Blagoslov istospolnih parov kot sekularizacija cerkve? Razkorak med protestantizmom in katolištvom vedno večji

Anglikanska cerkev se reformira v »duhu časa«. Pred kratkim so na pobudo duhovnika, ki je predlagal spolno-nevtralno liturgijo, potekali pogovori o spolno-nevtralnih zaimkih za Boga z namenom bolj »inkluzivnega« jezika, smernicah učiteljem za boj proti nasilju proti LGBT+ skupnosti ter glasovanje o blagoslavljanju istospolnih parov, poroča CNA.

Z 250 glasovi proti 181 so odločitev potrdili in istospolni pari so od včerajšnjega dne dobrodošli v anglikanski cerkvi. Istospolnih parov zaenkrat ne bodo poročali: »Absolutno nobenih načrtov za opustitev ali drastično revizijo trenutno avtoriziranih liturgij in nobene takšne spremembe niso možne brez široke zakonodaje.«

Sekularizacija družbe in cerkva

»Ni treba, da si konservativen ali tradicionalist, da smatraš neizprosno lobiranje za istospolne blagoslove in poroke za problematično.«

Gavin Hashenden za Catholic Herald ocenjuje, da je anglikanska cerkev ujeta v bitki duhovne smrti med krščansko in sekularno kulturo, pri čemer je z legitimacijo blagoslova istospolnih zvez izbrala drugo.

Meni, da sodobna kultura bistvo človeštva išče v zaljubljenosti in spolnosti, kar je očitno v popularni kulturi. Kristjani naj bi v načelu posedovali nekolikšno imunost na ta kulturni hedonizem in samo-nanašalne vrednote, a je ta očitno načeta.

Hashenden opozarja, da lahko posledice odločitve, ki jo je sprejela anglikanska cerkev, segajo veliko dlje. Navedel je primer islamskega nasilja in legitimacije homoseksualnosti pri kristjanih: leta 2014 so v Nigeriji ubili 330 kristjanov, rekoč: »Če tukaj pustimo krščansko skupnost, bomo vsi postali homoseksualci.«

Sodobna demokratična ureditev naj bi omogočala religijsko svobodo na podlagi ločitve politike od civilne družbe. Religijska svoboda naj v načelu ne bi pomenila vsiljevanja politiziranih tem v verske institucije in doktrine, temveč naj bi odpravila kriminalizacijo dejanj, v kolikor je ta utemeljena na specifičnem verskem izročilu.

Martin Lesarte, salezijanski misijonar v Afriki, je na okrogli mizi leta 2020 izjavil, da je krščanstvu bolj kot preganjanje kristjanov nevaren zahodni sekularizem. Paradoksno namreč v islamskih državah, kjer so kristjani preganjani, krščanstvo raste, v tradicionalno krščanskih deželah pa raste islam. Po njegovi oceni rast zahodnega sekularizma – izpodrinjanje religije iz javnega življenja v zasebno sfero – ubija vero.

Hkrati pa danes mnoge krščanske skupnosti na Zahodu posvajajo norme »javne sfere«.

Cerkve, ki podpirajo LGBT: sekularizacija ali politizacija?

Primere izrazito progresivnih krščanskih cerkva najdemo na Švedskem. Ne samo, da je Švedska luteranska cerkev že leta 2009 izrazila podporo istospolni poroki, letošnje diskusije anglikanske cerkve je prehitela za 6 let. Že leta 2017 je bilo duhovnikom naročeno, naj namesto naslavljanj Boga z »Oče« ali »Gospod« uporabljajo spolno-nevtralne zaimke.

Leta 2019 so presenetili z novo progresivno potezo: Cerkev sv. Pavla v mestu Malmö je na prvo adventno nedeljo razstavila sliko lezbične umetnice Elisabeth Ohlson Wallin, sliko, katere donacijo je katedrala Skara zavrnila z argumentom, da gre za politični aktivizem, omenjena cerkev pa jo je sprejela s ciljem »večje inkluzivnosti in identifikacije v Cerkvi«.

https://twitter.com/helenamyrstener/status/1199747668941164544?s=20&t=_iMbjlDIWqh1BT48XH4i5w

Na sliki je namesto Adama in Eve upodobljen gejevski par – s transspolno kačo. A predmet škandala je tičal drugje: Švedska cerkev se je odločila za odstranitev slike, saj se je bala, da bo zaradi simbolnega pomena kače vernikom nehote prikazala »transfobno« sporočilo.

Nemška protestantska cerkev je že leta 2002 omogočila blagoslov istospolnim parom, aprila 2016 pa je sinoda evangeličanske cerkve EKBO izglasovala enakost istospolnih parov. V številnih protestantskih cerkvah v Berlinu in drugod v Nemčiji je danes mogoče poročanje istospolnih parov, saj ne želijo več upoštevati »umetno konstruiranih razlik«.

Številne druge evangeličanske cerkve na Zahodu blagoslavljajo ali celo poročajo istospolne pare. A lanskega januarja se je v Nemčiji rodila iniciativa #OutinChurch, kjer je več kot 100 duhovnikov javno razkrilo istospolno usmerjenost in pozvalo k opustitvi »zastarelih« doktrin.

Vatikan: zločin vs. greh

Marca 2021 je Kongregacija na vprašanje, če ima Cerkev moč, da blagoslovi istospolne zveze, odgovorila nikalno. Kot je zapisal dr. Gabrijel Kavčič v eni izmed kolumn za Domovino: "Blagoslov se v katoliškem bogoslužju prišteva med zakramentale, torej sveta znamenja, ki posnemajo zakramente. Le-ti posvečujejo posebne življenjske okoliščine in nas katoličane vodijo k sprejemanju Božje milosti, predvsem po zakramentih."

Kongregacija za podelitev zakramentala zahteva izpolnjevanje dveh pogojev: pravilen in dober namen potencialnih prejemnikov blagoslova in »objektivn(o) usmerjenost k temu, da se prejme in izrazi milost, v skladu z Božjim načrtom, ki je zapisan v stvarstvo.«

Poziciji Vatikana je nasprotovalo, po navedbah Deutsche Welle, okoli 230 profesorjev teologije iz Nemčije, Avstrije, Švice in Nizozemske. Nemška sinoda je istega leta razglasila, da so istospolno usmerjeni in istospolni pari v cerkvi dobrodošli. Kmalu zatem so v cerkvi sv. Benedikta v Münchnu in še treh cerkvah na Bavarskem progresivni pristop zaostrili z odločitvijo, da bodo blagoslavljali istospolne pare – z motom »ljubezen zmaga«. Številni škofje, vključno s predsednikom nemške škofovske konference, so odločitev pozdravili.

Šlo je za izrecno nasprotovanje Vatikanu. Kongregacija je na podlagi katekizemskega razlikovanja med istospolno usmerjenostjo in odnosi zavrnila očitke o krivični diskriminaciji istospolnih parov, saj je želela opomniti na »resnico liturgičnega obreda«.

Napram nekaterim protestantskim cerkvam in nemški sinodi Katoliška cerkev ostaja zvesta Božjim načrtom o zakonu in družini, ki, po besedah papeža Frančiška, ne omogočajo nobene analogije z istospolnimi življenjskimi skupnostmi.

Papež Frančišek je reformo nemške Katoliške cerkve, ki bi med drugim uvedla blagoslove istospolnih parov, označil za ideološko in elitistično, saj naj ne bi upoštevala različnih katoliških skupnosti po svetu. Hkrati pa je poudaril nesprejemljivost kriminalizacije in diskriminacije ter s tem nakazal na razliko med nesprejemljivostjo istospolnosti v krščanskem izročilu – in njene politizacije.

Frančišek je dejal, da nemški proces ni niti koristen niti resen, in ga primerjal z globalnim posvetovanjem katoliških vernikov, ki ga je sklical in ki se bo končalo z dvema velikima srečanjema v Vatikanu oktobra letos in prihodnjega leta.

"Tu obstaja nevarnost, da se bo vanje vtihotapilo nekaj zelo, zelo ideološkega. Ko se ideologija vmeša v cerkvene procese, Sveti Duh odide domov, saj ideologija premaga Svetega Duha," je dejal Frančišek. Tako kriminalizacijo homoseksualnosti in nasilje nad homoseksualci kot tudi homoseksualne odnose, je označil za greh: »/…/ Razlikujmo med grehom in zločinom. Greh je tudi pomanjkanje usmiljenja do drugega.«