Bodo rusko podprte separatistične namere v Ukrajini prižgale balkanski sod smodnika?

Nekako v senci ukrajinske krize, a kljub temu v mednarodnih odnosih zelo pomemben, spet postaja aktualen tudi bosansko-hercegovski sod smodnika, ki se ob trenutno modernem separatističnem iskrenju lahko kaj hitro vžge. Podvržena različnim interesom zunanjih sil na eni in globokim notranjim nesoglasjem na drugi strani je država po mnenju mnogih analitikov, še bolj pa politikov in medijev, že nekaj časa tik pred razpadom. Nekateri ne izključujejo niti novega prelivanja krvi na Balkanu.

Vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik je v zadnjih mesecih izrazito stopnjeval težnje po tem, da bi Republiko srbsko osamosvojil od zveznih struktur; predstavniki te entitete so jih tudi že zapustili in s tem ohromili delovanje zveznih organov. Večkrat je izrazil nezadovoljstvo z imenovanjem Nemca Christiana Schmidta na mesto visokega predstavnika mednarodne skupnosti v tej državi. Schmidt je hotel BiH nekako "pozahoditi". Razvoj pod vodstvom Nemčije (in zaslombo ZDA), institucionalne reforme in boj proti korupciji torej.

Nemčev načrt bi državo v strateškem smislu slej ko prej pripeljal pod okrilje Zahoda, kar pa bi podrlo dosedanjo sliko krhkega, a nekako sprejetega in delujočega ravnovesja med tremi narodi, ki so bili podprti vsak s strani drugega svetovnega strateškega (ali civilizacijskega) kompleksa, kot taki pa so igrali vlogo njihovih proxyjev v konkurenčnem svetu geopolitike: medtem ko so Hrvati iskali zaveznike na Zahodu (Nemčija, ZDA), so Srbe podpirali Rusi, svoj precej izdaten pisker pa so v strateški prostor nemirnega polotoka s podporo Bošnjakom pristavili še interesenti iz muslimanskega sveta (Turčija, Savdska Arabija, Katar).

Nobena skrivnost ni, da je Dodik as v rokavu Rusov kot protiutež za dogajanje v Ukrajini: če tam ne bi šlo po ruskih planih, bi podprli Dodikov separatizem in destabilizirali Balkan

Nobena skrivnost ni, da je Dodik as v rokavu Rusov kot protiutež za dogajanje v Ukrajini: če tam ne bi šlo po ruskih planih, bi podprli Dodikov separatizem in destabilizirali Balkan (ne le BiH, kajti vpliv bi bil mnogo širši). S tem bi neposredno ogrozili interesno sfero Zahoda (EU, NATO in še koga).

V tem duhu je Dodik opogumljen z "močnimi prijatelji iz tujine" začutil, da Schmidtov pristop "ogroža pravice Srbov" v BiH, zato je posegel po separatistični retoriki, a je pri tem našel bore malo zaveznikov. Celo matična Srbija s predsednikom Vučićem na čelu ga je pustila na cedilu; Vučić je Zahodu celo zagotovil, da lahko pomaga pri njegovi odstranitvi.

Evropski parlament je tako pred dnevi sprejel obsodbo Dodikovega separatizma in pozval Evropski svet, da proti določenim pravnim in fizičnim osebam v BiH uvede sankcije; gre za Dodikov krog ljudi in podjetij, povezanih z njim. Kot razlog so navedli korupcijo, kriminal in ogrožanje integritete države.

Račun brez Hrvatov ...

A za marsikoga presenetljivo so hrvaški evroposlanci iz vrst HDZ (Evropska ljudska stranka) glasovali proti kaznovanju Dodika. Kot pojasnjujejo, bi vsake nadaljnje grožnje s sankcijami po nepotrebnem zaostrile razmere ravno v času, ko v BiH potekajo pogovori o posodobitvi volilnega sistema, ki dopušča zlorabe in poneverbe. Hrvati v BiH, ki so na račun tega trenutno zapostavljeni, si želijo izbirati svoje predstavnike na bolj demokratičen način in tako doseči enakopraven položaj državi, zato je v interesu tako Hrvaške kot Hrvatov, da se reforme sprejme s soglasjem vseh treh entitet.

Sankcije bi to vsekakor preprečile, saj bi v veliki meri prilile olja na ogenj separatizmu. Dodik bi se naslonil na Rusijo in kaj sledi, ne ve nihče. Vsi pa lahko slutimo. Evropski parlament se tega očitno ne zaveda, prav tako tudi ne hrvaški evroposlanci iz vrst Progresivcev in socialistov. Omenimo pa, da so proti sankcijam glasovali slovenski evroposlanci iz vrst ELS z izjemo Ljudmile Novak.

Potreben po pogovor

Bolj ko bo Zahod pritiskal na Dodika, bolj ga bo oddaljil od sebe, in če hočemo ali ne, z njim se je treba pogovarjati. V imenu miru in stabilnosti. Kriminalec gor ali dol, predstavlja faktor moči, v zvezi s katerim je treba preprečiti nadaljnjo eskalacijo konfliktov. Hrvaška levica sicer obtožuje HDZ izdaje in paktiranja z voditeljem Srbov, a tukaj seveda ne gre za naravno zavezništvo. Gre za pogovore po sili razmer. Gre za pogovore, ki bi lahko ublažili separatizem, pomirili strasti in s tem zmanjšali vpliv Rusije na Balkanu, če hočete. Bruselj pa temu nasprotuje. Zapravlja svojo strateško prednost in jo daje drugim. Amatersko, da je kaj. Madžarski zunanji minister Peter Szijarto je imel prav, ko je pozival k pogovorom namesto k blokadam in pojasnjeval, da je v praksi vse videti drugače kot iz bruseljskih foteljev.

O zapostavljenosti Hrvatov v BiH je pred kratkim govoril tudi ruski zunanji minister Lavrov. Presenetljivo, kajne? Rus na strani Hrvatov ... s tem je zelo diplomatsko povedal to, da si Rusija želi izpolnjevanja Daytonskega sporazuma, ki bi ga lahko interpretirala kot precedens za izpolnjevanje sporazuma Minsk 2. K temu se, roko na srce, Kijevu ni prav nič mudilo. Sedaj je Moskva sama grobo povozila Minsk. Po analogiji torej zanjo tudi Dayton ne velja več. Kaj lahko sledi, naj si vsak izračuna sam.

Če se Bruselj ne bo pogovarjal z Dodikom, se kaj lahko zgodi, da bo z dobrimi nameni tlakoval pot v pekel. Kajti tu ne gre za neko ekstatično sledenje načelnosti, ki je ponavadi posledica prepričanja v lastno superiornost. Gre za realnost. Umazana igra geopolitike se igra s kartami, ki jih imamo v rokah. In Zahod tukaj igra slabo.