Boj se človeka, ki ravna zgolj po zakonu, a brez kančka empatije!

Milena Miklavčič
26
Vir: 123rf.com

Že od nekdaj velja rek:”Boj se človeka, ki ravna zgolj in samo po zakonu, hkrati pa brez kančka empatije!”

Od nesreče ob Soči, ko je moral umreti otrok, bolj slabo spim. Briga me, kje in za koliko je spala kmetijska ministrica, ki že več kot dva tedna polni medije in zaposluje novinarje, ki neutrudno brskajo za drobci iz njenega tudi zasebnega življenja! Se pa resno sprašujem, kako je možno, da so si razgreti komentatorji po različnih družabnih omrežjih vzeli za pretresljivo in v srce segajočo zgodbo o utopljenem dečku tako malo časa.

Podcast Mileninega komentarja je na voljo na dnu prispevka

Že takrat, ko se je zgodil tisti znani in nerazumljivi odvzem treh otrok v Cerknici, sem nekako pričakovala, da bodo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zagoreli vsi alarmi. Da se bo prav zaradi načina, s katerim je bil voden postopek, nekaj premaknilo, spremenilo, počlovečilo. Se je?

V reviji Zarja je bil nedavno tega objavljen intervju z dr. Leonido Zalokar, ki je povedala nekaj odkritih in skrb vzbujajočih besed na račun  CSD-jev, sodnih mlinov in drugih, ki sodelujejo pri družinskih težavah.

Sogovornica je poudarila, da imate statistično tudi 20-odstotno možnost, da boste v sodnem primeru naleteli na sodnika, ki je psihopat, osebnostno moten, maščevalen in sadist. »Od takega človeka ne pričakujte, da bo priznal kakršnokoli napako, ampak da bo šel na okope. Ne pomaga trkanje na njihovo vest in moralo, ker jih ne gane, saj teh kvalitet seveda ne posedujejo – ravno nasprotno, postanejo še bolj razdiralni, maščevalni in uničevalni.«

Zakaj minister Janez Cigler Kralj ne pokliče na pomoč takšnih, kot je dr. Leonida Zalokar? Ki se upa povedati, kaj je prav? Po tem, kar je v intervjuju razložila, si upam reči, da bi se motne vode v ribniku z njeno pomočjo čez čas zbistrile!

Bi bili tisti od CSD, policije, uradnikov na oddelku sodne medicine in na Žalah enako brezčutni, če bi šlo za njihovega otroka? Bi se brezdušno in birokratsko držali protokola kot pijanec plota, češ red mora biti, četudi je najslabši od najslabšega?

Pa da se vrnem k tragični nesreči ob Soči.

Občudujem tistega, ki se mu ob pismu, ki sta ga napisala dečkova starša, niso zasolzile oči. Vsa čast tistemu, ki ob kalvariji, ki so jo bližnji doživljali, ni v besu in nemoči stisnil pesti in na račun zakonov, ki se jih vseh sort državni uslužbenci držijo kot pijanec plota, zamrmral nekaj grozečega.

Če bi se kaj podobnega zgodilo meni, bi, milo rečeno, rjovela kot lev.

Družba, v kateri se sloni v trgovini s porcelanom sklicujejo zgolj na zakone in protokole, je družba, ki drvi v prepad in si piše smrtno obsodbo.

Kako drugače bi bilo, če bi eden od odgovornih ukrepal kot človek, poklical fantove starše, potem pa družini z vso možno empatijo stal ob strani ves čas – do zadnjega trenutka! Veste, da to storiš, ne potrebuješ ne diplome, ne doktorata- nič od tega! Potrebuješ le malo sočutja, malo srca!

Izgovori, da so vsi ravnali, kot jim naroča zakon, je v tej zgodbi nekaj najbolj žalostnega, kar si lahko predstavljamo!

Bi bili tisti od CSD, policije, uradnikov na oddelku sodne medicine in na Žalah enako brezčutni, če bi šlo za njihovega otroka? Bi se brezdušno in birokratsko držali protokola kot pijanec plota, češ red mora biti, četudi je najslabši od najslabšega?

Ne morem in ne morem si predstavljati, da sta si morala pretresena starša celo izboriti pravico do poslednjega slovesa od mrtvega sina! Povsod, kamor sta se obrnila, so se izgovarjali, da to ni v njihovi pristojnosti. Mar niso starši tisti, ki imajo kot edini pravico, da so ob mrtvem otroku? Kaže, da pri nas ne. To pravico jim z neživljenjskimi pravilniki kratijo roboti. Ne ljudje!

Po toči zvoniti je prepozno, verjemite! Verjetno je danes marsikomu žal, da ni ravnal drugače.

Kaj svojcem koristi novica, da je (bo) Socialna inšpekcija izvedla nadzor nad ravnanji interventne službe Centra za socialno delo Severne Primorske? Nič, čisto nič. Če kaj, naj dotična inšpekcija razišče, je v ustanovah, ki se neposredno ukvarjajo z ranljivimi posamezniki sploh kdo, ki ima kaj srca? Takšen, ki zna v kočljivih trenutkih ravnati prav!

Ponavljam: za malo človečnosti ne potrebuješ ne fakultete, ne diplome, ne pravilnikov. V težkih trenutkih so odveč sleherne besede, znati pa moraš objeti, potolažiti, stisniti k sebi.

Sem in tja, če imamo pri roki srečo in žegnano svečo, pa le najdemo posameznike, ki so, četudi izjeme, svojemu poklicu v čast. Spominjam se učiteljice, ki je učila izjemno problematičnega dečka. Ko je prevzela razred, jo je pričakala gora papirjev o njegovih prestopkih. Sicer je vse tisto, kar so po uradni poti spisale različne šolske in še kakšne druge službe, prebrala, a je ukrepala po svoje. Povabila je otrokovo mamico na kavo, prisluhnila njeni žalostni zgodbi, se potem povezala s puncami iz Rdečega križa, da so poskrbele za plačilo najbolj nujnih položnic, za otroka pa je uredila pomoč pri učenju. Malodane vsak dan sta se po pouku srečala in se pogovarjala. Kljub temu da ni imel posluha, je z njeno pomočjo dobil možnost učenja kitare v glasbeni šoli.

”Najbolj” problematični otrok vseh časov je s prav dobrim uspehom zaključil devetletno šolanje, na podelitev diplom na fakulteti pa je povabil tudi svojo učiteljico. Pred vsemi jo je visoko dvignil v zrak in se ji zahvalil za vse, kar je storila zanj!

Pa boste rekli, pa kaj potem?

Morda imate prav, a gore premikamo, če nismo kot drugi.

Če delamo prav.

26 KOMENTARJI

  1. Milena, imate prav in se popolnoma strinjam z vami, samo nekaj me pri tem dogodku pa vseeno moti. Nekako staršema ne morem verjeti, ker ne vidim nobenega motiva, da bi bili delavci CSD-a ali policisti tako nehumani, kot se zadeva prikazuje. Sumim, da gre za interese medijev. Če se sam postavim v pozicijo starša, nikakor ne razumem, da bi le nekaj dni po dogodku nastopal v vseh medijih? Ali pa se motim?

    • Postopek na kraju dogodka traja (glej spodaj moj prispevek), nekako razumem, bolj se mi zdi sporno, ma že kar psihopatsko, pošiljanje staršev na Inštitut pa na Žale pa ob 10h pa ob 14h pa naslednji dan.

      Tudi starša razumem. Popolnoma. Sam bi morda isto naredil. Jeza, obup, nemoč in posredno potešitev žalosti skozi to… ja… morda tudi kanček želje po maščevanju. Naj vsi izvedo! Čeprav fantu žal ne bo pomagalo.

  2. Kako prav imaš Milena ! Jaz se že dolgo čudim kako so lahko žene ( na sociali so pretežno zaposlene ženske), matere v mnogih primerih tako brezčutne. Ko so odločanje o otrocih dodelili sodnikom, misleč, da se ta problematika izboljša, je samo še slabše, zaradi problematičnih sodnikov.
    Še dobro, da se taki primeri, kot je ta iz Soče, obelodanijo, da je ves mogočni oblasti vsaj malo nelagodno in , da se ljudje zavejo, kako nepomembni smo “ta mali” in otroci so najmajnši !!!”

    • V vseh normalnih zahodnih državah sodišča odločajo o družinskih problemih, v Nemčiji imajo celo posebna družinska sodišča. Skrajni čas, da je bilo to tudi pri nas uvedeno. Še vedno, CSD da predlog rešitve na sodišče, sodniki (oz. tudi tam večinoma sodnice) pa o tem odločajo. Vem, ker se sedaj en moj prijatelj s svojo bivšo daje okoli skrbništva nad otrokom.

    • Res je.
      Centri za Socialno Delo (CSD), velikokrat naredijo več škode, kot dobička. Tam zaposleni imajo po večini dokončano Fakulteto za socialno delo. Kot vemo je tam predavala (mogoče še) tudi Gabi Čačinovič, ki bolj lobira za LGBT, kot pa spoštuje KLASIČNO družino.
      Ženske, ki same niso matere ne razumejo, kaj pomeni otrok in kaj mati in oče. Tu se je izkazala Gabi Čačinovič tudi pri “kraji” Koroških dečkov. In veliko je takih zavrženih dejanj.

      V prispevku je gospa Milena lepo povedala, da pipir o končani Fakulteti je kaj malo vreden, če Diplomant nima SRCA.

      Nekdo se je pred nedavnim izrazil (pravijo da je bilo nezaslišano), CSD vodijo predvsem Feministke. Takoj so poklicala na RTV predsednico Zavoda 8. marec.
      Kaj ima opraviti 8. marec s Centri za socialno delo. S tem je RTV pravzaprav prikazala, da ga res vodijo Feministke, ki velikokrat delajo v škodo družine- Očetov, mater in otrok.

      Zelo sočustvujem z vsemi starši in tudi temi, ki so sedaj v Soči izgubili otroka.
      Moje sožalje mami in očetu, sorojencema ter babici in dedku!

  3. Hvala, gospa Milena. Tudi odvzem dečkov starima staršema na Koroškem je bilo enako grozljivo, jaz ga imenujem fašistično, dejanje. Ukrasti otroke iz vrtca. Pa takih primerov je pri nas ogromno, o redkih le poročajo mediji. Pričakujem od ministra, da bo posegel v to gnojnico greha, morda tudi z vašo pomočjo.

  4. Veliko krivdo pri vsem tem nosi vzvišena bivša ministrica Kopačeva, ki je posegla prav v vse centre za socialno delo po celi državi in ustoličila po njeni pripadnosti “zanesljive in brezčutne leve kadre”. Moto pri tem je bil, da so na vseh vodstvenih položajih “naši kadri” neglede na strokovnost (socialnost, moralnost, človečnost) in odraz se vidi pri takšnih tragičnih dogodkih.

    • Točno tako, g. Tone!
      Pred leti je v mojem kraju ena od socialnih delavk naredila samomor, ker je na ukaz predpostavljene podpisala odločbo za odvzem otroka materi – in tega ni zmogla preboleti.
      Socialne delavke se morajo držati paragrafov, ki so bili sprejeti pod taktirko ge. Kopačeve, sicer imajo težave. Tiste bolj empatične pogosto zapustijo službo, ostanejo paragrafarke. Navaden državljan, ki na CSD išče pomoč in je obravnavan po paragrafarsko, namesto po človeško, se nima kam pritožiti – ker ne bo uspešen.

      Sicer pa je dogodek tudi mene zelo pretresel in globoko sočustvujem s starši preminulega fanta. Ne strinjam se z mnenjem komentatorja Silvota, da starši iščejo medijsko pozornost. Samo povedali so o svoji veliki bolečini javnosti. Prav so storili. Morda pa bo njihova nesreča vzpodbudila premike v pristojnem ministrstvu, da bodo začeli spreminjati zakonodajo, da bo prijaznejša do ljudi, ki potrebujejo CSD.

      Hvala ge. Mileni za prispevek. In zakaj je bilo na novico tako malo odziva sicer zmeraj glasnih komentatorjev? Po mojem mnenju zato, ker so ob tragediji ostali brez besed. Tudi jaz. So teme, kjer običajno forumsko nabijanje utihne. Tudi pri bolj “našpičenih” komentatorjih. Sem pa prebrala, da je eden ob pojasnilu delavk CSD, “da so skušale pozornost prestrašenih bratcev preusmeriti na druge teme” napisal eno samo besedo: BUTELJNI! Se povsem strinjam z njim.

    • Ni posegla samo prav v vse centre za socialno delo in ustoličila leve kadre SD in Desusa, temveč tudi v vse domove za starejše in svete zavodov. Zakaj pa se dogaja izstop skupnosti socialnih zavodov iz delovne skupine Covid. Ti nameščeni po večini nestrokovni kadri so dobili navodilo, kaj jim je početi, da bodo prikazali vlado kot neučinkovito tudi na tem področju in še poslabšali že tako težke razmere v nekaterih domovih za starejše. Izključni krivec za tako pereče stanje v teh zavodih je na Kopačevi in SD. V vseh 12 letih je kot ministrica ali sekretarka na tem resorju Kopačeva naredila bore malo ali nič razen “strokovnih študij” za 50 milijonov, kot je zaslediti v medijih. SD in Dimovski so dobro kadrirali to ministrstvo; lov na študije s tega področja je bil dolgo odprt. Posledica takega dolgoletnega neodgovornega ravnanja v institucionalnih zavodih pa je s pojavom virusa Covid predčasno izbruhnilo na plano in še dodatno zaostrilo že tako težke razmere domovih.

  5. Mislim, da večina premalo pozna delo CSD-jev in ljudi, ki tam delajo. Zagotovo niso vsi najbolj sposobni in je vmes nekaj karieristov, ki stvari komplicirajo, imamo veliko tudi slabih zakonskih rešitev, ki jih je vsilila “stroka”, ampak , večinoma centri in njihovi delavci delajo strokovno, z občutkom in pošteno. To trdim, ker jih poznam. Na žalost pa največkrat ne smejo jasno in glasno pojasniti svojih ukrepov, ker bi s tem s prstom kazali na krivce za probleme. (ni lahko medijem povedati: ja, vzeli smo otroka, ker je mati narkomanka, oče pa pijanec, ali kaj podobnega.) Zaradi varovanja podatkov morajo velikokrat oni biti grešni kozel.
    Politike pa je pri socialnih delavcih zelo, zelo malo.

  6. Zdaleč največ problemov je s t.i. čutnimi ljudmi. Zakaj? Ker vsak čuti drugače. Zato pa imamo zakone, ker urejajo družben konsenz.

    To, da se iz tega dela sedaj medijski pomp, pa več pove o maščevalnosti, kot o brezčutnosti našega sistema.

    Sicer je lepo, da povzemate na koncu zgodbo, ki meji malodane na čudež. Ampak čudeži so redki in jih ne gre posploševati. Pri tem bi izpostavil še to, da se je treba bati vsegliharstva.

  7. Za neopravljeno ali slabo opravljeno delo bodo “pristojni” vselej našli tisoč in en izgovor ter alibi, oz. tisoč in eno “luknjo v nepopolni zakonodaji”, a za človeško in strokovno korektno, etično in moralno opravljeno delo niso potrebni ne paragrafi, ne kodeksi in ne pisne izjave: potrebna sta zgolj in samo srce in možgani na pravem mestu ter prirojeni občutek oz. čut naravne človeške empatije ter odgovornosti do drugega.
    Zaradi tega so najbolj dragocene in brezplačne obenem tiste vrednote in človeške značajske kvalitete, ki so zastonj, pa jih vendar “na prostem trgu” ni mogoče “kupiti” – za noben denar!

  8. Za tisto učiteljico bi veljal stavek iz sv. pisma: “Kdor reče tej gori naj se dvigne in vrže v morje in to resnično verjame, se bo zgodilo.” oz. nekaj takega.

    Taki ljudje so žal v manjšini. Človek seveda ne pričakuje, da bodo vsi kot ta učiteljica, a vendar že iz vsakdanjih življenj vidimo, kako nas nekateri na nekaterih položajih obravnavajo pa naj gre to za kakega uradnika ali pa obrtnika, prodajalca,… Včasih se moraš prav boriti za kako stvar, ki bi morala biti normalno dostopna pa te pošiljajo od Poncija do Pilata, kot jaz ravno pred nekaj dnevi z zavarovalnico glede odstopa od pogodbe, ker bodo pač zgubili stranko. Na vse načine so se izogibali in zavlačevali.

    A vse te vsakdanje peripetije, ki nas stanejo samo živcev, izzvenijo ko se zgodi taka tragedija in človek pričakuje, da bodo inštitucije in uradniki in vsi pristojni ravnali korektno in človeško.

    Pri tem toliko ne obsojam policije. Konec koncev so fanta našli mrtvega šele dve uri po dogodku, potem pa oživljanje (npr. pol ure), identifikacija (pol ure), zaslišanje vseh prič (vsaj ura), komunikacija, vožnja policistov do doma družine (pol ure) … pa smo že na pet ur. Prav tako ne obsojam CSDja. Oni so ravnali po navodilih policije.

    Narobe pa je npr. to da otrokoma niso pustili komunikacije s starši še po tem ko so bili že obveščeni, če je že potem še prišlo do komunikacijskega šuma o tem kje leži otrok oz. da to ni šempeterska bolnišnica.

    Nezaslišano pa se mi seveda zdi vse potem. Zdravnika ni bilo na inštitutu!Ja in? Pridite na Žale ob 10h, ne ne ob 14h, ne ne na Inštitut pa na Žale pa na Inštitut, … oz. kar pridite še naslednji dan. Bogvedi kdaj, če sploh bi videla otroka, če se ne bi za to borila. To pa res že meji na tistih 20% psihopatov, ki jih omenja ga. Zalokar oz. na čisto izživljanje nad staršema.

  9. “Zdaleč največ problemov je s t.i. čutnimi ljudmi.” (Anton)

    ” (ni lahko medijem povedati: ja, vzeli smo otroka, ker je mati narkomanka, oče pa pijanec, ali kaj podobnega.” (Silvo)

    Se ne strinjam z vama. Vsak primer je drugačen. Poleg paragrafov je potrebno tudi veliko empatije in modrosti. Odvzem otroka je lahko samo res skrajni ukrep.

    Od svoje rane mladosti do 40. leta sem živela z očetom alkoholikom, potem je umrl. Bilo je hudo, “vse sorte” smo skozi dali. Vendar si niti predstavljati ne morem, da bi prišel neki CSD ali policaj in me odpeljal v drugo družino. Ohranila sem v spominu tiste redke dni, ko je bil oče trezen, in sem mu hvaležna za vse, kar mi je v tistih dneh dal. Nobene zamere ne nosim v srcu do njega za vse tiste hude dni, ki so bili v večini. Moj oče je bil, ne nek tuj človek.

    Tako da – treba se je pogovarjati, iskati rešitve znotraj družine. Tega pa na CSD pogosto ne zmorejo. Zaradi časa, ki jim ga zmanjkuje zaradi administrativnih obveznosti. Zaradi predpisov, ki so neživljenjski in jih morajo upoštevati. Nekateri pa tudi zaradi nedoraslosti poklicu. Verjamem, da so taki v manjšini.

    • Največkrat se gleda pri zaposlovanju na DIPLOMO, manj pa značaj iz prehojeno pot ter urejeno življenje.
      Pri zaposlovanju na Centrih tega ne gledajo. Pomemben je papir. In tako se nadaljuje potem z delom. Vse uredijo papirnato ŽIVI primeri posameznikov pa jih ne zanimajo.

      Tako kot sodniki rabijo IZVEDENCE, bi morali biti izvedenci predvsem STARŠI iz DRUŽIN z več OTROKI, ki bi vršili na CSD dvoje, svetovanje in kontrolo.

      Poznam mlado mamo, ki je na centru. Doma z otroki ni kaj preveč materinska in otroke prepušča možu, ona pa je lepa in urejena, rada gre malo v “lajf”.

      Zjutraj otrok ni previla, ampak jih je prepustila ali tašči, ali možu, da jih previje in odpelje v vrtec.
      Ona je imela zjutro nujno potrebo, da je sebe uredila in gre lepa v SLUŽBO na CSD. Kaj je tam delala ne vem. Vem pa, da doma zelo malo, ali skoraj nič ne delala. Tudi ko gre z možem na nedeljski sprehod, rada pusti otroke tedaj svoji tašči.

      Kako bo taka ženska “urejevala” druge družine ?

      Zgleda, da jo na Fakulteti za socialno delo niso naučili, da mora biti žena in mati tudi pripravljena sprejemati žrtve do družine.

      Te dni se kritizira nekoga, ki je menil, da je na CSD preveč Feministk. Mogoče se je malo grobo izrazil, pa vendat je predstavil ta resnični in PEREČ proble.

  10. “Zdaleč največ problemov je s t.i. čutnimi ljudmi. Zakaj? Ker vsak čuti drugače.”

    Še to, g. Anton: ker vsak čuti drugače, se mora tisti, ki dela z ljudmi, znati približati njegovemu čutenju in skupaj z njim poiskati rešitev.

    Z nobenim zakonom ne morete prisiliti ljudi, da bi nehali čutiti po svoje. Če nekomu z zakonom vsilite neko splošno priznano rešitev, je to nasilje, ne pa pomoč.

  11. Jaz tudi sočustvujem s starši, ki se jim je zgodila huda tragedija. A po mojem je glavno napako storila policija, ki je pristojna za obveščanje in bi to morala storiti takoj. Delavka CSD bi lahko na svojo odgovornost napako policije popravila, a še vedno je to dolžnost policije. Še vedno pa mi ni jasno, zakaj staršev toliko ur niso poklicali stari starši, ker ta komunikacija baje ni bila onemogočena. Verjamem, da tudi za to obstaja razlog. Kakorkoli, tragična zgodba, ki bo vse vpletene za vedno zaznamovala.

  12. To je moje mnenje nikogar od nas v tiste trenutku ni bilo na licu mesta in ne moremo vedeti, kaj se je v resnici dogajalo zato bi jaz počakala, da se izjasni inšpekcija.
    Vemo kako funkcionira CSD, oz. nekateri njeni predstavniki niso pa vsi enaki.Jaz na srečo nisem imela stikov z njimi po pripovedovanju pa imajo eni pozitivne izkušnje, drugi pa izjemno negativne in zanimivo, da ponavadi negativne imajo z eno in isto osebo na določenem CSD.
    Pa še nekaj je treba vzeti tukaj v ozir policija je preiskovala nesrečo, ki pa bi lahko imela elemente kaznivega dejanja in zato je tudi preiskovalna sodnica odredila sodno obdukcijo.Vem daje za starše to hudo ampak kaj pa če bi šlo za vpleteno tretjo osebo in bi šlo za kaznivo dejane.
    Moje trenutno mnenje je, da nihče na kraju tragedije ni tega kar jim očitajo starši delal iz kakšne zlobe. Si predstavljate stare starše, katerim so bili fantje zaupani v varstvo pa jim je pred očmi utonil vnuk. Kakšen šok je to moral biti. Pa sorojenca enako. Bolje bo, ko bodo glave ohlajene in čustva na svojeih mestih pa bo vse bolj jasno.
    Je pa prav, da se postopke preveri.

  13. Moj prijatelj je na CSD v Ljubljani, na Gotski ulici, pred leti doživljal pravo kalvarijo, ko se je moral boriti za stike z otroki, ki mu jih je žena odpeljala. V družini nikoli ni bilo nasilja, živeli so kulturno, le nekega dne je žena odšla z novim moškim. Odnos “strokovnjakinj” je bil ves čas povsem pristranski, v ženin prid in ta zgodba, ki sem jo pobliže spremljala, mi da misliti, da šepa stroka, kaj šele človeško sočutje. V mnenju sodnega izvedenca ni bilo niti enega stavka, ki bi ustrezal dejstvom. Ne verjamem, da so se razmere zelo spremenile. Primer me prepričuje tako o moči feministk kot vplivu SDja.
    Globoko sočustvujem z družino utopljenega dečka, se pa sprašujem, kje sta zbrala moč, da sta tako zgodaj po tragičnem dogodku lahko stopila pred kamere.

    • To, da je na teh centrih veliko Feministk, predvsem pa je žensk mnogo več kot moških.
      Zakaj se tega ne bi smelo na glas povedati?

      Prav zato se večkrat tam “potegne” potezo, ki je v škodo OČETOV in posledično tudi otrok.
      To je dejstvo, pa naj se PREDSEDNICA 8. marec še tolikokrat pojavlja na RTV, kamor jo vabijo Leve novinarke.

      • Vse to nima zveze s tragedijo. Tragično zgodbo neke družine izkoriščate za kritiko politike in ljudi, ki vam niso všeč. Sramota!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime