Slovenija je s približno 60-odstotno pokritostjo površja z gozdom tretja najbolj gozdnata država v Evropi. Ta delež je višji le na Švedskem in Finskem. Delež zaraščenih površin pa se v zadnjih desetletjih še povečuje.
Ob tem se pojavlja vprašanje, ali v državi ustrezno ravnamo s svojim lesnim bogastvom. Številni menijo, da bi lahko precej povečali letni posek. Velike rezerve pa so tudi na področju predelave lesa.
S tem namenom je pred leti država tudi ustanovila podjetje Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki naj bi okrepilo slovensko verigo predelave lesa.
Slovenske gozdove močno opredeljuje tudi velika razdrobljenost posesti. Zato se zasebno lastništvo pogosto kaže kot velika ovira. Ob komentiranju tega problema za POP TV je tako nekdanji kmetijski minister Dejan Židan izjavil, da je to, da je v državni lasti ostalo samo 20 odstotkov in da je vse ostalo šlo v denacionalizacijo, ena huda sramota.
Tudi če pustimo ob strani pomen izjave, da je vrnitev nakradenega (nacionaliziranega) premoženja za nekdanjega predsednika SD sramota, je na mestu še eno vprašanje: ali je zasebno lastništvo zares problematično?
Židanov komentar se je nanašal na usmeritev podjetja Slovenski državni gozdovi, ki že nekaj časa odkupuje slovenske gozdove v zasebni lasti. Ob tem je kritiziral vračanje gozdov v denacionalizacijskih postopkih in dejal: “Dejansko upam, da je tiste, ki so tako zakonodajo sprejeli, sram. Večina evropskih držav ima bistveno večji delež državnega gozda, ker je to naravno bogastvo, v Sloveniji pa so ga kar takoj razdelili. Prav je, da se naravno bogastvo veča, nenazadnje je od gozda tudi odvisno, koliko živalskih in rastlinskih vrst bo preživelo, pa še marsikaj drugega.”
Lastniki gozdov ogorčeni
Proti takšnemu stališču so ostro protestirali v Zvezi lastnikov gozdov Slovenije, kjer pravijo, da je njegova izjava v popolnem nasprotju z vrednotami, ki jih javno zagovarja stranka SD, katere član je:
“Židan v izjavi postavlja zakone krivičnih totalitarnih režimov nad demokratičen ustavno pravni red RS in EU. Ker je obiskal Bavarsko v Nemčiji, bi pa že moral vedeti, kaj je spoštovanje lastninske pravice kot osnovne človekove pravice in evropski pravni red,” so v svojem odzivu zapisali v zvezi in od nekdanjega kmetijskega ministra pričakujejo opravičilo.
Les, naše bogastvo
Gozdnih površin je v Sloveniji obilo. Če bi vsa slovenski gozd razdelili med državljane, bi si ga lahko vsak od prebivalcev države lastil 0,57 hektarja, oziroma skoraj za eno nogometno igrišče. Ker je takšnih zemljišč veliko, njihova cena ni visoka. V povprečju se v Sloveniji za kvadratni meter gozda odšteje okoli pol evra.
Pogoji za rast gozda so v Sloveniji zelo ugodni. Brez človekovega vpliva bi ta prekrival več kot devetdeset odstotkov površja države. Izjema bi bili le alpski vrhovi in vodne površine.
V preteklosti je eno ali več gozdnih površin imela skoraj vsaka kmetija. Potrebovali so jih za drva in steljo. Poleg tega je marsikateri kmet težke čase prebrodil prav z izkupičkom prodaje lesa.
Posledica takšnih geografskih in zgodovinskih okoliščin je, da imamo danes v Sloveniji kar 413.000 različnih lastnikov gozdov. Toda ti upravljajo izjemno razdrobljene posesti, saj je povprečna velika zgolj 2,9 hektarja. Več kot 60 odstotkov posesti pa meri manj kot ene hektar.
Prav to je tudi ena od največjih težav slovenskih gozdov. S svojim gozdom jih namreč po mnenju strokovnjakov upravlja zgolj 30 odstotkov. Veliko manjših lastnikov s svojim gozdom ne upravlja, niti v smislu sanitarne sečnje, pogost pojav pa je tudi, da lastniki sploh ne vedo, kod natančno imajo parcelo.
SiDG odkupuje zasebne gozdove
Problema lastniške razdrobljenosti se zavedajo tudi v podjetju Slovenski državni gozdovi, kjer v zadnjih letih odkupujejo parcele zasebnih lastnikov. SiDG nakup teh gozdov financira iz Gozdnega sklada oziroma državnega proračuna. S tem želi država spodbuditi konsolidacijo panoge upravljanja gozdov in doseči optimalno gospodarjenje na ravni Slovenije.
SiDG je sicer družba v 100 % državni lasti z 82 zaposlenimi, ki letno ustvari okoli 60 milijonov evrov prihodkov, v letu 2020 pa je zabeležila 7,5 milijonov evrov čistega dobička, medtem ko je v letih poprej ta številka presegala 10 milijonov.
Pa je takšna taktika smiselna? Mednarodne primerjave kažejo, da je delež gozdov v državni lasti med najnižjimi na svetu. Manjši kot v Sloveniji je le še v Avstriji, na Norveškem in na Portugalskem.
Državi gotovo ne more biti vseeno, da so gozdovi v lastništvu ljudi, ki jim zanje ni mar. Toda ali je zasebno lastništvo slabo samo po sebi?
S cerkvenimi gozdovi ni težav
Večina poznavalcev priznava, da je v Sloveniji čisto vseeno, ali je lastnik parcele država ali zasebnik, če le ima interes za skrbno gospodarjenje. Gozd je namreč precej dobro zaščiten pred samovoljnimi posegi, lastniki pa poseka ne morejo opravljati brez dovoljenj revirnih gozdarjev.
Pomemben delež gozdov imata v Sloveniji v lasti tudi Ljubljanska nadškofija in Novomeška škofija. Prva ima z 20.000 hektarji površin v lasti približno 2 odstotka slovenskih gozdov. Veliko manj, približno 3000 hektarjev pa si lasti novomeška škofija.
Pa so njuni gozdovi ustrezno vzdrževani?
Poznavalci nad tem večinoma nimajo pripomb, saj z gozdom upravljajo prav s tem namenom ustanovljene gospodarske družbe. V ljubljanski nadškofiji je to Gozdno gospodarstvo Bled (GG Bled), ki je tudi ena največjih gozdnih družb v Sloveniji. Zaposlujejo 93 ljudi, v 2020 pa so ustvarili 45 milijonov evrov prometa ter zabeležili 1,9 milijona čistega dobička. Njena krovna družba, Metropolitana, je ob 8 milijonih prometa predlani ustvarila 2,3 milijone čistega dobička, kar je sicer precej manj kot v prejšnjih letih.
V novomeški škofiji pa za to skrbi podjetje Beneficij s šestimi zaposlenimi, katere promet dosega 2,1 milijona evrov, dobička pa je za 95 tisočakov.
Ključno vprašanje slovenskih gozdov tako ni, ali so ti v javni ali zasebni lasti, temveč, kako motivirani so lastniki, da s svojimi parcelami ustrezno gospodarijo. Izračuni namreč kažejo, da so ti lahko tudi mnogo bolj stroškovno učinkoviti od države.
Razdrobljena posest gozdov vsekakor ni koristna. Sam člankar omenja, da je mnogo takih malih lastnikov, ki za svoj gozd sploh ne skrbijo.
Tu imamo potem dve pravici: pravico do zasebne lastnine in pravico družbe, da so naravni viri ustrezno koriščeni.
Država bi vsekakor morala imeti pravico, da od lastnikov zahteva, za skrbijo za gozd, sicer bi morala za to poskrbeti država – na stroške lastnika.
Lastnina ni le pravica, lastnina tudi obvezuje.
Rasputin, država to pravico ima. In jo tudi striktno uveljavlja. Celo do te mere, da se lastniki kdaj vprašamo, kdo je gospodar v našem gozdu: lastniki ali država?
Bi bilo pa koristno, da si kdaj ogledaš kakšno državno parcelo in se na lastne oči prepričaš, kako “lepo” država skrbi za svoje gozdove. Kakšno sečišče, na primer.
Helena, ko si prišla na ta svet, nisi prinesla ničesar s sabo. Ko boš odšla, ne boš odnesla ničesar s sabo. Nič ni v resnici tvoje. Tudi gozd ne.
Sicer pa, ce je drzava zainteresirana imeti lastninsko pravico nad gozdom, naj odkupi privatne gozdove. Vse se da kupiti, ce je prava cena.
Rasputin – in kaj ima tvoj zadnji odgovor opraviti z obravnavano temo?
Helena, če ne razumeš poante, dodatno pojasnilo: Praviš, da se država še preveč vtika v privatne gozdove. Zakaj? Zato, ker je gozd tudi nekakšno kolektivno družbeno bogastvo, s katerim je treba gospodariti v javno korist.
Lastninska pravica nad gozdom je omejena, saj lastnik ne more sekati po svoji presoji, temveč mora upoštevati navodila države, ki naj bi vsaj v teoriji delovala v prid ohranjanja gozdov kot narodnega bogastva, ki pripada sedanjim in tudi bodočim generacijam.
Cena gozdov je tudi zato nizka, ker lastniku pripada le letni prirast biomase v gozdu. Gozd kot tak mu dejansko ne pripada, saj praviloma ne sme izvesti goloseka, ko bi lahko naenkrat vnovčil vso vrednost biomase gozda.
Skratka, lastniki se menjavajo, gozd ostaja.
Razumi, če moreš.
Imeti nekaj deset tisoc kvadratov gozda se dejansko ne izplaca. Ce nimas svojih kapacitet, je izplen pri secnji minimalen. Ampak, prodati za pol eura po kvadratu, je pa spet nesmiselno. Posest, ki so jo generacije imele v lasti, zafrckati za ceno majhnega avta, to se kmeckim potomcem tudi upira.
Potem naj pa raste, mogoce bodo pa nekoc boljsi casi.
Saj je vseeno, kdo je lastnik, to je čisto ideološko vprašanje, za gozdove skrbijo profesionalna gozdna podjetja, ne pa lastniki, ki nimajo niti grabelj.
rasputin
Saj GOZD sploh ni 100% lastnina kmeta.
Kmet pa vseeno plačuje davke, kot lastnik.
Recimo Lovci (Titova 5. kolona), lahko počnejo po našem gozdu vse njihove aktivnosti – lovijo divjad, nabirajo gozdne sadeže……
To se pravi Lovci imajo v Gozdu samo pravice, lastnik, ki plačuje davek, pa naj ima samo OBVEZNOSTI. Tako je predpisala že Titova Jugoslavija.
Vsaj na Primorskem je bilo za časa Avstrije, pa tudi Italije, premoženje bolj zaščiteno.
Kmetje so res plačevali DAVKE, vendar je država poskrbela, za GOZDNE in POLJSKE čuvaje, ki so se po zemljišču sprekajali in skrbeli, da niso nepridipravi posegali v lastnino kmeta.
Kogar so dobili krasti, je bil ta poklican pred sodišče in je moral škodo povrniti.
Ali bi USTAVNI sodniki obsodili nepridiprava, ki hodi po kmetovi zemlji in si tam nabira kostanj, gobe……….. NE.
Če pa kmet ne bi plačal davka in ne bi odstranil dreves, ki ogrožajo druge, pa je kaznovan.
DVOJNA MERILA!
Če se lahko vsak prikrade na tvojo zemljo, naj ima tudi dolžnosti in ne samo pravice! To naj velja tudi za Židana.
Vas problem je, da si zakone in pravico razlagate cisto po svoje in neodvisno. Kostanj?
Vsakemu Evropejcu je kristalno jasno, v SLO pa stevec tako pogosto postavljate na nulo, da nikomur ni nic vec jasno.
Rusite svojo lastno drzavo in se potem se pritozujete kako je vse zanic.
Eh, Rasputin – s pametnjakoviči tvoje sorte se običajno ne ukvarjam. Tudi s tvojimi monologi ne. Nima smisla. Izjemoma sem se tu spustila v debato s teboj, ker pač o gozdarstvu nekaj vem, imam dolgoletne izkušnje. Pa mi je žal. Običajno preskočim tvoja “modrovanja” in bom to počela še naprej. Lepo bodi!
In vendar bi koristilo, ce se ze spoznate na zadevo. Saj se drugi berejo, ne samo Rasputin, rusofil po poklicu?
Dva, ki jima ni jasno, da etikete največ povedo o tistem, ki jih daje.
Helena, o gozdarstvu ne veš niti tega, zakaj je cena gozdnih površin tako nizka, čeprav je vrednost lesa v gozdu neprimerno višja.
Peter Klepec, za razliko od tebe, ki slepo slediš zahodni propagandi, sam spremljam tudi alternativne vire – ne ruske, temveč zahodne. Tudi na Zahodu se najdejo ljudje, ki so sposobni razmišljati z lastno glavo in ne sledijo slepo interesom militaristične globalistične klike, ki vlada zahodu.
Ta klika nas hoče spraviti v vojno z Rusijo, pri čemer ji je prav malo mar za posledice v izgubi človeških življenj in materialnega opustošenja. Pripravljeni so žrtvovati Ukrajino za svoje podle cilje in tudi Evropo, saj ni nujno, da bi morebitna vojna med Rusijo in Ukrajino ostala omejena.
Koliko militantni zahodni kliki pomenijo človeška življenja in blagostanje ljudi, govorijo same zase opustošene države: Afganistan, Irak, Sirija, Libija …
Tudi lepo vam razloži, zakaj so gozdovi pri nas tako razdrobljeni? Zato, ker so bili v preteklosti socialni korektiv, in ker je danes potrebno pravno spoštovati zatečeno stanje, ne pa ljudi razlastiti – to lahko govorite le tisti, ki nmate nič, razen “ekološke zavesti”.
Denacionalizacija!
Denacionlizacija bi lahko bila osnova za normalizacijo Slovenije.
Žal se je spremenila v polom.
V kolikor bi denacionalizacijo politika podpirala, bi Slovenija uspešno končala tranzisijo, tako pa tranzicije Slovenija še ni dokončala, prav tako še ni dokončana denacionalizacija.
Pred tridesetimi leti je živalo še mnogo denacioanalizacijskih upravičencev, ki so bii sposobni gospodariti z vrnjenim premoženjem. danes jih ni več, potomci pa so s epodali v povsem druge smeri in niso pripravljanji nadaljevati z upravljanjem premoženja.
To se najbolj izrazito dogaja pri denacionalizaciji gozdov.
Za upravljanje z gozdovi moraš biti za to usposobljen in opremljen. mnogi kmetje in lastniki gozdaov, ki so jim bili gozdaovi zaplenjeni, so se gopsodarjenju z gozdovi zavestno odpovedali.
Ko so gozdove dobili vrnjeni, niso bili pripravljeni na gospodarjenje. Niso imeli opreme, niso bili usposobljeni, skratka, dobili so gozdove, ki pa jih niso znali upravljati.
Država je vedel, da se s tem del škoda, pa ni storila nič. Saj so prevladovali levičarji, ki so denacionalizacijo obravnavali kot polom Slovenije. Naredili so vse, da denacionalizacija ne bi uspela.
APMMB2 – ker se na to temo kot neposredno udeležena malo spoznam, pojasnjujem:
Gospodarjenje z gozdom ni samo posek. Za to delo danes obstaja kar dosti izvajalcev, ki so usposobljeni in imajo ustrezno opremo in zaradi konkurence niso dragi. Imamo gozdarsko službo in gozdarsko inšpekcijo, ki usmerjata lastnike in opozarjata, če se kje pojavi lubadar ali je treba zaradi česa drugega opraviti posek. V gozdovih se poseka veliko več kot n.pr. pred 40 leti. Največ zaradi naravnih ujm (veter, žled) in lubadarja. Cena lesa pa se temu prilagaja – niha gor in dol, vsekakor pa ne dosega vrednosti izpred desetletij.
Bo že kakšnih 60 let, odkar sem v prostem času hodila v gozd z očetom. Včasih smo tudi otroci pomagali “hosto rovnat” (=zlagat okleščene veje), kasneje tudi težja dela. Pri nas smo bile same punce, zato je bilo treba poprijeti tudi za težja dela. Posebno moja mlajša sestra je bila zelo spretna pri tem (tema za uno profesorico s FDV, ki bi rada imela več punc pri težkih fizičnih delih).Vsa posekana drevesa smo “omajili” (=odstranili lubje), hlode pa zvlačili na kup, da so se do zime posušili. “Furali” smo pozimi in ni bilo nobenih poškodb na gozdnih prometnicah. Nobenih vsevprek razmetanih vej ni bilo v gozdu, tudi lubadar je bil kaj redek. Vsa poškodovana drevesa smo sproti odstranili. Tako smo delali včasih.
Sem mnenja, da se s to neodgovornostjo zasebnih lastnikov močno pretirava. Vsaj v moji okolici to vidim. Nikoli se ni toliko sekalo kot zdaj. Se spominjam, kako strogo so včasih gozdarji odmerjali posek (=etat) na osnovi GG načrtov. Danes so veliko bolj “radodarni” glede tega. Sekajte, sekajte – ampak smreka še zmeraj raste 100 let, da je kaj od nje. Sam lastnik gozda pa brez “štemplja” itak ne sme nič posekati. Moramo voditi še en kup butastih evidenc, kje smo porabili posekan les (prodaja, domača poraba …)
Tale propaganda glede neodgovornih lastnikov zasebnih gozdov se gotovo vodi z namenom. Ne rečem, da takih lastnikov ni – zmeraj so bili in zmeraj bodo. Niso pa v večini. V zadnjem času SiDG agresivno pritiska nanje, naj svoje parcele prodajo državi. Marsikaj je lahko zadaj, lastniki so pa za kamuflažo ožigosani kot slabi gospodarji.
Je pa žalostno gledati razrite gozdne prometnice in razdejanje v gozdu po poseku – in tega je v državnih gozdovih kar veliko – sem sama videla (“skrbni gospodarji” pač). Za konec: kdo je zamujal pri spravilu žledoloma in vetroloma v preteklih letih?
Dobra razlaga za tiste, ki se po gozdu samo sprehajajo.
Lepo! In vendar me zanima zakaj se lastnikom gozd ne izplaca. Eno, dve generaciji nazaj so kmetje v gozdu delali, sedaj pa potomci ne vec. Hodijo v sluzbo. Tudi na polju ne delajo vec. Polja dajejo v najem za pet evrov. Ne splaca se imeti njive in to deset km iz centra Ljubljane.
Tule res nekaj ne stima.
Samo ena pripomba, nikoli se dreves ne sme podirati v času brstenja, cvetenja, rasti …, temveč samo v zimskem času, ko v njem ni življenjskih sokov, kar pomeni, da je deblo suho že pri sečnji. Najboljši je t.i. Mondholc, ki ga ni potrebno kemično zastrupljati in z lahkoto doseže 400 let in več trajnosti.
Peter Klepec – težava je v tem, da se je standard dvignil – tudi kmečki otroci niso več pripravljeni garati vse dni za skromno preživetje, če imajo možnost lažjega zaslužka drugje*. Poleg tega so cene kmetijskih proizvodov zelo padle zaradi globalizacije in uvoza poceni hrane dvomljive kakovosti. To ni dobro – pomislimo na pesticide, prevozne stroške, onesnaževanje okolja. Ampak zaenkrat jaz še ne vidim izboljšanja.
So pa naši predniki varovali gozd kot neke vrste rezervo za primer nesreče in starosti. V glavnem ga niso sekali za “plačo”. Danes je drugače – ampak pri teh cenah moraš imeti že kar veliko površino, da se od njega preživljaš in ti ni treba “na šiht”. Kot sem napisala zgoraj – novo zasajeno smreko bo posekala 3. generacija.
Vidim pa v svojem okolju, da si mladi kmetje, primerno usposobljeni in opremljeni, povečajo prihodek z delom v gozdu pri drugih (posek in spravilo, zasaditev, nega). Kar je prav.
Tudi ogrevanje stanovanj in hiš je danes vse drugačno kot dve generaciji nazaj, ko se je v glavnem kurilo drva in “kolm”. In je marsikomu prav prišlo, da je dobil drva v svoji gmajni.
* vztrajajo v glavnem najbolj inovativni – tudi takih lepih zgodb je nekaj.
Helena, žal imaš zelo omejeno obzorje. Ne da se mi razlagat nevednežem, da so nevedneži. Poglej si samo tele videe in boš morda utogotovila, da svet napreduje, ljudje tvoje sorte pa ostajajo zadaj.
https://www.youtube.com/watch?v=qXdw-hBiu1A
https://www.youtube.com/watch?v=5Fq6PQl7fr8&t=10s
https://www.youtube.com/watch?v=fAnmSgDCx6I
https://www.youtube.com/watch?v=-iyqjKNs9-E
Židan je sam ena sramota.
Cela levica je polom, a se tega na žalost ne zaveda.
Ker so ohranili praktično vse v svojih rokah, je ravno obratno: še ponašajo se s svojimi nedeli in storjenimi zločini (Dražgoše, atentati, poboji) ter že razglašajo nujnost naslednje revolucije, v kateri bodo lahko spet neovirano pobijali resnične ali le namišljene sovražnike – “fašiste”.
In mnogi naivneži kar verjamejo, da se jim bo potem odprl raj na zemlji…
Ko so g. Židanu odžagali vejo, na kateri je sedel, to niso bili gozdni delavci. Tudi ne lastniki privatnih gozdov.
Verjetno pa gospod še ni odžagal prave veje iz lesa in je pisarniški strokovnjak za gozdove.
Kaj pa afera, kako se v državnih gozdovih seka in na črno prodaja les v Avstrijo? Nisem zasledila kakšnega epiloga. Najverjetneje so “ta pravi” zraven. Doma sem iz precej gozdnatega področja in videli smo kako so marsikje delali z gozdom kot “svinja z mehom”. Izjave Židana so pa totalitarne, da ne rečem fašistične, če se poslužim njihovega besednjaka. Žalostno za stranko, ki se ima za demokratično in proevropsko.
Se pridružujem vašemu mnenju.
Sicer pa je Židanova stranka Komunistična in NE-demokratična.
Židan se je tu verjetno nespretno izrazil, mislim da je želel reči, da bi država morala storiti več, da bi postala lastnik tam, kjer je donos mogoč, seveda z racionalnim in profesionalnim gozdarjenjem, pa lastnik tega ne počne. V tem primeru, je nek smisel v razlastitvi. Res je, celotna Evropa ima skrbnike gozdov, Slovenija pa je seveda spet nekaj posebnega. Pri nas se po dostopnih gozdovih dirka z bedastimi štirikolesniki in odnaša cele košare gob, saj je tako ali tako vse naše. Ni. Lastnina je sveta. Velika hiba pa je grozljiva birokratizacija, poznam osebno primer, kako mukotrpno je karkoli prodati. Človeka dobesedno mine. In tako marsikje, posebej težje dostopni tereni propadajo, ker preprosto ne pride pravi lastnik. Veliko vprašanje pa je, ali bi država res potem smotrno ravnala z takšnim gozdom. Če hočete zgledno gospodarjenje, dajte cerkvi.
Težava je tudi odsotnost urejene lesne predelovalne verige. A kakor centralnoplansko upravljanje z gozdovi ne zmore doseči pravega gospodarskega učinka, tudi centralnoplansko vodenje lesnih predelovalnih verig ne more obroditi sadov.
Rešitev je edino davčno ugodno spodbujanje privatnih investicij na tem področju, ter kar se tiče lastništva, ugodno okolje, ki bi odgovorne lastnike reicmo motiviralo, da še kaj dokupijo in dosežejo nek konkreten prihodek iz naslova gozda.
Ob stroških mehanizacije, nafte, delovne sile (gozdarji za minimalca ravno ne bodo delali, glede na težke razmere, zakaj navsezadnje bi?) je prevelik davčni primež še toliko bolj problematičen.
Je pa res da sam izkušenj gospodarjenja z gozdom nimam, zato je bilo zanimivo prebrati s strani predhodnih komentatorjev, kakšna je realnost gospodarjenja z gozdom danes pri nas.
Peter Klepec sami lahko vidite, kako je ljubljana zasicena s trgovinami in trgovskimi centri, pa se nove gradijo…kmetje izjemno tezko konkurirajo dumpinskim cenam, ki jih trgovske verige ponujajo za svoje izdelke, vecinoma iz uvoza…ce vas pa tudi to ne preprica, pa se kaksno soboto sprehodite po kaksni od ljubljanskih trznic, malo postojte in opazujte, kaj ponujajo na stojnicah, okoli katerih se gnete najvec ljudi…lahko vam zagotovim, da je tam izjemno malo lokalno pridelane ponudbe
Točno tako.
Bolj nenavadno je, da se že dolgo govori, da slovenski les potihem izginja iz naših gozdov in je prodan na črno. To mene skrbi pa ni videti, da bi te govorice kdo dejansko raziskal. Vem, pa da je Pivčeva zagrizla v jabolko slovenskega gozdarastva, nato so se začele spletke in njen medijski umor.