Veganstvo kot politični boj: Bodo živali naslednje dobile svojo barvo na mavrični zastavi?

Foto: depositphotos.com

Ob vseh ideoloških novostih vedno bolj opazno in neizbežno postaja veganstvo. V zadnjih tednih je bilo tema številnih oddaj, predvsem zaradi govora predsednika vlade Roberta Goloba v Evropskem parlamentu, v katerem je spodbujal k manjšemu zaužitju mesa in poudarku na hrani rastlinskega izvora.

Gre za vse bolj pogost ideološki element na zahodni levici, kjer v nekaterih državah že dosega velik vpliv na celotno javnost in na življenje; tak je recimo primer v Nemčiji, kjer so, celo v času desne vlade, prepovedali prepovedala meso na uradnih vladnih dogodkih.

Čeprav premier ni pozval k popolni odstranitvi mesnih izdelkov z evropskih jedilnikov, je to okrepilo veganski glas pri nas. Aktivisti so se spravili predvsem nad slovensko živinorejo. Označena je bila kot ena glavnih onesnaževalk okolja zaradi toplogrednih plinov, ki naj bi jih živali masovno izpuščale v ozračje, ter tudi ostalih škodljivih živinorejskih dejavnosti.

Preplet aktivizma za pravice živali in podnebnega aktivizma, skupaj z vprašanji zdrave prehrane, ki se ob različnih teorijah tega, kaj je dobra hrana, prav tako odpirajo, so teme, ki bodo v prihodnosti v javnosti in tudi politiki vse bolj navzoče. Vendar ne smemo pozabiti, da so prisotne že nekaj časa, prvi pa so pri nas debato o njih začeli pri Levici.

Luka Mesec je že leta 2017 na Facebooku označil živinorejo za “največjo onesnaževalko okolja na svetu” ter dodal: “Trudim se, da mesa ne bi zaužil niti en dan v tednu.” Večkrat se je zavzel za popolno ukinitev mesne industrije. Iz političnega ekstrema in tujine so se ideje počasi začele širiti tudi tja, kjer se sklicujejo na zmernost, vse do Golobovega govora in sestanka odbora državnega zbora za kmetijstvo prejšnji četrtek, kjer je bil pomen živinoreje osrednja tema.

Da “meso ni dobro za ljudi“, da meso sesalcev povzroča raka, da je med delavci v mesnopredelovalni industriji več alkoholizma in domačega nasilja, koline pa imajo “razdiralne posledice za otroke“, je na posvetu za boljšo prihodnost živali, ki ga je v državnem zboru organizirala Urška Klakočar Zupančič, trdil eden izmed gostov, mariborski psihiater Miloš Židanik:

Kmetje se ne dajo

Na napad na živinorejo pa so se po vseh pričakovanjih odzvali kmetje, ki so ogorčeni nad nerazumevanjem političnega vrha, ki popularne trende prevzema od svojih predvsem evropskih in ameriških miselnih kolegov. Osnovna naracija trdi, da bo odprava živinoreje pozitivno vplivala na ozračje in klimatske spremembe. Po Zahodu se dodobra uveljavljajo “zelene” reforme, ki vključujejo agresivno omejevanje živinoreje. To sproža tudi masovne proteste, med katerimi je bil najbolj odmeven protest nizozemskih kmetov.

Masovnost tega protesta gre pripisati ignoranci nizozemske vlade, ki je kljub predlogom kmetov ravnala popolnoma po svoje, izrazito ideološko. Eden od motivov države, ki ga izpostavljajo, je pridobitev ozemlja v lasti kmetov, ki sicer predstavlja več kot 60 % ozemlja Nizozemske. Glede načrtovane omejitve moči kmetov se je večkrat pojavil očitek, da v resnici gre za željo vlade po večjem nadzoru družbe in uporabi novih zemljišč za domove za migrante. Taki in podobni očitki in veliki protesti se odvijajo tudi po mnogih drugih državah, kjer je politika začela radikalneje posegati v kmetijstvo.

Tudi slovenski kmetje so tako oznako ostro zavrnili in opozorili na veliko trajnostno naravnanost živinoreje v Sloveniji. Ta predstavlja kar 60 % slovenskega kmetijstva, pri čemer je najbolj pogosta reja “najbolj onesnažujočih izmed vseh domačih živali” – krav, ki jih redi 28.178 kmetij, v povprečju 16,6 na kmetijo.

Razlog za prevlado živinoreje sta ob hribovitem reliefu neugodno podnebje in prst, ki otežujeta pridelavo rastlin. Pašniki so tako danes pomemben del kulturne krajne, nanje pa je vezana tudi kulinarika in mnoga druga kulturna in gospodarska področja, kmetje pa v nobenem primeru ne bi mogli preprosto preiti k poljedelstvu. Reja je tako bistven del prihodkov za večino kmetov.

Govedoreja naj bi k povečanju toplogrednih plinov vplivala na dva načina. Največ z izpusti metana pri prebavi, pa tudi z izsekavanjem gozdov za pašnike (kar za Slovenijo ne velja). Metan naj bi imel 25-krat močnejši toplogredni učinek kot CO2, a zadnje znanstvene raziskave kažejo, da je njegov učinek bistveno precenjen, saj za razliko od CO2, ki v atmosferi vztraja več sto let, metan v ozračju ostane le med 10 in 15 let.

Po stari metodologiji, ki novih ugotovitev v zvezi s precenjevanjem metana še ne upošteva, naj bi kmetijstvo v Sloveniji k celotnim izpustom prispevalo 10 %, živinoreja sama pa 7,9 %

Na ta problem slovenska vlada še ni dala jasnega odgovora, vidna pa so tudi razhajanja, saj se za razliko od premiera in nekaterih drugih članov koalicije kmetijska ministrica Irena Šinko zavzema za ohranitev živinoreje v enakem obsegu in v tem ne vidi okoljskega tveganja. Nekaj možnosti za posluh v vladi torej v Sloveniji kmetje še imajo, vendar pa je Golob z močnejšega položaja mimo ministrice ustanovil strateški svet za prehrano, ki ima nasprotno agendo.

Veganstvo kot naslednji kamenček v woke mozaiku

V zadnjih letih po svetu in pri nas, kot je bilo razvidno v debatah in pogovorih v zadnjih tednih, tema vpliva na okolje vse bolj vstopa kot vodilni argument za veganski način življenja. Prvotni vzgib, ki je temeljil na pravicah in solidarnosti do živali, ki so krivično kruto obravnavane v “tovarnah mesa” ipd., še vedno pride na plan v debati, vendar je moral levji delež odstopiti klimatski problematiki, kar je še povečalo pritisk na družbo in do večje mere legitimiralo posege držav v vsakdanjik svojih prebivalcev.

Na krilih ideologije woke, ki v svoj ideološki mozaik srka najrazličnejše miselne tokove in jih v svojem aktivizmu povezuje med sabo ter s tem poveča paleto za ljudi sprejemljivih pozicij, je veganstvo postalo del širše globalne politične agende, ki presega osebne etične poglede. Radikalen preplet z ideologijo je pred časom dobro ponazoril govor ameriške pisateljice, feministke in zagovornice pravic živali Carol Adams, ki je na debati za in proti ukinitvi mesa kot živila v okviru Univerze v Oxfordu trdila, da je uživanje mesa povezano z “belskim večvrednim patriarhalnim svetovnim nazorom” in da so belski nadrejenci iz uživanja mesa, jajc in mlečnih izdelkov “naredili orožje“, (angl. weaponized, op.a.), s katerim bi si povrnili ranjeno moškost.

S tem je radikalno presegla osnovno vegansko filozofijo in jo povezala z domala vsemi modernističnimi in postmodernističnimi ideologijami, vključno z rasizmom, seksizmom, mizoginijo, podnebnim bojem, kolonializmom in nekaterimi drugimi “grehi Zahoda“, ki je kriv za veliko konzumacijo mesa povsod po svetu. Tak pogled pa se na naraščajočem levem ideološkem polju nezadržno širi. Adamsova je zgolj ena od predstavnikov radikalnih aktivistov.

Med zmernostjo in radikalnostjo

Tako se zdaj počasi vzpostavljata dve protimesni struji. Zmerna izpostavlja krut odnos do živali, ki kot živa bitja gotovo zaslužijo boljši odnos od rejca, kot so ga deležne v večini primerov, ob tem pa ne pozabljajo na meso in živalske izdelke, ki so pomemben in kakovosten vir beljakovin, ki pa ga hkrati po večinskem mnenju stroke pojemo več, kot bi bilo idealno.

Krutost do živali kot argument prodira tudi na konservativno stran; med drugimi je eden najvidnejših ameriških konservativnih komentatorjev, Ben Shapiro, izrazil mnenje, da bi lahko bilo z napredkom civilizacije naše uživanje mesa in ubijanje živali videti kot barbarsko.

Na drugi strani radikalna struja alarmantno zahteva ukrepe, ki bi ostro posegli v način življenja državljanov in pomeni večji nadzor države, s tem pa manj svobode. V kombinaciji z ostalimi cilji progresivne levice jih želijo doseči politično, kar bo vse bolj prisotno pri nas, kot nakazujejo smernice trenutne vlade, ki sledijo zahodnim. Več bo pokazala prihodnost, a dejstvo je, da se kmeti po svetu svojemu načinu življenja in virom dohodkov ne bodo odrekli.

13 komentarjev

  1. Jaz 25 let nisem užival mesa, prej in kasneje pa. Vsa natolcevanja o tem, kako je meso škodljivo tako iz zdravstvenega, kot iz ekološkega vidika so milo rečeno smešna. Pri meni je bil izključni razlog, da nisem užival mesa empatija do živali in nič drugega. Ob uživanju zgolj veganske hrane nisem bil nič bolj zdrav ali bolan, tudi pameten ali neumen nisem bil nič bolj ali manj, zato je zgoraj predvajan video zame enako, kot da ga ni. Ob vprašanju živinoreje pri nas, pa je najosnovnejše vprašanje, na kak način prestrukturirati celotno živinorejsko in mesno dejavnost, tako, da za njih ne bi bilo pogubno.
    Pa še nekaj: Kaj pa psi in mačke, ki jih imajo ljudje in jih hranijo z mesom so potemtakem tudi oni obremenitev za okolje z metanom, kaj bo za njih vlada uvedla poseben davek?

    • “Pri meni je bil izključni razlog, da nisem užival mesa empatija do živali in nič drugega.”

      Enako. Jaz sicer meso uživam – a zmeraj malo s slabo vestjo. Ravnanje z živalmi v klavnicah je sicer s predpisi dobro urejeno (omamljanje pred zakolom, da ni surovega ravnanja pri prevozu in raztovarjanju) – a se tega povsod ne držijo. Jaz sem sicer zakol na domu ukinila – a mi je hudo stresno oddati žival v klavnico.
      Glede zakola na domu je pa tako: če je ustrezen prostor in je poskrbljeno za ustrezno omamljanje – je še najmanj stresno za žival. Je pa to primerno samo za nas ta male rejce – pri velikih obratih to ne gre.
      Včasih smo od prašiča doma vse pojedli, ne samo zrezke, zarebrnice in pršut. Danes pa grejo v promet samo “lepši” kosi, pa Bog varuj, da je kakšen špehek zraven. To ima za posledico “hitro” vzrejo živali s pomočjo krmnih mešanic in celo medikamentov. To je pa že industrija in verjetno res ni najbolj zdravo.

  2. Vse kar je preveč dobro ni.
    Edini adekvatni zelenjavni nadomestek za meso je soja. Doma je praktično ne pridelamo nič. Vsa je uvožena ali iz Argentine ali Brazilije. Če se bodo potrebe povečevale, bomo uvažali tudi gensko spremenjeno. Ne vem ali je to sprejemljivo ali ni?
    Če pa kdo misli, da bo zaradi vegetarianstva ali veganstva bolj “svet” se hudo moti. Prehrana in presnova ne vplivata na pravičnost, sočutnost in podobne vrline. Hitler na primer je bil vegetarianec in je imel rad živali.
    Sicer pa, jaz ne rabim politikov zato, da ki bodo v krožnik gledali.

  3. Največji onesnaževalci okolja so povsod po svetu levičarji. Okolja pa ne onesnažujejo samo materialno (z odpadki in izpusti), temveč tudi duhovno, s prismuknjenimi ideologijami. Torej se je treba bojevati proti levičarjem, ne proti CO2, pa bo tudi slednjega manj v zraku.
    Komunistično ali vsaj socialistično naravnane države (Kitajska, Rusija, Indija..) so neprimerno večji onesnaževalci okolja kot “neoliberalni” zahod.

  4. “Aktivisti so se spravili predvsem nad slovensko živinorejo. Označena je bila kot ena glavnih onesnaževalk okolja zaradi toplogrednih plinov….”.

    Kaj pa fižol, ki je rastlinskega izvora? Ga bodo tudi prepovedali?

    Kako bodo v otroški prehrani nadomestili mleko in mlečne izdelke?

    Ta veganski teror me spominja na govor tovariša Tita, ljubičice bjele, ki je septembra 1954 na velikem ljudskem zborovanju na Ostrožnem pri Celju v svojem govoru očital Slovencem, da pojedo preveč kruha, kar ustvarja državi velike stroške zaradi nujnega uvoza žita, in jim svetoval, naj bolj jedo krompir, fižol in zelje. Trave si ni ni drznil omeniti. Naslednji dan pa smo izvedeli, da je dal postreliti vse svoje svetovalce, ker mu niso povedali, da tudi krompirja, fižola in zelja ni.

    Sicer pa tudi jaz ne bi nasprotoval prepovedi ali omejitvi živinoreje, vendar pa zaradi enega samega razloga: zaradi barbarskega odnosa Slovencev do živali, ki je pogostejše kot si mislite – od rejcev do klavcev.

Komentiraj