Bog živi pogumno Slovenijo, s pogumnimi državljani!

Proslavljamo najpomembnejši praznik naše države. Ob tej priložnosti se je slovensko ljudstvo izrazilo nedvoumno in empirično jasno kot še nikoli prej. Res je temu dogodku botroval napredek, saj v času prebujenja, v drugi polovici XIX. stoletja, pa denimo za časa Majniške deklaracije med vojno leta 1917, ni bilo mogoče izvajati kakšnih večjih poskusov ljudskega izražanja. Leta 1990 pa je bil čas vsestransko zrel, da smo Slovenci lahko množično izpovedali svojo voljo. S skoraj 90-odstotno večino (88,5 % vseh volilcev) smo se izrekli za osamosvojitev.

Edinstven dogodek v naši zgodovini!

Na tej podlagi je bila pol leta kasneje slovesno proglašena samostojnost, ki je bila takoj za tem tudi vojaško obranjena. Enega dogodka ne bi bilo brez drugega (in tretjega). Oba praznika sta intimno povezana, njuno praznovanje v letu tridesetletnice osamosvojitve je pa ob začetku in zaključku odličnega predsedovanja Svetu EU za slovensko državo nekaj, kar nas navdaja s ponosom in, kljub vsem težavam sedanjosti, z močnim upanjem.

Na podlagi plebiscita Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS iz decembra 1990 to samostojnost upravičeno utemeljuje na “volji slovenskega naroda”. Samo na tej tedaj izraženi volji temelji naša samostojnost in na ničemer drugem. Omembe prejšnjega ustavnega reda SFRJ so zmedene in namenoma zavajajoče. Žal je treba to dejstvo še vedno poudarjati, ker so ta zavajanja v našem javnem prostoru še vedno prisotna.

Odcepitev formalno zapisana, a ne kot "najintimnejša opcija"

Tisti, ki še vedno trobijo nesmisel o že prej obstoječi pravici do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, in na njej skušajo utemeljevati slovensko osamosvojitev (češ, predvidena je bila že v Jugoslaviji), namenoma zavajajo. Sestavljalci nekdanje ustave in člena, ki so bili člani politične garniture CK KP nekdanje Jugoslavije in Slovenije, so to pisali z mentalnim zadržkom (restrictio mentalis). Formalno so v ustavno besedilo res vključili “pravico do samoodločbe in odcepitve”, toda v njihovem politično-ideološkem vrednostnem sistemu se ta pravica nikoli ne bi realizirala. Zato odcepitev, čeprav zapisana, sploh ni bila politično predvidena, niti ni bila za prejšnji totalitarni sistem “naravna”, še veliko manj zaželena. Ni bila njihova “najintimnejša opcija”.

S političnim procesom, ki ga je blagoslovila prejšnja garnitura, je slovenski narod kot aktiven subjekt, že z volitvami aprila 1990 in potem s plebiscitom, vzel “zares”, kar je garnitura zapisala “za špas”, za blef. Niso si predstavljali takega rezultata, v kolikor pa so si ga, jim je proces, vsaj tedaj, ušel izpod nadzora.

S političnim procesom, ki ga je blagoslovila prejšnja garnitura, je slovenski narod kot aktiven subjekt, že z volitvami aprila 1990 in potem s plebiscitom, vzel “zares”, kar je garnitura zapisala “za špas”, za blef.

Da “pravica do odcepitve” ni bila mišljena zares, temveč za blef, je dokazano s tem, da nas je JLA napadla prav zato, ker smo hoteli izvršiti to (domnevno) pravico, če bi jo že kdo kot táko hotel jemati resno. Za SFRJ in za njen organ JLA ta slovenska “pravica”, čeprav formalno napisana, nikoli ni obstajala. V Sloveniji pa je slovenska, federaciji in ZKJ odgovarjajoča elita, že nekaj prej razorožila Teritorialno obrambo oz. razorožitev dopustila zato, da se Slovenija na noben način ne bi mogla osamosvojiti.

Kaj je torej tedaj in za nekatere še danes pomenila tako kikirikana pravica do odcepitve? Napisana je bila, resnično mišljena pa nikoli. Zato je skrajni čas, da tudi o tem rečemo bobu bob. Slovenci smo se osamosvojili, ker je tako hotela v 90 % izražena kristalno jasna volja naroda.

Božično darilo iz Onostranstva

Ob tem prazniku pa na neizrečen način izstopa vrsta vrednot, ki so bile v narodu navzoče že stoletja. Te vrednote niso odvisne od kakršnihkoli osvobodilnih ideologij, temveč temeljijo na slovenski (kmečki) zdravi pameti. Če danes vlada dosega dobre gospodarske standarde in uspešno upravlja z javno imovino; če se odločno in uspešno sooča z vztrajno pandemijo; če državi pridobiva mednarodni ugled; če načrtuje javna dela, ki smo jih dolga leta zaman  čakali, (lahko bi še naštevali), to ni ne leva ne desna politika, temveč zdrav čut, ki državljanu-realistu pove mnogo.

Očitno je, da so se v tridesetih letih demokracije in samostojnosti vse vlade, ki so temeljile na domnevnih “vrednotah socializma in NOB-ja”, izkazale za, milo rečeno, neoperativne. To je prišlo do vrhunca s Šarčevo vlado, ki je brez notranje vsebine in vsakršne kohezije dobesedno razpadla.

Očitno je, da so se v tridesetih letih demokracije in samostojnosti vse vlade, ki so temeljile na domnevnih “vrednotah socializma in NOB-ja”, izkazale za, milo rečeno, neoperativne.

Zato je takrat Šarec “veslo zagnal v vodó", kot bi dejal pesnik Aškerc, in zašel v vrtince, ki slastno na dno požirajo ne samo čolne (Šarcu namreč ni všeč, če rečemo, da je vrgel puško v koruzo). Nekateri bivši člani tedanje koalicije še po dveh letih ne vedo, kaj bi, in v sedanji KUL-ovski preobleki gredo iz poraza v poraz. Vse KUL-ovo cirkuško žonglerstvo, kakor tudi frfotanje golobov iz čarovniških klobukov, so jalovi poskusi, ki ne prepričajo, ker so vsebinsko in vrednostno prazni in zato spet neperspektivni.

Ne pozabimo, da se je plebiscit dogajal v najlepšem in polnem božičnem času: med 23. in 26. decembrom.  Zgolj slučaj? Za premnoge izmed nas je bil njegov rezultat najlepše božično darilo iz Onstranstva. Plebiscit moramo pa danes še dopolniti.

Tako kot je bila slovenska osamosvojitev pred 30 leti za Evropo inovacija, kot je dejal premier na proslavi, tako je jasno, da se za Slovenijo danes poraja nova doba. Tudi tukaj lahko ponovimo njegov končni pozdrav: “Bog živi pogumno Slovenijo!” in dodamo, s pogumnimi državljani!