Bojan Požar: Arsenovič poskuša biti Zoki pod Pohorjem, toda njegovo izhodišče je popolnoma drugačno, zato se mu bo težko izšlo (2.del)

POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja smo se z Bojanom Požarjem pogovarjali o slovenski medijski sceni in politiki, tokrat pa je pozornost namenjena štajerski prestolnici in njenemu novemu županu.

Dotakniva se še zgodbe, ki jo odpirate v zvezi z županom Maribora, Sašem Arsenovičem. Najprej, kako si razlagate, da Mariborčani za župana izvolijo nekoga, ki ne ve, da ima Maribor trg Leona Štuklja, grize svoje zaposlene, njegova podjetja so močno zadolžena in je kot njihov lastnik in zdaj župan v morebitnem navzkrižju interesov?

Hja, to je malo presenetilo tudi mene. Mogoče je racionalna razlaga v tem, da si Mariborčani večinsko niso želeli vrnitve Franca Kanglerja. Čeprav je po moji oceni Kangler še vedno dobil zelo veliko glasov; dobiti 44 % po vsem tem, kar se mu je prej dogajalo, metanje granitnih kock in podobno, je pravzaprav izjemen uspeh. Ne razumem pa, zakaj se Mariborčani v prvem krogu, ko je bilo kar 18 kandidatov, niso odločili za koga tretjega. Res so šli kot neke ovce na volitve, kar od Mariborčanov ne bi pričakoval. Ali pač, ne vem. A so večinsko res tako naivni, da ko vidijo Tromostovje in del stare Ljubljane, mislijo, da bo Arsenovič s pomočjo propadajoče koruptivne stranke SMC zdaj to postavil še v Mariboru.

Nekaj se je Arsenoviča med volilno kampanjo sicer vendarle prijelo. To, da so prišli ven visoki dolgovi njegovega podjetja in da je preveč povezan z ljubljansko SMC. Sicer pa, če bi bil normalen kandidat, bi moral Kanglerja in Fištravca gladko premagati že v prvem krogu. Zato ima rezultat, ki ga je Saša Arsenovič dosegel, ob velikanski medijski podpori, slab priokus. Soliden kandidat bi moral v tej situaciji dobiti 80 odstotkov glasov. Skratka, med kampanjo je bilo neko neugodje, a kot smo videli, je bil Arsenovič vseeno izvoljen.
Toda toliko denarja z njegovo gostinsko dejavnostjo, s picami in hotelskimi sobami, v Mariboru ni mogoče vrniti.

Kaj je bil po vašem mnenju Arsenovičev motiv, da se je podal v mariborsko župansko tekmo?

Prvi motiv so njegove poslovne ambicije in hkrati poslovne težave. On sicer govori drugače, češ da je šel na volitve, ker je »treba nekaj narediti«. Glejte, on ima 8.5 milijonov evrov hipotekarnih dolgov. Vse, kar ima, je pod bančnimi hipotekami, torej nima praktično nič, vse je v rokah bank. Tako vsaj kažejo javno dostopni podatki, sicer pa ne vem, morda je celo še bolj zadolžen. Toda denarja z njegovo gostinsko dejavnostjo, s picami in hotelskimi sobami, v Mariboru ni mogoče vrniti. Skoraj 9 milijonov evrov ne more povrniti niti najdražja restavracija v New Yorku, z gostinskimi maržami zagotovo ne.

Skratka, Arsenovič se je znašel v situaciji, ko mora svoje nakopičene poslovne probleme tudi učinkovito reševati. Po eni strani vidi ljubljanskega župana in vzornika Zorana Jankovića in njegov model poslovanja, po drugi strani pa se je uštel, ker je Janković župan prestolnice, ima dostop do denarja in politične infrastrukture, za seboj ima Milana Kučana, kar Arsenović nima, vsaj ne v takšni meri.

Obenem pa Arsenovič v mariborskem mestnem svetu tudi nima svoje večine, kot jo ima Janković, ki zato lahko počne skoraj vse, kar se mu zahoče, saj so mu volivci namenili absolutno večino. Arsenovič tako poskuša biti Zoki pod Pohorjem, toda njegovo izhodišče je popolnoma drugačno, zato se bo njemu težko izšlo. Po moje Arsenovič kot župan sploh ne bo dočakal konca tega mandata, saj se mu bo začela ponavljati zgodba, podobna zgodbi prejšnjega župana Andreja Fištravca. Tega pa Arsenovič psihološko ne bo zdržal, saj vem, kako funkcionira njegov značaj, njegov ego, ker ga zelo dobro poznam, in bo morda ali pa zelo verjetno celo predčasno končal že ta županski mandat.

Po vaših zadnjih razkritjih ima, oziroma je imel celo neobjavljen račun v Švici, za katerega pa obstaja sum, da ga ni prijavil davčni upravi. Sam je obstoj računa tudi priznal in hkrati pravi, da glede tega ni nič spornega. Kaj mu očitate vi?

Ničesar mu ne očitam, očita mu lahko predvsem Furs, jaz samo želim, da se pri županu, ki je politik in javni funkcionar, te stvari razčistijo. Če njegove navedbe držijo, je imel račun v Švici odprt eno leto, kar pomeni, da je bil narejen zato, da je preko njega speljal posel prodaje svojega podjetja. Zakaj je ta račun, če je, kot pravi, tukaj v Sloveniji plačal vse davke, potemtakem sploh odprl v Švici, s čemer je imel določene stroške, peljati se je moral v Zürich, in podobno, v tem ni prav nobene logike.

Po moje je šlo za to, da je s tem računom poskušal pred slovensko davčno upravo prikriti večji del takratne finančne transakcije. Kot lahko sklepamo na podlagi dosedanjih informacij, je slovenski finančni upravi prijavil prodajo nominalnega deleža podjetja S.Oliver SLO d.o.o., to je okoli 400 tisoč evrov, ne pa celotne kupnine, ki je bila 10-krat višja. Če ste bili pozorni, v svojem demantiju tudi ni hotel omeniti zneska celotne kupnine.

Kolikor so meni povedali davčni svetovalci, bo Furs zdaj to ugotavljal na podlagi osebnega pregleda, tako da se bodo stvari slej kot prej razčistile. Saj so se tudi pri Vilfanu, kjer smo novinarji imeli prav, in Vilfan je bil prisiljen odstopiti. Ne smemo pozabiti, da je po mojih dosedanjih razkritjih in objavah bil že praktično takoj prisiljen odstopiti tesni Arsenovičev sodelavec za »mutne posle« in prijatelj Matjaž Štandeker, ki ga je Arsenovič, po prijateljski liniji, toda na stroške davkoplačevalcev, med prvimi zaposlil v svojem županske kabinetu.

Druga stvar pa je, da je Arsenovič, spet, če držijo njegove besede, ta švicarski račun zaprl še pred tistim obdobjem, ko se je to dalo narediti brez tega, da bil Furs dobil vpogled v ta račun tudi za nazaj.

On je pač v tistem času funkcioniral kot podjetnik, ki je bil navzven predvsem gostinec, očitno pa se je ukvarjal tudi z večjimi nepremičninskimi in drugimi posli. In njegova težava je zdaj v tem, da je kot novopečeni župan, torej kot politik in javni funkcionar, že po dveh mesecih dobil preiskavo NPU-ja, zdaj dobiva preiskavo FURS-a, zakaj svojega premoženja ni prijavil KPK je tudi nekaj neverjetnega … in v takšnih okoliščinah je zelo težko delati, resno županovati in voditi drugo največje mesto v državi.
Mislim, da bo Arsenovičevega županovanja nastal en aferaški zmazek, ki se bo na koncu zanj bolj slabo končal, za Maribor pa bo narejenega zelo malo.

A ni samo to. Zadnjič sem se pogovarjal z nekaterimi ljudmi iz Direkcije za ceste, ki so imeli pred kratkim sestanek pri Arsenoviču zaradi mariborske obvoznice. Povedali so mi, da še dobro, da je bil zraven podžupan, Samo Medved, ki je gradbenik, in se spozna na te stvari. Arsenovič se je namreč že po 15 minutah sestanka dolgočasil in izgubil koncentracijo. On je pač po eni strani »control freak«, po drugi strani skače iz projekta na projekt, težko je kje petnajst minut pri miru, vodenje mesta pa je zanj, za njegov podjetniški in psihološki profil, tudi absolutno preveč kompleksen projekt.

Ne smemo pozabiti, Janković je prej vodil največje slovensko podjetje, Mercator, Arsenovič pa dve restavraciji in en majhen hotel. In zato bo tudi s tega vidika imel z opravljanjem funkcije mariborskega župana precej težav. Mislim, da bo iz tega nastal en aferaški zmazek, ki se bo na koncu zanj bolj slabo končal, za Maribor pa bo narejenega zelo malo. Zato kandidatura za župansko funkcijo zanj ni bila najbolj pametna odločitev. Poznam veliko izkušenih ljudi, ki so mu jo odsvetovali, ker ga poznajo in poznajo njegovo zgodbo, ampak on je vseeno šel v to. Preden se je odločil za župansko kandidaturo, je hodil po Mariboru, vabil pomembne Mariborčane na kave in napeljeval pogovore na to, da so mu iz vljudnosti govorili, kako bi bilo fajn, če bi on postal župan. Vonj in sla po oblasti pač naredi svoje. Vsaj pri nekaterih ljudeh …

V primeru Arsenovič je zanimiva tudi vloga osrednjega mariborskega časopisa Večer. Zdi se, da v tem primeru ne opravlja najbolje naloge medijskega psa čuvaja oblasti. Nekateri, nasprotno, celo ocenjujejo, da je do Arsenoviča prizanesljiv, ga celo ščiti, oziroma jemlje v bran. Kako si to razlagate?

Mislim, da so v ozadju tega verjetno poslovni interesi. Vem, da so lastniki Večera v prejšnjem mandatu zelo pritiskali na župana Fištravca, da bi odkupil poslovno stavbo Večera, kamor bi se nato naselila knjižnica. Ne rečem, da so tukaj interesi enaki, zagotovo pa neki interesi vedno obstajajo. Ker drugače je res nemogoče, da bi neka medijska hiša funkcionirala tako, kot funkcionira Večer. Verjetno lastniki Večera tudi pričakujejo, da bo mestna občina pod Arsenovičem za 90 tisoč evrov zakupila mesečno prilogo v časopisu Večer, kar so ponujali tudi Fištravcu, pa se ni odločil.

Vidimo celo, da Arsenovič sploh ne komunicira z drugimi mediji, niti s POP TV-jem, kaj šele z mojim portalom, ampak samo z Večerom. Očitno gre za dogovor, da novinarji Večera prenašajo njegova sporočila za javnost in jih distribuirajo med Mariborčane, vse informacije, ki Arsenoviču ne ustrezajo, pa preprosto ne objavijo, jih kar zamolčijo. Prav neverjetno. Vendar to ne bo dovolj, saj Večer danes pokriva samo še tri, mogoče štiri tisoč mariborskih gospodinjstev, kar v določenem trenutku ne bo več dovolj za obstoj na županski funkciji.

Za konec – pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami ste se odločili preizkusiti tudi v politiki, a se vam z lastno stranko ni uspelo prebiti v parlament. Kako s skoraj enoletno distanco gledate na ta neuspešni poskus, kaj je po vašem zmanjkalo, oziroma šlo narobe, da vam preboj ni uspel tudi v politiki?

Zame to ni bil povsem neuspešen poskus. Iz vsake stvari se nekaj naučiš in tudi sam sem se iz tega izleta v politiko ogromno naučil. Če ne bi poskusil, zdaj marsikaj tega ne bi vedel. Vem pa že od prej, kako težko je dobiti vsakega bralca na portalu ali televizijskega gledalca in prav tako težko je dobiti glas na volitvah. Zato slabih osem tisoč glasov, kot smo jih dobili, niti ni tako malo.

Med kampanjo sem potoval po Sloveniji, se pogovarjal z ljudmi, ki jih sicer nikoli ne bi srečal, rokoval sem se z več kot 5 tisoč ljudmi. Če so me ravno ti volili, sem dobro opravil. Po drugi strani pa sem šel v kampanjo s 33 programskimi točkami, ki so še vedno aktualne, niso obremenjene z nobeno ideologijo in jih lahko še zdaj z veseljem podpišem. In tudi med kampanjo nismo naredili ničesar takšnega, za kaj bi nam, recimo, lahko bilo nerodno, medtem ko so se drugi lagali in dajali lažne obljube. In zgolj ugibamo lahko, zakaj nam ljudje niso dali več glasov, kot smo jih dobili.

Po drugi strani pa še tole; gledanost Faktorja se je od februarja lani, ko sem štartal z volilno kampanjo, in do danes, povečala za 40 odstotkov. Branost spletnega portala se je od januarja 2017 do januarja 2019 povišala za 47 odstotkov, zato lahko tečem, da je bil krajši izlet v politiko tudi neke vrste reklamna kampanja za medije, ki jih vodim.

Zato lahko tečem, da imam z volilno kampanjo samo pozitivne izkušnje. Saj si obenem danes tudi ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi moral zdaj kot poslanec sedeti v parlamentu in ne bi delal kot novinar. Mogoče bi komaj čakal 6 mesecev, da lahko odstopim (smeh).

Kot vemo, Lista novinarja Bojana Požarja na prihajajočih evropskih volitvah ne nastopa. Še od vas lahko pričakujemo kakšen prihodnji politični angažma ali je ta zgodba za vas zaključena?

V življenju ni nič dokončno in zelo težko rečem, kaj se bo, kar zadeva morebitno moje politično angažiranje, dogajalo v prihodnjih letih. Sam verjamem, da bodo parlamentarne volitve šele leta 2022, čeprav Janez Janša, v zadnjem času pa tudi kolega na Faktorju Aljuš Pertinač, menita, da bodo že dve leti prej.

Kaj se bo takrat zgodilo, je pa zdaj težko reči. Vedno dopuščam možnost, da grem v politiko. Precej bo odvisno tudi od morebitne nove volilne zakonodaje, ki jo zahteva ustavno sodišče. Tako, recimo, sem zadnjič na pogovoru predstavnikov neparlamentarnih političnih strank pri predsedniku Pahorju, predlagal, da bi zasebna podjetja lahko spet zakonsko donirala oziroma financirala politične stranke, kar se mi zdi izjemno pomembno za fer politično tekmo, ne pa da imajo velikansko prednost obstoječe stranke, ki so že na oblasti ali pa vsaj sedijo na proračunskem denarju.

Toda, če se bom tako odločil, tega več ne bom storil tako naivno, kot lani. Ampak bistveno bolj profesionalno, mogoče se tudi s kom povežem, toda danes o tem še ne morem soditi. Je še prehitro, do takrat pa moj poklic ostaja novinarstvo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30