Predvčerajšnjim smo bili na Filozofski fakulteti priča debati v eni svojih najžlahtnejših oblik. Svoja stališča o evtanaziji sta soočila profesorja te fakultete, utilitarist dr. Igor Pribac kot zagovornik in sopodpisnik pobude za uzakonitev evtanazije in podpredsednik komisije za medicinsko etiko dr. Borut Ošlaj, ki je zagovarjal, zakaj uzakonitev evtanazije ni primerna. Debata je potekala v formatu dveh desetminutnih uvodnih govorov, nato pa prosta debata obeh sogovornikov z vprašanji iz publike na koncu.
Svoj desetminutni uvodni nagovor je dr. Pribac izkoristil predvsem za popularizacijo evtanazije predvsem z uvajanjem družbeno sprejemljivega besedišča o tej temi in razglašanja herojstva posameznikov, ki glasno v družbi zahtevajo evtanazijo. Tako uvaja termin »družbena pomoč ob koncu življenja« in »Zakaj ne bi omogočili človeku leči k počitku in vstopiti v neskončen sen?«.
Načenjanje temeljev humanizma in človeškega dostojanstva
Temelje argumentirane debate je tako v uvodnem govoru postavil šele dr. Ošlaj, ki je v središče debate postavil človekovo trpljenje, ki ga danes ni malo, saj marsikdo v sistemu, kjer sistem ne služi človeku ampak obratno, običajno prej umre socialno kot pa telesno. V tej osami skrhanih socialnih vezi pa človek pogosto rajši pomisli na evtanazijo kot pa na življenje v bolečini in osami. Evtanazija pa na to trpljenje, namesto da bi ga reševala, odgovarja z usmrtitvami trpečih.
Poudaril je še, da če bi evtanazija vplivala zgolj na posameznika, ki bi si tako vzel življenje, ne bi bila tako sporna, a uzakonjena evtanazija povsem preobraža družbo in ima vpliv na medicino, pravo, medije, politiko, ekonomijo in vrednotenje življenja, s čimer evtanazija nažira temelje humanizma.
Uzakonjena evtanazija bi sprevrgla ravnotežje med ceno in dostojanstvom človeškega življenja. Medtem ko človekovo dostojanstvo zagotavlja, da je človek vselej smoter in nikoli sredstvo, cena ocenjuje vrednost po relativnih interesih in vrednotah. Evtanazija tako ruši človekovo dostojanstvo proti ceni.
“Evtanazija nažira temelje človekovega dostojanstva.” dr. Borut Ošlaj
Če je danes, vsaj na načelni ravni, človeško življenje nedotakljivo že zato, ker je človeško življenje in kot tako uživa dostojanstvo, evtanazija prinaša arbitrarno presojo o vrednosti človeškega življenja, saj bi se zdaj posamezniki arbitrarno odločali o vrednosti človeškega življenja in določali, kdaj to življenje ni več vredno dostojanstva. V tem je usklajena z neoliberalno ideologijo, ki preračunava, kdaj človek ni več dovolj koristen in mu tedaj odreče dostojanstvo.
Dr. Ošlaj jasno zagovarja, da je reševanje trpljenja potrebno iskati na human način, s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin in podobnimi ukrepi, ki ne najedajo človeškega dostojanstva v družbi.
Zagotavljanje avtonomije posameznika?
Na Pribčevo jamranje o pomanjkanju diskusije o evtanaziji je Ošlaj odgovoril, da je pravzaprav pobuda za uzakonitev evtanazije nedialoška, saj ni odprta za debato, ampak v naprej prejudicira odgovor, s katerim se lahko samo strinjaš ali pa ne, ter dodal, da je komisija za medicinsko etiko že od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje objavljala mnenja o evtanaziji, o katerih pa ni bilo kasnejše debate.
Na edini resen argument preide dr. Pribac v odgovoru dr. Ošlaju, kjer izpostavi, da je ključna motivacija za uzakonitev evtanazije avtonomija posameznika, ki bi moral imeti možnost, če sam tega ni zmožen, da konča svoje življenje, če se tako odloči. Zahtevo bolnikov po tem, da jim država omogoči, da se ubijejo enači z zahtevo invalidov, da jim država omogoči na voliščih klančine, da lahko participirajo na volitvah.
Relativizacija nedotakljivosti človeškega življenja s strani zagovornikov evtanazije
Nedotakljivost človeškega življenja v trenutni ureditvi je Pribac skušal relativizirati z uzakonjenim silobranom in posredovanjem policije, ki po aktualni zakonodaji že omogoča, da človek drugemu človeku v določenih okoliščinah vzame življenje.
Zametke evtanazije pa Pribac vidi že v pravici pacienta po opustitvi zdravljenja. Samomor z zdravniško pomočjo in dejanska evtanazija bi bili zanj le majhen korakec naprej, nadalje pa dodaja, da če se nihče ne zgraža nad evtanazijo živali, ne ve, zakaj tega ne bi privoščili tudi človeku.
Ošlaj je bil tukaj jasen. Silobran pomeni branjenje človeškega življenja, evtanazija pa prošnja drugemu človeku, da te ubije, pri čemer bi razlika morala biti očitna. Čeprav je posledica evtanazije in opustitve zdravljenja ista, pa je na etični ravni pomemben tudi vzrok smrti. Pri opustitvi zdravljenja je vzrok smrti napredovanje bolezni, pri evtanaziji pa ubije človek, kar je ključna civilizacijska razlika. Pribcu je še očital, da načrtno briše razlike med obema z namenom doseganja političnega cilja.
Glede argumenta z evtanazijo živali Ošlaj odgovarja, da živali tudi jemo, pa tega človeku ne privoščimo, s čimer je nakazal neprimerljivost med človekom in živaljo.
Pribac na večino Ošlajevih argumentov sploh ni odgovoril, po Ošlajevem pozivu pa je priznal, da argumenta o zmanjšanju človeškega dostojanstva zaradi evtanazije sploh ni razumel, v odgovoru pa začel vleči notri kritike RKC, pri čemer ga je Ošlaj hitro ustavil in zagotovil, da ne potrebuje verskih argumentov, saj evtanazijo lahko premaga zgolj z razumom.
Praktična posledica evtanazije
Ošlaj postreže še s praktičnimi problemi pri uzakonitvi evtanazije v Sloveniji. Izkušnje kažejo, da v družbah, ki uzakonijo evtanazijo, pade motivacija za razvoj paliativne oskrbe, saj se bolnikom avtomatsko ponudi evtanazija, tisti, ki jo zavrnejo, pa so obsojeni na trpeče umiranje, saj družbe ne zanimajo več. Za sistem s tako slabo paliativno oskrbo kot je Slovenski, bi bilo to še posebej pogubno. Opozarja pa tudi na zlorabe v državah, kjer je evtanazija uzakonjena in pritiske svojcev in družbe zaradi prihrankov pri zdravljenju težko bolnih in ostarelih.
Na Nizozemskem se tako že 40 % evtanazij, ki predstavljajo že 5 % vseh smrti v tej državi, zgodi brez privoljenja pacienta, nadzora pa ni, saj obrazce podpisujejo kar zdravniki, ki so evtanazijo izvedli, torej je jasno, da ne bodo poročali o svojih napakah. Zaznavanje zdravniških napak pa je že danes slabo tudi v slovenskem zdravstvu.
Pribac na to odgovarja, da uradne statistike ne beležijo zlorab in da se Ošlaj nanaša na podatke nevladnih organizacij.
Ošlaj še izpostavlja da kot družbeno posledico evtanazije na Nizozemskem že poznajo izraz mobing do smrti, ki pomeni da svojci ostarelega ali bolnega človeka dobesedno prisilijo v evtanazijo. Prav tako evtanazija zagotavlja, da so vsi samomori opravljeni uspešno, medtem ko je danes 90 % samomorov neuspešnih, večina teh pa je kasneje hvaležnih, da jim ni uspelo, saj najdejo nov smisel življenja.
Bolje imeti jamstvo pred prisilno usmrtitvijo ali pred neznosnim trpljenjem?
Na koncu se je debata zaključila okoli dileme, ali je bolje, da imamo v družbi jamstvo pred pritiski, da naj se človek evtanazira, ali je bolje imeti jamstvo, da boš v primeru neznosnega trpljenja lahko po lastni želji končal svoje življenje. Ošlaj meni, da je uzakonitev evtanazije preveč tvegana in prinaša preveč negativnih posledic, hkrati pa opozarja na dejstvo, da izjava pod hudim trpljenjem ne more biti avtonomna, tako kot pričanje kot posledica mučenja ne šteje, saj bi človek naredil vse, da se trpljenju izogne.
Pribac medtem meni, da nas možnost zlorab ne bi smela odvrniti od uzakonitve, saj se zlorabe lahko dogajajo vedno in povsod. Njemu pa že misel, da se ne bo imel možnosti evtanazirati, predstavlja tesnobo.
“Če je evtanazija lažni humanizem, potem si želim postati žival” dr. Igor Pribac
V javnem delu debate, kjer je vsakdo lahko podal še svoje vprašanje, se je vnela predvsem razprava med sivimi glavami prve vrste, čeprav je bila večina poslušalcev študentov. Medtem ko je predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč poudaril, da se avtonomija posameznika konča z avtonomijo drugega posameznika, v tem primeru zdravnika, ter da je treba najprej urediti terminologijo glede omenjenih postopkov, saj zagovornikom evtanazije očitno niso jasni ter nasloviti nasilje nad starejšimi, ki se pretežno dogaja za štirimi stenami, je nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber ocenil, da evtanazija pomeni nadzor nad umiranjem, ki bo tako bolj humano, medtem ko je nakazal, da Slovenci v balkanski barbarskosti že zdaj izvajamo detomore in zadušitve starcev na bistveno manj human način.
Debato je Pribac zaključil z mislijo, da če je evtanazija lažni humanizem, potem si želi postati žival.
Ljudi pa tolk, kot da bi šlo za življenje in smrt!#evtanazija #ff @IgorPribac pic.twitter.com/CrcsQpKAXM
— Blaž Podobnik (@cvetovljan) January 15, 2020
Filozofska fakulteta si tokrat zagotovo zasluži pohvalo. Debate o perečih družbenih temah, ki bi bila izpeljana tako odprto in pluralno, nismo videli že dolgo. Običajno smo vajeni pri pogovorih o takšnih temah omizji strinjajočih, ki drug drugega trepljajo. Filozofska fakulteta pa je omogočila prvo soočenje dveh kapacitet z vsake strani, in to v povsem odprtem, nekontroliranem okolju. V tej debati se je še enkrat znova pokazalo to, kar je načeloma že dolgo znano. Evtanazijo v strahu pred trpljenjem v prihodnosti podpirajo predvsem zdravi posamezniki, ki si želijo zagotoviti »dokončno rešitev vprašanja trpljenja«. Pri čemer pa v svoji sebičnosti zanemarjajo vse ostale družbene posledice, ki jih ta želja prinaša. To željo najlepše ilustrira Pribčeva izjava, da mu je že zdaj tesno ob zavedanju, da morda ne bo imel na voljo evtanazije, če bo kdaj hudo trpel. Hkrati pa zanemarjajo, da se s tem ruši človekovo dostojanstvo, ki postaja podvrženo parcialnim interesom posameznikov in vlad, ki bi tako utegnile mnogo privarčevati. Argumenta človekovega dostojanstva, kot priznavajo celo sami, niti ne razumejo. Prav tako na moralni piedestal postavljajo svoj strah pred trpljenjem nad strah pred prisilnimi evtanazijami starostnikov in šibkih členov družbe, ki bodo po uzakonitvi evtanazije prvi na spisku. Kako blizu se s tem približujemo določenemu sistemu, ki je družbo, sicer po drugih kriterijih, prek plinskih celic taborišč očiščeval ljudi, ki niso bili vredni človekovega dostojanstva, pod vodstvom tistih, ki se še leta 2020 radi pozdravljajo s »smrt fašizmu, svoboda narodu«, naj oceni vsak sam.
je treba mal strašit pa pumpat..
Dalo se je človeka na prvo mesto ( pred Boga ) in to tako uspešno, da se ga lahko uspava z eno inekcijo ( tako kot ljubljenega kužka ).
Koliko smo mi ljudje genetsko različni od živali? Pšenica ima več genov kot ljudje, ker mora še pognati korenine in dati hrano. Toda življenje je last vsakega posameznika in resnično vidim razloga proti temu, da nekdo, ki želi ne sme umreti prej. Pred sto dva sto leti so ljudje za rakom samo opešali in umrli. Zdaj pa so zdravila povzročila, da ljudje živijo nekaj let več. Toda ta leta večkrat niti slučajno niso človeka vredno življenje. Sanjina zgodba je povsem spremenila moje mnenje o evtanaziji. O ljudeh, ki ne zmorejo več. V tem času ste ji bralci Slovenskih novic prek Krambergerjevega sklada pomagali vsaj nekoliko omiliti neznosno trpljenje, ki jo je včasih manj, včasih močneje stiskalo vse od leta 2013. V zadnjih dnevih se je veliko pisalo in govorilo o tem, da si je izmučena mladenka želela prikrajšanje muk, in sicer z evtanazijo. Najbližji so se s težkim srcem sprijaznili z njeno zadnjo željo in začeli so tudi zbirati finančna sredstva za prevoz v Belgijo, kjer je evtanazija legalizirana, ter za samo evtanazijo.
image
Sanjina nočna mora se je začela pred šestimi leti. FOTO: osebni arhiv
Po mučnih kemoterapijah, obsevanjih in številnih težkih operacijah, s katerimi je izgubila več kot polovico pljuč, obe trebušni preponi in pet reber, je velika borka Sanja v noči na soboto, 23. februarja 2019, izgubila boj z zahrbtno boleznijo.
O nesrečnem dekletu in njenem trpljenju smo pogosto poročali, nazadnje na dan, ko je v nočnem času zgubila boj za življenje. Sredi tega tedna je po spletnih portalih in na facebooku zakrožil pretresljiv zapis o pogumni dvajsetletnici, ki ji usoda ni dovolila, da bi živela kot njene ostale vrstnice, da bi se veselila življenja z mamo Dragico, očetom Slavkom in s sestro Vesno ter z vsemi drugimi svojci in prijatelji.
Zahrbtna bolezen ni dovolila, da bi Sanja po ljutomerski gimnaziji zaključila tudi fakulteto, da bi si ustvarila lastno družino. Kot nam je pred nekaj dnevi zaupala Sanjina mama Dragica, so po mnenju zdravnikov UKC Ljubljana izčrpali vse možnosti za njeno ozdravitev, zato so dekle poslali v domačo oskrbo. Kljub velikim odmerkom morfija so se bolečine v prsnem košu iz dneva v dan le stopnjevale. Sanja je bila popolnoma pri zavesti in se vsega zavedala.
image
Sanja z družino. FOTO: osebni arhiv
»Na zadnjem pregledu v mesecu januarju so Sanji predpisali kapljice, ob pomoči katerih bi bila bolj sproščena. Žal je padla v komo in se prebudila po treh dneh. Čeprav je bila popolnoma pri zavesti, je zaradi oslabljene dihalne funkcije zadnji mesec dihala le še ob pomoči kisika. Da je bila do konca prisebna, potrjuje tudi dejstvo, da si je izbrala žaro, sliko za zadnje slovo, izrazila želje za cvetje, ki naj kras njeno zadnje domovanje, njeno žaro … Zaradi oslabljenega dihanja ni smela prejemati nobenega antidepresiva, saj bi vsakršno pomirjevalo le še poslabšalo njeno stanje, zato je Sanjina zadnja želja bila, da bi se poslovila z roko v roki s svojo družino, brez bolečin. Ker pri nas evtanazija ni legalizirana, smo se po težkih premislekih le strinjali z njeno zadnjo željo, da bi jo odpeljali v Belgijo, kjer je evtanazija dovoljena, in bi se dostojno poslovila«, nam je v sredo zaupala mama Dragica, ki je trpela enako, če ne še bolj kot Sanja sama.
Obe sta se tudi že nekaj časa zavedali, da dekle izgublja bitko, ki jo je pogumno bojevala šest let, najintenzivneje v zadnjem letu, ko je prestala štiri težke operacije. Vse zaman. Žal tudi draga alternativna zdravila, do katerih so ji pomagali z zbiralno akcijo, niso pomagala. »Že ob tako nevzdržnih telesnih bolečinah je psihična stiska ob zavedanju, da so ji šteti zadnji dnevi, da čaka na konec in umira, nepopisna. Skozi tako trpljenje ne bi smelo iti nobeno živo bitje na tem svetu«, je še razložila tačas najbolj žalostna mamica na območju Slovenskih Goric, Prlekije in širše.
Sanja se je rodila 12. 7. 1998, mama Dragica in očka Stanko imata še šest let starejšo sestro Vesno, ki je končala študij farmacije.
Komaj je začela svoje življenje, svojo mladost, se veselila svojih novih prijateljev, ko je prišla v gimnazijo v Ljutomer, pa se je po dveh mesecih novega prilagajanja na šoli morala soočiti s kruto resničnostjo, s svojo boleznijo. Sanjina nočna mora se je začela pred šestimi leti, ko ji je sošolka pri telovadbi v 9. razredu nehote nabila žogo, ki jo je udarila v predel reber. Takrat so se začele bolečine. Po večkratnem obisku pri zdravnici, ki poleg počenega rebra ni ugotovila nič posebnega in je svetovala počitek, so se bolečine nadaljevale in po enem letu je zrasla bulica.
image
FOTO: osebni arhiv
»Preiskave, ki so sledile, so nas šokirale, saj so nas s pregleda v UKC Maribor še istega dne napotili v UKC Ljubljana in ugotovili diagnozo rak. Tisto noč sem vso noč prejokala v avtu, saj se mi je zrušil svet. Bulica, ki se je ob rebru kazala navzven, je bila le podaljšek ogromnega tumorja, ki je iz počenega rebra zrasel v prsnem košu in svoj pohod nadaljeval med rebroma navzven«, nam je začetke Sanjine odisejade zaupala mama Dragica, ki je dodala, da je bilo najhuje bilo pred zadnjo operacijo, ko je tumor v Sanjinem telesu rasel s sunkovito hitrostjo. V dveh mesecih je namreč s 5 x 7 cm zrasel na 40 x 20 cm. Z rastjo ji je vse bolj povzročal težave, saj je stisnil celotno levo pljučno krilo ter nenehno povzročal plevralni izliv, zaradi katerega so ji morali vstaviti drenažo. Vse bolj jo je dušil, dihala je lahko le še s kisikom.
In zdaj jo je dokončno zadušilo in pretrgalo vse njene življenjske niti. Žal je življenje dejansko velikokrat kruto in nepravično, najhuje pa je, ko to na svoji koži občutijo mladi, kot je primer s Sanjo. Ker je usoda tako želela, se je Sanja za vedno poslovila in odšla k angelom. Naj ji bo lahka in mehka domača zemljica!
Mickino nadaljevanje, jaz imam tako napisano in oddano vnaprejšnjo zavrnitev zdravstvene oskrbe. Lepo imam zapisano, da se ne smem umetno ohranjati pri življenju, v primeru tako napredovalega raka bi pa preden bi končala kot je končala nesrečna Sanja, poiskala primerno vejo… Resnično ne vidim vrednosti takšnega življenja. Sem pa proti splavu zdravih otrok. Zakaj? V tem primeru se oseba na katero se to nanaša s tem ne strinja in ima pred sabo celo življenje a osebe, ki bi se odločile za evtanazijo imajo pred sabo samo smrt. Zato splav ne a evtanazija da. Ker oseba, ki trpi mislim, da ima pravico, da to trpljenje konča. Za Supermana vem, da se je padcu s konja, ko je končal kot paraplegik, hotel umreti in potem je najbrž res nekako naredil samomor. Vem, da so v domovih ostarelih tudi samomori le, da se s tem nihče ne hvali. Samomor je čuden pojem toda nihče ne ve kaj se podi po glavi osebe, ki se za to odloči. Japonci imajo celo harakiri. No Japonci imajo tudi nizko nataliteto a ne gledajo Turških nadaljevank in ne hodijo množično v City Center gledati Turka Buraka Ozcvita. Kaj bo komu življenje polno bolečin priklopljeno na aparate? Nismo vsi Michael Schumacher in nimamo denarja za takšno oskrbo, kot jo je deležen Michale Schumacher. Tisto dolgoletno ležanje v postelji in gledanje v strop, ko imajo dobiček samo farmacevtske firme…
Po drugi strani pa kardinali in Skavski šefi delajo iz dečkov homoseksualce. Ne njih pa ne doleti Sanjina nesreča. Takšna stvar kot se je Sanji se meni seveda ne more zgoditi, ker sem oddala ta obrazec z vnaprejšnjo zavrnitvijo zdravstvene oskrbe.
Dekle, ki boleha za redko obliko raka, ne more več trpeti. Njeni najbližji 20-letnico pri odločitvi za evtanazijo podpirajo.
SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Gotovo je staršem in vsem najbližjim svojcem najhuje, ko izvedo, da nekdo od njihovih najdražjih boleha za hudo boleznijo. Še huje je, če strokovnjaki sporočijo, da ni realne možnosti za ozdravitev ljubljene osebe. Takšna tragedija je doletela svojce 20-letnega dekleta iz Slovenskih goric.
Sanja je kljub bolezni in bolečinam popolnoma prisebna. FOTO: Osebni arhiv
Sanja Pertoci iz Sovjaka pri Svetem Juriju ob Ščavnici že dolgo trpi za hudo in redko obliko raka – osteosarkomom. Pred petimi leti je mladenka zdravljenje s kemoterapijo uspešno prenesla, vendar se je rak po treh letih in pol ponovil. Takrat v hujši obliki – zdravniki so ocenili, da pri nas ni terapije, ki bi dekletu omogočila ozdravitev.
Družina je nato iskala možnosti zdravljenja v tujini. Ker je takšno zdravljenje ogromen finančni strošek, so z dobrodelnimi akcijami nabirali finančno pomoč. Poleti lani ste tudi bralci Slovenskih novic za Sanjino zdravljenje prek Krambergerjevega sklada zbrali 2000 evrov, nakazali smo jih nesrečnemu dekletu, a žal nobena zdravniška pomoč ni bila učinkovita. A družina se ni predala. Kot so se borili prvič, so se borili tudi vse lansko leto, upanja na ozdravitev niso izgubili. Zdaj pa ga je zagrnil temni brezup.
Komaj diha
Bolnica in njena družina znova prosita za pomoč dobre ljudi, a tokrat z drugim namenom.
20 let ima Sanja Pertoci.
»Žal izgubljamo boj … Po uspešni operaciji in dvomesečnem okrevanju na intenzivni terapiji torakalne kirurgije v Ljubljani sva za božič končno prišli domov. Sledilo je uspešno okrevanje doma, dokler 21. januarja 2019 nisva imeli kontrole na hematološko-onkološkem oddelku. Dogovorili smo se za nadaljnje zdravljenje, ob odhodu domov pa prejeli predpisan recept za kapljice, ki naj bi Sanji pomagale, da bi bila bolj sproščena, da ne bi mislila na bolezen, da bi lažje spala … Kapljice, ki jih je po navodilu zdravnikov vzela zvečer, doma, pred spanjem, so bile usodne. Padla je v komo. Po urgentnem obisku v bolnišnici so rekli, da se iz kome ne bo več zbudila oziroma da bijejo zadnje minute, ure.
Udarec pri telovadbi
Sanjina nočna mora se je začela pred šestimi leti. Sošolka je pri telovadbi v 9. razredu vanjo zalučala žogo. Ta jo je udarila v predel reber. Pojavile so se bolečine. Po večkratnem obisku pri zdravnici, ki poleg počenega rebra ni ugotovila nič posebnega, so se bolečine nadaljevale in po enem letu je zrasla bulica. »Preiskave, ki so sledile, so nas šokirale, saj so nas s pregleda na UKC Maribor še istega dne napotili na UKC Ljubljana in ugotovili diagnozo – rak. Tisto noč sem vso noč prejokala v avtu, saj se mi je zrušil svet. Bulica, ki se je ob rebru kazala navzven, je bila le podaljšek ogromnega tumorja, ki je iz počenega rebra zrasel v prsnem košu in svoj pohod nadaljeval med rebroma navzven,« nam je lani zaupala Sanjina mati.
Sledili so moreči trenutki groze, solza in nemoči ob božanju njene dlani in zadnjem slovesu v mislih, neprespanih noči nadaljnjih dni, ko sem vsak trenutek bedela ob njej. Na srečo so mi dovolili, da je z mano ostajala tudi starejša hči Vesna, tudi ponoči. Po treh dneh se je Sanja prebudila iz kome, stanje glede dihanja se je postopoma izboljševalo. Zaradi kome se je njena dihalna funkcija tako poslabšala, da diha le še s pomočjo kisika. Ukinili so ji vse zdravljenje in naju s kisikom poslali domov umirat, češ da je tako in tako le vprašanje časa, da tečejo le še zadnje ure, morda minute,« nam je žalostne novice sporočila Sanjina mama Dragica.
Odrešitev
Sanja je že mesec dni doma, trpi za neznosnimi bolečinami v prsnem košu, ne ublaži jih niti morfij. »Sanjina zadnja želja, ki jo proseče ponavlja iz dneva v dan, je, da jo nekako spravim do Belgije ali Nizozemske, kjer je dovoljena evtanazija. Zavedam se, da ni enostavno in da je vse povezano z ogromnimi finančnimi stroški. Evtanazija za tujce se plača, natančnega zneska ne vem, vendar baje nekje okrog 8000 evrov. Tu je še prevoz do tja, z avtom ni mogoče, saj je na kisiku, ter vrnitev posmrtnih ostankov v domovino. Poskušam vzeti kredit, vendar ne vem, ali bo mogoče, saj plačujem že kredit za hišo. Odziv klinike v Belgiji je bil hiter, čakamo le še na posredovanje zdravstvenih podatkov specialista v Ljubljani, o izčrpnosti zdravljenja ter odobritev. Čaka me najhujši trenutek, odhod v tujino, kjer bom zadnjič izpustila njeno nežno dlan. Čaka nas le še boleče slovo. Preživljam najhujšo možno nočno moro tega življenja. Rada bi se zbudila … Zdi se mi, da le sanjam … A niso le sanje,« nam je zaupala strta mati Dragica.
Čaka me najhujši trenutek, odhod v tujino, kjer bom zadnjič izpustila njeno nežno dlan.
Pove nam tudi, da je Sanja kljub bolezni in bolečinam popolnoma prisebna, izbrala si je žaro, sliko za zadnje slovo, izrazila želje za cvetje, ki naj krasi njeno zadnje domovanje. »Uničena sem, ne vem, ali še živim,« komaj še pove mati, ki se bo morala posloviti od svojega otroka. Še zadnjič prosi za pomoč. Tokrat ne za zdravljenje svojega otroka, temveč za odhod. Odrešitev.
Evtanazija lahko pomeni tudi alibični prenos moreče (so)odgovornosti za lastno smrt (samomor) na drugega človeka, praviloma na zdravnika, ki pa ga Hipokratova prisega zavezuje k življenju oz. k ohranjanju življenja.
Govoriti o strahu pred bolečinami in trpljenjem kot o motivu za nasilno dokončno poseganje v posameznikovo svetost življenja, je v 21. stoletju ob vseh dosežkih in sredstvih medicinske znanosti več kot vprašljivo in zavestno zavajajoče.
Absurdno se zdi pozivati na aktivno pomoč pri samo-usmrtitvi posameznika njegovega zdravnika, ki je po Hipokratovi prisegi poklican in usposobljen ter etično odgovoren za lajšanje in varovanje enkratnega in svetega človeškega življenja do poslednjega diha.
Morda bi bil absurd evtanazije in njenih nekritičnih propagandistov bolj očiten, če bi poklic “pomočnika pri samo-usmrtitvi” ali “evtanatizatorja” prestavili iz družbene sfere medicine in medicinske etike, ki je etično zavezana življenju in lajšanju življenja, v sfero profesionalnih rabljev in morilcev, kakršne zgodovinsko poznamo v vojski, policiji in sodni veji oblasti. Vprašanje je le še, ali bi morilske usluge takih poklicnih “evtanatizatorjev” oz. “poklicnih pomočnikov pri samomoru” morali plačati naročniki iz lastnega žepa, ali pa bi to predčasno finančno “razbremenitev” prostovoljno poravnali kar iz pokojninske in/ali zdravstvene zavarovalnice.
Videti je, da so komunistični levičarji zopet našli način, kako se najlažje znebiti teh, ki so jim v finančno napoto . Po drugi svetovni vojni so take evtanizirali po hitrem postopku in prišli do njihovega imetja. Ker sredi demokratične Evrope ta način ne pride več v poštev, so promptno povzeli zgled Nizozemske. Čeprav je ta država svetlobna leta pred Slovenijo, v smislu demokratične urejenosti, se kljub temu starejši Nizozemci selijo iz nje v tiste države, kjer evtanazija še ni uzakonjena.
Ko Pribac uvaja termin »družbena pomoč ob koncu življenja« in se sprašuje »Zakaj ne bi omogočili človeku leči k počitku in vstopiti v neskončen sen?«, dobi človek občutek, da se je ta gospod vsaj enkrat že sprehodil po onostranstvu in v živo videl ta “neskončni sen”.
Glede družbene pomoči pa je škoda besed. V imenu naroda so komunistični levičarji morili nedolžne, prav tako se v imenu naroda sprejema, tudi dandanes, veliko število krivičnih obsodb.
Nič ni narobe s tem, če se hudo in neozdravljivo bolan človek, ki trpi hude telesne bolečine, odloči končati svoje življenje…
Glede na to, da levičarji tako zelo propagirajo takšne novotarije, predlagam enostavno rešitev. V primeru, da nekdo v takih primerih želi evtanazijo, naj podpiše obrazec. Tudi pri zdravnikih naj tisti, ki želijo izvajati evtanazijo, podpišejo obrazec. In zadeva rešena.
Mi pa bomo normalno živeli naprej, saj v življenju sprejemamo tako veselje kot trpljenje.
Ima dvainosemdeset let staro sosedo, ki ima neko hudo neozdravljivo pljučno bolezen. Njeno življenje je sestavljeno iz neprestanega lovljenja sape (ima zelo oteženo dihanje), neprespanih noči, bolečin v hrbtu itd……….. Pa ni še niti enkrat rekla, da bi rada umrla, zmeraj pravi kako bi rada še živela ??!!
Če bi bila uzakonjena evtanazija je vprašanje, če se ne bi njenim bližnjim “smilila” tako hudo, da bi jo dali evtanazirati…………..
Tu imamo dve opciji-ali so svojci požrešni na denar in raje skrbijo za pol mrtvo staro žensko, da dobijo še nekaj tistih penzij. Ali pa je starka taka opranoglavka, ki verjame da je trpljenje pokora, ki ji jo je naložil bog…
Zakaj nimamo raje debate o zakonu o trajnostni oskrbi? Evtanazija postaja orodje za zmanjšanje prebivalstva, ko pride človek na rob družbene koristnosti!
Za Pribca je tudi povsem zdrav nerojen otroček zgolj “skupek celic”. Z utilitaristi je mogoče debatirati le ali ima prešič večje pravice do življenja kot nerojen otrok.
Izpostavljam pa etični vidik teh zdravnikov-eksekutorjev, ki so že sedaj degradirani in morajo opravljati splave. Ne uporaba strojev, ki omogočajo umetno podaljšanje življenja ni evtanazija. Do tega ima človek pravico. Osnovna pravica je higijena, hrana in tekočina, ki se je ne sme nikomur odreči, če njegovo telo zmore samostojno življenje.
Ne sme pa se pričakovati od zdravnikov, da končujejo življenja. Tako ponižanje proti vsakemu človekovemu dostojanstvu! Zdravniki bi morali svoje dostojanstvo bolje braniti!
res je zanimivo, da je vernike najbolj strah, da bi jih svojci na stara leta evtanazirali…
res so druzinski ljudje teli verniki..
Prebiram te različne komentarje. Eni za, drugi proti. Več proti. Veste kako fino bi bilo “stopiti” nekaj dni v položaj tistega, ki nemočen leži na bolniški postelji, ne glede na to ali je mlad ali star, ali pa sesti na invalidski voziček, pa če tudi ga poganja elktromotor in se bolnik lahko odpelje po pločniku v mesto, pred tem pa ga mora OA umiti, obleči, mu za vsak slučaj vložiti plenico … Dragi moji komentatorji, premislite, bi to prenesli???? Če si človek želi dostojanstveno umreti, kot je nekoč dostojanstveno živel, je to le njegova odločitev. Ne moja, ne vaša, ne njihova! Tako kot brez zadrškov pomagamo zbirati denar za različna zdravila, zdravljenja v tujini … in nikoli ne pomislimo, da je to naloga države oziroma “zdravstvene košarice.” Zakaj na to ne pomislimo? Zato ker smo pregovorno “socialni,” empatični in si morda kupujemo odpustke? Ne. Tu pač ni potrebno uporabljati pameti. Denar pač najlažje damo in na vse skupaj kmalu pozabimo. Smrt pa je nekaj drugega. Tega pa se bojimo, ker smo pozabili, da smo vsi minljivi in zelo nadomestljivi!? Žal. Zato vas prosim, da razmislite, kaj pišete. Papir prenese vse. Človeško življnje pa ne. Ne pozabite tega.