Bo iz primeža kulturne revolucije še kdaj možen povratek v demokracijo?

Foto: Pixabay
"Kako je to možno?!" se vse več ljudi zgroženo sprašuje ob današnjih radikalnih spremembam v družbi, pa naj si gre za Slovenijo ali svet. Kako je možno, da se nekatere družbene skupine postavljajo nad zakon in si nasilno prisvajajo monopol nad pravico v svoje roke, kako je možno, da nekateri politiki in "družbeni delavci" sprejemajo odločitve, ki so naperjene proti lastni državi, ljudem in zakonitosti?

Splošno sprejete človeške vrednote, ki so tisočletja predstavljale osnovne temelje za razvoj civilizacij in civiliziranosti, so danes mnogokrat poteptane in porušene, saj veljajo za nazadnjaške in mračnjaške, nasproti pa jim stoji progresivizem, ki skozi kulturno revolucijo bliskovito dobiva prevlado v Zahodnem svetu in postavlja dogme, v katere se ne sme dvomiti.

Pomembno je, da razumemo, zakaj in s kakšnimi razlogi so nekateri ponotranjili takšno dogmatiko in se pridružili kulturnemu boju.


Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.





Takšno mišljenje ima skrajno levo politično orientacijo ter temelji na kritični teoriji (Frankfurtska šola) in kulturnem marksizmu (Marx v osnovi govori o ekonomski revoluciji, kulturni marksizem pa o kulturni), deluje pa po vzorcu, ki ga opisuje angleški konservativni mislec Roger Scruton. Levičarji v osnovi trdijo, da dobrine niso pravično porazdeljene, zato je potreben razredni boj (v današnjem primeru kulturni, torej boj proti obstoječim vrednotam), ki bo odpravil tegobe zatiranih.

Tukaj govorimo o domnevni depriviligiranosti določenih skupin v družbi, ki naj bi jih sedanji sistem zatiral, na primer LGBTQ+ oseb, muslimanov, ne-belih ljudi ... Da bi odpravili tegobe zatiranih, je potrebno s kulturnim bojem ustvariti novi red, menijo levičarji.
Da bi odpravili tegobe zatiranih, je potrebno s kulturnim bojem ustvariti novi red, menijo levičarji

Ta ima dva cilja: osvoboditev in družbena pravičnost. Osvoboditev (omenjenih domnevno zatiranih skupin) levičarji dojemajo kot osvoboditev od pravil in norm, ki naj bi jih do sedaj zatirale, torej od institucij, običajev in zakonov; od družine, skupnosti, religije, države. S tem naj bi se posameznik osvobodil pritiska, da bi lahko uresničil svoj človeški potencial.

Družbena pravičnost pa pomeni enakost v najstrožjem pomenu besede. Enakost levičarjem pomeni posvečeni cilj, za uresničitev katerega so dovoljena vsa sredstva, tudi nasilje in kršenje zakonov. Vsaka neenakost se mora preganjati (zato je potrebno uničenje zgodovine, itd.), kar lahko v praksi vidimo v zahodnih državah, kjer je nasilje nad neprogresivno mislečimi na dnevnem redu.

Ni potrebno posebno poudarjati, da je takšna levičarska misel nefunkcionalna, saj sta ta dva cilja popolnoma nezdružljiva; celo nasprotujeta si. Vsak človek ima svoje individualne potenciale, ki so med seboj različni. Če jih ljudje sprostijo, je enakost dejansko nemogoča. Tukaj leva misel pade na celi črti.

Enako lahko povemo za različno pojmovanje svobode: veljalo je, da svoboda posameznika ne sme omejevati svobode drugega. Po novih progresivnih definicijah pa naj bi svoboda pomenila, da se vsak posameznik počuti svobodnega. Kaj pa, če se nekdo počuti svobodnega s tem, da krati svobodo drugemu? Kako izgleda simbioza med vernimi muslimani in LGBT skupnostjo? Je "evropsko", da svoboda nekoga posega v dostojanstvo drugega?

Misleci kritične teorije so po prvi svetovni vojni postavili protiutež tradicionalizmu, ki so ga krivili za grozote vojne. Nastopili so proti vsem do tedaj veljavnim družbenim pravilom. Na njihovem tnalu se je, denimo, znašlo domoljubje, saj naj bi bilo kot "nacionalizem" razlog za spopade. Velika zmota, razlog je bil v ekonomskih interesih velesil, res pa je, da je bil mnogokrat maskiran v domoljubje.

Od pluralizma k popolni prevladi


Tej paradigmi leva politika sledi še danes, zelo močno tudi v Sloveniji. Tu se pojavi še en paradoks: medtem, ko konservativci (v retoriki levice silni zli "fašisti") različnih držav in narodov pozivajo k mirnemu sodelovanju, dialogu in spoštovanju različnosti (pa tudi zakonov), levičarji sveta in Slovenije pozivajo v revolucionarni boj. Dialog z njimi večinoma ni mogoč, saj ga a priori zavračajo po načelu "lahko misliš, kar hočeš, le tega, kar misliš, ne smeš misliti, ker je to mračnjaško in nevredno dialoga". Njihov edini cilj torej ni pluralnost, ampak, tako Scruton, popolna prevlada.

Takšne težnje kaže ogromna večina sodobnih levičarskih gibanj, naj bo to Antifa, woke huligani na Zahodu ali pa naši petkovi protestniki. No, pri njih vemo, za kaj gre, ampak glede na dejstvo, da smo Slovenci znani kot kulturen narod, bi pričakoval nek višji nivo nekomunikacije z drugače mislečimi ... Če se kulturnik izraža prostaško, vulgarnost zato še ne postane kultura, pač pa kulturnik postane prostak.
Kulturna revolucija v svojem diskriminatornem enoumju hoče razvrednotiti skupnost ter razčlovečiti človeka in predrugačiti njegovo temeljno bit.

Mogoče, da ima za svoje sledilce kulturni marksizem neko vzdržno notranjo logiko. A v praksi progresivizem moderne levice nima nikakršne uporabne vrednosti, saj sodobni "misleci" in aktivisti naslavljajo in upravljajo področja, s katerimi nimajo nobenega realnega stika, hkrati pa je njihov pristop nasilen, izključujoč in nedemokratičen.

To dokazujejo družbeni in ekonomski kazalci, predvsem pa policijske statistike. Razlika med progresivizmom in konservativizmom je, da prvi hočejo rušiti obstoječi red za vsako ceno, ne glede na izid; lahko gre tudi na slabše, samo da je akcija. Drugi pa sprejemamo novosti s skrbnim in treznim razmislekom v korist prihodnosti.

Največja težava današnjega časa je, da zgoraj omenjene (in še mnoge druge) destruktivne prakse z agresijo in izdatnim financiranjem dobivajo ne le legitimiteto in prevlado, pač pa tudi privilegije nedotakljivosti, drugače misleči pa smo s "kulturo črtanja" vse bolj diskriminirani. Sistem se jim preko medijev, šolstva, politike itd. prostovoljno podreja, in s tem se družba preoblikuje, včasih prostovoljno, včasih pod prisilo, včasih po konceptu kuhane žabe. In nekateri tovrstni totalitarizem, ki je v svoji naravi zatiralski do drugače mislečih, že oznanjajo za "evropske vrednote".

Ob vzponu komunizma so bile izvedene ekonomske revolucije, a temeljne vrednote se niso spreminjale, in na podlagi teh je bil marsikje možen povratek v demokracijo. Kulturna revolucija pa v svojem diskriminatornem enoumju hoče razvrednotiti skupnost ter razčlovečiti človeka in predrugačiti njegovo temeljno bit. Zdi se, da si Evropa s svojimi "vrednotami" dela medvedjo uslugo. Bo povratek še kdaj možen?



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki