Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostane v njem

Odkar pomnim, od otroštva do danes, veliko noč doživljam na dveh ravneh, drugače na velikonočno jutro, pri vstajenjski procesiji, ko se prepuščam trikratni aleluji, donenju zvonov, navdušenemu petju vstajenjskih pesmi in veselim obrazom, ki v procesiji stopajo za Vstalim Zveličarjem, in drugače dopoldne, pri drugi sv. maši, ko dobi velika noč drugačno tonaliteto.

Jutranji vzhičenosti sledijo resnobna vprašanja: kaj se je tistega jutra, ko so šle žene navsezgodaj h grobu, res zgodilo, kako lahko vstajenje enega samega, četudi je to Kristus, Božji Sin, enkrat za vselej spremeni zgodovino sveta v zgodovino odrešenja, kako lahko en sam dogodek, Kristusovo vstajenje, zaobjame vse, od stvarjenja do danes, vidne in nevidne stvari, kristjane in neverne, sploh vse, ki so se kdaj koli rodili? Ali je o teh vprašanjih sploh mogoče reči kaj drugega kot nemočno ugotoviti, da gre za skrivnost, ki se ji lahko približamo samo z vero?

Pri tej sv. maši, ko smo že sredi vélike nedelje, se jutranja vznesenost ob slavljenju Gospodovega vstajenja ne bo ponovila: ne bo procesije, ne bomo slišali zborovskega petja in donenja zvonov. Lahko pa se nam sedaj odstre druga stran vélike noči, ko se umirjeno, skoraj s strahospoštovanjem in časovno omejeni, posvetimo vprašanjem, ki sem jih omenil. Toda kako naj se jih lotimo, da nas raziskovanje, zajeto v nemoč uma, ne bo razočaralo? Navsezadnje, kako naj bomo pri tem poskusu tako razumljivi, da ne bomo odšli domov s slabim občutkom, da je na veselo praznovanje padla senca dvoma?

Zavest je namreč tista zmožnost duše, da lahko, dokler smo živi, komuniciramo z zunanjim svetom. Ko pa nastopi psihofizična smrt, se naša duša, še naprej neokrnjeno odpira Stvarniku.

K zastavljenim vprašanjem lahko pristopimo iz štirih izhodišč: teološkega, filozofskega, naravoslovnega in eksistencialnega. Vsi pristopi so legitimni, vendar daje evangelij prednost zadnjemu. Ljudje namreč eksistiramo, bivamo, obstajamo, živimo na način osebe, ne zgolj na način umnega bitja. Naše osebnostno jedro se namreč ne konča na nevroloških in fizioloških mejah naših možganov. V nas je namreč nevidno mesto, v katerem biva naš jaz, ki je nedotakljiv za zunanje vplive. Ostaja neokrnjen tudi v najtežji bolezni, celo v komi. Ne preneha bivati niti takrat, ko se ustavi srce in možgani obstanejo. Biti oseba pomeni, da naša duša, tisto sebstvo, kjer dejansko zares smo, ni del umrljivega psihofizičnega omrežja, ampak ga vzdržuje v bivanju milostni odnos s Stvarnikom, njegov milostni pogled, ki nima vzporednice v polju vidnega sveta. In samo v tem odnosu smo resnično živi, živi, tudi ko telo ovene in ko funkcija možganov preneha. V tem je razlog, zakaj Jezusa, ko je njegovo telo na križu umiralo, dejansko niso mogli ubiti in mu sovraštvo množic ni moglo do živega. Mesto v nas, kjer ostajamo živi, tudi če nas za zunanji svet ni več, ni isto kot zavest. Zavest je namreč tista zmožnost duše, da lahko, dokler smo živi, komuniciramo z zunanjim svetom. Ko pa nastopi psihofizična smrt, se naša duša še naprej neokrnjeno odpira Stvarniku.

V tem, kar smo rekli, vidimo logiko evangelijev, ko opisujejo Jezusovo smrt, pokop in vstajenje. Vsi štirje evangelisti namreč poročajo, da se je velika noč zgodila na način osebe, v skrivnostni drami odnosa med osebami, in ne na način pojava, naravnega ali nadnaravnega dogodka. Najbolj neposredno je to zaznal in zapisal sv. Janez. Pripoveduje, da sta Marija Magdalena in druga Marija po soboti, še v temi, ko se je svital prvi dan tedna, prišli pogledat grob. Samo pogledat. Izpraznjeni in obupani po petkovi grozi na Kalvariji nista pričakovali, da bi se lahko zgodilo kaj presenetljivega, kar bi preobrnilo smrtno tesnobo velikega petka in razsutje vseh hrepenenj. Evangelist Matej dodaja, da jima je takrat, ko pobiti v duši nista ničesar več pričakovali, docela nenadejano nasproti prišel Jezus in jima rekel: »Pozdravljeni!« Na pol omotični sta pristopili, pravi Matej, in mu, ne da bi zaradi ganjenosti kaj rekli, objeli noge. Jezus ju je pogledal in se umirjeno odzval: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli« (prim. Mt 28,1–10).

Preobrat se je zgodil zvečer, istega dne, ko je vstali Jezus zbegane in prestrašene apostole, zbrane v dvorani zadnje večerje, pozdravil: »Mir vam bodi!«

Tudi za Petra in Janeza, ki sta za ženama prva prišla h grobu, se resničnost vstajenja ni zgodila v trenutku, ko sta videla prazen grob. Sv. Janez, ki je videl povoje, ki so ležali na mestu, kjer je bilo prej Jezusovo mrtvo telo, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, posebej zvit na drugem mestu, ni razumel, kaj to, kar vidi, pomeni, zato je zapisal, da takrat s Petrom še nista razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Fizično dejstvo, prazen grob, je v njima porajalo zgolj vprašanja: kje je Jezus, kaj se je zgodilo z njegovim truplom, zakaj je kamen odvaljen, kdo ga je odvalil? Preobrat se je zgodil zvečer, istega dne, ko je vstali Jezus zbegane in prestrašene apostole, zbrane v dvorani zadnje večerje, pozdravil: »Mir vam bodi!«

Dogodki velike nedelje, kakor so jih opisali apostoli, priče celotne zgodbe, nam povedo, da ima naše življenje vstajenjsko strukturo, katere bistvo je srečanje oseb, ki se ljubijo. Kajti prav tam, kjer je ljubezen, se zgodi prehod iz smrti v vstajenje. In ne kje drugje. Ta svoj mistični uvid je sv. Janez opisal z besedami: »Mi vemo, da smo prišli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo« (1 Jn 3,14). Da je šlo pri sv. Janezu za mistični uvid, nisem zapisal naključno. Sv. Janez namreč ni govoril o psihološkem vidiku ljubezni, ki ga vsi poznamo, ampak o ljubezni, ki je v Bogu. Ta se je na velikonočno jutro prelila v Jezusovo mrtvo telo in mu vrnila življenje.

Vsi ljudje, verni in neverni, kristjani in drugače verujoči, nosimo v svoji duši neovrgljiv zapis, ki pravi: od vsega, kar je, je samo ljubezen absolutna in resnično bivajoča, samo ljubezen ima neumrljivo bit, samo nad njo smrt nima moči. »Kajti Bog je ljubezen,« piše sv. Janez, »in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16), zato nihče, ki ljubi, ne more umreti, kajti ko kdo ljubi, v njem ljubi Bog, ki je večen in neumrljiv.

Te besede bi bile lahko cenene, zgolj prazna retorika, če bi spregledali, da se popolna ljubezen izpriča samo na en način: da se pretaka v darovanje življenja. Kadar rečem: Ljubim te, to pomeni: Življenje dam zate, ker ga od Boga, ki mi ga je dal, zopet prejmem. Ali kot pravi Jezus: Ker me Oče ljubi, lahko dam svoje življenje, in ga zopet prejmem (prim. Jn 10,17).

V Kajuhovem letu pogosto navajajo njegov ganljivi verz iz pesmi Materi padlega partizana: »Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, / toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« / Ta verz imam v ušesih že od leta 1963, ker sem hodil na nekdanjo osnovno šolo na Šmartinski cesti, ki je bila poimenovana po njem. Pretresljiv verz mi je od nekdaj zbujal nelagodje. Razumel sem ga šele desetletja pozneje ob branju romana Bratje Karamazovi in študiji Dušana Pirjevca. Kaj je Kajuh ob pisanju tega verza nosil v duši, ve le sam, zato o tem ne morem soditi. Če odmislim Kajuhov notranji svet in njegovemu zunanjemu svetu nedostopne namene in izhajam le iz golih besed ter jih interpretiram tako, kot bi jih interpretirala Dostojevski in Pirjevec, moram reči naslednje: Življenja naj nikoli ne žrtvujemo za ideje in ideologije, ker te niso namenjene človeku, čeprav o njem govorijo; ne stremijo, da bi reševale posamezno osebo, temveč ohranjajo kolektiv, abstraktno človeštvo, kakršnega ubeseduje, denimo, sintagma – delavski razred, ki ga danes nadomeščajo t. i. družbene skupine. Klike, s propagiranjem prevratniških idej, različne skupine mirovnikov, zelenih, migrantov, drugače spolno usmerjenih in drugih, za katere se deklarativno zavzemajo, naredijo za orodje svojega vzpenjanja na oblast. Spodbujevalci radikalnih sprememb vrednote ene skupine ljudi demonizirajo, jih razglašajo za ničeve, zato da bi nosilce teh vrednot legitimno izključili iz območja družbenih procesov, jih celo uničili in vzpostavili pogoje za razcvet življenja tistih, ki so nosilci njihovih vrednost.

Življenja naj nikoli ne žrtvujemo za ideje in ideologije, ker te niso namenjene človeku, čeprav o njem govorijo; ne stremijo, da bi reševale posamezno osebo, temveč ohranjajo kolektiv, abstraktno človeštvo.

Vstajenjsko strukturo darovanja življenja pooseblja poljski duhovnik Maksimilijan Kolbe, ki je svoje življenje daroval za družinskega očeta; poosebljata ga zakonca, ki se razdajata drug za drugega in za otroke. Vstajenjsko logiko je hote ali nehote pretekli teden izpričal naš skakalec Anže Lanišek, ko je v Planici ob prejemu bronaste medalje vidno pretresen v solzah rekel, da se je njegov tekmec, David Kubacki, poljski skakalec, štirinajst dni nazaj na Norveškem, ob novici, da je njegova mlada žena nenadoma v smrtni nevarnosti, takoj odpovedal boju za skupne stopničke in s tem pokazal, da smučarski skoki in šport niso vse v življenju. Kubacki nam je dal vedeti, je rekel Lanišek, da je ljubezen tista, ki šteje največ. Naš skakalec ima tudi sam družino, zato je razumel, kaj je doživljal Kubacki. Z dejanjem, ki je ganil ves športni svet, je svojemu poljskemu prijatelju izkazal veliko spoštovanje in sočutje. Vsa čustva, ki so se ob tem prebujala v dušah ljubiteljev športa, so kazala prek sebe, v daritev življenja, ki vodi v vstajenje. Bratje in sestre, naj iščemo, kar je zgoraj, kjer je življenje, da se bomo nekoč tudi mi prikazali v slavi z Njim, ki je vstal.