Bog ponovno v slovenskem hramu demokracije

Foto: Matija Sušnik, http://dz-rs.si


Na najbolj nepričakovanem kraju, od najbolj nepričakovane osebe, v najbolj nepričakovanem času, pa na najbolj nepričakovan način, smo vsi Slovenci na televizijskem ekranu (TV SLO 3), pred nekaj dnevi (22. decembra) slišali najlepšo resnico v zgodovini človeštva: »Bog je ljubezen«! Ker je bilo vse to nepričakovano, je bilo še toliko bolj učinkovito.

Na sami praznični seji ob dnevu samostojnosti in enotnosti, pa istočasno še ob prisegi nove predsednice Republike, je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v svojem daljšem nagovoru povedala marsikaj lepega in nepričakovanega. Ves njen prebrani govor je izzvenel dokaj konservativno in narodno budniško. Če bi ga prebral kdo drug lansko leto, bi se nanj vsule kritike, češ da je podeželski in še kaj podobnega.

Od »naprednih« ljudi, med katere spada tudi ona, nismo vajeni slišati o Karantaniji, o izvolitvi vojvod, o celi slavni tisočletni slovenski zgodovini, ki nas je preko taborov in ljudskih shodov pripeljala do danes. Nasprotno, vajeni smo bili, da se o tem ne govori, temveč se poudarja, da se je slovenska zgodovina skoraj začela leta 1945. Vse, kar je bilo prej, če se je že zgodilo, je bilo najmanj drugorazredno in upoštevanja nevredno, še posebno za poučevanje naše mladine v šolah.

Danes pa, ob praznovanju največjega dneva slovenske zgodovine, ki se je dopolnil pol leta kasneje z deklaracijo slovenske osamosvojitve, slišimo o veličini vsega tisoč petstoletnega slovenskega narodnega življenja in delovanja. Čudovito! Vsemu temu lahko samo pritrdimo in se tega veselimo.
Zanimivo je tudi, da je Bog, kot prvo počelo vsega ustvarjenega, postal celo politična kategorija, ki jo priznavamo v najvažnejšem hramu naše demokracije.

Zanimivo je tudi, da je Bog kot prvo počelo vsega ustvarjenega postal celo politična kategorija, ki jo priznavamo v najvažnejšem hramu naše demokracije. Še pred nekaj leti je krščanski politik ob koncu važne seje v Državnem zboru srečanje zaključil z vzklikom »Bog vas živi!«. Takoj se je iz »naprednega« sektorja nanj vsul očitek, da je »v Sloveniji Cerkev ločena od države«. Drugi državni politiki se striktno pazijo, da ja ne bi v teh prazničnih dneh izrekli besede BOŽIČ. Pod enoumjem je bil prepovedan in ga kratko malo »ni bilo«. Gospa pa lepo govori o Božji ljubezni, ki se je prav za božič izkazala na poseben način. Kakšne bodo reakcije, bomo videli po praznikih.

Trenutek, ki ga nismo zamudili


Za nami je prelomno leto. Za marsikoga se je osamosvojitvena in demokratična misel, ki se je tako močno in odločno jasno izkazala pred tremi desetletji, s kratkimi pozitivnimi meddobji v tem času, danes čudno vsaj upočasnila. Samostojna država smo, kako pa je z našo demokracijo, je utemeljeno vprašanje mnogih. Kot da delo izpred tridesetih let še ne bi bilo dovršeno.

V napetih trenutkih osamosvajanja so bili dvomi veliki in nisi vedel, kaj bo jutri. Upravičeno bi bilo za tisti trenutek vprašanje iz Svetega pisma, ki smo ga brali v adventu: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Pa je bil tudi takrat dan odgovor: Poglejte naokrog in razumite trenutek, pa zaznajte znamenja časov.

Časi so nam bili prijazni. Nastopil je naš kairos (starogrški ugodni trenutek), milostni trenutek, nasmeh zgodovine, kot so ga tudi poimenovali. Če tistega trenutka Slovenci ne bi razumeli, bi šel mimo nas, in dobro vemo, da se v tisočletju ne bi povrnil. A razumeli smo ga in se pri plebiscitu skoraj z 90 % odstotno večino izrekli ZA samostojnost. Tako preprosto, pa tako definitivno kot to. Da je pa milostni trenutek še bolj očiten, ne pozabimo, da se je zgodil prav v božičnih dneh, ko se spominjamo na duhovno izpolnitev časov. Časi so se nam pa izpolnili tudi politično. Sozvočje obojega je nedvomno več kot samo slučaj.
 Če tistega trenutka Slovenci ne bi razumeli, bi šel mimo nas, in dobro vemo, da bi se v tisočletju ne povrnil.

Bog je ljubezen


Lahko se komu porodi vprašanje, kako je do tokratnega lepega vzklika v samem parlamentu prišlo, oz. kaj mu je botrovalo. Če je to bilo resnično spoznanje največje Resnice, Boga, ki je Ljubezen sama, je to osrečujoče za vse tiste, ki pripadamo monoteističnim religijam, ker je predsednica Državnega zbora, kot moderna Bogomila, ki je Črtomira poučevala o veri, tudi sama prišla do zanjo osrečujočega spoznanja (»Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke …«, Prešeren, Krst pri Savici). Če je pa to bil malo bolj prozaičen in pritlehen izraz političnih kalkulacij, da bi npr. hotela s tem ustvarjati ugodno ozračje, ki bi omogočilo kakšni krščanski stranki iz opozicije hitrejši prestop v pozicijo in s tem vladajoči opciji pomagala pri lažji rešitvi mnogoterih kriz, ki so že pred nami, potem bo pa to samo jalov poskus, ki bo ostal brez haska zanjo in za vse tisto, kar naj bi bila hotela s tem doseči.

Ko je noč najtemnejša, pomeni, da smo pred svitanjem novega dne. Vsi skupaj si prizadevajmo za dovršitev osamosvojitve v čim pristnejši demokraciji. Bog je ljubezen, da, neizmerna in zastonjska, ki je marsikdaj ne zaslužimo, pa nam je kljub temu dana. Poslužimo se je in jo po naših omejenih duhovnih močeh vračajmo, najprej Njemu, potem vsem najbližjim, za tem pa domovini, ki smo ji z razumom in s srcem brezpogojno zavezani.

Današnji upočasnjeni ritem demokracije bomo kmalu spet pospešili.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike