Vir: catholicnewsagency.com

Ko je ameriška zgodovinarka Esther Gitman za Fulbrightovo štipendijo želela pisati o reševanju Judov v Neodvisni državi hrvaški med drugo svetovno vojno, je sprva naletela na nezaupanje. A kasneje je bil njen predlog odobren, nenazadnje je tudi bila tudi ona sama, in vsi Judje, ki jih je poznala v otroštvu, dokaz, da so bili številni Judje pred nacističnimi poboji obvarovani.

Med raziskovanjem za svoj doktorat je tako prišla do človeka, ki mu je rešitev dolgovala ona sama pa tudi na tisoče drugih Judov: nadškofa Alojzija Stepinaca, o katerem je na podlagi poglabljanje v na tisoče strani dokumentov in intervjujev s 67 Hrvati, ki so vojno preživeli in pomagali pri reševanju Judov. Stepinac, ki velja za mučenca in je razglašen za blaženega, je namreč z različnimi strategijami neposredno in posredno pred holokavstom rešil več kot 6000 Judov. Letos mineva 60 let od njegove smrti.

Kdo je bil nadškof Stepinac?

Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v kmečki družini v vasi Brezarić. Po srednji šoli je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in se kasneje boril v 1. svetovi vojni na italijanskem bojišču, od koder je bil zajet kot italijanski vojni ujetnik.

Po vojni se je vpisal na univerzo, da bi študiral agronomijo, a se je kmalu vrnil k delu na domači kmetiji. Tedaj je začutil poklicanost v duhovništvo. Leta 1924 je Stepinac vstopil v semenišče in bil poslan na študij v Rim na Papeško univerzo Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 26. oktobra 1930. Kasneje je v Zagrebu ustanovil Karitas in si z revijo Karitas.

Tedaj najmlajši nadškof na svetu

Pri 36 letih je Stepinc nerad postal takrat najmlajši škof na svetu. Že kmalu po tem, ko je postal škof, je že leta 1936 vedel za grožnjo, s katero se soočajo Judje v Evropi, in skušal zbrati sredstva za pomoč tistim, ki so bežali pred nacistično Nemčijo in Avstrijo. Kristjane je opominjal, da je pomoč ljudem v stiski, ne glede na njihovo vero in raso, njihova dolžnost.

V nagovorih je že pred drugo svetovno vojno obsodil nacistično ideologijo tretjega rajha. Vojna je Kraljevino Jugoslavijo uradno zajela 6. aprila 1941, ko so jo napadle nemške sile. V času okupacije so si Kraljevino Jugoslavijo razdelile sile osi. Neodvisna država Hrvaška je bila tako ustanovljena kot marionetna država nacistov, z Antejem Pavelićem na čelu ustašev.

Vztrajno se je upiral nečloveški politiki in opogumljal kristjane

Stepinac je imel kot vodja Katoliške cerkve na večini katoliške Hrvaške imel težko nalogo nasprotovati nasilni in nečloveški politiki ustašev, medtem ko je še vedno poskušal vzdrževati mir in red. Med drugim sta bila v nadškofiji dva duhovnika in pet redovnic judovske narodnosti, ki so morali nositi judovsko zvezdo. Ker je bilo Paveliću neprijetno, da so morali zvezde nositi duhovniki in redovnice, jih je te obveznosti oprostil. A nadškof jih je pozval, naj zvezdo nosijo še naprej, v znak solidarnosti z Judi, kar je bilo za rešim ponižanje.

Tudi judovski rabin v Zagrebu se je med vojno zanašal na prijateljstvo in pomoč Stepinca. Za razliko od rabina so Stepincu pod ustaškim režimom podelili tako imenovane “arijske pravice”, kar je pomenilo, da se je lahko prosto pohajal po mestu kot običajen državljan, medtem ko je bilo gibanje Judov omejeno in nadzorovano. Stepinac je tako pravico izkoristil za pomoč zatiranim.

Zasebno je organiziral skrivališča za neznano število Judov po hrvaških katoliških povezavah, ki jih je imel po vsej državi, ali pa je zbiral sredstva, da bi jim pomagal pobegniti na varnejše mesto.

Stepinac je svojim duhovnikom nedvoumno rekel tudi, da naj sprejmejo kakršne koli prošnje ljudi, ki so se želeli spreobrniti v katoliško cerkev, da bi jim poskušali rešiti življenje – pa naj gre za judovske, srbske, romske ali druge preganjane skupine. Ustašem se je uprl tudi z ultimatom, s katerim je zahteval zaščito Judov v »mešanih« zakonih s kristjani.

Ljudi je reševal na različne načine

Stepinčevo dejanje, ki je pred holokavstom rešilo največ Judov – približno 5.000, pa je bil njegov poziv Vatikanu, naj zaščiti judovske begunce iz Jugoslavije, ki živijo na ozemlju, ki ga nadzira Italija. Ko so v Italiji te Jude želeli poslati nazaj na Hrvaško – kar bi pomenilo gotovo smrt, je Stepinac v Vatikanu prosil za pomoč pri pogajanjih, po katerih so Judje lahko ostali na italijanskem ozemlju.

Stepinac je rešil tudi skupino 58 ostarelih Judov, ki so živeli v domu za ostarele Lavoslav Schwarz v Zagrebu, ki jih je preselil na bližnjo cerkveno posest in jim zagotovil humanitarno pomoč, s katero so lahko preživeli vojno.

Nadškof je tudi med mašami pridigal proti ustaški in nacistični ideologiji, kar so ustaši prepovedali. Stepinčevih maš in so se udeleževali tudi tisti, ki sicer niso hodili v cerkev. Ljudje so njegove pridige širili, pripovedovali, kopirali in razširjali v tisočih izvodov. V njih je govoril predvsem o človeškem dostojanstvu vseh ljudi, tudi Srbov, Judov in Romov. Zaradi tega si je prislužil tudi naziv »največjega sovražnika« ustaškega režima, ki mu je zagrozil, da ga bodo »ubili na ulici kot psa«.

Poskrbel je tudi za  537 slovenskih duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev, ki jih je nemški okupator leta 1941 iz Štajerske in Gorenjske izgnal na področje Neodvisne države Hrvaške. Poleg njih je pomagal tudi številnim laikom iz Slovenije.

Njegovo življenje je bilo ogroženo, a svojega naroda ni želel zapustiti

Leta 1943 so ga uradno označili za izdajalca, s čimer je bilo njegovo življenje ogroženo. A bil je pripravljen tudi na smrt. Zavedal se je, da je njegovo življenje ogroženo tako pod nacizmom kot kasneje pod komunizmom.

Manj kot mesec dni po koncu druge svetovne vojne, 2. junija 1945, je na oblast prišel komunistični režim Josipa Broza Tita. Stepinac je nasprotoval tudi komunizmu in bil s tem trn v peti Titu. Ta je želel na Hrvaškem oblikovati samostojno katoliško cerkev, neodvisno od Vatikana, ki bi jo bilo lažje omejiti in nadzorovati.

Stepinac je medtem še naprej nasprotoval režimu, tudi zapiranju duhovnikov, prepovedi verskih zakonov in zaplembi cerkvenega premoženja. Tito je proti njemu začel kampanjo, s katero ga je želel prikazati kot glavnega zagovornika ustašev med drugo svetovno vojno. Nadškof je bil tako najprej obsojen na hišni pripor, kasneje pa 18. septembra 1946 aretiran. Po zrežiranem sojenju je bil obtožen na 16 let zapora s prisilnim delom – kazen, ki je bila določena že v naprej.

Ker je bila njegova izpustitev pogoj za ameriško pomoč Jugoslaviji, je bil izpuščen, a ker Jugoslavije po izpustitvi ni želel zapustiti, je moral v hišni pripor, kjer je umrl za posledicami bolezni iz časa zapora. Postal je hrvaški mučenik in katoliška ikona, je zapisala Gitmanova. Ključno je prispeval k ohranitvi katolištva na Hrvaškem in v najtežjih časih spoštoval človeško dostojanstvo. Po smrti ga je papež Pij XII. označil za “pastirja, ki je zgled apostolske gorečnosti in krščanske trdnosti.”

Tudi papež Janez Pavel II. ga je ob beatifikaciji označil za “izjemno osebnost katoliške cerkve”, ki je tvegala svoje življenje, da bi pomagala drugim. »Dobro je vedel, da se z resnico ne moremo pogajati, ker se o resnici ni mogoče pogajati. Tako se je prej soočil s trpljenjem, kot da bi izdal vest in se ne držal obljube, ki jo je dal Kristusu in Cerkvi.”

Vir: Catholic News Agency

8 KOMENTARJI

  1. Hitro se nam bliža dan, ko se bo komunistična in partizanska mitologija sesula kot hišica iz kart. Podobno, kot se zaradi intelektualne lenobe in negativne kadrovske selekcije sesuva politična levica.

    • Slovenec kremenit, ko bi to bilo res… levičarji se s slovenskimi komunisti ujamejo v marksističnih idejah, ateizmu-sekularizmu, boju proti premožnim in delavnim, drugače pa progresiviste – levičarje zdaj poganjajo že nove sprevržene ideje iz Amerike, kot so podnebne spremembe, ”bel privilegij”, ”zlo kapitalizma in prosti trg”, lgbt sesuvanje družine in človeškega dostojanstva in seveda borba proti Cerkvi. To slednje pa zato, ker je Cerkev edina Luč, ki preganja njihovo temo.
      Če nam zavlada LukaMesec bodo zaradi ”podnebne enakopravnosti” vsi beli moški morali postati vegani da odplačajo dolg, ki ga imajo zaradi ”bele nadvlade in kolonializma, suženjstva in patriarhata”. Ali pa kakšna podobna neumna ideja. Teren že pripravljajo na otrocih in mladih, ki jih v državnih šolah učijo panike glede podnebnih sprememb in onesnaževanja. Luka Mesec je že zvohal to priložnost in jo bo izkoristil za njihove glasove, želi si postati minister za okolje, da bo tako kot Gretica lahko kazal s prstom na grde kapitaliste.

    • Partizanska in komunistična mitologija sta že zaključena in dognana procesa. Skoraj vsi to vemo. Problem je, da ste tabeli tako, po Rugljevo, zarukani, da gojite in verjamete ter druge prepričujete v vašo, klero-domobransko mitologijo! 😉

  2. Igor še tega ne ve, da so avnojski sklepi neveljavni.

    Ker ni bilo sklepčnosti, je partijsko vodstvo sklenilo, da se bodo sklepi sprejemali zgolj z aklamacijo.

    Komunisti namreč nikoli niso znali šteti, znali pa so ploskati, kar je menda tudi prirojena sposobnost opic.

  3. Stepinca so, kolikor mi je znano, komunisti zastrupili. Veliko spoštovanje gojim do tega človeka. Komunistične lovke so sicer še dilge in močne, a resnica slej ko prej pride na plano in tako tudi resnica o blaženem Stepincu. Naj počiva v miru božjem in naj bo luč svojemu narodu, posebej vsem, ki te dni trpijo zaradi potresa. Želim si, da bi tudi Slovenci svoje blažene in svete spoštovali tako zelo, kot Hrvati spoštujejo Stepinca, s tem pa Boga, očetnjavo in družino ter drug drugega.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime