Bog ni božiček

POSLUŠAJ ČLANEK
Neki oče je odhajal iz nakupovalnega središča s polno trobo nakupljenih reči. Za njim je hodil šestletni sin. Videti je bil slabe volje in žalosten. Oče mu je rekel: »Kaj bi še rad? Kupil sem ti risalni blok, kupil sem ti čopiče, odišavljeno radirko. Kupil sem ti bombone in žvečilne gumije. Kaj bi še rad?!«
»Primi me za roko,« je dejal otrok.*

Bog je Oče. Drugačen je. In zgodi se, da smo v trgovini z njim ravno na nasprotni strani. Mi imamo polne roke, on pa si želi dotika z roko. Pomislimo, kolikokrat Boga presojamo po tem, kaj nam bo dal. Ko gre nekaj narobe, pomislimo, zakaj je nam je to dopustil, kje morda nismo bilo dovolj dobri, da se nam je to zgodilo. Kakor tisti oče v trgovini mislimo, da nam bodo darovane stvari pregnale žalost.
Pomislimo, kolikokrat Boga presojamo po tem, kaj nam bo dal.

Ali torej od Boga pričakujemo nagrado ali kruh? Začelo se bo »šolsko« leto. Mnogi bodo pomislili, kaj vse bo spet treba narediti za vero, za Boga, Cerkev … Spet bodo urniki in odmerjanje časa. Spet bomo v skušnjavi, da začnemo računati, koliko od tega bomo namenili »za Boga«. Poskušajmo letos obrniti logiko. Kaj ko bi se rajši pustili prijeti za roko? Kaj če bi poiskali samo dotik?

»Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni.« Že kar nekaj nedelj zaporedoma poslušamo o kruhu. Jezus ne govori o tem, kaj bomo dobili. Svetuje nam, kako lahko začnemo živeti »po njem«.

Kdor njega uživa, ne bo več živel kot drugi religiozni ljudje. Bog zanj ne bo več »mož z brado«. Kdor se z Jezusom hrani, postaja sin, hči. Brez izkušnje ne moreš vedeti, kdo je tvoj oče.

Bog ni božiček z brado in nam ne prinaša polne koše daril. Postal je kruh, še več, postal je »meso, za življenje sveta«. Lahko se ga dotaknem.

Avtor današnjega duhovnega nagovora je * Prim. B. Rustja, Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče 2018 (povzeto po http://www.kamnje.net).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike