Borut Pahor je za sedanjo levico to, kar je bil za trde komuniste Stane Kavčič

Vir foto: youtube
Predsednika republike Boruta Pahorja ima velik, t.i. trši del slovenske levice v želodcu že vse od njegove izvolitve na ta položaj leta 2012. Ob Pahorjevih komentarjih na Brdu pri Kranju, ko je ob srečanju s portugalskim ter nemškim predsednikom izjavil, da "Slovenija ni v politični krizi, ampak v razmerah politične negotovosti", je v velikem delu opozicije zopet završalo. Pahorjeva vedno bolj osamljena zmerna drža je nehote postala simbol sprememb na slovenski levici v zadnjih letih in le vprašamo se lahko, v kakšno prihodnost le-te slovensko levico pravzaprav vodijo?

Borut Pahor je danes neke vrste izgubljeni sin slovenske levice. Je njihov nekdanji ljubljenec, ki jim je dvigoval rejtinge in glavna figura, ki je ob Drnovšku, še posebej pa po njegovem umiku, levo sredino delala privlačno za sredinskega volivca.

Pahor je bil priljubljena maskota slovenske levice in le-ta ga je dolga leta skrbno čuvala. Trač revije in slovenska estrada so gladili njegovo podobo, v devetdesetih je bil pogosto proglašen za 'najlepšega' ali pa vsaj 'najlepše oblečenega politika'. Leta 2004 so ga ljudje z razlogom izvolili kot edinega s preferenčnimi glasovi v prvi sklic evropskih poslancev iz Slovenije.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Pahorjeva privlačnost kot vodje opozicije po propadu LDS-a je bila pravzaprav pričakovana. A zdi se, da Pahorjevi podporniki iz ozadja niso razumeli ravno tistih ključnih Pahorjevih lastnosti, t.j. politične zmernosti in povezovalnosti, ki sta ga skupaj z izjemnimi retoričnimi sposobnostmi naredili za državniški material. Medtem, ko si je Borut Pahor po zmagovitih volitvah leta 2008 želel skleniti veliko koalicijo z največjo opozicijsko stranko, so mediji in tranzicijsko ozadje za svojo 'maskoto' izsilili drugačen rezultat.

Prav neverjetno je brati nekatere prispevke tistega časa, kot so npr. v Mladini, iz katerih veje neprikrit pritisk na njihovega maziljenca. A dejstvo ostaja, da je Pahorjev sprejem vsiljene politične agende in formacija vlade iz neoperativnih levih partnerjev bila verjetno največja napaka njegove politične kariere, ki je še toliko hujša, ker je njene posledice nosil povsem sam.

Pahor kot Kavčič


Zamer do Pahorja ima leva nomenklatura ogromno; od osebnih zamer Danila Türka, ki je Pahorja nonšalantno proglasil za "vladnega vazala", do očitkov glede premajhnega zavzemanja za 'njihovo borčevsko stvar', ki mu jo očita velik del ideološke leve sfere. Ta bes je tako hud, da sedaj ni samo deležen očitkov, da je "Barbika", temveč tudi, da je "izdajalec"; najbolj ekstremni del leve protestniške scene pa predsednika predstavlja kot nekoga, ki po njihovo ni predsednik, temveč lutka, nevredna spoštovanja.

Politično mrcvarjenje Boruta Pahorja ima zanimive vzporednice z dogodkom, ki se je na slovenski partijski levici že zgodil, le da pred več kot petdesetimi leti, v politično drugačnih časih in v povsem drugi državi. Govorimo seveda o partijski odstranitvi reformista Staneta Kavčiča s čela izvršnega sveta SR Slovenije.

Med Pahorjem in Kavčičem je mogoče najti kar nekaj vzporednic. Najprej v tem, da sta bila po izvoru oba člana Komunistične partije ter tudi v tem, da sta glede na čas, v katerem sta delovala, razmišljala izrazito odprto in reformno. Glavna razlika je seveda v tem, da je Borut Pahor prehodil popolno pot do modernega socialdemokrata s pravimi liberalnimi načeli, medtem ko je Stane Kavčič bil liberalec izključno v partijskih okvirjih svojega časa.

A pozabiti ne smemo še na eno dejstvo: Pahorju in Kavčiču je skupno tudi to, da imata iste sovražnike, t.j. ideološke radikalne elemente slovenske povojne komunistične in post-komunistične levice, ki se prvega izmed njiju želijo odkrižati, drugega pa so tudi dejansko uspešno spravili s poti. In če so Staneta Kavčiča uničili Kardelj, Dolanc, Popit, Ribičič in Smole, so se pri Pahorju v vlogi trdorokcev izpostavili Mesec, Türk, Bratuškova, Fajonova in Šarec, ob čemer se Kučan in Golobič že očitno držita ob strani in prepuščata naloge naslednikom.
Pahorju in Kavčiču je skupno tudi to, da imata iste sovražnike, t.j. ideološke radikalne elemente slovenske povojne komunistične in post-komunistične levice

A če bi se današnji levi trdorokci lahko kaj naučili iz zgodovine, je to nesporno dejstvo, da je bila zmaga partijske avantgarde pirova, saj je kvečjemu razkrila njihovo nesposobnost za vodenje ter popolno idejno izpraznjenost in na koncu privedla do njihovega poraza.

Izpraznjeni


Ob dandanašnjem histeričnem izsiljenem obratu bivše leve sredine v skrajno levico, ta ista "fronta" pozablja, da je področje, ki ga je nekoč zasedala, pustila popolnoma izpraznjeno. V druženju trdorokcev namreč na koncu lahko zmagajo samo najbolj surovi in v našem primeru je to pač stranka Levica. Delovanje velikega dela parlamentarne levice, ki se na protestih proglasa za demokratično, pluralno zmerno sredino, obenem pa paktira s skrajno levim robom parlamenta in ves fokus boja reducira v 'ad-hominem' napade na človeka, ki je bil proglašen za 'bête noire' slovenske politike, bodo tako slej ko prej številni na sredini prepoznali kot navadno idejno izpraznjenost, ki volivcu ne more ponuditi ničesar konkretnega.

Slovenska politična levica je obtičala v povratni zanki oz. v političnem mehurčku histerije, kjer politični program in formiranje političnih zavezništev ter izvedba vladanja ne štejejo. Samo vprašanje časa je, kdaj bo nastopil retorično in politično pretkan levosredinski politik, ki bo vedel, da lahko politiko gradi na reformnemu optimizmu, seganju k nasprotnemu političnemu polu in ne na izključevanju in sovraštvu. Optimizem ter iskanje dobrega nenazadnje zmagujeta volitve, to je vedel tudi Borut Pahor. Ljudje si želijo razvoja, dobrega življenja, zmožnosti stopiti skupaj, izrabiti svoje življenjske potenciale in nekaj ustvariti, ne pa stalne histerije in obsedenega iskanja notranjih sovražnikov.
V Sloveniji obstaja velik tabor ljudi, ki si želijo zmerne leve politike, ki bo svoja socialna, progresivna in tudi ekološka programska načela uresničila preko konkretnega političnega programa v duhu demokratičnih okvirjev

Slovenski mediji ter histerični politbiro slovenskih levih strank morda meni nasprotno, a v Sloveniji obstaja velik tabor ljudi, ki si želijo zmerne leve politike, ki bo svoja socialna, progresivna in tudi ekološka programska načela uresničila preko konkretnega političnega programa v duhu demokratičnih okvirjev. Če to ne bi držalo, potem Borut Pahor ne bi zmogel izgraditi politične kariere kot jo je, in navsezadnje slovensko levo avantgardo očitno iritirati v njihovi zavisti, da sami niso sposobni izvesti česar podobnega.

Morda še največja politična moč Boruta Pahorja iz česar je tekom kariere črpal svojo priljubljenost, je bilo dejstvo, da je ljudem uspešno vlival upanje za prevlado dialoga, pogovorov in spodobnosti v slovenski politiki ter upanje za pozitivne premike na bolje. To pa je poglavitna Pahorjeva razlika v primerjavi s trenutnimi voditelji slovenske levice, ki vodijo obnovljeno Dolanc-Popitovsko linijo blokovske rigidnosti, ki ni sposobna ponuditi ničesar koristnega za prihodnost, temveč je zazrta sama vase, iščoč samopotrditve v lastni odmevni komori. Borut Pahor morda res včasih izpade kot samovšečen, občasno naiven, a politični analfabet ter nevešč politične igre in obrti  nikakor ni. Česar za njegove nasprotnike ne moremo trditi.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30