Zmanjšanje ogljičnega odtisa posameznika se pogosto dotika tudi področij, za katera se zdi, da s tem nimajo prav veliko skupnega. Med njimi pa so tudi naše prehrambne navade.
Tako sta v v minulih dneh v Španiji in Nemčiji precej prahu dvignila poziva, da morajo potrošniki v prihodnosti pojesti bistveno manj mesa, če pa že, naj jedo občutno kvalitetnejšega mesa.
Pri tem je španski minister za potrošništvo Alberto Garzon iz vrst Združene Levice naletel na močno nasprotovanje že med samimi koalicijskimi partnerji. Precej drugače je v Nemčiji, kjer obstaja širše politično soglasje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, ki jih povzroča živinoreja.
Toda kritiki opozarjajo, da bi s trenutnimi načrti le še več ljudi prisilili h kupovanju cenejšega in manj kvalitetnega mesa.
Po besedah ministra Garzona so se Španci sicer v zadnjem obdobju počasi začeli zavedati, da pomemben delež izpustov toplogrednih plinov prispeva tudi kmetijstvo. Toda te povečini povezujejo z vozili in prometom. Bistveno manj pa jih ve, da da k temu močno prispeva tudi živinoreja.
Po ministrove mnenju bi bilo zato potrebno, da njegovi sodržavljani bistveno zmanjšajo porabo mesa. Pri tem jih ne poziva, da bi se lotili povsem drugačnega načina prehranjevanja, kot sta vegetarijanstvo in veganstvo, temveč zgolj h kupovanju manjših količin in raje kvalitetnejšega mesa, kar bi koristilo tako njihovemu zdravju, kot okolju. Še zlasti odsvetuje kupovanje poceni mesa z velikih farm, ki so najbolj nevzdržne za okolje.
V Španiji letno zakoljejo kar 70 milijonov glav goveda, prašičev, perutnine, konj in drobnice, kar skupaj nanese za 7,6 milijona ton mesa. Na vsakega prebivalca države tako pride več kot sto kilogramov mesa, kar pomeni, da so Španci med največjimi porabniki mesa v Evropi in na svetu.
Nemčija: Poceni meso mora postati preteklost
V primerjavi s Španijo je nemška poraba za več kot polovico nižja, saj znaša približno 60 kilogramov mesa na prebivalca ne leto. V državi tako na letni ravni zakoljejo 29,4 milijona prašičev, goveda, perutnine, konj in drobnice, iz katerih pridobijo za 3,9 milijona ton mesa.
Kljub bistveno manjši porabi pa je nemški kmetijski minister iz vrst Zelenih Cem Özdemir neomajen. V trgovinah si tako ne želi več videti poceni mesa, namesto tega pa bistveno več ekološko pridelane hrane.
Ob tem je v intervjuju za Bild am Sonntag povedal tudi, da se mu včasih zdi, “da nam je dobro motorno olje pomembnejše od dobrega solatnega olja”.
K temu dodaja, da so cene in kakovost hrane v Nemčiji prenizke. Prav to si želi kot kmetijski minister spremeniti, saj meni da bi morala cena hrane odražati “ekološko resnico”.
Cilj nove vlade, ki zapisan tudi v koalicijski pogodbi napoveduje, da se bo delež ekološko pridelane hrane do leta 2030 dvignil z 10 % na 30 %.
A spet drugi opozarjajo, da največ metana v naravi izhaja iz mokrišč. To so barja, tundre, predeli sveta s šoto. Tako tudi marsikatera druga kmetijska dejavnost prispeva k izpustom metana, denimo poljedelstvo. Manj živalske prehrane bi pomenilo več potrebe po poljedelstvu, kar v končni fazi pomeni, da z omejitvijo vzreje goveda izpustov metana ne bi omejili.
Manj živali, več gojenja konoplje?
Na predstavljeno vizijo se je med drugim že odzval Bavarski ministrski predsednik in predsednik stranke CSU, Markus Söder, ki je za časnik Bild dejal, da zvezna vlada ni namenjena temu “da bi ljudem narekovala, kaj in koliko naj jedo.” Ob tem pa je dejal tudi, da močno dvomi, da je slogan “manj živali, več gojenja konoplje” res pravi za nemško gospodarstvo.
Spet drugi grajajo načrt, po katerem bi denar za nadgradnjo nemških kmetij s pomočjo višjih davkov na meso zbirali nemški davčni organi, saj je pri tem le malo zagotovil, da bo le ta res prišel do nemških kmetov.
Ob tem nemški kmetovalci izpostavljajo tudi dejstvo, da so kvalitetni kmetijski izdelki v tem trenutku že na policah. Toda pri tem jim to prav nič ne pomaga, če na koncu ni potrošnikov, ki bi jih na koncu tudi kupili.
Tudi slovenski potrošnik je cenovno občutljiv
Po porabi mesa se slovenski potrošnik uvršča nekje med španskega in nemškega in na leto poje približno 88 kilogramov mesa.
Po priporočilih Zveze potrošnikov bi to količino lahko zmanjšali tako, da bi dan ali dva v tednu namesto mesa jedli stročnice kot so soja, čičerika, grah in leča, ki imajo v primerjavi z mesom bistveno manjši ogljični odtis.
Ob tem pa dodajajo, da bi izpuste toplogrednih plinov lahko zmanjšali tudi tako, da bi namesto rdečega pojedli več perutninskega mesa in rib.
Slovenski trgovci se v zadnjih letih trudijo za to, da so na policah tudi kvalitetnejši mesni izdelki. Toda njihove ugotovitve kažejo, da je slovenski potrošnik še vedno močno občutljiv in dražjih izdelkov ne kupuje.
Precej pomemben prispevek k zmanjšanju toplogrednih plinov pa je tudi zmanjšanje količin zavržene hrane, ki se pokvari za to, ker je ob obilici vseh nakupljenih živil ne utegnemo porabiti. Ta nasvet je v teh dneh, ko se utapljamo v obilnih količinah praznične morda še najbolj uporaben. Jasno je namreč, da ima najbolj negativen okoljski prispevek prav tista hrana, ki jo nezaužito zavržemo.
Povprečen prebivalec Slovenije je v minulem letu zavrgel skoraj za 70 kilogramov hrane.
V preobilju in neredko prenažiranju tudi z mesom v razvitem zahodnem svetu je nekaj resnice in več zmernosti ter spoštljivejšega odnosa do hrane, ki se pogosto znajde med odpatki, nedvomno ne bi škodilo. A predvsem takrat, ko nam prehrambene navade želijo diktirati politiki, po možnosti s kakšnimi regulativami ter nemara celo obdavčitvami “ekološko spornejše” hrane, ki se znajo kdaj pojaviti, je treba biti zelo previden, da vse skupaj ne zdrsne v nasprotni ekstrem.
Vse bolj se namreč nakazuje, da se bitka, ki jo bijejo v imenu omilitve podnebnih sprememb in tako imenovane trajnostne prihodnosti, ne bije na plečih elit, temveč na plečih množic srednjega in nižjega sloja, katerim se bo življenje na ta račun v prihodnosti bistveno podražilo.
Tudi zdaj si tako imenovane eko hrane, če si je na vrtu ravno ne pridelajo sami, številni Slovenci, pa tudi Nemci in navsezadnje Španci, ne morejo privoščiti. So torej oni zato, ker jedo poceni hrano in kupujejo poceni meso, krivci za podnebne spremembe? Vse to nakazuje, za kako občutljivo tematiko gre in zakaj je zadržan pristop tudi na tem področju nujen.
Ja, reveži so krivi. In sledeča stopnja je … recimo, da jim izklopimo čip.
Sarkazem izklop.
To dobiš, ko na oblast spustiš levico. Vse se podraži in vsega zmanjkuje, tokrat v imenu boja proti podnebnim spremembam. Ne mislite, da levičarji niso sposobni uresničiti svojih napovedi, hrana bo kmalu le še za bogate. Pa ne le meso, tudi zelenjava se bo posledično podražila. Nemci bodo samo prvi v vrsti za zakol, tako kot pri elektriki.
Ko se bodo zavedali kaj jim delajo, bo prepozno.
Ekologija = fašizem = komunizem.
Za vse odrasle zapovedati en obrok enkrat na dan, za upokojence in druge nekoristne jedce pa en obrok vsak drugi dan. Meso največ enkrat na teden ob plačilu globe za ogljični odtis.
Save the planet, kill yourself!
Na portalu smo že lahko brali odličen članek o realnosti človeškega vpliva na podnebje. Ta je 3 % , pa ne glede na njegova ravnanja glede izpustov toplogrednih plinov, živinoreje in ostalega. Logika res ni težka. Dokler bo dovolj ljudi revnega sloja, se zapiše lahko v zakonodaje kakorkoli, a ta sloj ramstka in biftka na krožnikih ne bo imel. Sicer preverjeno, namesto mesa ni nobenega zadovoljivega živila. Se lahko mesu približajo, zamenjati pa ga ne morejo. Skupna politika minimalne plače EU bi bil kar dober začetek, države naj ustvarijo pogoje, da bodo ljudje dostojno plačani in bodo posledično tudi dostojno jedli..x. Saj si dejansko nihče ne želi jesti manj kvalitetno meso, kot se skuša predstaviti. Jemo tisto, kar imamo. Na splošno sem zelo skeptičen do nekih ocen koliko hrane se zavrže. V to oceno je namreč všteto marsikaj. Tudi tisto, čemur rečemo viški hrane trgovin in restavracij, ki potem končajo ali na krožnikih brezdomcev ali pa v rokah odjemalcev bio odpadkov. To pa ni zavržena hrana. Če doma ne pojeste vsega kosila in ga del odvržete na kompost, s katerim potem enkrat pognojite vrt, to tudi ni zavržena hrana. Zavržena hrana bi bila zame recimo žemlja v smetnjaku. Ker tja ne spada.
EU ekološka politika je en velik nateg. Služi predvsem ustvarjanju gospodarske rasti Nemčije in Francije na škodo manj razvitih držav EU in tretjega sveta.
Ko bom videl prepoved uporabe jaht in podobnega navtičnega turizma ter zmanjšanje neskončnih kolon tovornjakov za 50% (večja samooskrba, večja uporaba vlakov), ki potrošijo več goriva kot vsi avtomobili sveta ter več CO2 kot vsa svetovna prireja mesa. In ko bodo Nemci prenehali uvažati eletriko iz poljskih termoelektarn ter dopustovali 6x letno v “eksotičnih” državah. In ko bo industrija in potrošnja prisiljena opustiti izdelke za enkratno uporabo,… In ko bodo ukinjene EU subvencije, ki omogočajo cenejše sadje in zelenjavo pripeljano s Španije na ljubljansko tržnico, kot je cena doma pridelanega. Šele takrat bom začel verjeli v zeleno politiko.
Do takrat pa je ekološka politika zgolj in samo moderna carina, nov način kolonizacije manj razvitih držav.
odlično povedano