam preveč.
Pa ste pri kandidatih na tokratnih predsedniških volitvah opazili ta užitek v kampanji?
Morda bi bilo bolje kot užitek uporabiti besedo strast. Pri nekaterih kandidatih je opažam več, pri drugih manj. Ko govorim o kandidatih, seveda mislim tudi na obe kandidatki, da ne bo pomote.
Ta strast je zelo pomembna, ker nagovarja ljudi in sporoča, da se ne potegujete samo za položaj, ampak da nameravate na tem mestu tudi res kaj narediti. In tukaj pridemo do temeljnega vprašanja te kampanje: Ali so kandidati sploh uspeli povedati, zakaj bi želeli postati predsedniki?
V tej kampanji je prišlo do enega zanimivega fenomena. Tako zelo se je prijela kritika mojega dela, češ, da se nisem dovolj oglašal kot predsednik, da je bila cela kampanja reducirana na to, da se kandidate sprašuje za mnenja, večinoma o zadevah, glede katerih predsednik sploh nima pristojnosti.
Ljudje so to začenjali opažati in jih tudi moti, je pa za prvi krog zdaj že prepozno, da bi se kaj spremenilo. Sam nikoli v kampanji nisem poudarjal, da se bom pogosto oglašal, posebej o aktualnih zadevah. Nisem drugi predsednik vlade, to prepuščam drugim. Predsednik mora narediti tisto, česar drugi ne morejo. Zato mora varčevati z izjavami, ki bi pretirano polarizirale skupnost.
Kaj ste torej počeli, česar drugi ne morejo?
Ko sem sam kandidiral na to funkcijo, sem dal v ospredje dve stvari. Željo, da si bom prizadeval biti predsednik vseh. Zato lahko odhajam z zadovoljstvom, ker se mi zdi, da sem to res iskreno delal. Morda nisem v celoti uspel, ali vsaj ne tako, kot bi kdo mislil, da je potrebno. Ampak tudi pri tistih, ki so me zavračali, sem se trudil biti njihov predsednik. To se mi zdi bistveno.
Druga stvar, ki sem si jo poudaril, je bila želja narediti kaj več na spravi. Nisem si mislil, da mi bo zlasti na koncu drugega mandata uspelo toliko več narediti tudi za mednarodne, medsosedske odnose. Tukaj imam v mislih denimo vrnitev narodnega doma v Trstu in stisk roke dveh predsednikov pred dvema spomenikoma ter skupno praznovanje stoletnice koroškega plebiscita. To so bile velike stvari, s katerimi sem zaokrožil to, kar sem se namenil storiti.
To sem sporočil v svoji kampanji. Ljudje so vedeli, za kaj se potegujem.
Če si zamislite idealnega predsednika, lastnosti, ki jih predsednik mora imeti, in pogledate aktualno sestavo kandidatov. Jih najdete pri teh kandidatih? Kje jih morda primanjkuje?
Sem eden izmed štirih predsednikov, ki so opravljali to dolžnost in verjetno na to gledamo drugače kot splošna javnost, zaradi te osebne izkušnje. Težko je to preslikati na občutja iz kampanje.
Vsak čas ima neko svojo osebnost. Tudi ta jo bo imel. Če je še ni, se bo pa naredila, ker bo čas to od nje terjal. Kot predsednik republike se trudim, pa mi nekako ne uspeva v teh zadnjih mesecih, da bi opozoril, da problemi, ki prihajajo, ne bodo običajni problemi, pa naj se še sliši kot oguljena fraza.
Soočamo se z obdobjem, ko bo na preizkušnji tudi trdnost skupnosti, tako državljanske kot narodne, bolj kot si to danes predstavljamo.
To jesen, zimo in pomlad se bomo srečali s problemom prehranske in energetske varnosti, draginjo, morda celo recesije, problemi pa bodo šli tudi čez to. Soočamo se z obdobjem, ko bo na preizkušnji tudi trdnost skupnosti, tako državljanske kot narodne, bolj kot si to danes predstavljamo.
Ta čas bo naredil neko osebnost, ker jo bomo enostavno potrebovali na tem položaju. Kdorkoli bo izvoljen, mu želim, da bo kos tej preizkušnji.
Prvič po dolgem času na volitvah ne boste imeli možnosti obkrožiti sebe. Bo izbira za vas tokrat težka ali lahka?
Lahka.
Za vami sta dva mandata predsednikovanja. Nekaj ste že omenili, pa vendarle, v čem je Slovenija zaradi vašega predsedovanja danes boljša država, kot je bila pred desetimi leti? Kje pa morda niste uspeli doseči želenega preboja?
V teh desetih letih smo veliko simbolnega naredili na področju sprave. Tukaj imam v mislih polpreteklo zgodovino. Zmerjanja s partizani, komunisti in kolaboranti ni v takšni meri, kot je bilo pred desetimi leti. V devetdesetih in še desetletje kasneje tako rekoč niso minile volitve, da ne bi tega potiskali v ospredje in razvnemali sovraštvo in izključevanje.
Imel sem srečo, da je Komisija za grobove in njen predsednik Jože Dežman hotela sodelovati z menoj, čeprav to ni bila moja najbolj neposredna pristojnost, in smo opravili ogromno delo. Imel sem tudi srečo v vladah, ki so bolj ali manj imele razumevanje za ta moja prizadevanja. Posebej še vlada Mira Cerarja, ki je v to povabila tudi druge stranke in izboljšala t. i. spravno zakonodajo, ki smo jo sprejeli leta 2009 pod mojim vodenjem vlade. Postavili smo spomenik žrtvam vseh vojn, opravili mnoge prekope. Cela vrsta stvari še teče, tako da so priložnosti tudi za mojega naslednika.
V času mojega mandata nikoli ni prišlo do institucionalnega deficita, torej, da bi imeli krizo na ustavnem sodišču ali kje drugje, ker ne bi prišlo do popolnitve funkcij. Vedno smo pravočasno našli rešitve. Čeprav se marsikomu to zdi samoumevno, to ni tako nepomembno, saj smo bili v času, ko smo šli iz ene krize in zdaj prihajamo v drugo.
Skrbijo me napovedi nekaterih kandidatov, ki napovedujejo, da jih ne bo zanimalo razpoloženje v parlamentu glede izbire kandidatov za pomembne funkcije. To lahko pomeni, da bodo predlagali nekatere, ki potem večkrat ne bodo izvoljeni, kar lahko pomeni zastoj v delovanju institucij.
Nisem se pridruževal niti vladni, niti opozicijski strani v tem, da bi vlado rušil ali jo podpiral. Mnogi kritiki mi zamerijo, da sem se v času Janševe vlade samo oglašal, ne pa je aktivno rušil. Zdaj, ko je druga vlada, pa pričakujejo, da bom tiho. To lahko počnejo, ne bi pa rad, da mislijo, da sem slep. Mislim, da tudi kdo drug to opazi.
S komunikacijo s parlamentarnimi strankami smo uspešno rešili stvari, ki jih drugače verjetno ne bi bilo mogoče. S spremembo volilne zakonodaje smo rešili politično krizo par excellence. Če ne bi prišlo do dogovora glede odločbe Ustavnega sodišča, bi se spomladi tresli od groze, ko bi se kotalili po politični strmini.
S procesom Brdo-Brioni smo Slovenci dali velik doprinos razmeram v regiji. Prav tako je bilo veliko narejenega v odnosih z Italijo, Avstrijo in Hrvaško. Kljub hrvaškemu zavračanju arbitražne odločbe smo šli naprej s prijateljskimi, dobrososedskimi odnosi.
Kar mi ni uspelo je, da bi skupaj obvladovali covidno krizo. To pa kljub mojim pozivom ni uspelo.
Foto: Rok Rakun, Ppr
V volilni kampanji vam nekateri kandidati očitajo, da se niste oglašali, ko je bilo potrebno, pa Instagram objave in podobno. Je kakšna stvar, za katero pa zdaj, ko gledate nazaj lahko rečete, da so v tem vaši kritiki imeli prav?
Gotovo. Moram pa reči, da kritika, da se nisem oglašal, ni točna. Je pa razumljiva, v kolikor morda ni bilo vse rečeno tako, da bi vsi razumeli. Morda ne dovolj odmevno, da bi vsi slišali. To sprejemam. Trudil sem se. Morda pa bi moral imeti bolj robustno besedišče, da bi povedal svoje mnenje na zmeren način, ki bi bil hkrati dovolj jasen v tem času, ko je verbalno že skoraj treba biti grob, surov in žaljiv, da te kdo sliši. Moje izjave pogosto niso bile slišane.
Ni glavna naloga predsednika republike, da ima o vsaki stvari svoje mnenje. Ljudje znajo živeti tudi brez tega, da glede vsega slišijo predsednika.
Ni glavna naloga predsednika republike, da ima o vsaki stvari svoje mnenje. Ljudje znajo živeti tudi brez tega, da glede vsega slišijo predsednika.
Hkrati pa se pojavi vprašanje, kaj pa naj zdaj s tem mnenjem. Naj velja in ga morajo vsi upoštevati? Če ga ne, čemu naj se oglaša, ko presodi, da s svojim mnenjem ne bo ničesar doprinesel? Ko sem ocenil, da se moram oglasiti sem se.
Če mi pa danes, ko je vse jasno in se ve, kaj vse sem rekel in naredil, kdo očita, da nisem dovolj naredil za STA, državne tožilce in podobno, potem pa moram skoraj obupati in reči: "Dobro, fantje, gremo naprej."
Na prvem mestu med dosežki omenjate spravo. Vendarle nismo še pri koncu, na kar nas nenazadnje opozarjata prazna bloka na Kongresnem trgu z dejstvom, da še nimamo enotnega napisa, s katerim bi spomenik žrtvam vseh vojn postal dokončan. Kako lahko vaš naslednik nadaljuje ta proces?
Mislim, da je absolutno fascinantno, da v petih letih, odkar smo postavili obe plošči, na njima ni bilo niti enega grafita. Pri čemer gre za masivni plošči, ki kar vabita mimoidoče, da bi kaj napisali nanju. Tukaj lahko govorimo o splošni intuiciji spoštovanja, ki se je sploh ne zavedamo, ampak veliko pove o vlogi tega spomenika. In to je velika stvar.
Akademijo znanosti in umetnosti sem tudi prosil, da pripravi besedilo slovenske sprave. To besedilo je bilo pripravljeno in sprejeto s štiri-petinsko večino vseh članov akademije. Gre za sijajen tekst, ki je v javnosti premalo odmeval, z njim pa niso bili zadovoljni predvsem na obeh robovih slovenskih političnih sil. Osebno menim, da gre za izjemno besedilo, na katerem bi lahko, če bo želel, bodoči predsednik ali predsednica gradil naprej.
Ne gre za to, da se polpreteklo zgodovino izključi iz aktualne politične diskusije, ampak da se še naprej išče resnico in dela na etičnih vidikih sprave, da se stvari počasi umirijo. Mislim, da to izkazuje našo zrelost. Glede tega smo občudovani med mnogimi narodi srednje in vzhodne Evrope, kjer do takšnih rezultatov še niso uspeli priti in nas jemljejo za navdih.
Veliko je še dela, predvsem manj odmevnega. Moj naslednik bo moral nadaljevati bolj tiho in pedantno a vztrajno, da zadevo pelje naprej. Ne bi se pa rad vtikal v njegovo delo. Verjamem, da se bo znašel.
Vas skrbi odsotnost te teme v predsedniški kampanji?
Na nek način me pomirja, ker to pomeni, da ni več tako relevantna tema, kot je bila pred desetimi leti, ko je bila to ena osrednjih tem kampanje. Takrat so bile okoliščine drugačne. Prav tako pomirja, da tema ni bila del kampanje za parlamentarne volitve.
Če se spomnite, smo imeli zelo intenzivno kampanjo, vendar nihče ni čutil potrebe, da bi z vnašanjem nekih starih predsodkov poskušal pridobiti volilno bazo. Verjetno se zavedajo, da veliko od tega ne bi bilo, kar so sijajne stvari. Bo pa treba delati na tem naprej.
Posebej še, ker prihajajo časi, ki bodo preizkušali našo državljansko skupnost, vključno s predsednikom. Če me bo moj naslednik vprašal za nasvet, ga bom opozoril, da naj se od prvega trenutka, ko prevzame dolžnost, zaveda, da so pred nami neobičajni problemi, na katere se je treba pripraviti. Predlagal mu bom, naj razpre svoja krila do vseh ljudi v družbi in jih povabi, da sodelujejo.
Če me bo moj naslednik vprašal za nasvet, ga bom opozoril, da naj se od prvega trenutka, ko prevzame dolžnost, zaveda, da so pred nami neobičajni problemi, na katere se je treba pripraviti.
Ob vsem napredku glede sprave pa se vendarle zdi, da se razlike med političnimi skupinami oz. bloki z leti poglabljajo, čeprav so same po sebi normalen del demokracije. Pa vendar se zdi, da so v zadnjem času šle do meje, ali celo že preko nje, posebej v zadnjih nekaj letih. Trenutna vlada denimo brezkompromisno kadruje, sprejema zakone po nujnem postopku, odpravlja "škodljive posledice" prejšnje. Kje vidite razlog za to in kako priti v neko normalizacijo odnosov?
Ko govorim o spravi, imam v mislih polpreteklo zgodovino. Niso pa šla moja prizadevanja v smer, da bi odpravil sleherna razhajanja. Sem se pa trudil, da ne bi prišlo do razkola. Razhajanja vedno so in ocenjujem, da ne segajo tako globoko med ljudi, kot kdo misli.
Pri nas nikakor nimamo opravka z razkolom in mislim, da se prehitro govori o razkolu. Druge, večje, zahodnoevropske družbe s staro demokratično tradicijo so bližje tej boleči definiciji, kot smo pri nas. So pa politične razlike tudi zelo utrjene in se jih z nekaterimi predsodki še neguje, kar me moti.
Vrača se neka mentaliteta, ko rajši, kot da govoriš o sebi in svojih vrednotah, govoriš proti nekomu drugemu. Ko govoriš proti drugemu, se izlijejo čustva, tvoje občinstvo te nosi po rokah in težko se je upreti skušnjavi, da ne postaneš še bolj oster do tekmecev, ki iz dneva v dan v tvoji retoriki postajajo sovražniki. In to poglablja razhajanja, vendar ne še do te mere, da bi rekel, da smo že na točki izključevanja.
Ali torej slovenska demokracija, v parlamentu zadnjih deset, petnajst let dozoreva?
Pri tem odgovoru bom zelo pristranski, zaradi sentimentalnosti. Bil sem od samega začetka, pravzaprav še pred začetkom državnosti v Bučarjevi skupščini in od takrat naprej ves čas. In tisti, ki smo bili zraven od začetka, imamo sentimentalen pogled na tiste čase. Ker se nam zdi, da smo se takrat bolj kregali, ampak več zmenili in smo zelo ponosni na tisti čas. Zdaj pa se zdi, kot da problemi niso tako veliki, kot so bili takrat, pa se manj zmenimo. Ampak, to je moj pristranski pogled.
Drži pa, da nismo bili tako prizadevni pri vzgoji politične elite, kot smo bili denimo pri znanstveni, športni in akademski, tudi poslovni. Pri vzgoji politične elite se zdi, kot da imamo Slovenci neke zadržke in zato ni pravega prizadevanja, da bi skozi mlade vzgajali politično elito, levo, desno sredinsko, liberalno, konservativno, skratka vseh nazorov, ki bi bila na eni dostojni ravni.
V začetku devetdesetih let, ko smo bili mlada država, je bilo več zavedanja, da je treba na tem področju nekaj narediti. Takrat se je več govorilo o podmladkih. Večjo pozornost se je dajalo temu, da za nami prihaja nekdo, ki bo nadaljeval naše delo. Takrat smo se bolj zgledovali po Zahodni Evropi, kjer namenjajo temu veliko pozornosti.
Danes lahko nekaj tega strukturnega premika pri vzgoji novih političnih elit opažamo na civilnodružbeni ravni, kjer nastajajo mimo političnih strank.
V drugem delu intervjuja preberite kakšen je predsednikov pogled na civilno družbo in šibkost strankarske politike, kakšen je njegov odnos z Janezom Janšo, pogled na geopolitično situacijo in razmere v Ukrajini ter s kakšnimi izzivi se namerava spopadati v prihodnje, ko ne bo več predsednik Republike Slovenije.
S predsednikom republike Borutom Pahorjem sva se pogovarjala Rok Čakš in Peter Merše.
G. predsednik Borut Pahor je bi doslej osebnost, ki mu je na tem mestu uspelo povezati največje število državljanov in zato sem mu osebno iskreno hvaležna. Takoj bi ga podprla za še en mandat, če bi to bilo mogoče. Bil je zelo delaven in bil je ogromnomed ljudmi. Čutilo se je, da si za povezovanje iskreno prizadeva. V celoti se strinjam tudi s komentarjem g. Jožeta Kurinčiča zgoraj.
Predsedniku Pahorju smo kot državljani Slovenije lahko hvaležni, da je tako modro in z veliko truda po nepristranskosti vodil našo državo. In da je veliko naredil za spravo med državljani in v odnosih s sosednjimi državami.
Kot kristjani smo lahko veseli, da je sprejel dejstvo, da je krščanstvo prevladujoča vera v državi, in spoštljivo prisostvoval pri mašah za domovino.
Še bolj bi ga cenil, če bi se na načelni in bivanjski ravni bolj zavzel za družino, vrednoto, ki je v vseh anketah o vrednotah na prvem mestu.
re:.."biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev..."
Kaj neki naj bi to pomenilo? Ce na nogometni tekmi nekdo dela za obe ekipi, potem je lahko le sodnik, ne more biti ne igralec, niti gledalec ne. In slovenski predsednik pac nima funkcije sodnika. Ce so Slovenci med sabo nepomirljivo skregani, in ni dvoma da so, potem ni mozno igrati nevtralnega predsednika. Lahko samo igras manekena. In tocno to je Pahor delal. Lepe besede na eni ali drugi proslavi, to je vse.
Cim se predsednik, ne glede na to kdo je ali bo, opredeli do dolocenih eticnih, moralnih nazorskih zadev, bo nujno zadel v custva neke od opcij. Ce pa tega ne stori, potem lahko le govori o vremenu.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
21. 10. 2022 14:26:190
Se absolutno strinjam. Odhajajoči B:P. se je nekaj trudil z obiskovanjem STIČNE MLADIH, z obiskovanjem zločinskih stalinističnih morišč Slovencev, neoboroženih povsem pozitivnih katolikov itd.
Osmišljene in verodostojne podobe za nazaj pa ni zmogel podati - niti ne tvorne vizije - za vnaprej.
Naj odnose svoje frustracije - s sebi domov.
Bolje bi bilo, ko bi opravljal katerega od poklicev, ki jih je samoreklamno opravljal - za par minut. Mar ne ?
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
Bogdaj dober dan vsem.
Seveda zdaj praktično že e preds. B.P. pripoveduje "LISIČJE ZODBE O KISLEM GROZDJU".
kO BI ON KAKE RES POZITIVNE ZAMISLI SPLOH IMEL - JIH JE ŽE IMEL MOŽNOSTI PREDSTAVITI IN REALIZIRATI JIH.
kAJ PA NAJ BI MI penzionisti rekli - o možnostih, da smo slišani ?
Liste sprenevedave saoopravičujoče "tralala" zgodbice. Se zdi - od tega "tovariša -na xx potenco" ?
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
*Danes lahko nekaj tega strukturnega premika pri vzgoji novih političnih elit opažamo na civilnodružbeni ravni, kjer nastajajo mimo političnih stran*
Če je s tem mislil I8marec in podobna "civilnodružbena" gibanja, se ne strinjam.
S tem gibanjem se ukvarjajo tisti, ki imajo dovolj časa in denarja. Ni jim treba skrbeti za eksistenco, nimajo družin, za katere morajo skrbeti.
Tisti resni "podmladek" resno študira, tudi že dela. Ustvarjajo si družine in skrbijo za otroke. Njih kamere MSM ne najdejo. Še več: izogibajo se jih.
Pa obstajajo, k sreči. Jih srečujem vsak dan. Oni so naše upanje za prihodnost.
6 komentarjev
Neimenovana
G. predsednik Borut Pahor je bi doslej osebnost, ki mu je na tem mestu uspelo povezati največje število državljanov in zato sem mu osebno iskreno hvaležna. Takoj bi ga podprla za še en mandat, če bi to bilo mogoče. Bil je zelo delaven in bil je ogromnomed ljudmi. Čutilo se je, da si za povezovanje iskreno prizadeva. V celoti se strinjam tudi s komentarjem g. Jožeta Kurinčiča zgoraj.
Jože Kurinčič
Predsedniku Pahorju smo kot državljani Slovenije lahko hvaležni, da je tako modro in z veliko truda po nepristranskosti vodil našo državo. In da je veliko naredil za spravo med državljani in v odnosih s sosednjimi državami.
Kot kristjani smo lahko veseli, da je sprejel dejstvo, da je krščanstvo prevladujoča vera v državi, in spoštljivo prisostvoval pri mašah za domovino.
Še bolj bi ga cenil, če bi se na načelni in bivanjski ravni bolj zavzel za družino, vrednoto, ki je v vseh anketah o vrednotah na prvem mestu.
Peter Klepec
re:.."biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev..."
Kaj neki naj bi to pomenilo? Ce na nogometni tekmi nekdo dela za obe ekipi, potem je lahko le sodnik, ne more biti ne igralec, niti gledalec ne. In slovenski predsednik pac nima funkcije sodnika. Ce so Slovenci med sabo nepomirljivo skregani, in ni dvoma da so, potem ni mozno igrati nevtralnega predsednika. Lahko samo igras manekena. In tocno to je Pahor delal. Lepe besede na eni ali drugi proslavi, to je vse.
Cim se predsednik, ne glede na to kdo je ali bo, opredeli do dolocenih eticnih, moralnih nazorskih zadev, bo nujno zadel v custva neke od opcij. Ce pa tega ne stori, potem lahko le govori o vremenu.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Se absolutno strinjam. Odhajajoči B:P. se je nekaj trudil z obiskovanjem STIČNE MLADIH, z obiskovanjem zločinskih stalinističnih morišč Slovencev, neoboroženih povsem pozitivnih katolikov itd. Osmišljene in verodostojne podobe za nazaj pa ni zmogel podati - niti ne tvorne vizije - za vnaprej. Naj odnose svoje frustracije - s sebi domov. Bolje bi bilo, ko bi opravljal katerega od poklicev, ki jih je samoreklamno opravljal - za par minut. Mar ne ? L.r. vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Bogdaj dober dan vsem.
Seveda zdaj praktično že e preds. B.P. pripoveduje "LISIČJE ZODBE O KISLEM GROZDJU".
kO BI ON KAKE RES POZITIVNE ZAMISLI SPLOH IMEL - JIH JE ŽE IMEL MOŽNOSTI PREDSTAVITI IN REALIZIRATI JIH.
kAJ PA NAJ BI MI penzionisti rekli - o možnostih, da smo slišani ?
Liste sprenevedave saoopravičujoče "tralala" zgodbice. Se zdi - od tega "tovariša -na xx potenco" ?
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
helena_3
*Danes lahko nekaj tega strukturnega premika pri vzgoji novih političnih elit opažamo na civilnodružbeni ravni, kjer nastajajo mimo političnih stran*
Če je s tem mislil I8marec in podobna "civilnodružbena" gibanja, se ne strinjam.
S tem gibanjem se ukvarjajo tisti, ki imajo dovolj časa in denarja. Ni jim treba skrbeti za eksistenco, nimajo družin, za katere morajo skrbeti.
Tisti resni "podmladek" resno študira, tudi že dela. Ustvarjajo si družine in skrbijo za otroke. Njih kamere MSM ne najdejo. Še več: izogibajo se jih.
Pa obstajajo, k sreči. Jih srečujem vsak dan. Oni so naše upanje za prihodnost.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.