Bivši direktor NKBM Hauc o prodaji NLB: Cena je primerna temu, da je država onemogočila uspešno prodajo banke strateškemu lastniku

POSLUŠAJ ČLANEK
Cena za delnico NLB-je v prvi javni ponudbi delnic (IPO postopek) postavljena na spodnji meji cenovnega razpona, torej na 51,50 evrov. SDH je po tej ceni prodal 59,1 % delež banke, kar pomeni, da bo v državni proračun kapnilo 609 milijona evrov.

Preostanek do 75 odstotkov minus ene delnice bo država na borzi ponudila naslednje leto in za ta sveženj delnic skušala iztržiti več. A ker se ponovno ni držala zaveze Evropski komisiji, da se dogovorjeni delež v celoti proda letos, omejitveni ukrepi zoper banko, prejemnico državne pomoči, ostajajo, je poročal Radio Slovenija.

Politiki nad ceno večinoma izkazujejo razočaranje, medtem ko poznavalci opozarjajo, da je ta prav posledica ravnanja politike z banko.

Aleš Hauc (vir foto: Linkedin)


Bivši direktor uprave že pred časom prodane državne banke, NKBM, Aleš Hauc, je tako za Domovino dejal, da je cena odraz nekaterih odločitev države, o smiselnosti katerih bi se dalo razpravljati. Najprej, ali je bila pravilna odločitev, da je banko pričela prodajati preko javne ponudbe delnic (angl. IPO - Initial Public Offer).

"Država bo s tem dosegla edino to, da bo zelo razpršila njen delniški kapital. Prišli bodo novi institucionalni lastniki in mali delničarji, delnice banke bodo pričele kotirati na borzah in to za banko ne pomeni nobene nove dodane vrednosti, razen dejstva, da bo prodani kapital banke odslej veliko bolj likviden, uprava banke pa še pod večjim pritiskom, da upraviči zaupanje delničarjev," meni Hauc, sedaj ustanovitelj in direktor ECONCONSULT, poslovno svetovanje, Maribor.

Nadalje bančnik opozarja, da se je glede NLB država izpogajala z EU, da bo zadržala zase četrtino delniškega kapitala plus eno delnico.

"S tem je malodane onemogočila uspešno prodajo banke strateškemu lastniku, kar bi bilo v sedanjih razmerah morda celo ugodneje za uspešnost prodaje banke, kot pa sedaj, ko je obveljal spodnji prag ponudbene vrednosti delnice NLB v procesu javne ponudbe delnic."

Po Haučevih besedah bi namreč NLB s strategom, kot bi lahko bila ena močna nominirana bančna skupina, v primerjavi z IPO pridobila mnogo več.

"Strateg bi verjetno dopolnil upravo banke s svojimi člani uprave, bistveno izboljšal korporativno upravljanje banke, banka bi imela dostop do cenejših virov financiranja in sindiciranih posojil, da ne govorimo o prenosu novih znanj, prenovi poslovnih procesov banke, posodabljanju informacijske tehnologije in o sindikatnih združevanjih bank pri financiranju večjih evropskih in svetovnih projektov in še kaj," našteva Aleš Hauc.

Kdo so kupci NLB? Po neuradnih informacijah Radia Slovenija naj bi bila med institucionalnimi vlagatelji največji ameriški finančni sklad Brandes Investment Partners, ki je kupil 7,6, in Evropska banka za obnovo in razvoj, ki je kupila 6,3 odstotka banke. Mali vlagatelji so imeli na voljo desetino banke, pokupili pa so zgolj dva odstotka oziroma za 30 milijonov evrov delnic.


Na vprašanje ali se da potegniti kakršnekoli vzporednice med prodajo NLB in NKBM, Hauc opozarja, da primerjave ni možno narediti. NKBM je bila namreč v času prodaje v precej manj ugodni poziciji, kot je danes NLB, vrednost bančnih delnic na trgu je bila bistveno nižja, trg še pod vplivom bančne sanacije, odraz tega pa je bila tudi izpogajana prodajna vrednost za NKBM.

Spomnimo, država je junija 2015 NKBM prodala za 250 milijonov evrov. Lastnica je luksemburška družba Biser Bidco, v kateri ima 80 % delež ameriški sklad Apollo, 20 odstotnega pa Evropska banka za obnovo in razvoj.


Še nekaj drugih odzivov:











KOMENTAR: Uredništvo
Iztržena vsota je odraz političnega mešetarjenja s prodajo banke
Cena, ki jo je za prodajo 59 % deleža naše največje in tudi najpogoltnejše banke, NLB, je realna posledica vseh sprenevedajočih se škodljivih odločitev, ki so jih sprejemali odločevalci. In te je iskati v levičarski politični srenji, ki je s pozicije oblasti vodila celoten postopek. Od dane obveze Evropski komisiji, s katero je dobila zeleno luč za davkoplačevalsko rešitev banke pred bankrotom, do gospodarsko nesmiselnih, a politično pragmatičnih prelaganj prodaje na zadnji mogoč trenutek. Polen pod noge višji tržni ceni banke je bilo veliko - od negativnih signalov in neprestanih prelaganj prodaje, do odločitev, da obdrži kontrolni delež (25 % + 1 delnica), ter v lastništvo ne izpusti strateškega vlagatelja, ki bi lahko imel višji delež od države. Zdaj, ko so v doseženi ceni znani rezultati tovrstne za banko in davkoplačevalce škodljive politike, pa se sami nad ceno najbolj zgražajo. Slabo gospodarjenje lastnika z banko se tako ni končalo z davkoplačevalskim reševanjem vsega, kar se je po nasedlih tajkunskih kreditih rešiti dalo, temveč se je nadaljevalo vse do danes, ko je za vse to izstavljen končni račun v obliki prodajne cene, ki bi ob gospodarnejšem ravnanju nedvomno lahko bila višja. A glede na vse kar bi se s to banko, če bi ostala v državnih rokah, še dogajalo, za pričakovane posledice praks, ki se čez noč zagotovo ne bi spremenile (ne pozabite, obsojen ni bil praktično noben bančnik!), prodaja za davkoplačevalce še vedno ostaja najbolj smiseln izhod v sili. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike