Borimo se za vsakega otroka, vsakega zakonca in starša

Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Letos smo v času božične devetdnevnice z otroki prebirali različna pričevanja določenih oseb iz jaslic, ki so pod vtisom božične skrivnosti v zgodbah pripovedovali, kaj točno se je dogajalo tiste svete noči. Skupna značilnost pričevanj ni bila samo ta, da jih je novorojeni deček z imenom Jezus sredi noči tako pritegnil, da so se znašli na istem kraju; povezala jih je tudi misel, da je bilo tisto noč v zraku nekaj drugačnega, vznemirljivega in pomirjujočega.

Ob tem mi prihaja na misel, da je vsako rojstvo, vsako življenje, ki prihaja na svet, to sodelovanje Stvarnika in človeka, odeto v božanski okvir in prežeto z Božjim blagoslovom ter hkrati nekaj vznemirljivega in pomirjujočega.

Božič najprej pomeni praznovati Življenje v življenju, kar pomeni, da je Najvišji izvolil in posvetil način našega življenja ter se mu popolnoma prilagodil. Tega ni naredil iz pomilovanja ali kratkočasja, ampak ker je življenju, ki ga je sam »zazibal«, želel vrniti smisel in polnost. Bog se je odločil popraviti stvarstvo na (za sebe) najbolj brutalen način. Odločil se je imeti naš glas, naš stas in naš čas. Na zunaj popolnoma oropan božjega se v globini tega »človeškobožjega« srca rojeva »proti napad« Življenja, da bi življenju vrnil prvotni sijaj. Zato božič že odzvanja dodano vrednost človeka, ki jo prejme v dar na velikonočno jutro.

Nekateri zato menijo, da izbira datuma za praznovanje Jezusovega rojstva ni bila vezana na poganski praznik, ki bi kristjane naredila manj vpadljive med praznovanjem skrivnosti svoje vere, ampak naj bi bil 25. december natančno 9 mesecev od resničnega datuma Jezusove smrti na veliki petek. Tako naj bi antični teologi povezali odrešenje in rojstvo.

Praznovati skupnost


Božič hkrati pomeni praznovati skupnost, ki ji je zaupano življenje. Praznovati skupnost pa pomeni najprej praznovati očeta in mamo. Iz njunega odnosa, iz njune ljubezni, iz njune želje in trdega dela, ko gradita, sodelujeta, se spreminjata na bolje in si odpuščata, rastejo vsi, ki so jima podarjeni in zaupani.

Oče in mama imata tako veliko odgovornost v svojem odnosu in v odnosu do otrok, kar predvsem opazimo, ko nekaj močno »ne štima«, da bi bilo treba izobraževalni sistem prilagoditi temu največjemu poslanstvu, ki ga kdorkoli lahko v tem svetu sprejme, to je, da si mož ali žena ter oče ali mati. Učenje odnosov, trening poslušanja, zdravljenje ranjenosti in preseganje nesoglasij niso modus operandi, ki bi bili že sami po sebi položeni v zibelko.

Ravno obratno. Biti človek pomeni učiti se. Učiti se učiti se. Učiti se sprejemati sebe in druge. Učiti se ljubiti in spoštovati. Učiti se od zgleda primarne družine in napredovati. Učiti se biti Božji otrok. Učiti se biti Jezusov učenec. Ker je Življenje vedno v odnosu, ima tudi naše življenje vrednost, ko je v odnosu. Tako se pastirji, modri z vzhoda in ves verni svet danes ne priklanjajo zgolj Jezusu, ampak tudi skupnosti, ki ga je sprejela, sveti Družini, ki je v svoji neizkušenosti in nevrednosti sprejela tega posebnega otroka in po svojih najboljših močeh skrbela zanj.

Ali ni tako z vsako našo družino? Vsak otrok odkriva novo smer in prinaša nove izzive in starša sta na najboljši način starša, ko skupaj po svojih najboljših močeh skrbita najprej za svoj odnos in s tem tudi za življenje, ki jima je bilo podarjeno. To je tudi najlepši način praznovanja življenja.
Borimo za vsakega otroka in za vsakega zakonca in starša, ker spadajo skupaj in ker svet lahko obrnemo na bolje samo, če bodo naše družine zdrave.

Bližnjevzhodni otrok


Božič pa je hkrati tudi z Bogom reševati milijon in eno težavo, ki se nam v vsakdanjem življenju gotovo pripetijo. Jezus je bil zgodovinsko gledano judovski otrok, rojen v pokrajini, ki je bila okupirana in so imeli glavno besedo v njej tujci. Rojen je bil v razširjeni družini Jožefovih sorodnikov daleč stran od doma, za namenček pa ga je še preganjal kralj Herod, ker naj bil predstavljal politično grožnjo.

Ubogo dete je razkrilo nepravičnost, surovost in nadutost sistema, ki ga je obvladoval človek.

Čeprav ni nič narobe z našo vsakoletno krščansko simboliko in božično popolnostjo, ji vseeno manjka radikalni pogled na božično skrivnost. Jezus, ki ga prinaša Sveto pismo, ima veliko več skupnega z otroci v Kakumi in Hagaderu v Keniji, kjer je skoraj 300.000 beguncev, v Zaatari v Jordaniji, kjer je 80.000 beguncev, v Jidi v Južnem Sudanu, kjer je 70.000 beguncev, v Katumbi v Tanzaniji, kjer je 65.000 beguncev … itd. Tudi Jezus je bil »bližnjevzhodni« otrok, ki ga je politična nestabilnost in kaprice onih na oblasti zapodila v beg.

Ko praznujemo življenje, ne moremo spregledati mnogih otrok, ki so ujeti v spone družinskega nasilja, politične negotovosti in revščine. Vsi ti se zrcalijo v Jezusu naših jaslic. Zato naj bo novo leto zaveza, da se bomo borili za vsakega otroka in za vsakega zakonca in starša. Ker spadajo skupaj in ker svet lahko obrnemo na bolje samo, če bodo naše družine zdrave.

Naj Božja Mati, Mati Jezusa in vseh nas, varuje vse naše napore, da bi bilo vsako življenje sprejeto in negovano kot lepo in dobro in da bi vsa skupnost pomagala in spodbujala zakonce k vrednotam zvestobe, poslušanja, potrpežljivosti in odpuščanja. Amen.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike