Bog novih priložnosti
POSLUŠAJ ČLANEK
Prerok Jona, ki naj bi živel v 8. stoletju pred Kristusovim rojstvom, ob prvem poklicu za preroka zbeži »v Taršiš, proč od Gospodovega obličja.« (Jon 1,3) Odpove se preroški službi in se odloči, da brutalnih in neusmiljenih Asircev, povrhu še daljnih sorodnikov, ne bo spodbujal k pokori in jih tako vodil k Božjemu usmiljenju. Na begu se začnejo kazati simptomi izgubljenega sina. Trdovratnost se izkaže za takó osebno morečo, da mu gre od takrat vse narobe. Kot da bi se zaradi upora Bogu sesul ves njegov svet. In se. Svinje in otrobe zamenja riba, kjer utesnjenost v presnovi zada Jonu poslednji udarec. Predelava v ribi deluje kot streznitev na najnižji točki in nato dramski zasuk. Na dnu, v trebuhu velike ribe, potrebuje tri dni, da se »resetira«, vsaj malo zadiha in vrne v Življenje.
Da je krščanski Bog bog druge priložnosti, vemo iz lastnega življenja. Zato ni potrebno odpirati Svetega Pisma. Če pa tozadevno le ga, najdemo Mojzesa, ki mori (2 Mz 2,12), Elija, ki ima kot prerok dovolj vsega (1 Kr 19,5), Davida, ki se za ceno smrti drugega prepusti poželenju (2 Sam 11,15), Petra, ki taji (Apd 2,14), Pavla, ki spremlja in odobrava umor diakona Štefana (Apd 8,1), evangelista Marka, ki zapusti misijon v Pamfiliji in se vrne v Jeruzalem. Skratka, vsak član Jezusove ekipe ima kakega okostnjaka v omari svojega dotedanjega življenja. In čeprav smo navajeni, da spremljamo prve korake Cerkve skozi romantičnima očala popolnosti in nebeškosti, je bil apostolski boj za svetost prav tako trpek in neusmiljen kot je danes, njihova krščanska agenda pa presentljivo sinusoidna. To je namreč pot Cerkve skozi stoletja. Pot mnogih priložnosti za dobra dela in verjetno še več, da bi se vrnili in služili Bogu. To je tudi pot Cerkve danes.
Jezus je rekel svojim apostolom: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mr 2,17) Morda bi našli nekaj modernih farizejev, ki so pravični in zdravi ter pripravljeni vreči kamen v manj samozavestne. Ostali nujno potrebujemo Boga, ki daje nove priložnosti, ki obvezuje rane, očetovsko treplja in že hkrati vabi, da vstanemo v nov boj z grehom.
Knjiga preroka Jona je v 3. poglavju spomenik duhovni moči, ki jo prejme vsakdo, ki znova vstane, ki želi in hodi naprej, ki se spreobrne; to je poseben blagoslov, ki je namenjen njemu in družbi. Uspeh Jonovega klica k pokori ni imel veliko opraviti z njegovo zagnanostjo in prepričljivostjo. Jona v zanosu spreobrnjena diha z Božjimi pljuči, uporablja Božji glas, prestavlja ga Božji korak. Vodi ga Božje veselje nad izgubljeno ovco.
Ninivljani niso bili nagovorjeni samo z Jonovim preroškim žarom. Gotovo si je Bog izbral primerno orodje, vendar je to orodje delovalo znotraj okolja, ki ga je Bog »tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« (Jn 3,16) Božja ljubezen opolnomoči vsako Božje orodje. Jonov klic s sovraštvom napojenemu in otopelemu Asirskemu narodu v glavnem mestu Ninive, je učinkovit, ker skriva v sebi novo priložnost, ki jo daje Bog. Ko tej priložnosti damo osebni pristanek, to ne sproži samo »veselja v nebesih nad enim grešnikom, ki se spreobrne«, ampak celovit duhovni mehanizem, ki ga imenujemo »posvečujoča milost«. Milost je podarjena pomoč, ki jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic. Ta izpopolnjuje dušo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom in delati po njegovi ljubezni. (1996 in 2000, KKC)
»Hodi za menoj!« (Mr 1,17) pravi Jezus. Daje nam nove priložnosti. Pazi, da ne boš potreboval ravno še tiste, ki je ne bo.
Potrebujemo Boga, ki daje nove priložnosti, ki obvezuje rane, očetovsko treplja in že hkrati vabi, da vstanemo v nov boj z grehom.
Da je krščanski Bog bog druge priložnosti, vemo iz lastnega življenja. Zato ni potrebno odpirati Svetega Pisma. Če pa tozadevno le ga, najdemo Mojzesa, ki mori (2 Mz 2,12), Elija, ki ima kot prerok dovolj vsega (1 Kr 19,5), Davida, ki se za ceno smrti drugega prepusti poželenju (2 Sam 11,15), Petra, ki taji (Apd 2,14), Pavla, ki spremlja in odobrava umor diakona Štefana (Apd 8,1), evangelista Marka, ki zapusti misijon v Pamfiliji in se vrne v Jeruzalem. Skratka, vsak član Jezusove ekipe ima kakega okostnjaka v omari svojega dotedanjega življenja. In čeprav smo navajeni, da spremljamo prve korake Cerkve skozi romantičnima očala popolnosti in nebeškosti, je bil apostolski boj za svetost prav tako trpek in neusmiljen kot je danes, njihova krščanska agenda pa presentljivo sinusoidna. To je namreč pot Cerkve skozi stoletja. Pot mnogih priložnosti za dobra dela in verjetno še več, da bi se vrnili in služili Bogu. To je tudi pot Cerkve danes.
Jezus je rekel svojim apostolom: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mr 2,17) Morda bi našli nekaj modernih farizejev, ki so pravični in zdravi ter pripravljeni vreči kamen v manj samozavestne. Ostali nujno potrebujemo Boga, ki daje nove priložnosti, ki obvezuje rane, očetovsko treplja in že hkrati vabi, da vstanemo v nov boj z grehom.
Knjiga preroka Jona je v 3. poglavju spomenik duhovni moči, ki jo prejme vsakdo, ki znova vstane, ki želi in hodi naprej, ki se spreobrne; to je poseben blagoslov, ki je namenjen njemu in družbi. Uspeh Jonovega klica k pokori ni imel veliko opraviti z njegovo zagnanostjo in prepričljivostjo. Jona v zanosu spreobrnjena diha z Božjimi pljuči, uporablja Božji glas, prestavlja ga Božji korak. Vodi ga Božje veselje nad izgubljeno ovco.
Ninivljani niso bili nagovorjeni samo z Jonovim preroškim žarom. Gotovo si je Bog izbral primerno orodje, vendar je to orodje delovalo znotraj okolja, ki ga je Bog »tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« (Jn 3,16) Božja ljubezen opolnomoči vsako Božje orodje. Jonov klic s sovraštvom napojenemu in otopelemu Asirskemu narodu v glavnem mestu Ninive, je učinkovit, ker skriva v sebi novo priložnost, ki jo daje Bog. Ko tej priložnosti damo osebni pristanek, to ne sproži samo »veselja v nebesih nad enim grešnikom, ki se spreobrne«, ampak celovit duhovni mehanizem, ki ga imenujemo »posvečujoča milost«. Milost je podarjena pomoč, ki jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic. Ta izpopolnjuje dušo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom in delati po njegovi ljubezni. (1996 in 2000, KKC)
»Hodi za menoj!« (Mr 1,17) pravi Jezus. Daje nam nove priložnosti. Pazi, da ne boš potreboval ravno še tiste, ki je ne bo.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.