Boj proti sovražnemu govoru je ideološko-politični blef leta

POSLUŠAJ ČLANEK
Minulo leto bo ostalo zapisano v spomin po tem, da smo v Sloveniji dobili sovražni govor. Natančneje, v 2019 smo ga začeli prepoznavati kot širši družbeni problem. Še lucidnejši opazovalec bi opredelil, da smo leta 2018 sovražni govor izumili.

Pri izumljanju tega se je poklopilo prav vse; aktivistični pregon, aktualiziran v osrednjih medijih in legitimiziran od politične oblasti. Kolesje je naoljeno in se obrača, v primežu so prve žrtve.

Na videz upravičenemu poslanstvu v brk: kadar se stvari tako lepo zložijo, poznavalci slovenskega družbeno-političnega prostora vedo, da v tem ni nikakršnega spontanega naključja. Kot ni slučajno, da obtoženi zgodovinsko predvidljivo prihajajo iz vrst »klera« in »fašistov«, kakor levi radikalizem v propagandne namene rad etiketira pretežni del desnice.

Na pohodu je torej »klerofašizem«, kot nas je septembra v etru svaril že novinar Radia Slovenija Šurc in pri tem apeliral na zgodovinsko odgovornost levega šesterčka, da sestavi vlado, s tem dejanjem »povampirjenim homofobom« in »lažnim domoljubom« prepreči vzpon na oblast ter prekine »nagnusno koalicijo sovraštva«, raztezajočo se »od Baltika do Jadrana«.

Bolj točne definicije sovražnega govora, kot si ga predstavlja in ga preganja levica, do sedaj še nisem zasledil.

Pomoč z desne


Težko je spregledati dejstvo, da k uspehu propagandne akcije pregona "sovražnega govora" posamezniki iz vrst obtoženih s svojo terminologijo pomembno prispevajo. A nedostojen, primitiven in mestoma žaljiv način izražanja sam po sebi še ne pomeni javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kar pravno uokvirja tako imenovani sovražni govor. Tako pravijo ugledni ustavni pravniki in temu pritrjuje tudi obstoječa sodna praksa.

Seveda bi tega v družbeni pogodbi lahko definirali tudi drugače. Lahko bi zaostrili standarde ter preganjali vsakogar, ki bi zapustil cono še primernega, dostojnega.

A bistveni pri tem sta dve podrobnosti: doslednost in enakopravnost obravnave.
Če je sovražni govor vse to, na kar s prstom kažejo sedaj, je prisoten že od nekdaj, le uperjen je v versko skupnost, do katere je naša levica vsaj brezbrižna, slepa, gluha, če že ne sovražno nastrojena.

Prav v tem je blef levice pri pregonu sovražnega govora


Če je sovražni govor vse to, na kar s prstom kažejo sedaj, potem ga nismo izumili šele pred kratkim. Ni se rodil z množičnim prihodom muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda in Afrike. V obliki verske nestrpnosti je prisoten že od nekdaj, le uperjen je v versko skupnost, do katere je naša levica vsaj brezbrižna, slepa, gluha, če že ne sovražno nastrojena.

Danes se lahko zgražamo nad "sovražnim" izrazoslovjem do muslimanov in homoseksualcev, a govoriti grdo o katoličanih in početi grde stvari z njihovimi svetinjami je zakoličilo sedanje široke meje dopustnega izražanja.

Zato je od ljudi preveč zahtevati, da bodo standarde, ki so jih vajeni, spremenili čez noč samo zato, ker gre za neko drugo versko skupnost ali neko drugo družbeno manjšino. Hkrati je tudi od Domna Saviča in tistih, ki mu dajejo veljavo, preveč za pričakovati, da bodo razumeli, kaj je narobe s tem, da predstavnike neke verske skupnosti zmerjajo s »klerotalibani« in »krotami, ki mahajo s križem«. Dojeli bi samo, če bi to prevedli v »islamske pedofile« in »multikulti pedromarskiste«, kot se izraža Savičev izrazoslovni dvojček z nasprotne strani, Bernard Brščič.

Enaka logika razmišljanja, enako izrazoslovje, a eden je preganjan, drugi pa je preganjalec.
Preveč je od ljudi zahtevati, da bodo standarde, ki so jih vajeni, spremenili čez noč samo zato, ker gre za neko drugo versko skupnost ali neko drugo družbeno manjšino.

Ultimativni dokaz: prašičje življenje DA, otroško življenje NE


Sum, da gre pod parolo boja proti sovražnemu govoru v resnici za ponoven poskus izrinjanja drugače mislečih iz javnega prostora, pa je potrdila odstranitev oglasa v prid odločitvi za življenje otrok iz avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa.

Dovoljeni oglas, ker promovira življenje prašiča in ne življenja otroka


Prste je imel seveda vmes ponovno Savič, LPP pa ga je ubogal, češ da oglas »vzbuja javne polemike ter nestrpnost«. Da istočasno svobodno poteka kampanja s sloganom: »dragi Božiček, želim si živeti«, pri čemer se na moža v rdečem ne obrača otrok temveč prašič, zgolj poudarja tragikomično bizarnost situacije.

Bistvo je, da obstoječa kampanja proti "sovražnemu govoru" ustvarja družbeno klimo, v kateri so se na LPP počutili varne in samozavestne, da na zahtevo aktivista naročniku plačani oglas umaknejo brez obvestila in obrazložitve.

Lahkotnost dejanja, ki pomeni očitno diskriminacijo in kršenje ustavnih pravic svobode izražanja ter enakosti pred zakonom, je naravnost osupljiva. Zadržanost javnega odziva izven katoliško-konservativnih krogov pa dokaz več za nedoslednost in neenakopravnost obravnave različnih družbenih skupin, ko gre za vprašanja svobode in sovražnega govora.

Najbrž ni dileme, da se kaj takšnega, kot je doletelo Zavod Živim, civilnodružbeni skupini pod protekcijo leve ideološko-politične opcije enostavno ne more zgoditi. Če že, pa bi v osrednjih medijih zvonili vsi alarmi, pred diskriminacijo pa bi javno svaril sam predsednik vlade Marjan Šarec.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike