Bo Miro Cerar prodal stranko za mesto evropskega komisarja?

Embed from Getty Images
Sinoči je nekoliko presenetila vest, da Miro Cerar jeseni ne bo ponovno kandidiral za predsednika Stranke modernega centra. Ni presenetila, ker po katastrofalnem porazu SMC-ja v vsaki resni demokraciji to ne bi bila najbolj logična stvar na svetu, temveč ker je še nedavno novinarsko konferenco sklical zgolj v obvestilo javnosti, da bo jeseni morda čas, da zaupanje v njegovo predsedovanje preveri pri delegatih stranke.

Ključno vprašanje se torej zastavlja, kaj se je med tem spremenilo. In ker je malo verjetno, da bi Cerarja naenkrat zadel občutek za politično realnost, če ga že ni prejšnjo nedeljo ob bornih 1,6 odstotkih glasov, se je vmes moralo zgoditi nekaj drugega.

Nasploh se politiki levoliberalne opcije v dneh po volitvah vedejo dokaj nenavadno. Predsednik vlade Marjan Šarec, ki je do sedaj na vprašanja o prihodnosti odgovarjal v smislu, da še za jutri ne vemo ali nas nemara ne bo zbil avto, pred volitvami pa na suhem pustil tako Cerarja kot Bratuškovo, zdaj nenadoma po Facebooku pisari, da bo povezovanje strank ALDE pred naslednjimi državnozborskimi volitvami nujno.

In pri tem, pomislite, volitve niso jutri, niti si jih ne obetamo čez nekaj mesecev, niti v roku leta ali dveh. Zakaj torej Šarca naenkrat skrbi, kaj bo v megleni daljni prihodnosti, ko pa ne samo, da ga do takrat lahko povozi avto, temveč ga lahko zadene meteorit, mu na glavo pade Adrijin avion ali ga navsezadnje pred kulturnim domom Šmarca zadene strela?!?

In prav nenavadno se je v ponedeljkovi oddaji Studio City vedla njegova prva poslanka, Jerca Korče. Na Marcelovo vprašanje o bodočem komisarju je o prvem luzerju minulih volitev govorila s posebej izbranimi besedami; češ da je uveljavljen politik, prepoznan na mednarodnem parketu, je opravljal premiersko funkcijo in bi zato bil dober kandidat. Nato je Cerarja sama od sebe v kontekstu močne politične figure izpostavila še enkrat.

Ko sem svoji ženi, ki se na politiko spozna približno toliko kot jaz na Evrovizijo, odvrtel omenjeni posnetek in jo vprašal, koga pretendira ta političarka in iz katere stranke po njenem prihaja, je kot iz topa izstrelila, da jasno Mira Cerarja in mora zategadelj biti poslanka SMC.
V okviru politike kot umetnosti možnega se postavljam v Cerarjevo in Šarčevo vlogo in se ob tem sprašujem, kaj bi, ob predpostavki težnje k (dolgoročnemu) političnemu preživetju, na njunem mestu storil sam.

Daj – dam


Od tu naprej prestopimo meje faktičnega in zakorakajmo v polje politične špekulacije, v skrivnosti politike kot umetnosti (ne)mogočega.

Kaj če vso to nenavadno obnašanje in na videz nepovezane izjave napovedujejo, da se v ozadju vendarle kuha nekaj večjega?

Kaj če Miro Cerar v jeseni za predsednika SMC-ja ne bo kandidiral enostavno zato, ker ta funkcija več ne bo obstajala? Kaj če Cerar ne »odhaja iz politike«, kot je včeraj tvitnil Bojan Požar, temveč odhaja le iz slovenske politike? Kaj če bo politični mrtvec preostanek svoje stranke prodal za mesto evropskega komisarja?

Se sliši nemogoče? Pomislimo malo globlje. Marjan Šarec svoje volilne uspehe gradi na formi, ki je njegova vsebina – predvsem na igranju lastnega političnega lika in nekaterih na pogled všečnih stranskih igralcih (igralkah). Resne kadrovske globine nima, saj ribari vsepovprek, tudi med nekdanjimi Janševimi kadri. Rezultate med 12 in 15 odstotki dosega brez kakršnekoli strankine strukture, kaj šele terena. In v svojem zadnjem Facebook zapisu izkazuje zavedanje, da to za dolgoročni politični uspeh ne bo zadostovalo.

Na drugi strani imamo sorodno stranko, ki jo je zgolj v petih letih, od državnozborskih do letošnjih evropskih volitev, zavrglo 293.720 volivcev. Danes se SMC zdi politično truplo, ki pa ima v resnici še kar precej delujočih, zdravih organov. Ima denimo 10 poslancev državnega zbora, kar je ob trenutni razdrobljenosti spodobna politična sila. In ima vzpostavljeno terensko strukturo; sicer naslonjeno na zakoreninjene ostanke stranke LDS, a gre za izkušene lokalne operativce, vajene menjavati majice s strankarskimi logotipi.

In navsezadnje, SMC ima štiri razmeroma močne ministre, ki, skupaj s Šarčevimi, tvorijo vladno večino; dovolj glasov torej, da sami izvolijo kandidata za evropskega komisarja!

Kaj Šarec kupi?


Glede političnega mrtveca Cerarja je vse jasno, ampak, bi bila kupčija - komisarsko mesto v zameno za stranko – »a good deal« tudi za Marjana Šarca?

Poglejmo kaj dobi: (skupaj) 23 sedežev v državnem zboru. 9 mest in absolutno večino v svoji vladi. Razvejano terensko infrastrukturo z izkušenimi operativci. SMC-jevo kadrovsko klientelo, pripravljeno služiti novemu gospodarju. In seveda glavno besedo nad vsem skupaj. In vse to za ceno enega komisarskega mesta, za katerega sam nima pravega kandidata, zaradi svoje privlačnosti pa predstavlja močno pogajalsko karto.

Ne pozabimo, kaj že je imel Cerar od tega, da je komisarsko mesto in bajno plačo omogočil neki Violeti Bulc?!? Če kaj, Šarec ne deluje tako naivno.

Jasno, na evropske volitve se je podal samostojno, da se po njih s preostalimi levoliberalci ne bi združeval, temveč bi jih pripojil. Razlika je pomembna in od tod prekipevajoče veselje z videa ob objavljenih rezultatih. Še posebej, ker se je na teh volitvah močno okrepil glavni, v vladi do zdaj odrinjeni tekmec – SD.

Bi vi kupili?


Je torej zadaj velik posel in bo Miro Cerar prodal stranko za mesto evropskega komisarja? Po resnici povedano ne vem, temveč zgolj špekuliram. V okviru politike kot umetnosti možnega se postavljam v Cerarjevo in Šarčevo vlogo in se ob tem sprašujem, kaj bi, ob predpostavki težnje k (dolgoročnemu) političnemu preživetju, na njunem mestu storil sam. Kako bi najbolje unovčil adute, ki jih (še) držim v roki. In ob tem bi, v koži enega ali drugega, sklenil ravno takšno kupčijo.

Ali jo bosta tudi onadva, bomo kmalu videli. Ali pa tudi ne. Morda bo ostala zgolj kot bežni preblisk, mamljiva skušnjava, kot vabljiva čokolada z lešniki, do nadaljnjega zaklenjena v predalu babičine kredence.

Morda pa je politika vendarle mnogo več kot surovo trgovanje s politično močjo, vplivom, položaji, funkcijami. Morda je politika visoko etično prizadevanje za dobro naroda, države, slehernega posameznika, ki si tukaj ustvarja svojo sedanjost in prihodnost. Morda pa je politika …

Dobro jutro! In če se slučajno ne srečamo, lepo popoldne, dober večer in lahko noč.





https://www.youtube.com/watch?v=CjSzCuC7tOI

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike