Bo levica zamenjala enega "avtoritarca" z drugim? Tako je Erjavec obračunaval s svojimi nasprotniki v stranki

Vir osnovne foto - dz-rs.si, ostalo wikipedia, desus.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Politiki leve opozicije pravijo, da želijo s konstruktivno nezaupnico končati avtoritarno vladavino Janeza Janše. Namesto njega bi oblast zaupali Karlu Erjavcu, za katerega s podpisi jamčijo, da ima "vsa potrebna znanja in veščine za vodenje vlade v tem zahtevnem obdobju", kot so zapisali v predlogu konstruktivne nezaupnice.

Kaj si o Erjavcu kot predsedniku vlade misli ljudstvo, je iz anket bolj ali manj znano. Nekoliko v pozabo pa so šla stališča nekaterih Erjavčevih nasprotnikov iz DeSUSa, s katerimi je s pozicije predsedniške moči v preteklosti obračunal, ker se niso strinjali z njegovim načinom vodenja stranke. 

Nanje smo se spomnili ob kar nekoliko spregledanem včerajšnjem Erjavčevem svarilu "neposlušnim" pokrajinskim odborom, ki ga je izrekel po sedemurni seji, na kateri je skušal zlomiti strankine poslance.  

»Razumem ga kot povzpetneža, ki je pri svojem opravilu zelo spreten in je brez moralnih zadržkov,« je pred leti Erjavca označil takratni poslanec DeSUS-a Vili Rezman. Akterji Levice so Erjavcu danes pripravljeni spregledati vse, pišemo v komentarju uredništva.

Da Erjavec ni najbolj primeren kandidat za predsednika vlade, ne mislijo zgolj njegovi poslanci, ki bodo na koncu najbrž prisiljeni dati zanj podpise pod konstruktivno nezaupnico. Tako meni kar nekaj pokrajinskih odborov, denimo ljubljanski, dolenjski, podravski, ptujski in odbor z Obale. Tem je predsednik DeSUSa ta večer med vrsticami napovedal čistko, češ, da bo poenotil in utrdil politike stranke, ki je bila sprejeta na odborih. Pomenljivo je dejal, da na visokih položajih v mestnih in drugih odborih ne more biti ljudi, ki niso enotni s stališči organov stranke, pri čemer je ciljal na podporo izvršilnega odbora in Sveta stranke, da Erjavec kandidira za predsednika vlade Republike Slovenije.

A zgodovina dogajanja v DeSUSu kaže, da tovrstna žuganja politikom lastne stranke Erjavcu niso tuja. Več kot to, svoja svarila drugače mislečim je iz pozicije moči tudi praviloma uresničil, kar navsezadnje dokazuje tudi nedavni "izgon" upornega poslanca Roberta Polnarja iz DeSUS-a.

Dva najbolj izpostavljena primera izpred let sta obračun z nekdanjim uglednim članom in celo vodjem poslanske skupine Francem Žnidaršičem ter poslancem DeSUS-a Vilijem Rezmanom, ki se pred desetletjem glede nekaterih politik Karla Erjavca z njim nista strinjala in sta to tudi javno izpovedovala.

Čeprav se je zavedal najverjetnejšega poraza, je Franc Žnidaršič leta 2009 šel celo v tekmo za predsednika stranke, z napovedjo, da, za razliko od Erjavca, ponuja »demokratičen način vodenja stranke,« kot je dejal za Delo.

Po porazu je Žnidaršič ostal v Erjavčevi nemilosti, kar se je izrazilo ob naslednjem javnem sporu novembra 2009, ko se Žnidaršič, takrat vodja poslanske skupine DeSUS-a, ni strinjal z imenovanjem  Henrika Gjerkeša za ministra za lokalno samoupravo, obenem pa so iz poslanske skupine želeli izključiti poslanca Vilija Rezmana (ki sicer ni bil član stranke, temveč je bil na DeSUS-ovi listi izvoljen), čemur je Žnidaršič prav tako nasprotoval.

Takrat je Erjavec Žnidaršiču postavil ultimat. Zahteval je njegov odstop z mesta vodje poslanske skupine DeSUS-a, če ne bo sam odstopil z obeh položajev - predsednika stranke DeSUS ter ministra za okolje. Za pogojevanje se je takrat Erjavec odločil, ker "Žnidaršič ne želi spoštovati sklepov stranke."

Vili Rezman je takrat komentiral, da je Erjavec že pred časom nakazal, da želi imeti svojo "poslansko četico". »Sedaj jo ima in bo z njo počel, kar želi početi,« je dejal. Glede predsednika upokojencev pa je še dejal, da ga razume »kot povzpetneža, ki je pri svojem opravilu zelo spreten in je brez moralnih zadržkov.«

Z Žnidaršičem sta poslansko skupino DeSUS morala zapustiti. Slednji pa je pol leta kasneje tudi izstopil iz DeSUS-a, češ da sodelovanje s stranko ni bilo mogoče oz. je bilo povsem prekinjeno. Erjavec je njegov odstop označil za "osebno odločitev" ter dodal: »Žnidaršič se po kongresu ni strinjal z vodenjem stranke. Menil je, da gre za avtokratsko vodenje, čas pa kaže, da temu ni tako.«

Kako Erjavec razume politiko, pa je avgusta 2014, nekaj dni po izglasovanju Mira Cerarja za mandatarja, ko je šlo za delitev stolčkov, razložil tudi za tednik Mladina. Na vprašanje, če bo evropski komisar, je takrat dejal: »To je del političnega boja, politika je umetnost možnega. Mediji me radi lovijo za besede, recimo, ko sem rekel, da me komisarsko mesto ne zanima. Seveda sem to rekel. Mislite, da bi me kdo volil, če bi pred volitvami rekel, da bi bil rad komisar? Posla se ne bi branil. Zanima me.« Kasneje je v Cerarjevi vladi nadaljeval na mestu ministra za zunanje zadeve, kar je opravljal že v času 2. Janševe vlade in nato vlade Alenke Bratušek.

Tudi danes, ko Erjavec igra pomembno politično vlogo pri rušenju desnosredinske vlade, se špekulira, ali morda dolgoročna Erjavčeva ambicija postati evropski komisar ostaja kot eden izmed motivov, da je stranko na silo popeljal iz desnosredinske vlade ter jo tako pahnil še globlje v negotovo politično prihodnost.

KOMENTAR: Uredništvo
Sklicevanje na avtoritarno vlado je le politična modna muha
Ne samo, da v mandatarske kompetence Karla Erjavca izven kroga podpisnikov pod njegovo mandatarsko kandidaturo ne verjame praktično nihče, da ga ljudstvo s povprečno oceno 1,90 uvršča na dno Delovega barometra priljubljenosti politikov; Zgodovina obnašanja Karla Erjavca do ljudi drugačnih mnenj predvsem znotraj stranke kaže, da je prej vse drugo kot demokrat. Še več, levo usmerjena politika Žnidaršič in Rezman sta o njem govorila kot avtoritarcu, povzpetnežu, ki pri svojem političnem delovanju ne pozna moralnih zadržkov. To je po svoje še en paradoks trenutne situacije, ko Erjavca leva opozicija želi nastaviti zato, ker naj bi bil Janša avtoritaren. Pa čeprav je sedanji predsednik SDS znal tudi dokaj kruto obračunati z nasprotniki v stranki (spomnimo se Iva Hvalice ter še koga izmed tistih, ki so stranko zapuščali v naslednjih letih), se na trenutke zdi, da je Erjavec pri tem še bolj neusmiljen in brezobziren. Glede na njegova pretekla ravnanja in značajske poteze se lahko upravičeno vprašamo, kako bi se ta človek obnašal na oblasti, če bi imel za seboj recimo 25 ali 30 poslancev. K sreči ima le 4, pa še ti so, verjetno ravno iz zgornjih razlogov ter zavedanja, da bo takšen Erjavec težko plul skozi čeri vodenja vlade iz petih strank, ki so se enkrat že razletele na vse strani, do njegove kandidature očitno skeptični. S kakšnimi metodami pa jim zdaj zvija roko v podpis pod njegovo kandidaturo, pa lahko sklepamo iz zgoraj opisanih primerov. Kar se pa štirih strank levice in tistih, ki iz ozadja vodijo ali podpirajo to operacijo tiče, pa je ravno na Erjavčevem primeru jasno, da ob vsem drugem, kar smo v preteklih člankih na Domovini že ovrgli, ne gre niti za menjavo aktualne oblasti, ker bi ta bila "avtoritarna". Če bi demokratičnost bila zanje resen kriterij, Karla Erjavca za predsednika vlade RS ne bi nikoli podpirali. Spomnimo, 392 glasov zanj je bilo celo premalo za izvolitev za poslanca, sedanjega premierja pa je recimo obkrožilo 7.020 državljanov. In navsezadnje, če bi jim demokracija, človekove pravice in človeško dostojanstvo kaj resnično pomenili, se ne bi še v letu 2020 klanjali pred kipi tipov s krvavimi rokami, kot sta Kidrič ali Broz. Gre pač za čisti, umazani bolj za oblast in povrnitev nadzora nad deljenjem davkoplačevalskega denarja svojemu interesnemu ozadju, ki jim potem omogoča reelekcijo in ohranja na oblasti, četudi na volitvah ravno ne zmagajo. To je cena, ki je s trenutne pozicije ne morejo plačevati, zato je vrnitev na oblast zanje takšna nuja, četudi morajo za to podpreti v vseh pogledih nekompetentnega človeka kot je Karl Erjavec.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike