Blagoslov istospolnih parov kot upor proti grdemu Vatikanu

Gabriel Kavčič
21

V nekaterih katoliških cerkvah po Nemčiji so lahko istospolni pari v ponedeljek 10. maja pristopili k blagoslovu. Pod geslom #liebegewinnt, »ljubezen zmaga«, so namreč po nekaterih župnijah (okrog 80) potekale posebne svete maše ali obredi, h katerim so duhovniki – kot znak upora proti nedavnemu dokumentu Kongregacije za nauk vere – posebej povabili istospolne pare.

Množic parov, ki naj bi želeli biti blagoslovljeni, sicer ni bilo od nikoder. Zato pa so se lahko v soju žarometov kopali nekateri kul duhovniki.

Kdo je imel korist

Nekaj let nazaj smo spremljali razpravo o možnosti pripustitve ponovno poročenih k svetemu obhajilu. Prelitega je bilo ogromno črnila in žolča, ampak na koncu niti ni bilo jasno, kje so množice ločenih, ki so bili željni obhajila.

Nekaj jih je bilo – in mnogi med njimi imajo pretresljive, razmisleka potrebne zgodbe. A eno je osebna pastorala, torej spremljanje vernikov na njihovi duhovni poti, nekaj drugega pa je zganjanje cerkvene politike.

Nekaj podobnega se je zgodilo tokrat. Zato ostaja grenko vprašanje, komu je ta akcija sploh koristila in kakšnemu namenu služila.

Morda je koristila četici nemških duhovnikov, ki so dobili svojih pet minut slave, ko so z mavričnimi štolami skakljali naokrog in se nastavljali kameram. Ti isti duhovniki pogosto štol niti ne nosijo, ampak to je že druga tema, kaže pa na dodaten paradoks.

Brez podpore škofov

Škof Georg Bätzing, predsednik Nemške škofovske konference, je akcijo že vnaprej skritiziral, rekoč, da dejanje blagoslova »ni primerno za cerkvenopolitične manifestacije ali protestne akcije«. Dovoljenja, spodbude ali strinjanja škofov ti duhovniki niso imeli.

In s tem je škof kar dobro zadel bistvo: zmešali so se cerkvena politika, hud klerikalizem in pregovorna nemška upornost proti Svetemu Sedežu.

To človek še nekako razume, kar pa je popolnoma nesprejemljivo, je uporaba bogoslužnih opravil v take namene. Nisem namreč prepričan, da je te duhovnike in »pastoralne asistente gnala posebna pastoralna ljubezen. Mimogrede, ja, celo »pastoralni asistenti«, torej laiški uslužbenci župnij, so ponekod »blagoslavljali«.

Kakšen nemški duhovnik kar direktno prizna, da je blagoslov istospolnih dobra rešitev zato, “ker verniki itak ne poznajo razlike med poroko in blagoslovom”.

Rezultati so nični

In kakšni so rezultati? Nični.

Istospolni pari so nezadovoljni, ker jih »uradna Cerkev še vedno ne mara« in jim noče podeliti niti blagoslova, kaj šele (sicer povsem neprimerljivo) zakramenta svetega zakona. Nemški verniki so še bolj razdeljeni ali indiferentni. Škofje so nezadovoljni, ker so z lastnim slalomiranjem med Svetim Sedežem in všečnostjo ljudem dali zgled tega slalomiranja tudi svojim duhovnikom. »Uporniški duhovniki” so nezadovoljni, ker si Sveti Sedež ni vzel časa, da bi jih skritiziral ali jim zagrozil s sankcijami, s tem pa jim sploh ni dal novih priložnosti, da bi izpadli kot rešitelji ljudstva proti »grdemu Vatikanu«.

Kar je dobro, pa je morda to, da je ta akcija pokazala na nekatere resnične težave.

Resnične težave

Prvič, pokazala je na nedostojno katehetsko izobrazbo nekaterih duhovnikov in večine katoliških laikov. Pokazala je, da niti duhovniki, kaj šele verniki, ne vedo povedati, kaj naj bi blagoslov sploh bil. In to nima nobene zveze s problematiko istospolnih. Blagoslov mnogi dojemajo kot »nekaj lepega, da bodo lepe fotografije«, ali pa kot nekakšen »cerkveni pasaport« za njihov način življenja.

Rednih blagoslovov, kot na primer blagoslov hiš, Nemci skoraj ne poznajo. Na področju pastorale istospolnih pa je nenadoma ravno blagoslov postal izjemno pomembna tema. Kako je to mogoče? Kakšen nemški duhovnik kar direktno prizna, da je blagoslov istospolnih dobra rešitev zato, »ker verniki itak ne poznajo razlike med poroko in blagoslovom«.

Torej niti ne gre samo za pomanjkanje kateheze, temveč meji na manipulacijo.

Drugič, ta akcija je pokazala šibko zavest duhovnikov, da karkoli delamo kot duhovniki, delamo vsaj delno v imenu svete Cerkve. Naj mi bo nekaj v katoliški Cerkvi všeč ali ne: če in dokler delam v njenem imenu, se moram v splošnem držati njenih pravil, sicer si moje dejanje samo v sebi nasprotuje. Da pa se v pomoč lastnemu nasprotovanju za talca vzame bogoslužno dejanje, je milo rečeno osupljivo.

Tretjič, pokazala je, da izza neprimernega kleriškega igranja z blagoslovi še vedno stoji bistveno vprašanje, kaj nam je početi z iskreno vernimi istospolnimi pari in predvsem kaj lahko imenujemo »ljubezen«. Geslo #liebegewinnt bo žal šlo v zgodovino kot parola nekakšne klerikalne cerkvene revolucije; kakšen par pa je v ponedeljek vendarle k blagoslovu pristopil z občutkom čiste vesti in iskrene vere. In dobil nekakšen blagoslov, ne pa odgovora na svoja vprašanja.

Ko ven udari klerikalizem

Ponedeljkova akcija #liebegewinnt je zato bila parodija, bojni krik nekaterih naprednih duhovnikov in njihovih tesnih laiških pomočnikov, ki bolehajo za klerikalizmom – občutkom, da si lahko kot duhovniki vse dovolijo, celo zlorabo bogoslužja v cerkvenopolitične namene: »sam Gospod Bog bo naredil tako, kakor jaz mislim, da je prav«.

Naredili pa so le dimno zaveso, tako da je še težje videti resnične težave, ki pestijo Cerkev v Nemčiji in na Zahodu: šibka teologija, groteskno pomanjkanje kateheze in morda celo pomanjkanje iskrene skrbi za duše.

 

21 KOMENTARJI

  1. Dobra analiza, ni kaj dodati. Zdi pa se, da se Vatikan od Lutra naprej, kar malo boji tele nemške cerkve, četudi katoliška se obnaša tako izpraznjeno kot luteranska.
    Luteranom pa so se cerkve izpraznile že pred desetletji.. nihče namreč ne ceni “storitev”, ki so na voljo brez truda.
    Tudi istospolni so si želeli cerkvenih obredij le do takrat, ko jim niso bila na voljo.

  2. Vse povedano s stavkom: “Naj mi bo nekaj v katoliški Cerkvi všeč ali ne: če in dokler delam v njenem imenu, se moram v splošnem držati njenih pravil, sicer si moje dejanje samo v sebi nasprotuje.”

    In res nekaj hudo škripa na področju katehetske izobrazbe, kot pravilno igotavlja avtor, ter vnašanju očitnih LGBT manipulacij tudi v območje svetega. Nič od tega ni dobro in če pojde katoliška cerkev v Nemčiji po tej poti, bo korakala v razkroj. Sicer se je pa pred leti glasno šušljalo, da naj bi Benedikta k odstopu prisilil močan gayevski lobi znotraj Vatikana. Morda to deloma drži, kdo bi vedel.

    Jaz se za obstoj katolištva sicer ne bojim. Četudi se nam duhovniki spridijo, Jezusov nauk vendarle vsak vernik posebej neguje v svojem srcu in dejanjih. Tragično bi bilo, če bi se nam dušni pastirji spridili, a Cerkev smo vendarle mi, verujoče občestvo. Se bo pa Vatikan moral do tega slej ko prej opredeliti. In sicer o tem, ali bo vero prilagajal trenutnim ideologijam in delal na všečnosti, ali pa pri izvornem nauku in izročilu Jezusa Kristusa Nazaretskega. Za prvo pot pa se ve, kam pelje. V razkroj.

    • Vedno bolj navdušena sem nad tem kar napiše Ula! Katoliška cerkev mora stati inu obstati! Lahko se prilagaja v manj pomembnih rečeh, v temeljnih pa mora ostati trdna in neomajna!

      • Shalotka, hvala vam. Jaz ne zanikam, da mi je veliko do katolištva in mi je toplo pri srcu, ko vidim, koliko je dejansko ljudi, ki Boga nikoli ne bodo zanikali. Hvala tudi vam vsem tukaj pišočim. Od vas modrejših se učim in hkrati prejemam duhovno hrano. In ni ga lepšega daru, kot je ta povezanost, to deljenje, da vemo, da smo občestvo, povezano v Jezusovemu nauku. Iskrena hvala še enkrat!

  3. Zadeva je zelo zapletena, rešitev pa zelo enostavna.

    Najprej o zapletenosti, pojem “naprednih duhovnikov” poglejmo s stališča Alta vendite, prostozidarskega načrta za uničenje Katoliške Cerkve. Več o tem na https://www.spiritussanctus.si/2021/02/12/trajno-navodilo-alta-vendite/

    Rešitev pa je vrnitev k temeljem vere, zadošča življenje pa našem razumevanju Svetega pisma. Več kot zadošča. Tam recimo piše:
    Ne smeš ležati z moškim kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba. (3 Mz 18,22)
    Več pa pravzaprav niti ni treba vedeti.

    • Piše tudi, da imaš lahko sužnja, da lahko svojo hčer prodaš za sužnjo. Pa ne bom še enkrat navajal citatov ker sem jih že.

      Eni pač zlorabljate Sveto pismo za maltretiranje drugih. Tako kot je bilo npr. izgovor za preganjanje judov in posledično holokavst, češ oni so vzklikali: križaj ga!

      Pa recimo za preganjanje čarovnic v srednjem veku: “Čarovnic ne puščaj pri življenju”, piše ravno tam nelje v Mojzesovih knjigah.

      In še in še bi se dalo naštevati. Taki za mene niste kristjani. Kristus je učil ljubezen in odpuščanje.

      Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe
      Ne sodite, da ne boste sojeni.
      Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo.
      Sedemdeset krat sedemkrat odpuščajte.

      Za homofobijo je kar se tiče edino možen razlog negativne izkušnje s kakim homoseksualcem. Če se ti je to zgodilo, moje sožalje!

      No pa še en vzrok je lahko: prikrivanje lastnih homoseksualnih nagonov.

      • Sam sem poklicno imel priložnost spoznati več družin, kjer sta otroke vzgajala istospolna partnerja. Funkcionirale so različno, po moji oceni slabše od povprečnih družin. Sovraštvo, ki ga lahko lezbijka, ki v razmerju prevzame vlogo moškega, čuti do sina njene partnerke, je nekaj, česar ne bom nikoli pozabil in kaj takega niti v zelo disfunkcionalnih, celo odvisniških družinah, nisem nikoli srečal. Proti homoseksualcem nimam nič, naj imajo vse pravice kot ostali, a moja svoboda se konča, kjer se začne svoboda drugega in to naj velja tudi zanje. Živo bitje pač ne more biti pravica.

      • Tudi sem skeptičen do homoseksuanih posvajanj, rvno ker se tičejo tretjih, na katere ne vemo kako to vpliva.

        Drugače pa: živi in pusti živeti!

  4. Čestitke vodstvu Nemške škofovske konference za jasno besedo.
    Se je pač nekaj srboritih župnikov razgalilo, da so del lgbt lobija.
    Glavna pa je klenost na vrhu hierarhije!!!

    Pa poglejmo še iz Nemčije malo nižje proti Balkanu:
    Dunajska stolnica gosti vsako leto razvpiti lgbt koncert. Povabil kardinal!

    Še nižje proti Balkanu:
    Tudi Cerkvena hierarhija v naši podalpski provinci je polna lgbt lobija.
    Delujejo kot zelo povezan klan.
    Zaman, zaman je vse njihovo leporečje, vse pridige, če živijo v gnusobi.

    Vodstvo!!! Kdaj bo vodstvo Slo.škof.konf. javno in odločno obsodilo vse ( V S E ) gnusne spolne prakse ???

    Nemci imajo še srečo…

    • Klenost na vrhu hierarhije, razen v Nemčiji, torej ni ravno vrlina. Do as I say don’t do as I do. In ravno taki so največji homofobi ker pač hočejo s tem prikriti svojo lastno homoseksualnost.

      Morda pa je ravno zato katoliška cerkev tako nastrojena proti homoseksualcem?

      • Tudi če prikrivajo svojo homoseksualnost- torej naj se ukrepa proti njim, če kršijo pravila, ne pa da to daje pravice, da kršijo pravila, vsem.

      • Ja, pa v Svetem pismu tudi piše, da ni Boga. Citata ne bom navajal, je pa seveda iztrgan iz smisla tistega poglavja. In ja, Jezis tudi uči bičanje … spet je treba brati celoto

      • >>Jezis tudi uči bičanje

        To so pa verjetno Opus Deijevci vzeli iz konteksta. 🙂

        Mimogrede, zgolj zaradi službe, slučajno vem, kje v LJ imajo sedež. Nične piše na stavbi ali vratih …

    • Simon, saj mi smo za “živi in pusti živeti”. Jaz proti homoseksualcem nimam nič in to iskreno povem, moti pa me agresivna LGBT ideologija in njeno najedanje ter razvrednotenje vseh temeljnih postulatov družbe, biološkega in celo jezika. Če kršiš božjo postavo in božje zapovedi, pač ne moreš pričakovati, da boš še kar naprej član cerkvenega občestva. To ne gre, to je hinavščina brez primere. Če s tem ne kršiš civilnih zakonov, živi in pusti občestvu živeti, in obratno. Cerkev ni dolžna mižati in se delati slepa pred grehom, ker bi nekomu to odgovarjalo. Zakaj pa? Saj ima tak podameznik možnost lastne izbire. Če zagovarja in dela abortus, ne more biti član občestva. Če je gej, morilec, itd., tudi ne. Razen če se pokesa in spreobrne. Mi nič nismo dolžni prilagajati Kristusovega nauka, da bodo abortusarke, morilci ali geji lažje izpirali svojo vest. Ve se, kaj ta nauk je in kakšne zakramente je treba imeti. Potem pa, kot pravijo Hrvati, “tko voli, nek izvoli”. Nikomur ni prepovedano, da ustanovi svojo sekto in sprejme lastne svete spise, ki so tem skupinam bolj pogodu.

  5. Hmm. Blagoslavljati grešen način življenja, to ni v redu, ob enem to druge pohujšuje. Spolni odnosi med istospolnimi, to je v nasprotju s svetim pismom, zakaj bi temu dajali žegen? Letos mineva 500 let od Lutrovega izobčenja, naključje?

  6. Spoštovani g. Kavčič, ob Vašem odličnem članku na temo Cerkve v Nemčiji se mi nehote postavlja sledeče vprašanje:
    Premalo se vprašamo, če se Cerkev na Slovenskem že (pre)dolgo zanaša na pastoralne, organizacijske in duhovne tokove iz nemških dežel (t.j. Nemčije, Avstrije, Švice)? Zgodovinsko sicer je bil na Primorskem vpliv tokov iz italijanskega Communione e Liberazione (ki ni sicer presežek), ampak organizacijsko in duhovno pa naš vrh Cerkve zelo nekritično sledi nemškemu govornemu prostoru (npr. kopiranje pobud kot je npr. KatStik). Posledica je to, da podobno kot Cerkev v Nemčiji tudi Cerkev na Slovenskem zapada v socialni aktivizem.
    Zanimivo mi je, da se nikoli nismo zgledovali po duhovnih tokovih iz Francije, ki ima bogato katoliško tradicijo, kjer je bogata debata na temo liturgičnih, duhovnih, verskih praks in kritična obravnava modernih sprememb. In ker je moderni svet zelo anglofonski (vpliv interneta), se podobni trendi širijo iz ZDA in Velike Britanije, v Sloveniji pa o tem ni ne duha ne sluha.
    Slovenski katoliki v bistvu pogrešamo resno katehezo, smo lačni resnega pristopa do vere, slišati jasne opredelitve iz strani posvečenih oseb. Moralne vsebine so na žalost med slovensko duhovščino postale tabu, pridige pa so usmerjene v deljenje napotkov kako živeti lepe odnose, ni pa dogmatske podstati, govora o zveličanju duš in poslednjih rečeh. Glede tega je naša Cerkev mogoče bolj podobna nemški kot bi si želeli priznati ……..

    • Rokc, to ste dobro povedali. Tudi naši škofje in duhovniki so se kar malo razvodeneli. Pri ključnih temah, kot ste zapisali, jih ni zraven. Kritika slovenske duhovščine in Cerkve zato ni nič manj upravičena od kritike ravnanja nemške duhovščine in cerkve. Tudi naši so pogosto raje všečni kot moralno trdni. Na primer spomnimo se poštenih, realnih in zelo kritičnih javnih mnenj posameznih duhovnikov, ki so posredno govorili o t. i. grehu struktur, a so bili z vrha slovenske Cerkve pospremljeni z utišanjem in opravičili, da smo kristkani “donri državljani”… Se pravi takšni, od katerih se pričakuje, da molče sprejemajo napade pobesneli h dedičev partije in hkrati o korupciji, neznosnem sovraştvu do verujočih, naraščajočem enoumju in izganjanju drugače mislečih, ne smejo pisniti niti besede.

  7. Vedno bolj navdušena sem nad tem kar napiše Ula! Katoliška cerkev mora stati inu obstati! Lahko se prilagaja v manj pomembnih rečeh, v temeljnih pa mora ostati trdna in neomajna!

  8. Množic parov, ki naj bi želeli biti blagoslovljeni, sicer ni bilo od nikoder. HA, HA, HA!
    Večina gejev sploh ne podpira istospolnih porok, ne podpira istospolno starševskih družin in raznih teorij spola – samo kričeči heteroseksualni levičarji izkoriščajo to manjšino, ki naj bi bila brez pravic, za upor in rušenje reda zahodnega sveta (in v končni fazi, upor proti Bogu), ker za svojo mizerijo v glavi in v srcu krivijo družbo, ne pa sebe.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime