Borderless: dokumentarec, ki ga morate videti, če želite celostno razumeti ozadja in posledice množičnih migracij v Evropo (video)
POSLUŠAJ ČLANEK
Čeprav od usodne jeseni 2015, ko smo bili soočeni z največjim migrantskim valom, mineva že četrto leto, ostajajo mnenja o vprašanju množičnega priseljevanja deljena. Prav tako si na podlagi poročanja množičnih medijev težko ustvarimo jasno sliko o razsežnostih tega epohalnega procesa, ki je zajel Evropo.
V tem pogledu predstavlja dokumentarec Borderless (Brez meja) kanadske neodvisne novinarke Lauren Southern, ki je od maja letos prosto dostopen na platformi YouTube, dober poskus nepristranskega pogleda na več vidikov tega perečega problema.
Novinarska ekipa je leta 2018 med snemanjem filma obiskala ključne točke v Sredozemlju, kjer migranti vstopajo v Evropo, se o posledicah migracij v Bruslju pogovarjala z evroposlanci in prebivalci pariških slumov, se pri varovanju meje pridružila bolgarski paravojaški enoti ter preverila, kdo z množičnimi migracijami kuje dobiček na Irskem.
Dokumentarec je že med samim snemanjem dvignil nemalo prahu, saj so njegovi avtorji razkrili sumljive posle dveh nevladnih organizacij v Grčiji, o čemer smo novembra 2018 že poročali tudi na Domovini.
Borderless vprašanje migracij postavi v širši kontekst arabske pomladi, ki se je začela v Tuniziji leta 2010 in svoj vrh dosegla z državljansko vojno v Siriji, s katero je bil povezan tudi migrantski val v Evropo leta 2015.
Ključni vstopni točki v EU predstavljata morska ožina med turškim mestom Ayvalik in grškim otokom Lezbos, ter španski enklavi na severnoafriški obali Ceuta in Melilla.
Prebivalci turških vasi v okolici mesta Ayvalik kanadski novinarki povedo, da se je eksodus začel že leta 2013. Od takrat naj bi, kot ocenjujejo, mimo njihovih vasi potovalo že milijon ljudi. Od tedaj dalje lokalno prebivalstvo živi v nelagodju, ogrožene pa so zlasti ženske.
Migranti za ilegalno prečkanje morske ožine na grški Lezbos plačajo od 500 do 1.200 evrov. Mnogi nato pristanejo v migrantskih centrih, kjer zaprosijo za azil.
Film predstavi življenje v taborišču Moria, ki je v zadnjih letih obravnavalo že na sto tisoče prošenj za azil v EU. Center je predviden za 2.500 oseb, vendar jih po ocenah njegovih prebivalcev v njem živi okrog 11.000. Večina prihaja iz Iraka in Afganistana. Življenje v Moriji je nevarno, saj naj bi bilo med migranti infiltriranih približno 1.000 članov ISIS.
Pri prijavi za azil v državah EU, ki jih obravnava organizacija European Asylum Support Office, je migrantom pomagala nevladna organizacija Advocates Abroad, katere voditeljica Ariel Ricker je novinarski ekipi razkrila, da so njeni aktivisti prosilce za azil učili, kako naj uradnikom lažejo, da bi dobili azil. »All of this is acting« (velik del tega je igranje) pove Rickerjeva, ne vedoč, da jo snemajo.
Na podobne razmere kot v Grčiji je novinarska ekipa naletela tudi v Maroku, od koder se v EU skušajo prebiti migranti iz podsaharske Afrike. Lauren Southern domneva, da bi tihotapci, ki migrante z ladjami ilegalno prevažajo v EU, lahko zaslužili tudi milijone Evrov tedensko. Pri tem nevladne organizacije delujejo le kot zadnji člen v dolgi verigi.
Migracije so namreč zelo donosen posel, saj se na nevarno pot proti Evropi odpravijo ljudje, ki si ta tvegani podvig lahko privoščijo. Medtem pa ljudje, ki pomoč dejansko potrebujejo, ostajajo v domovinah.
Avtorji dokumentarne oddaje obiščejo tudi Bruselj, kjer z nekaterimi kritičnimi evroposlanci razpravljajo o visoki ceni politike odprtih meja. Steven Woolfe (UKIP) ocenjuje, da množične migracije osemindvajseterico stanejo od 150 do 200 milijard Evrov letno.
Ekonomske in kulturne posledice takšne politike pa najbolj prizadenejo socialno šibkejše Evropejce. Ti se soočajo s stagnacijo plač zaradi neprestanega dotoka poceni delovne sile, pesti jih stanovanjska stiska ter težji dostop do storitev socialnega sistema.
Zadnja postaja ekipe je Wiclow, mestece z nekaj več kot desettisoč prebivalci na vzhodni obali Irske, kjer so gledalcu na praktičnem primeru predstavljene gospodarske in kulturne posledice politike odprtih meja.
Lastnik lokalnega hotela je namreč ugotovil, da je ukvarjanje z nastanitveno dejavnostjo za prosilce za azil, ki jo financira vlada prek programa Direct provision, donosnejše od hotelirstva in svoj hotel spremenil v migrantski nastanitveni center.
Mnenje prebivalcev mesteca, ki ga zaradi vse večjega legalnega in ilegalnega priseljevanja pesti stanovanjska stiska, lokalnih oblasti ne zanima. Med tem pa samo v komitatu Wiclow 4.000 ljudi čaka na stanovanje.
Dokumentarec Borderless nam ponuja dober vpogled v donosne posle, ki se skrivajo za množičnimi migracijami in ne demonizira nikogar, ne Evropejcev, ki jih skrbijo posledice množičnega priseljevanja, ne migrantov, ki jim tihotapci in nevladne organizacije prodajajo laž o evropskem paradižu.
Glede dolgoročnih posledic evropske politike odprtih meja Lauren Southern ugotavlja: "… imeli bomo razklano in revno Evropo ter veliko lačnih, brezdomskih, izgubljenih in pregnanih ljudi, ki so nasedli na laž, ter veliko bogatih zlobnežev."
V tem pogledu predstavlja dokumentarec Borderless (Brez meja) kanadske neodvisne novinarke Lauren Southern, ki je od maja letos prosto dostopen na platformi YouTube, dober poskus nepristranskega pogleda na več vidikov tega perečega problema.
Novinarska ekipa je leta 2018 med snemanjem filma obiskala ključne točke v Sredozemlju, kjer migranti vstopajo v Evropo, se o posledicah migracij v Bruslju pogovarjala z evroposlanci in prebivalci pariških slumov, se pri varovanju meje pridružila bolgarski paravojaški enoti ter preverila, kdo z množičnimi migracijami kuje dobiček na Irskem.
Dokumentarec je že med samim snemanjem dvignil nemalo prahu, saj so njegovi avtorji razkrili sumljive posle dveh nevladnih organizacij v Grčiji, o čemer smo novembra 2018 že poročali tudi na Domovini.
Borderless vprašanje migracij postavi v širši kontekst arabske pomladi, ki se je začela v Tuniziji leta 2010 in svoj vrh dosegla z državljansko vojno v Siriji, s katero je bil povezan tudi migrantski val v Evropo leta 2015.
Ključni vstopni točki v EU predstavljata morska ožina med turškim mestom Ayvalik in grškim otokom Lezbos, ter španski enklavi na severnoafriški obali Ceuta in Melilla.
Prebivalci turških vasi v okolici mesta Ayvalik kanadski novinarki povedo, da se je eksodus začel že leta 2013. Od takrat naj bi, kot ocenjujejo, mimo njihovih vasi potovalo že milijon ljudi. Od tedaj dalje lokalno prebivalstvo živi v nelagodju, ogrožene pa so zlasti ženske.
Migranti za ilegalno prečkanje morske ožine na grški Lezbos plačajo od 500 do 1.200 evrov. Mnogi nato pristanejo v migrantskih centrih, kjer zaprosijo za azil.
Gre, kdor si lahko privošči, reveži so v vsakem primeru na tnalu ...
Film predstavi življenje v taborišču Moria, ki je v zadnjih letih obravnavalo že na sto tisoče prošenj za azil v EU. Center je predviden za 2.500 oseb, vendar jih po ocenah njegovih prebivalcev v njem živi okrog 11.000. Večina prihaja iz Iraka in Afganistana. Življenje v Moriji je nevarno, saj naj bi bilo med migranti infiltriranih približno 1.000 članov ISIS.
Pri prijavi za azil v državah EU, ki jih obravnava organizacija European Asylum Support Office, je migrantom pomagala nevladna organizacija Advocates Abroad, katere voditeljica Ariel Ricker je novinarski ekipi razkrila, da so njeni aktivisti prosilce za azil učili, kako naj uradnikom lažejo, da bi dobili azil. »All of this is acting« (velik del tega je igranje) pove Rickerjeva, ne vedoč, da jo snemajo.
Na podobne razmere kot v Grčiji je novinarska ekipa naletela tudi v Maroku, od koder se v EU skušajo prebiti migranti iz podsaharske Afrike. Lauren Southern domneva, da bi tihotapci, ki migrante z ladjami ilegalno prevažajo v EU, lahko zaslužili tudi milijone Evrov tedensko. Pri tem nevladne organizacije delujejo le kot zadnji člen v dolgi verigi.
Migracije so namreč zelo donosen posel, saj se na nevarno pot proti Evropi odpravijo ljudje, ki si ta tvegani podvig lahko privoščijo. Medtem pa ljudje, ki pomoč dejansko potrebujejo, ostajajo v domovinah.
Avtorji dokumentarne oddaje obiščejo tudi Bruselj, kjer z nekaterimi kritičnimi evroposlanci razpravljajo o visoki ceni politike odprtih meja. Steven Woolfe (UKIP) ocenjuje, da množične migracije osemindvajseterico stanejo od 150 do 200 milijard Evrov letno.
Ekonomske in kulturne posledice takšne politike pa najbolj prizadenejo socialno šibkejše Evropejce. Ti se soočajo s stagnacijo plač zaradi neprestanega dotoka poceni delovne sile, pesti jih stanovanjska stiska ter težji dostop do storitev socialnega sistema.
Migrantski centri se splačajo ...
Zadnja postaja ekipe je Wiclow, mestece z nekaj več kot desettisoč prebivalci na vzhodni obali Irske, kjer so gledalcu na praktičnem primeru predstavljene gospodarske in kulturne posledice politike odprtih meja.
Lastnik lokalnega hotela je namreč ugotovil, da je ukvarjanje z nastanitveno dejavnostjo za prosilce za azil, ki jo financira vlada prek programa Direct provision, donosnejše od hotelirstva in svoj hotel spremenil v migrantski nastanitveni center.
Mnenje prebivalcev mesteca, ki ga zaradi vse večjega legalnega in ilegalnega priseljevanja pesti stanovanjska stiska, lokalnih oblasti ne zanima. Med tem pa samo v komitatu Wiclow 4.000 ljudi čaka na stanovanje.
Dokumentarec Borderless nam ponuja dober vpogled v donosne posle, ki se skrivajo za množičnimi migracijami in ne demonizira nikogar, ne Evropejcev, ki jih skrbijo posledice množičnega priseljevanja, ne migrantov, ki jim tihotapci in nevladne organizacije prodajajo laž o evropskem paradižu.
Glede dolgoročnih posledic evropske politike odprtih meja Lauren Southern ugotavlja: "… imeli bomo razklano in revno Evropo ter veliko lačnih, brezdomskih, izgubljenih in pregnanih ljudi, ki so nasedli na laž, ter veliko bogatih zlobnežev."
Dokumentarec Borderless (Brez meja) si lahko v angleškem jeziku pogledate na Youtube:
https://www.youtube.com/watch?v=ZQ_fz9EW5Iw
https://www.youtube.com/watch?v=ZQ_fz9EW5Iw
Povezani članki
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
5 komentarjev
Friderik
Že pred časom gledal ta dokumentarec. Dobra in objektivna predstavitev problematike. Vredno ogleda.
lukaab
mene zanimajo samo višegrajske države da so oni na varnem, seveda si tudi bosancev, albancev ne uvažajo, slovenija pa se lahko kamot preimenuje v malo jugoslavijo, saj delodajalci skupaj z vlado tako zvesto uvažajo, sram me je živeti v sloveniji
slovenc sm
Tudi ''višjegrajske'' države imajo svoje ''uvožene'' delavce (iz Ukrajine npr.) vendar je zakonodaja in izvajanje tam bistveno drugačno kot pri nas. Tudi stopnja nacionalne zavednosti je na višjem nivoju. In to je glavni problem.
MEFISTO
Mene pa ni sram Slovenije, pač pa Slovencev, ki vse to gledajo kot teleta in volijo narobe kot da si želijo svojega skorajšnjega konca.
Friderik
Iz kulturno kompaitibilnih držav migracije po mojem niso problematične. Migranti pa, ki so uničili svoje države, bodo uničili tudi nas. Tem se fučka naša kultura in vrednote. Živeli bodo po svoje in cuzali naše socialne transfere na škodo tistih naših ljudi, ki te transferje res potrebujejo. Do smrti bodo vzdrževana populacija in če se bo kdo obrgnil v to, bodo pričeli govoriti o človekovih pravicah, če pa še to ne bo zaleglo, nas pa bodo s par dobro odmerjenih terorističnimi akcijami spravili k pameti. Biti naiven glede tovrstnih migracij pomeni biti neumen.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.