Bog živi pogumno Slovenijo, s pogumnimi državljani!

Vir foto: Iskreni.net

Proslavljamo najpomembnejši praznik naše države. Ob tej priložnosti se je slovensko ljudstvo izrazilo nedvoumno in empirično jasno kot še nikoli prej. Res je temu dogodku botroval napredek, saj v času prebujenja, v drugi polovici XIX. stoletja, pa denimo za časa Majniške deklaracije med vojno leta 1917, ni bilo mogoče izvajati kakšnih večjih poskusov ljudskega izražanja. Leta 1990 pa je bil čas vsestransko zrel, da smo Slovenci lahko množično izpovedali svojo voljo. S skoraj 90-odstotno večino (88,5 % vseh volilcev) smo se izrekli za osamosvojitev.

Edinstven dogodek v naši zgodovini!

Na tej podlagi je bila pol leta kasneje slovesno proglašena samostojnost, ki je bila takoj za tem tudi vojaško obranjena. Enega dogodka ne bi bilo brez drugega (in tretjega). Oba praznika sta intimno povezana, njuno praznovanje v letu tridesetletnice osamosvojitve je pa ob začetku in zaključku odličnega predsedovanja Svetu EU za slovensko državo nekaj, kar nas navdaja s ponosom in, kljub vsem težavam sedanjosti, z močnim upanjem.

Na podlagi plebiscita Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS iz decembra 1990 to samostojnost upravičeno utemeljuje na “volji slovenskega naroda”. Samo na tej tedaj izraženi volji temelji naša samostojnost in na ničemer drugem. Omembe prejšnjega ustavnega reda SFRJ so zmedene in namenoma zavajajoče. Žal je treba to dejstvo še vedno poudarjati, ker so ta zavajanja v našem javnem prostoru še vedno prisotna.

Odcepitev formalno zapisana, a ne kot “najintimnejša opcija”

Tisti, ki še vedno trobijo nesmisel o že prej obstoječi pravici do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, in na njej skušajo utemeljevati slovensko osamosvojitev (češ, predvidena je bila že v Jugoslaviji), namenoma zavajajo. Sestavljalci nekdanje ustave in člena, ki so bili člani politične garniture CK KP nekdanje Jugoslavije in Slovenije, so to pisali z mentalnim zadržkom (restrictio mentalis). Formalno so v ustavno besedilo res vključili “pravico do samoodločbe in odcepitve”, toda v njihovem politično-ideološkem vrednostnem sistemu se ta pravica nikoli ne bi realizirala. Zato odcepitev, čeprav zapisana, sploh ni bila politično predvidena, niti ni bila za prejšnji totalitarni sistem “naravna”, še veliko manj zaželena. Ni bila njihova “najintimnejša opcija”.

S političnim procesom, ki ga je blagoslovila prejšnja garnitura, je slovenski narod kot aktiven subjekt, že z volitvami aprila 1990 in potem s plebiscitom, vzel “zares”, kar je garnitura zapisala “za špas”, za blef. Niso si predstavljali takega rezultata, v kolikor pa so si ga, jim je proces, vsaj tedaj, ušel izpod nadzora.

S političnim procesom, ki ga je blagoslovila prejšnja garnitura, je slovenski narod kot aktiven subjekt, že z volitvami aprila 1990 in potem s plebiscitom, vzel “zares”, kar je garnitura zapisala “za špas”, za blef.

Da “pravica do odcepitve” ni bila mišljena zares, temveč za blef, je dokazano s tem, da nas je JLA napadla prav zato, ker smo hoteli izvršiti to (domnevno) pravico, če bi jo že kdo kot táko hotel jemati resno. Za SFRJ in za njen organ JLA ta slovenska “pravica”, čeprav formalno napisana, nikoli ni obstajala. V Sloveniji pa je slovenska, federaciji in ZKJ odgovarjajoča elita, že nekaj prej razorožila Teritorialno obrambo oz. razorožitev dopustila zato, da se Slovenija na noben način ne bi mogla osamosvojiti.

Kaj je torej tedaj in za nekatere še danes pomenila tako kikirikana pravica do odcepitve? Napisana je bila, resnično mišljena pa nikoli. Zato je skrajni čas, da tudi o tem rečemo bobu bob. Slovenci smo se osamosvojili, ker je tako hotela v 90 % izražena kristalno jasna volja naroda.

Božično darilo iz Onostranstva

Ob tem prazniku pa na neizrečen način izstopa vrsta vrednot, ki so bile v narodu navzoče že stoletja. Te vrednote niso odvisne od kakršnihkoli osvobodilnih ideologij, temveč temeljijo na slovenski (kmečki) zdravi pameti. Če danes vlada dosega dobre gospodarske standarde in uspešno upravlja z javno imovino; če se odločno in uspešno sooča z vztrajno pandemijo; če državi pridobiva mednarodni ugled; če načrtuje javna dela, ki smo jih dolga leta zaman  čakali, (lahko bi še naštevali), to ni ne leva ne desna politika, temveč zdrav čut, ki državljanu-realistu pove mnogo.

Očitno je, da so se v tridesetih letih demokracije in samostojnosti vse vlade, ki so temeljile na domnevnih “vrednotah socializma in NOB-ja”, izkazale za, milo rečeno, neoperativne. To je prišlo do vrhunca s Šarčevo vlado, ki je brez notranje vsebine in vsakršne kohezije dobesedno razpadla.

Očitno je, da so se v tridesetih letih demokracije in samostojnosti vse vlade, ki so temeljile na domnevnih “vrednotah socializma in NOB-ja”, izkazale za, milo rečeno, neoperativne.

Zato je takrat Šarec “veslo zagnal v vodó”, kot bi dejal pesnik Aškerc, in zašel v vrtince, ki slastno na dno požirajo ne samo čolne (Šarcu namreč ni všeč, če rečemo, da je vrgel puško v koruzo). Nekateri bivši člani tedanje koalicije še po dveh letih ne vedo, kaj bi, in v sedanji KUL-ovski preobleki gredo iz poraza v poraz. Vse KUL-ovo cirkuško žonglerstvo, kakor tudi frfotanje golobov iz čarovniških klobukov, so jalovi poskusi, ki ne prepričajo, ker so vsebinsko in vrednostno prazni in zato spet neperspektivni.

Ne pozabimo, da se je plebiscit dogajal v najlepšem in polnem božičnem času: med 23. in 26. decembrom.  Zgolj slučaj? Za premnoge izmed nas je bil njegov rezultat najlepše božično darilo iz Onstranstva. Plebiscit moramo pa danes še dopolniti.

Tako kot je bila slovenska osamosvojitev pred 30 leti za Evropo inovacija, kot je dejal premier na proslavi, tako je jasno, da se za Slovenijo danes poraja nova doba. Tudi tukaj lahko ponovimo njegov končni pozdrav: “Bog živi pogumno Slovenijo!” in dodamo, s pogumnimi državljani!

13 komentarjev

  1. Za praznik se spodobijo vznesene besede, ampak žal vemo, da se izza njih skriva manj bleščeča realnost. Med, zgodovinsko gledano, kratkim obdobjem osamosvajanja, smo bili Slovenci enotni, vendar samo v tem, da moramo zapustiti Jugoslavijo.

    Čim smo se osamosvojili, smo se spet vkopali v levo-desne jarke oziroma so mediji po nareku retencijske elite začeli spet ljudi ščuvati ene proti drugim. Retencijska elita je dobro vedela, da če hoče obdržati svojo dominantno družbeno vlogo, mora svoje potencialne volivce napolniti z mržnjo in strahom pred pomladnimm blokom. Začel se je neusmiljen kulturni boj med “partizani” in “domobranci”, ki še vedno traja. Kot da se druga svetovna vojna v Sloveniji še ni končala.

    Rezultat blokovske razklanosti je ta, da je Slovenija še daleč od delujoče demokracije in da pravzprav ni nobene garancije, da sploh kdaj to bo. Sploh ker je tudi EU bolj nominalna kot realna demokracija.

    Retencijska elita je uspela obdržati vse ključne družbene istitucije in velik del gospodarstva v svojih rokah, vključno z mediji, svoj privilegiran družbeni položaj pa brez pomislekov izkorišča za materialne ugodnosti svojih pripadnikov. Posledično naj bi Slovenija zaradi korupcije izgubila ca 3,5 milijard letno.

    Pomladni blok je med tranzicijo skoraj poniknil. Deloma zato, ker je bil prestreljen z infiltiranimi kadri nekdanje partije, deloma pa zato, ker ni ponudil alternative z odločnim bojem zoper korupcijo. Poražen je bil tudi v kulturnem boju, zaradi katerega mu je vedno več volivcev obrnilo hrbet.

    Zlasti šolstvo in mediji so ustvarili v javnosti podobo, da je desničarstvo toliko kot domobrastvo, se pravi izdaja in fašizem. Pomladni blok se ni znal ograditi in braniti pred tem. Nekateri vidni predstavniki Demosa pa so ga celo zapustili in se ob zvokih fanfar bučno vrnili v (post)partijski blok, kot češ da je desnica nekaj zavržnega. Med vidnejšimi povratniki v partijski blok sta bila na primer zakonca Hribar, dr. Bučar, Bavčar, Rupel in plejada drugih manj znanih.

    Nacionalna osamosvojitev seveda ni projekt za nekaj desetletij, zato bi lahko rekli, da nič še ni izgubljeno. Toda s politično razklanostjo in ugrabljeno državo s strani retencijske elite naše perspektive niso rožnate.

    • Dobro ste prikazali kako se obračajo stvari v Sloveniji po OSAMOSVOJITVI, ki je res nekaj NAJSVETLEJŠEGA – v zgodovini naroda SLOVENSKEGA.

      Pripomnila bi le, da DELITEV sploh ni taka:
      “Kdo je za PARTIZANE, kdo za DOMOBRANCE”?
      Take pojme vsiljuje Levica., ki jo sestavljajo oboževalci KOMUNISTIČNIH previligirancev.
      Levica – združna – KUL – Koristoljubje, Udobje, Lenoba.

      Veliko nas je Desničarjev, ki izhajamo iz PARTIZANSKIH družin, ki niso podpirali Revolucije, ampak si želeli le OSVOBODITVE izpod “tujega jarma”
      Mnogi so bili v Titovi Jugoslaviji razočarani, ker “JAREM” je še vedno ostal, le ime je zamenjal, praj je bil FAŠISTIČNI teror, potem ga je nadomestil KOMUNISTIČNI – teror.

      Levičarji niso podobni Partizanom, ampak Revolucionarjem – Boljševikom.

      Desničarji pa smo potomci tistih partizanov, in drugih DOMOLJUBOV, ki so se borili za SVOBODO NARODA.

      Hvala Bogu, da smo končno dobili SAMOSTOJNO državo.
      Desničarji – ponosno na današnji dan izobešamo SLOVENSKE državne ZASTAVE.

      Levičarji, pa le reko izobešajo zastave, ker še vedno najbolj ljubijo le ZASTAVE-z rdečo ZVEZDO in s tem žalijo Samostojno domovino Slovenijo.

      • Strinjam se s povedanim. 95% partizanov niso bili komunisti. Šele po vojni so jih z režimsko propagando prepričali, da so se borili za socialno revolucijo. Nek partizan je rekel nekako takole: “Ko sem šel v gozd, sem mislil, da se grem borit proti Italijanom in Nemcem, ko sem prišel iz gozda, sem izvedel, da sem se boril za komunistično revolucijo.”

        Žal pa je partijska elita tudi med tranzicijo uspevala prepričevati ljudi v povojno mantro, da sta revolucija in svoboda eno in isto. Kdor te enačitve ne sprejema, pa je domobranec, izdajalec in fašist.

        Da lahko nasprotuješ revoluciji, ker si demokrat, da revolucija ni bila potrebni pogoj za svobodo, in da je revolucija vzpostavila nesvoboden, totalitarni režim, tako daleč pa naša prevladujoča forma mentis še ni prišla. To dokazije na primer tudi dejstvo, da Državni zbor doslej ni bil pripravljen sprejeti evropske Resolucije o totalitarnih režimih, med katere sodi tudi komunizem.

      • Rasputin imate prav.
        Revolucija sploh ni bila pogoj za SVOBODO, prej nasprotno.

        Dejansko je bila Revolucija nujna le zato, da so prevzeli OBLAST KOMUNISTI, katerih “dediči”, še danes ne sprejemajo demokracije, ampak hočejo spet uvesti ENOPARTIJSKI sistem.

  2. Kdo je avtor, da bo sodil, komu je bila intimna opcija in komu ne? Rezultat referenduma je edini dokaz o izraženi intimni opciji.
    Ne more pravnik reči, da nekaj v zakonu (ustavi) ni napisano zares. Da je zapisano samo za hec. Tega pravnik pač ne more reči. Pika. Fakt, dejstvo je, da je bila pravica do samoodločbe zapisana in je omogočila legalno odcepitev, osamosvojitev, razdružitev…kakor koli to že imenujemo.

  3. Najbolj nesposobnega naroda kot smo Slovenci pa še nisem videl.
    Zakaj?
    Nimamo popolnoma nič, smo na ravni rokodelcev in kmetov. Vsaka čast izjemam.
    Ne najdeš npr. enega izdelka široke potrošnje izven meja Slovenije (mogoče v 20km obmejnem pasu). Znamo narediti vse popolnoma vse, ampak za druge gospodarje ne pa za sebe. Velik dosežek si štejemo, če kakšno mikro podjetje dela stopalke za kuplongo ali gas.
    Vse kar smo imeli smo pa zafrčkali. Še Radensko nismo znali zadržati, pa je potrebno samo cev v zemljo zavrtati in pipco odpreti, ne mi smo tako nesposobni, da tudi to ne znamo. Kolinska kjer je bilo potrebno krompir samo olupit skuhat in v vrečki prodat, ne, tudi to nismo znali. Na drugi strani pa podjetnika, ki je samo postavil mitnico pred jamo, kujemo v zvezde. Ja in uspelo mu je tlakovce na parkingu položit, a vlakec je pa še iz Titovih časov.
    Ja, Slovenci smo samo za okopavati krompir pa solato, pa še tisto Šiptarji odkupijo in prodajo.
    Vodilni smo bil v nizkih gradnjah v regiji, sedaj nam pa Turki pa Bosanci to delajo in vlečejo dobiček.
    No še enkrat vsaka čast izjemam, ki jih pa, roko na srce, ni veliko

  4. Tukajšnjemu ljudstvu je vseeno za državo. Gre samo za privid države. Denar, ki jim ga država pobere, si večinoma prisvojijo lumpi vseh vrst, a ljudstva to niti ne moti. Če se pa že kdo najde, ki za ljudstvo kaj postori, tega še opazijo ne. Ljudstvo, ki ni vredno počenega groša. Njegova država pa še manj.

    • Ljudstvo, ki ni vredno počenega groša. Njegova država pa še manj.
      <<<<<<<<<
      Na žalost to ne velja le za Slovenijo, temveč tudi širše za EU in sploh Zahod. Evripidi delamo samomor, demografski (migracije) in gospodarski ( deindustrializacija v korist Kitajske, odpovedovanje proizvodnji energije zaradi donkihotskega boja proti podnebnim spremembam) in se pri tem prepričujemo, da spoštujemo človekove pravice in rešujemo planet. Da o norostih kot so wokeizem (prebujenstvo), LGTB ideologija ipd . sploh ne govorim.

Komentiraj