Vir osnovne foto - dz-rs.si, ostalo wikipedia, desus.si

Politiki leve opozicije pravijo, da želijo s konstruktivno nezaupnico končati avtoritarno vladavino Janeza Janše. Namesto njega bi oblast zaupali Karlu Erjavcu, za katerega s podpisi jamčijo, da ima “vsa potrebna znanja in veščine za vodenje vlade v tem zahtevnem obdobju”, kot so zapisali v predlogu konstruktivne nezaupnice.

Kaj si o Erjavcu kot predsedniku vlade misli ljudstvo, je iz anket bolj ali manj znano. Nekoliko v pozabo pa so šla stališča nekaterih Erjavčevih nasprotnikov iz DeSUSa, s katerimi je s pozicije predsedniške moči v preteklosti obračunal, ker se niso strinjali z njegovim načinom vodenja stranke. 

Nanje smo se spomnili ob kar nekoliko spregledanem včerajšnjem Erjavčevem svarilu “neposlušnim” pokrajinskim odborom, ki ga je izrekel po sedemurni seji, na kateri je skušal zlomiti strankine poslance.  

»Razumem ga kot povzpetneža, ki je pri svojem opravilu zelo spreten in je brez moralnih zadržkov,« je pred leti Erjavca označil takratni poslanec DeSUS-a Vili Rezman. Akterji Levice so Erjavcu danes pripravljeni spregledati vse, pišemo v komentarju uredništva.

Da Erjavec ni najbolj primeren kandidat za predsednika vlade, ne mislijo zgolj njegovi poslanci, ki bodo na koncu najbrž prisiljeni dati zanj podpise pod konstruktivno nezaupnico. Tako meni kar nekaj pokrajinskih odborov, denimo ljubljanski, dolenjski, podravski, ptujski in odbor z Obale. Tem je predsednik DeSUSa ta večer med vrsticami napovedal čistko, češ, da bo poenotil in utrdil politike stranke, ki je bila sprejeta na odborih. Pomenljivo je dejal, da na visokih položajih v mestnih in drugih odborih ne more biti ljudi, ki niso enotni s stališči organov stranke, pri čemer je ciljal na podporo izvršilnega odbora in Sveta stranke, da Erjavec kandidira za predsednika vlade Republike Slovenije.

A zgodovina dogajanja v DeSUSu kaže, da tovrstna žuganja politikom lastne stranke Erjavcu niso tuja. Več kot to, svoja svarila drugače mislečim je iz pozicije moči tudi praviloma uresničil, kar navsezadnje dokazuje tudi nedavni “izgon” upornega poslanca Roberta Polnarja iz DeSUS-a.

Dva najbolj izpostavljena primera izpred let sta obračun z nekdanjim uglednim članom in celo vodjem poslanske skupine Francem Žnidaršičem ter poslancem DeSUS-a Vilijem Rezmanom, ki se pred desetletjem glede nekaterih politik Karla Erjavca z njim nista strinjala in sta to tudi javno izpovedovala.

Čeprav se je zavedal najverjetnejšega poraza, je Franc Žnidaršič leta 2009 šel celo v tekmo za predsednika stranke, z napovedjo, da, za razliko od Erjavca, ponuja »demokratičen način vodenja stranke,« kot je dejal za Delo.

Po porazu je Žnidaršič ostal v Erjavčevi nemilosti, kar se je izrazilo ob naslednjem javnem sporu novembra 2009, ko se Žnidaršič, takrat vodja poslanske skupine DeSUS-a, ni strinjal z imenovanjem  Henrika Gjerkeša za ministra za lokalno samoupravo, obenem pa so iz poslanske skupine želeli izključiti poslanca Vilija Rezmana (ki sicer ni bil član stranke, temveč je bil na DeSUS-ovi listi izvoljen), čemur je Žnidaršič prav tako nasprotoval.

Takrat je Erjavec Žnidaršiču postavil ultimat. Zahteval je njegov odstop z mesta vodje poslanske skupine DeSUS-a, če ne bo sam odstopil z obeh položajev – predsednika stranke DeSUS ter ministra za okolje. Za pogojevanje se je takrat Erjavec odločil, ker “Žnidaršič ne želi spoštovati sklepov stranke.

Vili Rezman je takrat komentiral, da je Erjavec že pred časom nakazal, da želi imeti svojo “poslansko četico”. »Sedaj jo ima in bo z njo počel, kar želi početi,« je dejal. Glede predsednika upokojencev pa je še dejal, da ga razume »kot povzpetneža, ki je pri svojem opravilu zelo spreten in je brez moralnih zadržkov.«

Z Žnidaršičem sta poslansko skupino DeSUS morala zapustiti. Slednji pa je pol leta kasneje tudi izstopil iz DeSUS-a, češ da sodelovanje s stranko ni bilo mogoče oz. je bilo povsem prekinjeno. Erjavec je njegov odstop označil za “osebno odločitev” ter dodal: »Žnidaršič se po kongresu ni strinjal z vodenjem stranke. Menil je, da gre za avtokratsko vodenje, čas pa kaže, da temu ni tako.«

Kako Erjavec razume politiko, pa je avgusta 2014, nekaj dni po izglasovanju Mira Cerarja za mandatarja, ko je šlo za delitev stolčkov, razložil tudi za tednik Mladina. Na vprašanje, če bo evropski komisar, je takrat dejal: »To je del političnega boja, politika je umetnost možnega. Mediji me radi lovijo za besede, recimo, ko sem rekel, da me komisarsko mesto ne zanima. Seveda sem to rekel. Mislite, da bi me kdo volil, če bi pred volitvami rekel, da bi bil rad komisar? Posla se ne bi branil. Zanima me.« Kasneje je v Cerarjevi vladi nadaljeval na mestu ministra za zunanje zadeve, kar je opravljal že v času 2. Janševe vlade in nato vlade Alenke Bratušek.

Tudi danes, ko Erjavec igra pomembno politično vlogo pri rušenju desnosredinske vlade, se špekulira, ali morda dolgoročna Erjavčeva ambicija postati evropski komisar ostaja kot eden izmed motivov, da je stranko na silo popeljal iz desnosredinske vlade ter jo tako pahnil še globlje v negotovo politično prihodnost.

Sklicevanje na avtoritarno vlado je le politična modna muha
Ne samo, da v mandatarske kompetence Karla Erjavca izven kroga podpisnikov pod njegovo mandatarsko kandidaturo ne verjame praktično nihče, da ga ljudstvo s povprečno oceno 1,90 uvršča na dno Delovega barometra priljubljenosti politikov; Zgodovina obnašanja Karla Erjavca do ljudi drugačnih mnenj predvsem znotraj stranke kaže, da je prej vse drugo kot demokrat.

Še več, levo usmerjena politika Žnidaršič in Rezman sta o njem govorila kot avtoritarcu, povzpetnežu, ki pri svojem političnem delovanju ne pozna moralnih zadržkov.

To je po svoje še en paradoks trenutne situacije, ko Erjavca leva opozicija želi nastaviti zato, ker naj bi bil Janša avtoritaren. Pa čeprav je sedanji predsednik SDS znal tudi dokaj kruto obračunati z nasprotniki v stranki (spomnimo se Iva Hvalice ter še koga izmed tistih, ki so stranko zapuščali v naslednjih letih), se na trenutke zdi, da je Erjavec pri tem še bolj neusmiljen in brezobziren. Glede na njegova pretekla ravnanja in značajske poteze se lahko upravičeno vprašamo, kako bi se ta človek obnašal na oblasti, če bi imel za seboj recimo 25 ali 30 poslancev.

K sreči ima le 4, pa še ti so, verjetno ravno iz zgornjih razlogov ter zavedanja, da bo takšen Erjavec težko plul skozi čeri vodenja vlade iz petih strank, ki so se enkrat že razletele na vse strani, do njegove kandidature očitno skeptični. S kakšnimi metodami pa jim zdaj zvija roko v podpis pod njegovo kandidaturo, pa lahko sklepamo iz zgoraj opisanih primerov.

Kar se pa štirih strank levice in tistih, ki iz ozadja vodijo ali podpirajo to operacijo tiče, pa je ravno na Erjavčevem primeru jasno, da ob vsem drugem, kar smo v preteklih člankih na Domovini že ovrgli, ne gre niti za menjavo aktualne oblasti, ker bi ta bila “avtoritarna”. Če bi demokratičnost bila zanje resen kriterij, Karla Erjavca za predsednika vlade RS ne bi nikoli podpirali. Spomnimo, 392 glasov zanj je bilo celo premalo za izvolitev za poslanca, sedanjega premierja pa je recimo obkrožilo 7.020 državljanov. In navsezadnje, če bi jim demokracija, človekove pravice in človeško dostojanstvo kaj resnično pomenili, se ne bi še v letu 2020 klanjali pred kipi tipov s krvavimi rokami, kot sta Kidrič ali Broz.

Gre pač za čisti, umazani bolj za oblast in povrnitev nadzora nad deljenjem davkoplačevalskega denarja svojemu interesnemu ozadju, ki jim potem omogoča reelekcijo in ohranja na oblasti, četudi na volitvah ravno ne zmagajo. To je cena, ki je s trenutne pozicije ne morejo plačevati, zato je vrnitev na oblast zanje takšna nuja, četudi morajo za to podpreti v vseh pogledih nekompetentnega človeka kot je Karl Erjavec.

18 KOMENTARJI

  1. Erejavec je pač NEPOŠTEN povzpetneš, ki bi poteptal, poleg nasprotnikov tudi PRIJATELJE, le da se sam povzpne na VRH.

    Člani njegove stranke ga dobro poznajo, zato mu še niso zagotovili glasov, kljub temu, da jim je “7 ur lomil roke”.

    Domovina, v tem članku ste dobro prikazali Erjavčevo zgodovino. V zadnjih dveh odstavkih, pa ste povedali pravo bistvo, zakaj je nastal KUL.
    Ta KUL, pa bo z Erjavcem postal BEDA !

    Sigurna sem, da bo ta sedanja vlada – ODDELALA svoj mandat do volitev. Računam na MODROST POSLABCEV!

    Vsekakor, je Erjavec velik DIKTATOR, če ga primerjamo z Demokratom Janšo.

  2. Erjavca poznam že tako dolgo, da lahko rečem tole: ko je bil še pravnik v vladnem uradu, je bil čisto v redu, normalen; ob vstopu v politiko je postal neprepoznaven, nenačelen, koristolovec, prodana duša, pokvarjen – skratka, baraba. Takšen tip človeka je za politiko ne samo neprimeren, ampak nevaren. Če pa postane še predsednik vlade, se lahko Slovenija samo še pogrezne od sramu!

  3. Kar je v komentarju uredništva zapisano v zadnjih dveh odstavkih, lahko primerjamo s tem, kar se v USA zdaj dogaja s Trumpom. Tik pred koncem mandata ga želijo popolnoma diskreditirati, da se ja še kdaj ne bo povrnil na oblast. Natančno to se pri nas dogaja z Janšo. Že desetletja.

  4. Nov svetniški kandidat
    Karel Viktor Izdajalec
    Življenjepis: Zamenjal veliko samostanov. Povsod kandidiral za priorja.
    Delo: besedno se je obilno razdajal za reveže v zameno za njihove glasove na volitvah. Mnogi njegove dobrote niso opazili, zato je veliko trpel in prejel tudi stigme.
    Proces beatifikacije bo vodil monsignor Jurša, Simonovič bo njegov tajnik.
    Priporočajo se mu povzpetneži vseh barv. Prijave o čudežih zbira dr. Tomaž Gantar.
    Zavetnik: upokojencev, kameleonov in grlic
    Goduje: datum se določi na dan ko bo postal PV Republike Slovenije

  5. Izgleda, kot da Desus nima več notranje moči, da bi se znebil iztrošenega
    in med volilci nepriljubljenega Erjavca.
    Z njim in njegovo izključevalno politiko pa nima možnosti, da bi ponovno
    pritegnil ali nadomestil izgubljene člane, ki so – ali še bodo – sledili Pivčevi.
    Upokojenska stranka se je ujela v nepovratno zanko.
    .
    Agencija MediaGauss, 15.01.2021:
    .
    SDS 32
    NSi 13
    SD 9
    Levica 9
    LMŠ 5
    SMC 5
    SLS + Kangler + Čuš 4
    Dobra Država 3
    Desus 2
    SNS 2
    .
    Ostale stranke skupaj 16

    • Realna lestvica Agencije MediaGauss. In to je velika bolečina opozicije.

      Če ga bodo še dolgo bureki iz KUL-a biksali, še parlamentarnega praga ne bodo dosegli, ne pa, da bi vstopili v vlado, na naslednjih volitvah.
      Volivci si zapomnijo in nimamo vsi spomina zlate ribice – tako kot v Desusu. Pred enim letom Erjavca naženejo, sedaj pa ga “povabijo” nazaj in spotika vlado. Politik, z minimalnim številom glasov na volitvah, odstavljen, dokazani rusofil in z nobenimi rezultati, ko je deloval v politiki. Oziroma, sploh nima kaj pokazati, sedaj pa bi rad spet v politiko!

      Le kdo stoji za temi igricami?

  6. Erjavec je nevaren. Za mafijo, ki ga podpira je pripravljen narediti največje svinjarije, ki s politiko nimajo nobene zvzeze.
    Poklicali so ga iz penzije, samo da opravi svinjski posel.
    Kljub temu, da vsa Sloveija gleda, kako se tepta demokracija, ni prave reakcije.
    Kako se lahko odsluženi in pregnani politik, s pomanjkljivim znanjem vrne na mesto predsednika strančice, brez najmanjših političnih ambicij in postane kandidat za predsednika vlade in celo Evrope?
    To je demnostracije nedemokracije. To se lahko dogaja le v trdnih diktaturah, kakršna je na Kubi, Venezueli, ali v Severni Koreji.
    Pa vednar voditelj KUL koalicije naivnim Slovencem vtepajo v glavo,da je to demokracija.
    Takšni demokracijo zagovarja tudi vrli Igor, vstrajni komentator Domovine.
    Če pride na oblast Erjavec, se Sloveniji ne piše nič kaj dobrega. Težko priborjene milijarde za sanacijo krize, bodo postale plen mafije. Igor pa ne bo od tega dobil niti sendviča.

  7. Če bo KAHLNU uspelo,da tovariša Janeza Janšo zabriše s položaja,bo to edino kar bo dobrega napravil v svoji politični karijeri.
    DE-sesutih in POČITNIKOVALŠKIH poslancev v naslednjem sklicu DZ,pa tako in tako ne bo več.
    Torej z oblasti je takoj treba vreči,tovariša Janeza Janšo in njegovo plačano hujskaško združbo in čimprej na volitve.

  8. Glasovanje po pošti, s katerim so delegati kongresa “na daljavo” ponovno izvolili starega/novega predsednika Desusa, je že samo po sebi skrajno problematično tako s strani zahtevane tajnosti oz. ne-sledljivosti glasovanja, kakor tudi s strani možne popolne in zavestno pristranske samovolje tistih, ki glasove po pošti štejejo.
    Dejstvo je tudi, da Karl Erjavec na zadnjih volitvah v DZ RS v koaliciji z Jankovićevo PS ni pridobil zadostne podpore volilnega telesa in sam ni bil veljavno izvoljen v državni zbor.
    Kar pomeni, da sumljivo po pošti ponovno izvoljeni predsednik Desusa nima nikakršnega potrebnega zaupanja in formalne legitimnosti, da bi lahko samovoljno politično in sektaško pritiskal ali celo politično izsiljeval poslance Desusa, ki imajo po veljavni ustavi zadostne in veljavne mandate volilnega telesa za svobodno, neodvisno in pošteno delovanje v najvišjem zakonodajnem telesu RS.
    Še več, povratnik na čelo Desusa Karl Erjavec pred volitvami na kongresu Desusa po pošti v nobeni javni izjavi ni izrecno govoril ali pisal o takojšnjem izstopu poslanske skupine Desusa iz vladajoče koalicije ter izstopu ministrov iz Desusa iz legalne in legitimne vlade RS. Kar pomeni, da za svoja dejanja, o katerih ni pravočasno obvestil delegatov kongresa po pošti, tudi ni dobil potrebne formalne podpore delegatov kongresa stranke oz. najširše strankarske politične baze.
    Vse, kar počne prvak Desusa Karl Erjavec, je torej po veljavni ustavi in zakonodaji ter po internih normah politične stranke Desus skrajno samopašno, egocentrično in narcisoidno. V prvi vrsti v smeri neprikritih megalomanskih osebnih političnih in državniških ambicij Karla Erjavca, pragmatično, prilagodljivo in servilno podprtih s strani zgubarskih prvakov strank samooklicane koalicije KUL ter s strani vse manj izbirčnega in vse bolj hazarderskega podzemlja “globoke/ugrabljene države”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime