Vir foto: youtube

Predsednika republike Boruta Pahorja ima velik, t.i. trši del slovenske levice v želodcu že vse od njegove izvolitve na ta položaj leta 2012. Ob Pahorjevih komentarjih na Brdu pri Kranju, ko je ob srečanju s portugalskim ter nemškim predsednikom izjavil, da “Slovenija ni v politični krizi, ampak v razmerah politične negotovosti”, je v velikem delu opozicije zopet završalo. Pahorjeva vedno bolj osamljena zmerna drža je nehote postala simbol sprememb na slovenski levici v zadnjih letih in le vprašamo se lahko, v kakšno prihodnost le-te slovensko levico pravzaprav vodijo?

Borut Pahor je danes neke vrste izgubljeni sin slovenske levice. Je njihov nekdanji ljubljenec, ki jim je dvigoval rejtinge in glavna figura, ki je ob Drnovšku, še posebej pa po njegovem umiku, levo sredino delala privlačno za sredinskega volivca.

Pahor je bil priljubljena maskota slovenske levice in le-ta ga je dolga leta skrbno čuvala. Trač revije in slovenska estrada so gladili njegovo podobo, v devetdesetih je bil pogosto proglašen za ‘najlepšega’ ali pa vsaj najlepše oblečenega politika’. Leta 2004 so ga ljudje z razlogom izvolili kot edinega s preferenčnimi glasovi v prvi sklic evropskih poslancev iz Slovenije.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Pahorjeva privlačnost kot vodje opozicije po propadu LDS-a je bila pravzaprav pričakovana. A zdi se, da Pahorjevi podporniki iz ozadja niso razumeli ravno tistih ključnih Pahorjevih lastnosti, t.j. politične zmernosti in povezovalnosti, ki sta ga skupaj z izjemnimi retoričnimi sposobnostmi naredili za državniški material. Medtem, ko si je Borut Pahor po zmagovitih volitvah leta 2008 želel skleniti veliko koalicijo z največjo opozicijsko stranko, so mediji in tranzicijsko ozadje za svojo ‘maskoto’ izsilili drugačen rezultat.

Prav neverjetno je brati nekatere prispevke tistega časa, kot so npr. v Mladini, iz katerih veje neprikrit pritisk na njihovega maziljenca. A dejstvo ostaja, da je Pahorjev sprejem vsiljene politične agende in formacija vlade iz neoperativnih levih partnerjev bila verjetno največja napaka njegove politične kariere, ki je še toliko hujša, ker je njene posledice nosil povsem sam.

Pahor kot Kavčič

Zamer do Pahorja ima leva nomenklatura ogromno; od osebnih zamer Danila Türka, ki je Pahorja nonšalantno proglasil za “vladnega vazala”, do očitkov glede premajhnega zavzemanja za ‘njihovo borčevsko stvar’, ki mu jo očita velik del ideološke leve sfere. Ta bes je tako hud, da sedaj ni samo deležen očitkov, da je “Barbika”, temveč tudi, da je “izdajalec”; najbolj ekstremni del leve protestniške scene pa predsednika predstavlja kot nekoga, ki po njihovo ni predsednik, temveč lutka, nevredna spoštovanja.

Politično mrcvarjenje Boruta Pahorja ima zanimive vzporednice z dogodkom, ki se je na slovenski partijski levici že zgodil, le da pred več kot petdesetimi leti, v politično drugačnih časih in v povsem drugi državi. Govorimo seveda o partijski odstranitvi reformista Staneta Kavčiča s čela izvršnega sveta SR Slovenije.

Med Pahorjem in Kavčičem je mogoče najti kar nekaj vzporednic. Najprej v tem, da sta bila po izvoru oba člana Komunistične partije ter tudi v tem, da sta glede na čas, v katerem sta delovala, razmišljala izrazito odprto in reformno. Glavna razlika je seveda v tem, da je Borut Pahor prehodil popolno pot do modernega socialdemokrata s pravimi liberalnimi načeli, medtem ko je Stane Kavčič bil liberalec izključno v partijskih okvirjih svojega časa.

A pozabiti ne smemo še na eno dejstvo: Pahorju in Kavčiču je skupno tudi to, da imata iste sovražnike, t.j. ideološke radikalne elemente slovenske povojne komunistične in post-komunistične levice, ki se prvega izmed njiju želijo odkrižati, drugega pa so tudi dejansko uspešno spravili s poti. In če so Staneta Kavčiča uničili Kardelj, Dolanc, Popit, Ribičič in Smole, so se pri Pahorju v vlogi trdorokcev izpostavili Mesec, Türk, Bratuškova, Fajonova in Šarec, ob čemer se Kučan in Golobič že očitno držita ob strani in prepuščata naloge naslednikom.

Pahorju in Kavčiču je skupno tudi to, da imata iste sovražnike, t.j. ideološke radikalne elemente slovenske povojne komunistične in post-komunistične levice

A če bi se današnji levi trdorokci lahko kaj naučili iz zgodovine, je to nesporno dejstvo, da je bila zmaga partijske avantgarde pirova, saj je kvečjemu razkrila njihovo nesposobnost za vodenje ter popolno idejno izpraznjenost in na koncu privedla do njihovega poraza.

Izpraznjeni

Ob dandanašnjem histeričnem izsiljenem obratu bivše leve sredine v skrajno levico, ta ista “fronta” pozablja, da je področje, ki ga je nekoč zasedala, pustila popolnoma izpraznjeno. V druženju trdorokcev namreč na koncu lahko zmagajo samo najbolj surovi in v našem primeru je to pač stranka Levica. Delovanje velikega dela parlamentarne levice, ki se na protestih proglasa za demokratično, pluralno zmerno sredino, obenem pa paktira s skrajno levim robom parlamenta in ves fokus boja reducira v ‘ad-hominem’ napade na človeka, ki je bil proglašen za ‘bête noire’ slovenske politike, bodo tako slej ko prej številni na sredini prepoznali kot navadno idejno izpraznjenost, ki volivcu ne more ponuditi ničesar konkretnega.

Slovenska politična levica je obtičala v povratni zanki oz. v političnem mehurčku histerije, kjer politični program in formiranje političnih zavezništev ter izvedba vladanja ne štejejo. Samo vprašanje časa je, kdaj bo nastopil retorično in politično pretkan levosredinski politik, ki bo vedel, da lahko politiko gradi na reformnemu optimizmu, seganju k nasprotnemu političnemu polu in ne na izključevanju in sovraštvu. Optimizem ter iskanje dobrega nenazadnje zmagujeta volitve, to je vedel tudi Borut Pahor. Ljudje si želijo razvoja, dobrega življenja, zmožnosti stopiti skupaj, izrabiti svoje življenjske potenciale in nekaj ustvariti, ne pa stalne histerije in obsedenega iskanja notranjih sovražnikov.

V Sloveniji obstaja velik tabor ljudi, ki si želijo zmerne leve politike, ki bo svoja socialna, progresivna in tudi ekološka programska načela uresničila preko konkretnega političnega programa v duhu demokratičnih okvirjev

Slovenski mediji ter histerični politbiro slovenskih levih strank morda meni nasprotno, a v Sloveniji obstaja velik tabor ljudi, ki si želijo zmerne leve politike, ki bo svoja socialna, progresivna in tudi ekološka programska načela uresničila preko konkretnega političnega programa v duhu demokratičnih okvirjev. Če to ne bi držalo, potem Borut Pahor ne bi zmogel izgraditi politične kariere kot jo je, in navsezadnje slovensko levo avantgardo očitno iritirati v njihovi zavisti, da sami niso sposobni izvesti česar podobnega.

Morda še največja politična moč Boruta Pahorja iz česar je tekom kariere črpal svojo priljubljenost, je bilo dejstvo, da je ljudem uspešno vlival upanje za prevlado dialoga, pogovorov in spodobnosti v slovenski politiki ter upanje za pozitivne premike na bolje. To pa je poglavitna Pahorjeva razlika v primerjavi s trenutnimi voditelji slovenske levice, ki vodijo obnovljeno Dolanc-Popitovsko linijo blokovske rigidnosti, ki ni sposobna ponuditi ničesar koristnega za prihodnost, temveč je zazrta sama vase, iščoč samopotrditve v lastni odmevni komori. Borut Pahor morda res včasih izpade kot samovšečen, občasno naiven, a politični analfabet ter nevešč politične igre in obrti  nikakor ni. Česar za njegove nasprotnike ne moremo trditi.

31 KOMENTARJI

  1. Vsekakor je Pahor LEVIČAR, ki spoštuje DOMOKRACIJO.

    Je najboljši na Levici, zato mu ekstremni Levičarji zavidajo in zamirijo, da kot Demokrat, spoštuje tudi DESNICO.

    Pahor je Primorec in izhaja iz Partizanske družine, kot večina Primorcev.
    Večina Primorcev se je vključila v NOB iz ljubezni do domovine in NARODA. Niso imeli v načrtu Revolucije, ampah svobodo naroda..

    Tudi Pahorju je bližja PARLAMENTARNA DEMOKRACIJA, kot pa Revolucija in PREVRAT s pomočjo ulice.

    Čestitam Pahorju, za pokončno držo!
    Primorci smo na njega ponosni. Končno imamo v Sloveniji predsednika, ki se zaveda, da zastopa Leve in desne državljane, ki živimo v Samostojni Sloveniji.

  2. Ja, Kraševka, res je (del levakov) tukaj posebnost v slovenski levici. Je Zlobcev začetni produkt iz “Pahorjevih večerov”. Zlobec je bil proti skupnim jedrom, drugi pa le za več moči pri kraji državnega premoženja samostojno, ne še beograda, ker jim je ostalo premalo. Sedaj imajo in rabijo še… prostalih 8 milijard državnega premoženja kot boljševiški plen.
    Pahor ni pohlepen, je športnega duha in zadovoljen s tistim, kar vstvari z velikim trudom, treningom in na to želi biti ponosen in za zgled nepoboljšljivi roparski falangi, ki ostaja na boljševizmu nasilja… Zato sem že malo dal na stran dejstvo, da je sprejel predsedovanje vlade, za ceno spraviti JJ v zapor – montiranega sodnega procesa.
    Torej: Kaj mu manjka, da bi bil ponosen nanj kot Slovenec? Da bi se distanciral javno od tovrstnih procesov in od boljševiške naveze vseh levih strank v Sloveniji, tudi SD. Tako bi jim kaj povedal. Ne njim, ki ostajajo na politiki nasilja, ampak volilcem. V Sloveniji rabimo evropsko levico – socialdemokratsko stranko, pravo ne SD itd. To bi bilo BORUTA PAHORJA vredno, BITI TO KAR JE tržaški rojak BORIS PAHOR!!! SAJ MALO GA JE USMERIL, TODA PREMALO SE JE TUKAJ POTRUDIL- PREMALO ODLOČNOSTI, POLITIČNE ČISTOČE IN ČLOVEŠKE ČISTOČE BITI VELIK POLITIK NA KATEREGA BI BILI LAHKO VSI PONOSNI, TUDI BORIS PAHOR.
    Dragi prijatelj Boris Pahor, mogoče pa Vam bo to obljubil? Upam, da Vam bodo ta moj zapis pokazali, č slučajno Domovine ne berete.

  3. Levica na Slovenskem je, kot ugotavlja avtor, dejansko popolnoma izpraznjena in k popolni izpraznjenosti SDja sta najbolj prispevala najprej popol oma nesposobni Židan, sedaj pa še bolj nesposobna Fajonova, ki dokazuje, da ni sposobna nobenega strateškega premisleka in je pač to, kar danes na levem polu prevladuje: razvajen bogataški otrok privilegirane elite, ki je izšla iz komunistične partije, ki kriči in cepeta, ker ji grozi odvzem zastojnkarstva in večno danih privilegijev. Tudi na splošno levica povsod, tako tudi v Sloveniji, izgublja stik s svojim središčnim fokusom, to pa je delavski razred, ki ni več razred, temveč družbeni sloj na sredini družbene stratifikacije, nekaj pod ali nad njo, zaradi česar je fokus usmerila na privilegirane skupine višjega sloja s specifičnimi zahtevami (lgbt, feminizem), kar pa se kolikor tolikor reprezentativnega volilnega telesa ne dotakne, ker jih je gejev, lejzbik, razspolnih in kaj je še takšnih namišljenih kategorij, le peščica. Problem pa je tudi v tem, da so zastopani predvsem v bogatejših slojih prebivalstva, od sredine krepko navgor. Pahorjevo SD radikalizem pravzaprav uničuje na račun radikalne Mesečeve Levice. Avtor ima prav, in tudi Han je imel prav, ko mu je “ušlo”, da bo za dolgoročno preživetje, s tem pa za uspešno ribarjene v (nezasedeni) sredini, stranka morala razmisliti o zasuku v moderno social-demokracijo. A to ne pomeni le zmernosti, temveč tudi slovo od teroristične ZZB NOB in podobnih ekstremizmov, ter dejanski prelom z jugonostalgično politiko. Tu pa imajo v SD problem, ker nimajo kadra, ki bi to bil sposoben izvesti in ki je po prepričanju pravi socialdemokrat. Lukšić mogoče, če bi pozabil na grenke lastne izkušnje s politiko, morda tudi Han…. Problem teh dveh je, da sta socialdemokrata, tako kot današnji Pahor, vendar pa dvomim, da bi imela dovolj močno zaledje, da bi se uprla močnim interesom stricev v ozadju (Lukšić in financiranje Jankovičevih Stožic), brez tega pa lahko stranka pozabi na sredinsko pot in moderno socialdemokratsko orientacijo… Ker bi bila še kar naprej plen interesnih skupin, ki izkoriščajo ideološki razkol in nenehno investirajo v družbeno krizo za dosego stanja “divide et empera”, v katerem seveda suvereno vladajo. SD je še daleč od moderne socialdemokracije.

  4. Ne pozabimo, da je Borut Pahor edini politik v samostojni, demokratični in politično pluralni državi RS, ki je bil legalno in legitimno izvoljen kot prvak SD za predsednika parlamenta, premiera Vlade RS, evro-poslanca ter dvakrat zapored tudi za neposredno izvoljenega Predsednika RS.
    V vsej tej raznoliki vrhunski politični in državniški karieri je pokazal in doživel marsikaj, a se je tudi ves čas učil iz lastnih slabosti in napak ter je znal prisluhniti tako svojim političnim “kibicem” kakor tudi svojim kritikom in celo sovražnikom.
    Ne pozabimo, da sta ga “polit-biro” stranke SD in njenega političnega podzemlja “globoke države” javno odpisala po predčasni razpustitvi koalicijske vlade z izdajalskima Golobičem in Kresalovo ter da se je veličastno sam proti vsem politično in človeško “pobral” in rehabilitiral na najboljši možni način z neposredno izvolitvijo za Predsednika RS (proti dotedanjemu predsedniku države in zvestemu ter lojalnemu kandidatu podzemlja “ugrabljene države” dr. Danilu Türku) .
    Ta osebni in dokaj nepričakovani politični uspeh je Pahor lahko dosegel samo v neenakopravni politični in medijski vojni s svojimi političnimi “botri” in zavezniki iz SD, z medijskimi trobili “ugrabljene države” ter s političnimi “kloni” SD v preostalih strankah levice, a nujno s podporo aktivne večine volivcev.
    In prav aktivna večina volilnega telesa v RS od politikov in državnikov terja in pričakuje zmerno sredinsko politiko dostojne in tvorne odprtosti na vse strani ter spoštljivost do vseh legalnih in legitimnih političnih interesov v okviru veljavnega ustavnega reda v RS.
    Za zdaj je videti, da se je uspelo prav Borutu Pahorju najbolj otipljivo približati omenjenim predpostavkam sredinske, zmerne, na vse strani spoštljive in odprte politike, zaradi česar je nenehno tudi žrtev vsakršnih političnih in ideoloških “zgagarjev” in “zlobcev”, vsakršnih ljudomrznežev, nestrpnežev in skrajnežev na levi in desni, vsakršnih medijskih spodbujevalcev zlobe, zadrtosti in sovražnosti ter vsakršnih političnih in ideoloških ekstremistov ter ekshibicionistov.

    • Aktivni, tudi sedanji predsednik je “svojega denarja vreden” in ni zmeraj deloval kot zgled. Res pa je, da v mandatu, do katerega smo mu pomagali tudi desni volilci, deluje povezovalno in se levakom na pusti zvleči v politično obračunavanje z njihovimi nasprotniki, predvsem pa z JJ. V tem smislu mu dajem odlično oceno, z vidika opravljanja predsedniške funkcije je Pahor najboljši predsednik države doslej. V preteklosti pa je pomagal vleči sporne poteze in še vedno se rad udeležuje terorističnih borčevskih ekscesnih manifestacij, raznih Lažgoš in podobno, tu ne more iz svoje kože, kar je žalostno. Pahorju kot politiku leve provincience pa zelo štejem v plus na primer prekinitev državnega financiranja Mure, ki je bila ponikovalnica državnega denarja za stranko SD ter privat žepe kućanističnega lobija, s čimer se je “stricem iz ozadja” tako zameril, da je v parlamentu moral kot predsednik stranke kazati glasovalni listič, potem pa so ga spodsekali, a se je z uspešno predsedniško kandidaturo zavihtel na mesto, kjer je sedaj. Gotovo bi bil sicer politično uničen in izobčen, saj niso pričakovali, da bo premagal “prvorazrednega” Türka. Pahor je tudi prvi, ki je javno, če se prav spomnim, uporabil termin “strici iz ozadja” in se uprl Golubičevem lomastenju po javni blagajni in državnih podjetjih, skupaj npr. z nekdanjim LDSovim ministrom Lahovnikom. Ima torej za sabo kar zanimivo pot, in to bo sklenil, kotvse kaže, v pozitivni luči. Se pravi, da je že kot politik leve provincience vendarle premogel dozo moralnega, kar je za predsednika stranke, kot je SD in celim njenim zaledjem starih odtazadnjih stricev, s katerimi se pečaš ali pa te ni, pravzaprav že resna vrlina. Za vsa dejanja mu bo sodila zgodovina, mandat pa bo zaključil kot spoštovanja vreden človek in politik, zaradi povezovalne drže, ki jo je zavzel. In primerjava z Ljudmilo Novak: ona samo razdvaja in nič ne povezuje. To, da samo prestopiš na drugo stran, ni povezovanje. Povezivanje je gradnja mostov med nasprotnimi bregovi. Pahor to počne, Ljudmila pa je odplavala na nadprotno stran in od tam svoje nekdanje sopotnike samo napada, po njih pljuva in dela vse, kar je mogoče, v nasprotju s tem, kar je nekoč sama zagovarjala. Če Pahor mandat zaključuje s spoštovanjem, slednje za Novakovo zelo težko rečem. Žal. In resnica boli.

      • To kar je Pahor za levico, je Ljudmila za desnico. Za oba prihajajo z nasprotnega brega pohvale za povezovanje, od svojih pa polena pod noge in žaljivke.

  5. Pri nas se ljudje niso nič naučili. Od strahovitih medvojnih in povojnih pobojev, ki jih je izvedla radikalna ekstremna levica (komunisti), do propada države, ki so jo vodili komunisti, še vedno množično podpirajo levico, ki se radikalizira in bo kmalu na ravni medvojnih pobojev. Države pa seveda ne znajo uspešno voditi, kakor boljševiki niso znali voditi Sovjetske zveze, ki je bila vojaška velesila in uspešna v vesolju, na koncu pa je propadla.
    Podporniki take levice so podobni bolnikom, ki kriče na ves glas zahtevajo za operacijo kirurga, ki ima največ smrtnih primerov.

  6. Ha ha, leta 2008, ko je postal premier in porazil SDS, Domovinćkarji zagotovo niso imeli o njem tako lepih besed, kot sedaj, ko nekako paktira z Janšo…

    Razumi ti to…

    Selektivni spomin in vsegliharstvo, press…

  7. Podgoršek je napisal dobro analizo Pahorja tako dobro, da si mi je nehote vsilil primerjava z Novakovo, če bi tam kjer je Podgoršek napisal Pahor napisali Novakova, bi morali le kot tistega, ki ne razume kaj je dialog , sodelovanje in zmernost napisati desnico namesto levice. <Za lažje razumevanje bom imeni zamenjal pri komentarji Kraševke kot velike borke za strpnost dialog in razumevanje med različnimi političnimi stranmi. Takole bi šlo:

    ''Vsekakor je Novakova DESNIČAR, ki spoštuje DOMOKRACIJO.

    Je najboljša na Desnici, zato ji ekstremni desničarji zavidajo in zamerijo, da kot Demokratka, spoštuje tudi LEVICO

    Novakova je Slovenka in izhaja iz zavedne krščanske družine, kot večina Slovencev
    Večina Kristjanov se je vključila v NOB iz ljubezni do domovine in NARODA. Niso imeli v načrtu Revolucije, ampak svobodo naroda..

    Tudi Novakovi je bližja PARLAMENTARNA DEMOKRACIJA, kot pa Revolucija in PREVRAT s pomočjo ulice.

    Čestitam Novakovi za pokončno držo!
    Slovenci smo nanjo ponosni. Končno imamo v Sloveniji poslanko političarko, ki se zaveda, da mora izvoljen poslanec zastopati Leve in desne državljane, ki živimo v Samostojni Sloveniji.

    Evo tako izgleda ideološka manipulacija.

    • Peter,

      eno bistveno razliko ste pa pozabili napisati. Novakova je izrazito anti JJ demokratka. Prav tako nikdar ne obrazloži svojih stališč. Pahor ni bil nikdar anti JJ. Drži neko svojo pragmatično linijo. Mislim, da trenutno dela proti levici predvsem zaradi tega, ker so ga že večkrat na levem polu želeli odstraniti, pa jim ni uspelo. Namreč je premalo ekstremno levo usmerjen.

      • Slovenec, Pahor sploh ne dela proti levici, samo stran od njihovih histeričnih izpadov se drži in skuša biti več kot ne enak do vseh strani. Občasno se rahlo zaziblje v levo (spodrsljaj z Vidmarjevo ploščo), a skuša nekako krmariti med obema poloma in ne škodovati, če že pomagati ne more.

  8. Borut je ena miška mala,ki dela tovarišu Janezu Janši,koga,ali kaj ???
    Zakaj boste to brisali,NAPIŠITE,kaj je NEPRIMERNO !!!!!
    Meni spomin še ne peša.

  9. Slovencsm res je se strinjam z vami. Pahor je veliko boljši retorik od Novakove lahko bi rekli v ljudskem jeziku veliko bolj zvit kot Novakova. Kakor koli, tudi če bomo iskali z lupo bomo ugotovili, da je njegova največja kvaliteta pravzaprav z vidika vsebin tudi največji problem. Nikoli prav nikoli si ob neki splošno sprejemljivi retoriki ne postavi dovolj razumljivo, kaj šele izključno na stran neke politične opcije, kar je pozitivno za dialog in demokracijo, vendar tudi nikoli izrecno ne podpre nobene rešitve . Kar pa je slabo za program in vsebino.
    Osebno poznam Pahorja, JJ in Novakovo zato vem, da si Novakova ni kar nekega dne spomnila, da je JJ grd oz. manj demokratičen kot si Novakova predstavlja demokracijo.
    To je trpko spoznavala v vsakokratnih dialogih med ”prijateljskimi strankami”.
    JJ ima dobro lastnost všeč zlasti desno mislečim, ki ljubijo red in disciplino, ta je da je nepopustljiv in slabo, da ko se enkrat postavi na neko stališče le tega ne bo spremenil niti za ceno lastnega položaja, kaj šele političnih sopotnikov in soborcev. Po moji oceni je zato med vsemi tremi največji potencial za avtokratično vodenje države in seveda najmanj za demokratično.
    Od Pahorja dokazano lahko pričakujemo eleganco, diplomacijo in strpen dialog ne moremo pa pričakovati vsebinske spremembe delovanja sistemov in podsistemov upravljanja z javnimi zadevami (denarjem)
    Od JJ dokazano lahko pričakujemo spore in nestrpnost, vendar tudi kakšno rešitev, globljo vsebinsko spremembo, ki jo po sistemski poti demokracije po Slovensko ne bi mogli doseči.
    Od Novakove dokazano lahko pričakujemo strpnejši dialog in veliko več konkretnih rešitev za spremembo sistema kot pri Pahorju in manj kot pri JJ.
    Lepota demokracije in pluralizma je ravno v tem, da imamo volivci na izbiro čim večjo ponudbo kvalitetnih politikov, tako da če zaenkrat že ne moramo bolj neposredno soodločati o ustvarjanju še manj pa o delitvi javnega denarja vsaj neposredno lahko izberemo tega, za katerega menimo, da bo v največji meri uveljavljal to kar mislimo, da je pošteno in prav.

    • Vse ok ampak Novakova je vseeno dva intelektualna nivoja nižje od JJ. Pa ne v slabšalnem pomenu ampak tako v razumevanju situacije kot tudi v izvajanju. Novakova sploh nima nobenih vodstvenih izkušenj in talenta. Ima nekoliko več vsebine kot Pahor ampak tudi ne bistveno. Zasidrana je v klasičnih konzervativnih vrednotah. Ima pa velik problem dialoga z drugimi in še zamerljiva je. Zato tudi ima problem z JJ. Nekaj časa sem bil v NSi (operativni del) in moram reči, da je stranka s tem, ko je mladim zaupala vodstvene položaje, naredila daleč najboljšo odločitev. Sedanji ministri so res dialoški in izjemno operativni. Biti operativen v javni upravi, kjer je več kot 80% kadra levo usmerjenega, ni lahko. Tega recimo Novakova in tudi še kdo od stare garde NSi ni sposoben. Istočasno pa delajo z JJ. Temu se reče prava odprtost. Ker dejstvo je, da je JJ res odličen vodja ampak deluje zelo po hierarhiji. Včasih zna biti neugoden tudi kot sogovornik. Ampak če najdeš z njim pravo linijo, potem lahko ta država dela izjemne korake naprej. Če na naslednjih volitvah tej ekipi dodamo še A. Pivec in mogoče še koga na levi sredini, bi bila to udarna vlada, ki bi v 4 letih lahko naredila preboj.

    • Peter tako rad pove, koga vse osebno pozna, mi pa moramo zdaj najbrž omahniti v nezavest od občudovanja lika i dela rdečega Petra iz Švice, ki se ima, ker mu je mučno biti Slovenec, raje za Kelta…. Evo, po kavici omahnem za minutko Petru v čast… Prmejdun in jejhata, takšna veličina komentira z nami, da si skorajda ne bi smeli drzniti imeti lastnih mnenj, kaj šele prepričanj…

  10. Čeprav je malce čudno, da ste g. Slovencsm operativec v NSI in vam je bolj všeč predsednik neke druge stranke kot vodilna članica lastne pa se v vaše osebne preference ne bi spuščal.
    Glede na članek sem pač delal zgolj primerjave na temo sposobnosti strpnega dialoga in poglabljanja demokracije. Ker ste že omenili Tonina pa lahko dodam kaj pa vidim skupnega pri vseh treh omenjenih politikih, ki jim mirno lahko dodamo še Tonina. Kot največji problem, vidim da imajo vsi štirje izredno pomanjkljivo finančno in ekonomsko znanje. Moški del je končal FPVN Novakova pa je jezikoslovka. To se Slovencem glede na izobrazbo iz socializma in v globali socialistično miselnost, ki še danes ni presežena, niti na desnici, najbrž ne zdi niti potrebno.
    Ker pa je po definiciji politika znanje upravljanja države ter javnega denarja pa ocenjujem, da gre pri vseh treh za enak problem in slabšo popotnico razvoju države v smeri bolj racionalnega upravljanja z javnim denarjem kot tudi demokratizacije v smeri prenosa upravljanja na nižje nivoje, ki ta javni denar dejansko ustvarjajo.

  11. Ce res ni vazno kaksno solo si koncal, zakaj se potwm zgrazas nad socialisticnim sitemom izobrazevanja, katerega temelj je bila in je se danes prav FPVN, zaradi katere imamo take medije in take politike. Krasevka ne locis vzroka in posledice!

    • Veliko poznam teh, ki so končali FDV.
      Pa moram reči, da niso vsi enaki. Nekateri so obdržali vse vrednote, kot so jih gojili že naši dedje, drugi pa ne.

      Nekateri so pametni in modro razmišljajo, nekateri pa ne.
      Tako, da ljudje z isto diplomo, so različni.
      Gospod Oman, pa ni imel nobene FAKULTETE, pa je marsikoga “nadmudril”, celo Kučana.

  12. Pahor v resnici ni kaj prida. Pahor postane demokrat šele,ko ga primerjamo s Kordišem ali prejšnjini predsedniki. Kar ne pove veliko o Pahorju, pove pa precej o ostalih. Da se predsednik drži svojih ustavnih pristojnosti in omejitev je samoumevno,ne pa stvar posebne hvale. Niti se strinjam,da je Pahor 2021 drugačen od Pahorja 2008. Ni niti bolj desen niti bolj sredinski. Pač pa je levica postala radikalna. Primerjave in očitek z Novakovo se mi ne zdijo upravičene. Zdijo se mi smešne. Kjer Pahor navidezno brani vlado,v resnici pa samo pove resnico,da demokracija v SLO ni ogrožena,pa Novakova zavestno laže. Ni primerjave. Kot tudi ni mehkega in trdega komunista. Samo kumunist je.

  13. Levičarji se ločijo na liberalce in ekstremne-levičarje, tudi sami se bojo morali slej ko prej postaviti na eno od teh dveh strani. Dialog pa je možen samo z liberalci. Upam, da čimprej spoznajo ekstremiste med sabo in se distancirajo od njih.

  14. uKREP USTAVNEGA SODIŠČA JE SKRAJNO NA MLIN KOMUNISTIČNI LEVICI, ZATO BI MORAL PAHOR, ZA URAVNOTEŽENJE, US KRITIZIRATI ZA POLITIČNO NEDOPUSTNO DEJANJE V PRID UNIČEVANJU PRAVA IN DRŽAVE, V PRID NEODLOČNOSTI PROTI BOLEZNI COVID 19 IN ŠE KAR NAM BODO KITAJCI POSLALI. GRE ZA OROŽJE IN DO TEGA NE MOREMO BITI INDIFERENTNI, NE GA PREPOZNATI!
    V BISTVU JE POKAZAL, KAM SPADA V KONČNI FAZI RUŠENJA VLADE IN DEMOKRACIJE.
    ČE BI BIL NEODVISEN PREDSEDNIK, BI ŽE URADNO IZSTOPIL IZ STRANKE SD, KER SE TA SKRIVA ZA DEJANJI LEVICE ALI PA JO TUDI URADNO PODPRE V GLASOVANJU V PARLAMENTU”SAMO DEJANJA VELJAJO, BESEDE PA (V TEH PRIMERIH) ZAVAJAJO.
    KAKO JE MOGLE PAHOR PRISTATI NA PREMIERSKO MESTO, KO JE BILO OČITNO, DA SO JANŠO ZAPRLI NA MONTIRANEM PROCESU, DA BI ON POSTAL PREDSEDNIK PARLAMENTA?! HALOOOOO!!! STRAN Z NAIVNOSTJO, Č HOČEMO OHRANIZI DOMOVINO IN IMETI REALEN POGLED NA POLITIKO, SICER BO KMALU IZPUHTLO UPANJE O MOŽNOSTI NASTAJANJA NEODVISNIH MEDIJEV

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime