Bo Miro Cerar prodal stranko za mesto evropskega komisarja?

Pogledi

Rok Čakš

Komentarjev: 17

Embed from Getty Images
Sinoči je nekoliko presenetila vest, da Miro Cerar jeseni ne bo ponovno kandidiral za predsednika Stranke modernega centra. Ni presenetila, ker po katastrofalnem porazu SMC-ja v vsaki resni demokraciji to ne bi bila najbolj logična stvar na svetu, temveč ker je še nedavno novinarsko konferenco sklical zgolj v obvestilo javnosti, da bo jeseni morda čas, da zaupanje v njegovo predsedovanje preveri pri delegatih stranke.

Ključno vprašanje se torej zastavlja, kaj se je med tem spremenilo. In ker je malo verjetno, da bi Cerarja naenkrat zadel občutek za politično realnost, če ga že ni prejšnjo nedeljo ob bornih 1,6 odstotkih glasov, se je vmes moralo zgoditi nekaj drugega.

Nasploh se politiki levoliberalne opcije v dneh po volitvah vedejo dokaj nenavadno. Predsednik vlade Marjan Šarec, ki je do sedaj na vprašanja o prihodnosti odgovarjal v smislu, da še za jutri ne vemo ali nas nemara ne bo zbil avto, pred volitvami pa na suhem pustil tako Cerarja kot Bratuškovo, zdaj nenadoma po Facebooku pisari, da bo povezovanje strank ALDE pred naslednjimi državnozborskimi volitvami nujno.

In pri tem, pomislite, volitve niso jutri, niti si jih ne obetamo čez nekaj mesecev, niti v roku leta ali dveh. Zakaj torej Šarca naenkrat skrbi, kaj bo v megleni daljni prihodnosti, ko pa ne samo, da ga do takrat lahko povozi avto, temveč ga lahko zadene meteorit, mu na glavo pade Adrijin avion ali ga navsezadnje pred kulturnim domom Šmarca zadene strela?!?

In prav nenavadno se je v ponedeljkovi oddaji Studio City vedla njegova prva poslanka, Jerca Korče. Na Marcelovo vprašanje o bodočem komisarju je o prvem luzerju minulih volitev govorila s posebej izbranimi besedami; češ da je uveljavljen politik, prepoznan na mednarodnem parketu, je opravljal premiersko funkcijo in bi zato bil dober kandidat. Nato je Cerarja sama od sebe v kontekstu močne politične figure izpostavila še enkrat.

Ko sem svoji ženi, ki se na politiko spozna približno toliko kot jaz na Evrovizijo, odvrtel omenjeni posnetek in jo vprašal, koga pretendira ta političarka in iz katere stranke po njenem prihaja, je kot iz topa izstrelila, da jasno Mira Cerarja in mora zategadelj biti poslanka SMC.

V okviru politike kot umetnosti možnega se postavljam v Cerarjevo in Šarčevo vlogo in se ob tem sprašujem, kaj bi, ob predpostavki težnje k (dolgoročnemu) političnemu preživetju, na njunem mestu storil sam.

Daj – dam

Od tu naprej prestopimo meje faktičnega in zakorakajmo v polje politične špekulacije, v skrivnosti politike kot umetnosti (ne)mogočega.

Kaj če vso to nenavadno obnašanje in na videz nepovezane izjave napovedujejo, da se v ozadju vendarle kuha nekaj večjega?

Kaj če Miro Cerar v jeseni za predsednika SMC-ja ne bo kandidiral enostavno zato, ker ta funkcija več ne bo obstajala? Kaj če Cerar ne »odhaja iz politike«, kot je včeraj tvitnil Bojan Požar, temveč odhaja le iz slovenske politike? Kaj če bo politični mrtvec preostanek svoje stranke prodal za mesto evropskega komisarja?

Se sliši nemogoče? Pomislimo malo globlje. Marjan Šarec svoje volilne uspehe gradi na formi, ki je njegova vsebina – predvsem na igranju lastnega političnega lika in nekaterih na pogled všečnih stranskih igralcih (igralkah). Resne kadrovske globine nima, saj ribari vsepovprek, tudi med nekdanjimi Janševimi kadri. Rezultate med 12 in 15 odstotki dosega brez kakršnekoli strankine strukture, kaj šele terena. In v svojem zadnjem Facebook zapisu izkazuje zavedanje, da to za dolgoročni politični uspeh ne bo zadostovalo.

Na drugi strani imamo sorodno stranko, ki jo je zgolj v petih letih, od državnozborskih do letošnjih evropskih volitev, zavrglo 293.720 volivcev. Danes se SMC zdi politično truplo, ki pa ima v resnici še kar precej delujočih, zdravih organov. Ima denimo 10 poslancev državnega zbora, kar je ob trenutni razdrobljenosti spodobna politična sila. In ima vzpostavljeno terensko strukturo; sicer naslonjeno na zakoreninjene ostanke stranke LDS, a gre za izkušene lokalne operativce, vajene menjavati majice s strankarskimi logotipi.

In navsezadnje, SMC ima štiri razmeroma močne ministre, ki, skupaj s Šarčevimi, tvorijo vladno večino; dovolj glasov torej, da sami izvolijo kandidata za evropskega komisarja!

Kaj Šarec kupi?

Glede političnega mrtveca Cerarja je vse jasno, ampak, bi bila kupčija – komisarsko mesto v zameno za stranko – »a good deal« tudi za Marjana Šarca?

Poglejmo kaj dobi: (skupaj) 23 sedežev v državnem zboru. 9 mest in absolutno večino v svoji vladi. Razvejano terensko infrastrukturo z izkušenimi operativci. SMC-jevo kadrovsko klientelo, pripravljeno služiti novemu gospodarju. In seveda glavno besedo nad vsem skupaj. In vse to za ceno enega komisarskega mesta, za katerega sam nima pravega kandidata, zaradi svoje privlačnosti pa predstavlja močno pogajalsko karto.

Ne pozabimo, kaj že je imel Cerar od tega, da je komisarsko mesto in bajno plačo omogočil neki Violeti Bulc?!? Če kaj, Šarec ne deluje tako naivno.

Jasno, na evropske volitve se je podal samostojno, da se po njih s preostalimi levoliberalci ne bi združeval, temveč bi jih pripojil. Razlika je pomembna in od tod prekipevajoče veselje z videa ob objavljenih rezultatih. Še posebej, ker se je na teh volitvah močno okrepil glavni, v vladi do zdaj odrinjeni tekmec – SD.

Bi vi kupili?

Je torej zadaj velik posel in bo Miro Cerar prodal stranko za mesto evropskega komisarja? Po resnici povedano ne vem, temveč zgolj špekuliram. V okviru politike kot umetnosti možnega se postavljam v Cerarjevo in Šarčevo vlogo in se ob tem sprašujem, kaj bi, ob predpostavki težnje k (dolgoročnemu) političnemu preživetju, na njunem mestu storil sam. Kako bi najbolje unovčil adute, ki jih (še) držim v roki. In ob tem bi, v koži enega ali drugega, sklenil ravno takšno kupčijo.

Ali jo bosta tudi onadva, bomo kmalu videli. Ali pa tudi ne. Morda bo ostala zgolj kot bežni preblisk, mamljiva skušnjava, kot vabljiva čokolada z lešniki, do nadaljnjega zaklenjena v predalu babičine kredence.

Morda pa je politika vendarle mnogo več kot surovo trgovanje s politično močjo, vplivom, položaji, funkcijami. Morda je politika visoko etično prizadevanje za dobro naroda, države, slehernega posameznika, ki si tukaj ustvarja svojo sedanjost in prihodnost. Morda pa je politika …

Dobro jutro! In če se slučajno ne srečamo, lepo popoldne, dober večer in lahko noč.

Povezani članki

17 komentarjev

  5. “Reševanje vojaka Mirka!” se zdi kar zelo verjetno, saj bodo o kandidatu za evropskega komisarja tako ali tako odločali tisti, ki so pred leti ustanovili Cerarjevo stranko SMC in jo instalirali na vrh izvršne veje oblasti, in prav tisti – isti, ki so nam ponudili za predsedniškega kandidata Marjana Šarca, potem pa za predsednika vlade in vladajočo stranko še enkrat njega in njegovo kamniško LMŠ.
    In kot nas učijo izkušnje, je funkcija evropskega komisarja na Slovenskem tako ugledna in “brezgrešna”, da sta bila Janez Potočnik in Violeta Bulc praviloma vedno tik pod vrhom popularnosti med slovenskimi politiki, čeravno nihče nikoli ne bi znal povedati, kaj sta Janez Potočnik ali Violeta Bulc otipljivega dosegla v evropski komisiji in kolikšen otipljivi “odtis” sta zapustila v evropski komisiji in evropski politiki, da o slovenski ne dlakocepimo posebej.
    Kar pomeni, da bi bila funkcija evropskega komisarja za ustanovitelja in prvaka SMC dr. Mira Cerarja kot največjega poraženca zadnjih volitev najboljše možno in še dosegljivo politično “očiščenje in pomlajenje”, od koder bi se mogel ponovno celo “očiščen in pomlajen” zmagovito vrniti na slovenski politični peskovnik.

  6. In če bo Cerar res nominiran, kaj bodo evroposlanci dobili na mizo poleg njegovega avtorskega CV, ki ga bo napisal sam ali morda s pomočjo PRovcev? Dobili bodo še realnega, ki ga bo gotovo pripravil ex European Voice oz.današnji Politico Europe. In kaj bodo lahko tam prebrali? Verjetno za začetek nekaj besed o zavidljivi očetovi gimnastični karieri, o materi oz. njenih znamenitih izjavah o svinjarijah in kaznivih dejanjih verjetno nič, ker nenazadnje to niti nima nič z Mirom.

    Za uvod, ki sicer ni najpomembnejši, bodo gotovo opazili, da žene oz. spremljevalke menja v podobnem ritmu kot Möderndorfer strankarske izkaznice. Hja, nekako se še oprosti, če propade prva zveza, ki po možnosti izvira še iz naivnih najstniških let. ampak vsak normalen in zrel človek bi iz tega potegnil nauk in se pred novo zavezo temeljito pozanimal, s kom in v kaj se spušča, s čimer se možnost za ponoven propad zveze krepko zmanjša.

    Gotovo jim ne bo ušlo o njegovi spletkarski naravi, zdaj je namreč jasno, da je ravno Cerar tisti, ki je prek Kacina in Verhofstada spodnesel komisarsko kariero Bratuškove. In to iz čiste adolescentne užaljenosti, ker ga slednja kot veličastnega zmagovalca volitev 2014 ni nič vprašala in mu celo ponudila kakšnega mesta iz slovenske kvote v komisarskem kabinetu. Kdo bi si zares v svoji ekipi želel takšnega spletkarskega “team playerja”, je pa že drugo vprašanje.

    Da ne omenjamo škandala s šolsko ministrico, ki je zaradi plagiatorstva morala spokati le nekaj dni po ustoličenju. Če bi Cerar imel vsaj kakšno sekundo delovne dobe v gospodarstvu, bi vedel, da se vsakega potencialnega novega sodelavca najprej vsaj malo preveri, preden se mu ponudi zaposlitev, ravno zato, da se že naslednji dan ne zgodi tovrstna blamaža.

    Njegov odnos do človekovih pravic je tudi dovolj zgovoren. Vlada še ni niti dobro začela z delom, že je udarila sodba vrhovnega sodišča, da je eden izmed njegovih ministrov v prejšnji službi kar dvema osebama kršil z ustavo zagotovljene pravice. In to ni bil katerikoli minister, temveč minister za pravosodje, torej iz resorja, ki naj bi slehernika ščitil pred samovoljo represivnih vej oblasti. Ste mislili, da mu je Cerar ob tem “spodrsljaju” izrekel vsaj javni opomin, če mu že ni pokazal vrat? Nič od tega, isti minister je lepo odfural do konca mandata vlade, tudi po tistem ekscesu , ko je v očitno zadetem stanju pred neko DZ komisijo otresal popolne nesmisle in zraven mahal z rokami kot v najbolj cenenem kung fu filmu.

    Na Cerarjevo “srečo” dajo evroparlamentarci nekaj tudi na spoštovanje pravne države in na morebitnem zaslišanju jih bo gotovo zanimalo kaj več o njegovi volji, da se udejani neka “nevšečna” razsodba US.

    Ne le domače US, še več šteje spoštovanje mednarodnih sporazumov. Tudi o tistih, ki se tičejo sodelovanja z mednarodnimi sodišči v Haagu. Kaj so že razkrili tisti znameniti prisluhi? Ne samo to, da so prisluškovalci onadva ujeli “brez gat”, pač pa tudi to, da je o vsem tem po nekem kanalu zagotovo bil dodobra obveščen tudi zunanji minister, ki je torej kršil mednarodni sporazum. Kot legalist mu je Cerar gotovo še isto sekundo pokazal vrata? A ja, a da ni?

    Če smo že pri prejšnjem zunanjem ministru, se spomnite, ko je Cerar ravno od njega prevzel omenjeni resor in takoj “šokirano” ugotovil, da se je zunajja politika skoraj v celoti utirila v orbito okoli Rusije (in za nameček ravno v času sankcij zaradi dogajanj v Ukrajini, če smo že ravno pri spoštovanju mednarodnih sporazumov) in da z ZDA praktično nimamo več odnosov. Na”srečo” se v evroposlanskih klpoeh najde tudi kdo inteligentnejši od slovenskih MSM “novinarjev” in ga bo zagotovo zanimalo, kako se je lahko kaj tako šokantnega zgodilo ravno v času, ko je državo in tudi zunanjo politiko usmerjal ravni ta isti Cerar.

    Če smo že ravno pri Rusiji, zelenemu delu evroposlancev bo zagotovo znal prepričljivo pojasniti povečane izpuste CO2, ker je dovolil, da so neko julijsko soboto, ravno na vrhuncu poletnih selitev narodov, zaradi enega samega Putina za ves dan zaprli gorenjsko AC, eno ključnih žil teh poletnih migracij, kar je povzročilo zastoje še v bližnji in malo manj bližnji okolici.

    Pa nazaj k spoštovanju mednarodnih sporazumov. In zavez. Ali Cerar res misli, da prav nihče ne bo opazil, da je pri eni zavezi (namreč o privatizaciji NLB) poskušal po balkansko nadmudriti isto Evropsko komisijo,katere član si sedaj želi postati? Na njegovo smolo mu takrat nasproti ni stal kar neki lolek njegovega kova temveč neizprosna komisarka Vestagerjeva.

    Nekdo, ki nima niti sekunde delovne dobe zunaj slovenske JU, je zagotovo slepo prepričan, da so (visoko)šolski papirji in delovna doba na ZPIZu edino merilo za senioriteto, in je naravnost užaljen, ko kje drugje od malo manj frišnih pričakujejo, da se izkaže še s kakšno referenco, kjer je uspešno demonstriral svoje sposobnosti. Kaj bo lahko ponudil Cerar? Morda kar dve kajli z US (poslanski mandat Janše in referendum o 2. tiru), ob katerih bi moral vidno zardevati že sleherni bruc prava, kaj šele nek samooklicani priznani strokovnjak za ustavno pravo. Še dobro, da v Evropi ne poznajo Butalcev in znamenitega kovaškega citata “Iiiiii, pa kaj potem, če nič ne znam, bom pa druge učil”.

    Samo mimogrede, če gre verjeti Sicrisu, je leta 2014 (torej takrat, ko še ni vodil države in se s 100% delovnim časom ukvarjal z “raziskovalnim delom”) neki dr. Miro Cerar s Sicrisovo št. 13769 imel natanko 0 točk za izjemne dosežke v predhodnih 5 letih in nekaj zanemarljivo majhnega za zelo kvalitetne dosežke. Še pomembneje, takrat je njegov h-index znašal natanko 0. Če kdo ne ve, definicija h-indexa je resda nekoliko zapletena, ampak vrednost 0 pomeni, da v predhodnih 10 letih niti en raziskovalec ni začutil potrebe, da bi v svojih strokovnih in znanstvenih publikacija citiral karkoli iz. opusa tega “priznanega profesorja ustavnega prava”, še več, že če bi zbral en sam samcat citat, pa magari od podrejenega asistenta v glasilu Pravne fakultete, bi h-index takoj poskočil na 1.

    Čeprav bi se dalo še marsikaj povedati, bodi dovolj dolgovezenja. Če se izkaže, da tole s Cerarjevo komisarsko kandidaturo ni zgolj kislokumarična pasja bombica, si velja do septembra, ko bodo predvidoma komisarska zaslišanja, znova omisliti vrečko za čez glavo.

  7. Naslov ni pravilen. Pravilen naslov bi bil:
    Miro Cerar JE prodal stranko za SREČKO za sodelovanje v žrebanju za evropskega komisarja.
    Še zdaleč ni nujno, da bo komisar. Stavi pa na to, da je pri stricih najbolje zapisan.
    Komisarskega mesta željnih ljudi je kar nekaj.

  9. Le kaj na to poreče naš Kahl in Bulčeva, pa Židan …….. Gužva za 20.000 eur plače bo velika ima Cerar veliko možnosti, ker imata s Šarcem večino v vladi. Kljub temu pa mislim, da Cerar še zdaleč ni primeren kandidat in se bojim blamaže, ki smo jo že enkrat doživeli. Naš Miro pa ni za politiko, je že zdavnaj povedala njegova mama.

  10. Na možnosti prvaka SMC dr. Mira Cerarja, da bi po sramotnem evro-volilnem debaklu in posledičnem razkroju parlamentarne in vladne stranke SMC uspešno kandidiral za “sanjsko službo” v evropski komisiji, pa, na srečo, ne bodo imeli odločilnega vpliva lokalni “strankarski petelini” iz RS in njihovi prišepetovalci iz podzemlja “ugrabljene države”, ampak v prvi vrsti “špic kandidati” iz strank evropske parlamentarne večine (in njihovi prišepetovalci iz političnih velesil EU) ter še posebej “špic kandidat/ka” tiste stranke, ki bo nazadnje v parlamentu EU dobila in uspešno ubranila mandat predsedni-ce/ka za sestavo evropske komisije.
    Če bo nazadnje vendarle prevladala “špic kandidatka” skupine liberalnih strank Alde, potem ima otipljive možnosti za uspešno kandidaturo tudi Šarčeva vlada RS, ki je že vnaprej javno stavila na “špic kandidatko” svoje parlamentarne skupine Alde iz Danske. In v skupino Alde navsezadnje sodi tudi Cerarjeva strančica SMC, pa čeravno zastopa komaj 1,6 odstotka volilnega telesa v RS.
    Je pa kljub vsemu že zdaj mogoče napovedati, da Šarčeva vlada morebitne Cerarjeve kandidature za evrokomisarja ne bo podprla soglasno. Vsaj kateri minister ali ministrica iz vladajoče SAB Alenke Bratušek bo nekdanjemu premieru skušal/a vsaj na domačem peskovniku “vrniti milo za drago”.

  11. Nam mar niso pred petimi leti govorili, da je Cerar ekstremni pravni strokovnjak in ustavni pravnik ter neomajen etik in moralik.

    Koga naj potemtakem pošljemo v Evropo za komisarja, če ne Cerarja?

    Sicer se nam pa ena blamaža več ali manj ne bo poznala.

  12. Slovenec kremeniti 17,23
    Miro Cerar, je hitro splezal na “vrh”, ker mu je mama lepo “pološčila parket”, na kateremu je plesal.

    Oče Cerar s. pa je tudi dobra”blagovna znamka” On je zmagoval na olimpiadah.

    Tudi na Krasu smo imeli OLIMPIONIKA. Toda, ker se ni hotel vpisati v KP, so ga namenili, namesto na olimpiado na Goli otok. Po zaslugi prijateljev mu je uspelo okrog leta 1952, pobegniti v TUJINO. In v tujini je bil VEČKRATNI Olimpijski PRVAK.
    Jugoslavija mu te možnosti ni dala.

    Cerar starejši pa je bil do partije spoštljiv in bil tudi njen član. Ves ta KAPITAL sedaj “žanje” Cerar mlajši. Toda medalje, kot KOMISAR, pa vseeno ni vreden.

  14. Človek ne more verjeti, da je Miro Cerar na volitvah s svojo ‘etično’ stranko/listo dobil več kot 300.000 glasov. Od kje? Sicer ga nisem nikoli volil, sem pa nad njim vseeno razočaral. V Sloveniji sredinskih politikov preprosto ni. Šarec, Bratuškova, Cerar – to NI sredina. Kresalova?!?! “Liberalna” “Demokracija” Slovenije ?!?!? Golobič?!?! Socialno-“liberalni”?!? To je manipulativna malomeščanska leva nouvevu-riche buržoazija! Malomeščanska levica, ki je zavajala že v časih Drnovška, sedaj pa se je nakotila po javni upravi in – prosto po B. Cestniku – brani svoje plače 1.500 EUR neto in nepremičninske naložbe v LJ pa naj stane kar hoče! Očitno je to tistih 300.000 glasov, mar ne? Ljudi je danes verjetno sram priznati, da so ga volili.

    Sredinski politik je edino Predsednik RS, g Borut Pahor! Pa recimo sam bi v ta kaliber uvrstil še Gregorja Viranta skupaj s takratno ekipo Državljanske liste. Potem se pa že konča!

    Tako, da Cerar je po Bulčevi še eden ‘mutibarič’, ki zavaja slovenske volivce! Kdaj bodo ljudje spregledali?!?

  15. Hja,poleg Erjavca,ki bi rad “vnovčil” DESUS (tako berem in razumem med vrsticami njegovih izjav zadnji čas), je Cerar že drugi “kandidat” za “komisarsko” mesto v EU.To je že jasno. Članek in komentarji so nedvoumni. Dva elitna levičarska slovenska politika ,oba “luzerja” na volitvah,sta očitno sklenila,dosti zgodaj (resda tipajoče) začeti “tekmo”.
    Spretni mojster “trika,vica,podvale” jih dokaj spretno spodbuja v tekmo,ker pričakuje,da mu bosta lepo na “talerju” prinesla “darila”,stranki,poslance,organizacijo na terenu,on pa jima bo “dal” (oba lahko predlaga kot kandidata v Bruselj,ki bo izbiral ) možnost dobiti dobitek,ki je ” doživljenski”. Oba močna “egoista” se bosta še kako potrudila in bila “bridki boj”. Še bo veselo.Mislim,da bi bilo prav,da vsaj del našega ljudstva,ki je več kot ne v “gabuli”,uživaje gleda “petelinji boj”. Po mojem mnenju je čisto vseeno kdo zmaga.Eden in drugi nista dodana vrednost za Slovenijo. Bolje je,da sta kar oba v Bruslju.Naj ju še malo plačujejo evropski davkoplačevalci! Zakaj bi se samo mi (vsaj nekateri) sekirali in “tepli” po glavi!

Komentiraj