Boris Pahor in njegova velika zasluga

V večnost je odšel slovenski pisatelj in večkrat predlagani kandidat za Nobelovo nagrado, gospod Boris Pahor.

Bil je človek na prepihu. Slovenec na prepihu. Član slovenskega naroda, zgodovinsko na neprestanem prepihu, ki so ga v zadnjem stoletju prizadeli fašizem, nacizem in komunizem, kar je ta prepih še potrojilo. Pahorjevo življenje, kot življenja mnogih drugih, je bilo zaznamovano z vsemi travmami, ki so v tem času prizadele Slovence. Ob njegovem odhodu v večnost lahko rečemo, da je umrl velik Slovenec, prepričan demokrat in za duhovno plemenitost zavzet človek.

Bil je Slovenec do zadnjega vlakna. Po težkih otroških in mladostnih letih, ki so ga narodnostno zaznamovala, in po preživetju najrazličnejših izkušenj med Drugo svetovno vojno (italijanski vojak po sili, Afrika, koncentracijska taborišča, …) in revolucijo (bil je tudi pri partizanih in jih spoznal od znotraj), je znal ohraniti svojo narodno in osebnostno identiteto in znal v vseh in vsestranskih vrtincih na prepihih ohranjati razdaljo do skrajnih in nehumanih stališč. Kot Slovenec si je skozi vse izkušnje izoblikoval osebnost svetovljana. Pri tem mu je pomagal Trst, s svojo večstoletno odprtostjo v svet. Vse njegove knjige so pa bile pisane v slovenščini in šele potem prevedene v svetovne jezike (pa tudi v katalonščino, finščino in celo v esperanto). Združeval je torej svojo narodno identiteto, zvestobo samemu sebi in širino, ki mu jo je dajala v trpljenju prekaljena vest.

Bil je demokrat. Cela tržaška regija, kjer je živel, je bila svojevrstno področje idejnih, ideoloških, političnih, narodnostnih, mednarodnih, pa tudi širše kulturnih pojavov in pretresov, sredi katerih ni bilo, kot tudi še danes, lahko ostati zvest samemu sebi in narodnim vrednotam, sredi katerih se je rodil.

Po formalno in administrativno začrtani meji je po letu 1945 živel v povojnem Svobodnem tržaškem ozemlju in pozneje demokratični Italiji, ki pa ni bila prav nič demokratično prijazna slovenski manjšini. Na drugi strani meje je pa imel sicer svoje narodno zaledje, vendar absolutno dominirano od tretjega rdečega absolutizma, s katerim mu je bilo dano srečati se v življenju. Zato je leta 1966 ustanovil Zaliv, v katerem je zagovarjal pluralistično demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu tedanje Jugoslavije, v kateri je bila njegova domovina, z istim smrtonosnim virusom prizadeta, Slovenija.

Izpoved o pobitih domobrancih je bila sicer Kocbekova, toda velika zasluga za to gre pokojnemu pisatelju Pahorju, ki je verjetno sledeč ne vem kakšnim notranjim vzgibom, smelo hotel objaviti tovrstno besedilo, za katerega je vedel, da bo povzročil vse posledice, ki vemo da jih je.

Pahor zaslužen za Kocbekovo javno razkritje povojnih pobojev

Poteza, ki ga je močno zaznamovala, je bila objava intervjuja (skupaj z Alojzem Rebulo), ki sta ga naredila leta 1975 z Edvardom Kocbekom. V brošuri, kjer je intervju izšel, (Edvard Kocbek, Pričevalec našega časa), je Kocbek šel v javno spoved in javno razkril sicer javno tajnost o pokolu blizu 12.000 domobrancev, Slovencev v Kočevju, Teharjah in drugod. Izpoved je bila sicer Kocbekova, toda velika zasluga za to gre pokojnemu pisatelju Pahorju, ki je verjetno sledeč ne vem kakšnim notranjim vzgibom, smelo hotel objaviti tovrstno besedilo, za katerega je vedel, da bo povzročil vse posledice, ki vemo da jih je.

V Sloveniji-Jugoslaviji je bil prepovedan Zaliv, pisatelju Pahorju je pa bil prepovedan vstop v Slovenijo. Ta intervju je svojevrsten spomenik svojevrstnim »nekropolam«, ki jih imamo Slovenci raztresene po vsem svojem ozemlju. Teh on osebno ni doživljal, ker je doživljal druge, vedel pa je zanje in tudi očitno hotel, da se slovenska in svetovna javnost sooči z njimi. Po tej objavi v slovenski javnosti v nobenem oziru ni bilo več poti nazaj.

Svetovnonazorsko se je Pahor sicer deklariral za agnostika, a je kot slovenski domoljub (ali mi bo bralec spregledal staro slovensko besedo?), nenehno zahteval, da se mora slovenska himna začeti z drugo kitico Prešernove Zdravljice »Komu najpred veselo, zdravljico bratje č'mo zapet. Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet …«. Vsaj za nekaj srečanj vem, da je pogojeval svojo prisotnost na njem z začetnim petjem tudi te kitice, sicer ne bi prišel.

Že samo to dejstvo vse pove o gospodu Pahorju. (To spominja na Ivana Preglja, pesnitev »Bog in Slovenija«). Agnostik je bil, da, morda bolj zaradi življenjskih izkušenj, kot po globljem prepričanju, saj je tri leta študiral v semenišču. Toda ta agnosticizem mu ni odvzel globoke človeške plemenitosti, ki se kaže v vseh njegovih spisih. O njegovem agnosticizmu pa tudi nekaj pove njegovo članstvo v zamejski tržaško-goriški stranki Slovenska skupnost, v katero se je včlanil in katere je bil do svoje smrti častni predsednik. »Ideologija« te stranke je pa narodna zavednost, krščanska demokracija in evropeizem. Vse to je označevalo pisatelja Borisa Pahorja.

Zaradi njegovih knjižnih del je bil večkrat predlagan za Nobelovo nagrado. Nobelove nagrade ni prejel, a je tudi ni potreboval. Za Slovence in za našo slovensko zavednost je pa tako, kot če bi jo.