Bomo zaradi razuzdanosti in spolne nemorale Franceta Prešerna preimenovali Prešernovo nagrado?

Leva slika: Fotoarhiv Dolenjskega muzeja. Leva: splet
POSLUŠAJ ČLANEK
Na kulturnem področju pred Prešernovim dnevom spet vre. Prešernova nagrada ali natančneje njeni nagrajenci spet dvigujejo prah. Tokrat sicer ne gre za razpravo o umetniški vrednosti dojenja psa ali čem podobnem, temveč so dileme bolj moralno-etične.

Na kratko obnovimo trenutno zgodbo, ki je tako aktualna, da je to, kdo so letošnji nagrajenci, povsem drugotnega pomena. Davnega leta 2000 sta Prešernovo nagrado dobila kontroverzna umetnika Svetlana Makarovič, v javnosti znana tudi po izbruhih nestrpnosti in nasilja predvsem do katoličanov, in pater Marko Rupnik, za katerega se zadnje dni razkriva, da ni bil ravno zvest celibatnim obljubam, s svojo karizmo in vplivom pa je v greh zapeljeval nemočne redovnice.

Svetlana Makarovič je nagrado pred 22 leti iz protesta proti temu, da bi jo prejela skupaj s "farjem Rupnikom", zavrnila. Takrat sicer ni vedela navesti nobenega posebno prepričljivega razloga za to in tudi njeno pojasnilo v Sobotni prilogi Dela je govorilo zgolj o tem, da naj bi njen sonagrajenec na hrib, na katerega je ona lezla dolgo in počasi, prišel z dvigalom in da si zato nagrade ne zasluži. Ni pa podrobneje pojasnila, kaj naj bi to dvigalo sploh bilo, saj nenazadnje niti ne ustvarjata v isti panogi. Danes je v luči zadnjih odkritij za svojo takratno potezo dobila svojevrstno zadoščenje. Zdaj želi preko odra Prešernove proslave simbolno sporočiti: "Saj sem vam rekla!"

Torej, Svetlana Makarovič je nagrado zavrnila, Marko Rupnik jo je sprejel. Lani decembra je izbruhnil precej neprijeten škandal za Rupnikov ugled in politično močno orientirana ministrica je izkoristila situacijo in pozvala grešnika, naj nagrado vrne. Prav tako je napovedala, da bo ministrstvo poiskalo pravno pot, da lahko Makarovičevi nagrado ponovno podeli oziroma ji jo izroči.

No, naknadno je potem ministrstvo ugotovilo, da pravne poti, po kateri bi lahko nekomu nagrado odvzeli, še ni in da prav tako ni pravne poti, da bi jo lahko nekomu ponovno vročili. Oziroma bi morala Makarovičeva za to zaprositi, česar pa ni storila. Vendar pa pravi, jo misli kljub temu dobiti, čeprav na samo podelitev niti ni povabljena.

Za izvedbo slavnostne prireditve ob Prešernovem dnevu je sicer zadolžen Upravni odbor Prešernovega sklada. Zakaj Makarovičeve ne bodo vključili vanjo, smo v intervjuju za Domovino vprašali člana odbora, akademika Janka Kosa: "Če bi bil njen nastop uvrščen v proslavo, bi bilo to nerodno predvsem za ostale nagrajence. Občinstvo bi bilo verjetno zainteresirano za nek tak škandalozen nastop, medtem ko bi bili nagrajenci, ki jim je proslava namenjena, potisnjeni v kot."



Glede pozivov, da se Rupnikova umetnost iz cerkva odstrani, je akademik dr. Kos za Domovino povedal, da bi bilo to "malo čudno": "Treba je ločiti Rupnika kot umetnika in Rupnika kot privatno osebo. Vsi priznavamo, da je umetniško delo nekaj, kar ni istovetno z življenjem umetnika, npr. njegovimi navadami, zasebnostjo itd. To je rekel že Cankar. Vemo, da so mnogi umetniki živeli nenavadna življenja, kar pa ne sme škoditi njihovemu pomenu in ugledu." Več v torkovem intervjuju.

Razuzdano življenje Franceta Prešerna


Zgodovinski podatki in dejstva namreč našega največjega pesnika osebnostno in moralno postavljajo v nič kaj svetlo luč. Uradno prešernoslovje je sicer polno simpatičnih zgodbic o njegovem življenju. Idealizacija njegovega lika je prisotna že več kot stoletje. Generacijam Slovencev je bil predstavljen kot dostojanstveni odvetnik, neustavljivi romantik in ljubeznivi doktor Fig.

Resnica pa je žal drugačna, saj je šlo za človeka, ki je imel hude težave z alkoholom, neurejeno partnersko življenje in očitno nagnjenje do zelo mladih deklet. Res so bili drugi časi, toda tudi takrat je bila razlika med 14-letnico (kolikor je bila ob začetku zveze stara njegova partnerica Ana Jelovšek) in tridesetletnikom velika. Tudi sicer ni pisal le romantičnih visokoletečih pesmi, ampak naj bi ustvaril tudi precej, kako bi rekli, gostilniške poezije.

Bi mu podelili ali odvzeli Prešernovo nagrado?

Ekskluziva za digitalne naročnike in bralce tednika Domovina:
Več o našem velikem pesniku ter njegovem osebnem življenju, ki ni bilo lahko ne zanj ne za ljudi okoli njega, lahko preberete v naročniškem članku Skrivnosti za idealiziranim likom Franceta Prešerna.

Janko Kos: Zasebno življenje Rupnika ali Makarovičeve ne more vplivati na vrednotenje umetniškega dela



KOMENTAR: Andreja Barat
Kdo si zasluži Prešernovo nagrado?
Danes je jasno, da sta po umetniško kontroverzna oba, tako Svetlana Makarovič kot pater Marko Rupnik. Reči, da Rupnik ni umetnik, je ne glede na njegova siceršnja zavržna dejanja zlorab neumno in svetohlinsko. Lahko ti ni všeč, lahko te ne navdihuje, ampak če je bila njegova umetnost prepoznana kot primerna za papeško kapelo in katedrale širom sveta, je tudi mi ne bomo "štemali" s stropa. Reči, da Makarovičeva ni umetnica, je prav tako neumno in kaže na majhnost duha. Ženska je morda res polna gneva in ga tudi pljuva okoli sebe in dela s tem marsikomu krivico, toda ni dobila priznanja zato. Priznanje je dobila kljub temu. Priznanje je dobila za svoj vrhunski opus tako mladinske literature kot poezije. Prešernova nagrada se podeljuje za dosežke v umetnosti, ne za lepo obnašanje ali brezgrešnost. Če bi sodili umetnost po lepem obnašanju njenega ustvarjalca, bi se, roko na srce, zelo dolgočasili. Ker bi morali izvreči mnoge najboljše umetnike človeške zgodovine. Nenazadnje tudi umetnika, po katerem se imenuje nagrada, ki te dni polni slovenske medije. Franceta Prešerna namreč. Pravzaprav bi morali, če bi želeli biti po moralistično korektni in pravični, preimenovati Prešernovo nagrado v kakšno Slomškovo ali Kosobrinovo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike