Borci proti ''novemu totalitarizmu'' brez evropske zavesti o starem totalitarizmu

V preteklih dneh smo se v Sloveniji zopet dvakrat ukvarjali s totalitarizmom. Najprej je Odbor za pravosodje (s tesno večino) sprejel že davnega leta 2009 izdano Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki enotno obsoja vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem ter komunizem. Hkrati pa je sedem članov komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) na čelu s Tinetom Hribarjem ter Renato Salecl obtožilo vlado, da njena oblika vladanja iz avtoritarizma prehaja v nekakšen nov totalitarizem.

https://twitter.com/BrankoGrims1/status/1455587912775520258?ref_src=twsrc%5Egoogle%7Ctwcamp%5Eserp%7Ctwgr%5Etweet

Ob obeh dogodkih niti ne gre samo za to, da se dejanje sedmerice akademikov SAZU-ja (od katerega se je sicer sam SAZU ogradil), zdi bolj kot javno norčevanje iz slovenske javnosti glede na dogodke zadnjih dveh let. Pomenljiv je predvsem odziv parlamentarne levice in še posebej stranke Levica na sprejetje omenjene Resolucije. V Levici so namreč zapisali: ''Gre za površno potvarjanje zgodovine in žalitev spomina na vse tiste borke in borce, ki so boj proti fašizmu hkrati razumeli kot boj za pravičnejši svet.''

Naravnost šokantno je, da ob vsem, kar o slovenski medvojni ter povojni zgodovini ve slovenska javnost danes, kdorkoli še lahko v letu 2021 zagovarja slovenski anti-demokratični komunistični medvojni ter povojni prevrat.

Čeprav je ta poizkus človeškega igranja boga ter stvarjenja paradiža v tostranstvu, tukaj in zdaj, za sabo pustil preštevilne, še vedno neporavnane, nepopisne krivice, trpljenje ter morje krvi; na deželo pa je legla megla terorja in strahu, so očitno številni med nami, ki bi se spet šli igrati revolucionarje. Samo zato, ker so očitno prvo revolucijo zamudili ter so obenem morda ''izvirnim'' revolucionarjem nevoščljivi, da so imeli priložnost spreminjati svet po svoji podobi, česar bi si želeli tudi naši novi revolucionarji 21. stoletja.

Pogojno je še mogoče razumeti, da so ljudje revolucionarni zanos zagovarjali v času, ko je bilo potrebno trobiti v skupni rog. Razumljiva je bila tudi prisotnost takšnih stališč v devetdesetih, ko je bilo kljub slovenski pomladi ter političnim spremembam veliko stvari o polpretekli zgodovini na slovenskem resnici na ljubo še zelo prikritih.

Dejstvo, da se nad revolucionarnim prevratom številni navdušujejo v času, ko se iz leta v leto množijo novi dokazi o zločinskosti medvojnega ter povojnega dogajanja, ko živo resnico na nacionalni televiziji izpričajo žive priče dogodkov, ko se o medvojnem revolucionarnem dogajanju ter povojni UDBO-ekonomiji pišejo obsežne knjige, pa kaže na to, da imamo očitno pri nas ljudi, ki bi lastno slo po totalitarni in popolni oblasti očitno zopet zadovoljevali preko trupel za vsako ceno, ko bo za to nastopil ''primeren'' čas.

Zakaj bi pravzaprav morali skozi ves proces graditve socialistične Indije Koromandije ter kot Levica pravi v ''boj proti fašizmu ter za pravičnejši svet'' še enkrat, če pa so ogromne žrtve že prvič bile povsem nepotrebne? Največja nevarnost revolucionarjev, ki bi na silo spreminjali narodni značaj, pa najsi bosta to Boris Kidrič ali Miha Kordiš, Edvard Kardelj ali Luka Mesec, namreč leži v tem, da verjamejo, da so družba, odnosi ter človeška življenja nekaj, kar se lahko spreminja, izboljšuje, optimizira na silo kot plastelin ali kot človek popravi avto. Obenem precenjujejo svoje ideje ter so za njihovo implementacijo pripravljeni iti preko trupel. Na koncu je največja tragedija dejstvo, da od njihovega ''novega sveta'' ne ostane nič, družba pa se bolj ali manj vrne v prvotno t.i. ''nepravično'' stanje oz. potreben družbeni napredek doseže povsem organsko, spontano in na dolgi rok.

Revolucionarna verska gorečnost številnih v Sloveniji lahko skrbi in ji moramo odločno reči ne.

Dosežki "pravičnejšega sveta"

Poglejmo ta fenomen podrobneje: Levica bi namreč o svojem ''antifašizmu ter boju za pravičnejši svet'' lahko povprašala vaščane Šentjošta. Pred vojno ena izmed najbogatejših vasi na Polhograjskem ter v vseh ozirih cvetoča lokalna skupnost je bila povsem uničena, samooklicani ''socialni pravičniki'' so nad Šentjošt prileteli kot roj kobilic oz. kot nekakšna egiptovska biblijska nadloga. Leta 2021 je Šentjošt pravzaprav na izhodišču, tam, kjer je začel preden so se ga leta 1942 lotili ''antifašistični socialni pravičniki''; prelepa, urejena, v vseh ozirih kulturno in gospodarsko cvetoča ter narodno zavedna slovenska vas. Vmes je revolucija tragično vzela malodane polovico prebivalcev ter številne izgnala v emigracijo stran od domačih ognjišč, kraj je izgubil pol stoletja razvoja, ampak saj veste, vse za ''pravičnejši svet'', kot pravi stranka Levica.

V stranki Levica se obenem ne vprašajo, ali bi se ljudje takratnemu ter sedanjemu njihovemu boju za pravico pridružili, če bi resnično vedeli, kaj je v ozadju? Kaj ta ''pravičnejši svet'' pravzaprav pomeni? Bi legendarni pričevalec, sedaj že pokojni partizan Anton Cizel, iz globoko verne katoliške družine šel v hosto, če bi vedel, kakšnemu barbarstvu bi sam takoj po vojni moral prisostvovati? Bi številni meščani ter industrialci še vedno optirali za OF, če bi vedeli, da bo po vojni vodstvo v maniri francoskega absolutističnega kralja Ludvika XIV zase nagrabilo meščanske vile, stilsko pohištvo, denar, zlato in vsakršno premoženje ter si tako uredilo svoje nove male ''Versajske dvorce''?  Bi Cerkev na Primorskem še vedno žrtvovala vse in še več za NOB ter narodno enotnost, če bi vedela, da bodo njeni najboljši duhovniki, kot je bil Filip Terčelj, umorjeni ter da bo partizansko vodstvo nekaj dni pred koncem vojne imelo načrt uničiti Svetogorsko baziliko, duhovno središče Primorcev?

Odziv na Twitterju s strani državljanov na obtožbe stranke Levica je bil jasen in silovit, a očitno imajo preštevilni v Sloveniji kompleks večvrednosti, pravzaprav nekakšnega mesijanstva oz. gnosticizma (ena izmed prvih zgodnje-krščanskih herezij). Da ima revolucionarna stranka Levica svojo 'gnozo' oz. 'skrivno znanje' pravzaprav ne preseneča. Med najbolj izpostavljenimi člani Levice naj bi bila, kot pravi ''javna tajna'' tako Miha Kordiš kot Luka Mesec, bivša katolika z vsemi zakramenti. Kot je napisal Aleš Primc: ''Kaj je narobe s katoliško vzgojo, da vzgoji take ekstremiste?''…..

Zaključimo lahko, da smo v Sloveniji sicer daleč od idealnega stanja prav zaradi usedlin teh istih prejšnjih časov ''boja za pravico'', toda demokratični napredek in pluralnost vendarle napredujeta in resnica prihaja na dan. Prav zato nas revolucionarna verska gorečnost številnih v Sloveniji lahko skrbi in ji moramo odločno reči ne. Prav tako popadkom nekaterih, ki v dejstvu, da ''zlatih'' ''partijskih'' časov ni več, vidijo nekakšen grozeč desni totalitarizem. Slovenija bo večjo pravico, ki jo želimo vsi, desni in levi, dosegla z bitkami, boji ter, če hočete, ofenzivami v smer izkoreninjenja korupcije, zagotavljanja jasnega pravnega varstva premoženja posameznika, delujočega sodstva ter s spodbujanjem svobodne in pluralne razprave in predvsem odsotnostjo vsakršne cenzure.

Novega pokanja pušk ter godbe mašinc pod vodstvom stranke Levica ne potrebuje nihče.