Boris Pahor ob svojem 106. rojstnem dnevu: “Mi danes nismo zavedni Slovenci.”

Uredništvo
20

V Sloveniji živi 212 stoletnikov, od tega 40 moških, a samo devet jih bo letos starih 106 let. Med njimi je tudi zamejski pisatelj Boris Pahor, ki svoj 106. rojstni dan praznuje prav danes.

Avtor iz Trsta vse svoje življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne in pokončne drže pri narodovi identiteti, ta pa po njegovem mnenju lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine. Pisatelj je prepričan, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Njegovo najbolj znano delo je še vedno Nekropola iz leta 1967, v kateri opisuje taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi. Sam je večkrat poudaril, da so ga v tujini prepoznali prej kot doma. Roman je bil preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Tudi sicer so njegova dela priznana prek meja in velja za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini.

Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad in časti, med njimi Prešernovo nagrado (1992), srebrni častni znak RS (2000) in francoski red legije časti (2007). Ob 102. rojstnem dnevu je prejel častni naziv kulturni ambasador RS. Boris Pahor je bil celo večkrat omenjen kot zelo resen kandidat za Nobelovo nagrado, vendar je šla še vsakič mimo njega.

V zadnjih letih s svojimi razmišljanji nagovarja mladino in jih poziva k aktivnemu udejstvovanju, ki naj bo osnovano na znanju, poglabljanju in študiju zgodovine, prava in diplomacije, zato da bo svet lahko doživel resnično spremembo.

Kot osebnost je brez dvoma zgodovina na dveh nogah. Rojen leto dni pred začetkom prve svetovne vojne je kot otrok doživel požig tržaškega Narodnega doma in Mussolinijev vzpon, med drugo svetovno vojno je izkusil italijanska in nemška koncentracijska taborišča.

Pahorjevo nemara najbolj prelomno dejanje je bilo politične narave. Gre za objavo intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta jo leta 1975 “zagrešila” z Alojzom Rebulo v tržaškem Zalivu in v katerem je Kocbek prvič spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Pričevanje je imelo veliko težo, saj je bil Kocbek med ustanovitelji OF, prva leta po vojni pa v samem vrhu slovenske in jugoslovanske politike. Intervju je sprožil val obračunavanj s Kocbekom, pa tudi Pahorjem, ki več let ni smel prestopiti meje z Jugoslavijo.

Mi danes nismo zavedni Slovenci

V zadnjih letih se vedno bolj posveča skrbi za slovensko narodno zavest, ljubezen do naroda. »Vem, da me imajo za nacionalista, pa naj, a narod mora imeti zavest o svojem jeziku, biti, kulturi. Če ne bomo imeli narodne zavesti, bomo šli k hudiču,« je že večkrat dejal Pahor ter enako ponovil tudi premieru Šarcu, ko ga je lani jeseni povabil na kosilo. Ko so v Dutovljah na Krasu odprli spominsko sobo, tam je namreč napisal večino svojih najpomembnejših del, je bilo njegovo sporočilo mladim predvsem eno: naj bomo ponosni na svojo domovino Slovenijo.

Pahor, je danes v Konzorciju, kjer je bila okrogla miza ob njegovem rojstnem dnevu poudaril, da se “starega človeka splača poslušati”, praznovanje pa je zaključil s pozivom po več narodne identitete: “Mi Slovenci, če ne bomo imeli prepričanja o naši identiteti, ne bomo obstali dolgo!” “Očitno bomo imeli počasi pred slovenščino še kitajščino,” je opozoril Pahor. “Mi danes nismo zavedni Slovenci,” je še poudaril pisatelj in okaral sestavo parlamenta, kjer že leta prednjačijo iste sile.

Tudi italijanski časopisi hvalijo Pahorja

Praznovanje Pahorjevega rojstnega dne je poleg Slovenije vse bolj obeleženo tudi v Italiji. Praktično vse italijanske spletne strani imajo danes članek o velikem slovenskem pisatelju, ki se je v zgodovino zapisal po obsežnem boju proti vsem totalitarizmom.

»Danes častimo zadnjo pričo dram dvajsetega stoletja in bolečin naše dežele. Skozi generacije ‘mladine brez mladosti’ je videl in živel vse. Od svetovne vojne, fašističnega zatiranja do nacistične deportacije je Pahor vedno bil proti vsem diktaturam, tudi komunistični. Njegova vitalna iskra nas še naprej opozarja na nevarnost, da se “zlo” vrne in zahteva svoje žrtve,« je zapisala italijanska senatorka slovenskega rodu Tatjana Rojc.

Voščil mu je tudi tržaški župan Roberto Dipiazza.

V znanem italijanskem časopisu Corriere della Sera so zapisali, da danes praznuje slavni pisatelj ,ki ga častijo tako v Ljubljani kot v Trstu. »Boril se je proti komunistični Jugoslaviji, ki je preganjale kristjane ter proti Italiji, ki ni nikoli priznala fašističnega nasilja nad Slovenci.«

Pahorjev rojstni dan sicer tudi letos odmeva daleč izven slovenskih meja. Maja je tako Pahor kraljeval na na prvi strani literarne priloge francoskega dnevnika Le Figaro. Novinar Thierry Clermont je spisal poglobljeno reportažo, s katero je bil promoviran tudi izid novega Pahorjevega dela v francoščini – Et si c’était à refaire. Chemins de Boris Pahor ali – Če bi moral vse narediti znova. Poti Borisa Pahorja. Za izdajo tudi tokrat stoji založba  Pierre–Guillaume de Roux, ki je leta 1990 tudi prva izdala že omenjen prevod Nekropole.

Tako kot v medijih je veliko sporočil o hvali Pahorju tudi med italijanskimi in slovenskimi tviteraši.

 

 

 

20 KOMENTARJI

  1. Iskrenem, iskrene čestitke spoštovani nosilec resnice in zdrave slovenske nacionalnosti. Vaše knjige in vaše pripovedi na srečanjih v Kranju in Ljubljani človeku odkrijejo brezmejno število neznank o razvoju Slovencev in o vsem, kar smo pridobili, a žal tudi izgubili, pa še nismo ali nočemo najti. Želim, da bi se mi pridružilo še več bralcev vaših brezmejno navdihujočih pisanj. Učili so nas, da je sedem ljudsko število, želim, da vam bi lahko tudi tedaj izrekli prisrčne čestitke in 26. avgusta 2020 spregovorili o tem in onem, kar nam je uspelo v teh 366 dneh doseči v dobro Slovencev. Tudi, vam v čast.

  2. Iskrene čestitke Borisu Pahorju, ob njegovem 106-tem rojstndem dnevu.

    Poznala sem ga še kot 50-letnega mladeniča, ki se je sprehajal na Krasu. Tu si je bistril misli, da je lahko pisal KNJIGE in tako postal VELIKI PRIČEVALEC zgodovine ZAHODNE Slovenije in Trsta. Vsi smo bili začudeni leta 1975, ko je kar “poniknil”, ker mu Titova Jugoslavija ni nekaj let dovolila vstopa v matično domovino, in je po sili razmir, kot profesor in pisatelj deloval samo na Tržaškem.

    On je trpel res pod tremi IZMI, tako pod fašizmom, nacizmom in KOMUNIZMOM. Prav zato čuti tako veliko potrebo po SVOBODI in NARODNI ZAVESTI. Velikokrat sem ga srečala tudi v zadnjih letih, tako v Sloveniji, kot na Tržaškem. Res je mož ZDRAVE PAMETI, ki še vedno sledi današnjemu dogajanju po Svetu.

    V svojih govorih, nikoli ne pozabi zažugati nam Slovencem, iz matične domovine; “Kam ste dali NARODNO zavest?
    Res so vam jo komunisti teptali že od leta 1945 dalje, ker njim je pomembna samo INTERNACIONALA. Toda, tako kot smo se uprli proti fašizmu in nacizmu, je nujno, da se upremo tudi KOMUNIZMU. Zato Slovenci bodite ponosni na svoj narod in utrdite se v NARODNI zavesti, če hočete obstati” !

    Nekateri slovenski Levičarji, so ga napadli, ko se je čudil, da smo v Piranu izvolili za župana črnega Afričana. Takrat je Pahor dejal: “V Sloveniji naj bo župan Slovenec, v obmorskih občinah pa tudi lahko Italijan, oboji so avtohtoni, tako Slovenci kot Italijani. Toda da pride nekdo iz daljnih krajev, je nevarno, da če ga postavimo za župana, bo na ZGUBI SLOVENSKA KULTURA”.
    Zelo ga je napadala tedaj levica, ki ji slovenska kultura ni nič mar. Pahor pa se vedno bori za OHRANITEV – tako jezija, kot KULTURE.

    Hvala Pahorju, ker se bori za SLOVENSTVO. On ostaja pokončen – pred vsemi IZMI. Naj mu Bog še vrsto let OHRANJA jasne misli in besede!

    • Levičarji ste znani da drugi dela namesto vas, prisesajo na državni sese… Tito je vedel kolk jih je treba potamanit, da bo še vedno dobro živel na plečih drugih… Vi pa tega občutka nimate… Ste proti vsakemu ki reče da je potrebno za plačo tudi nekaj narediti…

  3. Življenjska pot in literarno izročilo Borisa Pahorja na najzgovornejši in najotipljivejši način dokazujeta in dokumentirata protičloveški in protinacionalni totalitarizem fašizma, nacional-socializma in komunizma. Sam je na svoji koži skusil diktature, teror in nasilje vseh treh totalitarizmov, zato je njegova literarna in intelektualna zapuščina tudi najpomembnejši in najbolj pristen ter življenjsko prepričljiv spomenik in opomnik proti vsem trem protiljudskim in protidemokratičnim ideologijam in političnim praksam v Evropi.
    S svojo izkušnjo in umetniško artikuliranim izročilom neomajnega zaupanja v univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine slehernega posameznika ter v pravico do nacionalnega obstoja in razvoja vseh narodov in nacij v Evropi in svetu je zgled pokončnega in neomajnega nacionalnega domoljubja, a tudi svetovljansko odprtega človekoljubja in spoštljivosti do vseh drugih in drugačnih, ki ne posameznikov in ne narodov ne ogrožajo z nasiljem.

  4. Iskrene čestitke gospodu Borisu Pahorju za njegovih 106 let življenja! Vse najboljše!
    Mnogo je doživel v svojem dolgem življenju, tudi veliko trpljenja. Vendar ga to ni zlomilo v njegovem boju za ohranitev slovenskega jezika, naše kulture, za našo Slovenijo. Preživel je vse -izme, ki niso bili prizanesljivi do slovenskega človeka, ki so ga poniževali in mu odvzemali dostojanstvo.
    Na jok mi gre, ko gledam telesno onemoglega starčka, ki je še vedno bistrih misli in razuma. Želim mu zdravja in dobrega počutja, naj mu čas, ki mu je še ostal prinese še mnogo lepih trenutkov!

  5. Vsa čast in slava pripadata Borisu Pahorju.

    Med nami, neokusno je, da ga pri teh letih mučijo in vlačijo po raznih Konzorcijih,saj je že dolgo tega povedal vse, kar je imel in moral povedati.

    Še bolj neokusno pa je, da bi se radi slikali z njim tudi taki ljudje, ki so ga zaradi političnih vzrokov odklanjali, ko je bil še pri intelektualnih in telesnih močeh.

  6. Slovenec kremeniti 27.8. 0b 20,12

    Jaz pa mislim, da je prav, da takemu človeku, ki ima tako JASNE misli in je živ PRIČEVALEC naše krute zgodovine, OMOGOIČIMO, da se pojavlja v javnosti.
    Malo ljudi je danes, ki bi brez strahu ŽUGALI narodu, naj se ne sramuje narodne zavednosti.

    Radio RAI – slovenski program TRST, je danes poročal, da je 106 letni Pahor dal v Ljubljani tudi IZJAVO za časnik VEČER, zakaj se ni prejšnji mesec udeležil slovesnosti ob OBLETNICI – požiga NARODNEGA DOMA v Trstu, ki so ga fašisti požgali.
    Rekel je: “Tja nisem šel, čeprav sem edini še živeči VEDEC tega požiga, ker me uradno niso povabili, kot GOVORCA. To vlogo so (leva slovenska – protifašistična društva), namenila ITALIJANSKEMU ZGODOVINARJU – leve opcije”.

    Pahorju pa so dali vabilo za udeležbo le dva dni pred proslavo. POUDARIL je, da so tudi tu pokazali da pomeni ANTIFAŠIZEM več kot slovenstvo, kar ga njega od vedno moti.

    Prav to je pred leti zelo negativno presenetilo tudi mene. V Trst – predel-Škedenj, nas je povabilo (tam imajo levo in desno Slovensko društvo) Škedensko Slovensko društvo in nam odprlo prostore KOMUNISTIČNE partije. Ko smo vstopili, so povedali, da je te prostore stranki PODARIL Slovenski ANTIFAŠIST. Seveda je bilo v poslopju veliko Titovih in partizanskih slik, ter seveda zastava z rdečo ZVEZDO. Slovenske pa ni bilo.
    V prostorih je bila tidi knjižnica in klubska soba z družabnimi igrami. Šla sem si ogledat vsebino knjig, ki so bile na policah. NITI ENE ni bilo SLOVENSKE. Tudi družabne igre so imele vse italijanske napise. Zato sem hišnika vprašala, kako da nimajo nobene SLOVENSKE knjige. Odgovoril je: “Ja ena bi morala biti”. Iskal jo je, pa jo ni našel. Nato sem ga vprašala: “Kdo pa je predsednik te stranke, ki ima sedež v tej stavbi”?. Povedal je, da je to Italijan iz Vidma, ki tu vodi sestanke.

    In prav to naš pisatelj Pahor vedno poudarja, da je KOMUNISTOM pomembneje, biti KOMUNIST, kot SLOVENEC. Internacionala je za njih pred NACIONALNOSTJO. In to je problem na Tržaškem, da se Slovenci IZGUBLJAJO v levici. Dejansko so ostala zdrava SLOVENSKA jedra le v KATOLIŠKIH društvih in pri SLOVENSKIH mašah v CERKVI.

    Bog daj, da bi še nekaj časa lahko take stvari JAVNO povedal naš, častitljivi pisatelj Boris Pahor.

  7. Oprostite napaki, beseda VEDEC je napačna – pravilna je VIDEC.
    Boris Pahor, je kot otrok gledal plamene ki so “požirali” naš Slovenski NARODNI dom, KNJIŽNICO, gledališče, banko……in hotel Balkan.

  8. Igor, Boris Pahor, Zalivi, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, 2010, Pričevalci zaznamovanega stoletja, strani 31 do 35. » Meni je takrat manjkal mesec dni, da bi dpolnil sedem let, …, Ala, domov. In je videla, da je njihov papa.« Med tem začetkom in koncem besedila je tri strani in pol opisa popoldneva in večera 13. julija 1920 na Trgu Oberdan oziroma nepojmljive fašistične krutosti požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. Boris je to neposredno spremljal tako, kot še števili drugi opazovalci. Med drugim je zapisal: »Tisto ozračje groze pa se je nekje vsesalo v celice mojih možganov in kar precej let je trajalo, preden se nisem rešil smrtne megle, ki se mi je zajedla v zavest«. Igor sezi po tej 200 strani obsegajoči knjižici. Zbrisala bo tvojo ironičnost.

  9. Igor, sedemletiki so mali otroci danes. Tedaj pa so morali nekateri že iti služit. Sicer pa, preberite pisaeljev opis, pa boste lažje razumeli vse skupaj. Izjemnid ogodki pa vedno pritegnejo mlado in staro in ob takem prvem zloglasnem požaru fašistov še pomislili niso na morebitne nevarnosti. Vse nadaljne Pahorjevo življenje in delovanje kaže na njegovo neustrašnost v katerem koli položaju ter na samospoštovanje in tehtno, pronicljivo spoznavanje ljudi okrog sebe.

    • biljan
      Daj, ne pretiravaj! Kaj pa je mali Boris takrat vedel o fašizmu?? Neko ustvarjanje mitov, ki jih tako radi pripisujete partizanom! Vse to je napisal po kasnejšem analiziranju dogodkov!! Torej, ko se bo šlo za neke korenite spremembe, v prve vrste poslati tudi otroke!!!

  10. biljan, 28.8. ob 20,24
    Lepo ste pokazali na življenje pred 6o in 100 leti. Res smo bili otroci včasih pri sedmih letih že odrasli.
    Nekatere so dali starši že služit – za hlapca.

    Drugi kmečki otroci pa smo doma pomagali in pasli živino. S sedmimi leti, smo velikega vola zvezali in odvezali, čeprav smo morali skakati, da smo mu položili verigo okrog vratu. Na pašnikih, daleč od doma, pa smo živino varovali in jo varno pripeljali nazaj v hlev.

    Danes pa 7-letnike in tudi 12-letnike starši pripeljejo v šolo. Po pouku, pa jih pustijo še v varstvu.
    To se pravi, da danes po šoli, so 10-letniki varovani iz strani učiteljic.

    V našem otroštvu, pa smo pri 7-letih mi varovali tudi do 10 krav in volov. Pa nikomur se ni nič zgodilo.

    Današnji sistem, ki prepoveduje, da bi otroci pri delu pomagali, pa naredi iz otrok INVALIDE, ki si še pri 20-letih ne znajo služiti kruha.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime