"Biti odgovoren umetnik je resno delo." intervju z Jožetom Vidicem (1. del)

Te dni se v Sloveniji veliko govori o kulturi in umetnosti. Daleč najbolj razširjena med vsemi oblikami umetnosti pa je zagotovo glasbena umetnost.

Prav zato smo se v sklopu kulturnega praznika na Domovini pogovarjali z baritonistom Jožetom Vidicem, prvakom SNG Opera in balet Ljubljana ter umetniškim vodjem Slovenskega okteta.

Pogovarjali smo se o stanju kulture v Sloveniji, o tem, kako težko je biti vrhunski umetnik in koliko žrtev je potrebnih za to. Pa tudi o tem, kako pomembna je umetnost za človeka.

Pred dnevi ste končali s ponovitvami opere Don Giovani. Mozart naj bi uverturo za opero napisal zadnjo noč pred premiero. Vi se partituro za opero najbrž dobili prej. Koliko časa vzamejo priprave za tako odrsko postavitev?

Glasbo in besedilo se hitro prebere, potem pa sledi poglobljen študij. S samo partituro sem se ukvarjal približno tri mesece. Mozart je uverturo res napisal zadnjo noč in tudi mi smo delali do zadnjega. Dan po generalki smo še postavljali finale opere in jo dejansko prvič v celoti izvedli na premieri. Pri vsaki operi je tako, da traja študij do konca, do zadnjega trenutka. Tudi tokrat je bil študij izjemno zahteven in naporen. Z vsako reprizo je predstava zorela in menim, da smo naredili dobro predstavo, ki je sad vizije režiserja Diega de Brea. Njegovo estetiko smo postavili na oder, z njo smo se veliko ukvarjali in mislim, da smo naredili tako, kot si je zamislil.

Seveda je lahko umetnik tudi boem. Biti odgovoren umetnik pa je resno delo.

Torej je stereotip o umetnikih kot neresnih in nezanesljivih ljudeh napačen. Koliko je v kulturi prostora za »boemskost« in koliko je trdega dela?

Seveda je lahko umetnik tudi boem. Biti odgovoren umetnik pa je resno delo. V gledališču je nekaj sto ljudi, ki so odvisni od dela na odru in biti eden od glavnih solistov je odgovornost. Tu ni časa za počitnice, za uživanje v lepem vremenu, ampak je potrebno delati. Takrat ko delamo, ko je proces dela skoncentriran in zgoščen, takrat ni časa za nič okoli tebe. Vse, kar ni nujno za preživetje, odpade, počaka. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo zelo marljivi in študiozni. Daleč od tega, da bi bili boemi. Sem pa vesel trenutkov, ko sem prost in si lahko privoščim kaj prijetnega. Ampak vse ob svojem času.

Ste tudi mož in oče. Kako težko je usklajevati družinsko in poklicno življenje?

Zaenkrat nam uspeva. Mislim, da me dobro razumejo. Vsi otroci in soproga so povezani z glasbo. Žena je pianistka, poučuje mlade glasbenike in tudi sama veliko koncertira. Imava podoben urnik. Velikokrat odideva v istem večeru vsak na svoj koncert. Tudi starejši in najmlajši sin se študijsko posvečata glasbi, srednji sicer ne, ampak poje v zboru. Pridejo dnevi, ko v istem večeru stojimo vsak na svojem odru. Morda včasih na začetku ni bilo čisto jasno, kaj ta poklic prinaša, sedaj pa je vsem nam to poznano in nimamo težav. Je pa to način življenja, ki ga moraš sprejeti in ki ga ljudje, ki gledajo od daleč, gledajo z začudenjem.

Čustva nas vodijo, hkrati je pa realno življenje tisto, ki nas opominja in opozarja, da zgolj čustva niso edina, ki naj nas vodijo.

V portretu, ki so ga posneli leta 2013, ko ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, ste rekli, da je oder le iluzija. Pa je res? Kako hitro lahko čustva in emocije, ki jih doživljate na odru odnesejo človeka iz realnosti v vzporeden svet umetnosti?

Skozi življenje nas vodijo čustva, taka in drugačna. Glasba nas vodi, ima nek čustveni zapis, prijeten, vesel, žalosten in tudi odmaknjen. Vse skupaj je, hote ali nehote, del nekih čustvenih zaznav. Čustva nas vodijo, hkrati je pa realno življenje tisto, ki nas opominja in opozarja, da zgolj čustva niso edina, ki naj nas vodijo. Če nas ne vodi razum, zaplavamo in nas odnese.

Kaj je vaše sidro, da vas ne odnese predaleč?

Zavedanje, da je vsak dan nov začetek. Da to, kar sem naredil do danes, ne pomeni nič, če ne bom jutri ravno tako marljiv, kot sem bil včeraj. Vedno znova je potrebno naredit korak naprej. Vsak dan prebrati v knjigi stran več. Mogoče je posebnost našega poklica ta, da je potrebno vedno znova študirati. Zelo malo je vlog, ki sem jih postavil na oder dvakrat ali trikrat. Vsaka nova vloga je motivacija za delo, da se ne prepustim nekemu udobju.

Ste glasbena družina. Vaš oče in stric sta bila amaterska glasbenika, vaš brat je prav tako operni solist in član Slovenskega okteta. Od kje je prišlo to navdušenje za glasbo?

Zagotovo iz družine. Veselje do glasbe izvira iz domačega okolja. Oče je bil ljubiteljski pevec, zanesenjak, ki je ves prosti čas posvetil glasbi in petju. Skupaj z bratom sta v domačem kraju ustanovila oktet in sodelovala v mnogih zborih. Oče me je vozil s seboj na njihove nastope, tako sem jaz doživljal to glasbo in jo sprejemal kot nekaj všečnega, dopadljivega. Nagovarjala me je, nehote sem jo sprejemal in se navdušil nad njo.

Več kot očitno ste te glasbene gene prenesli tudi na svoje otroke.

Oba z ženo sva glasbenika in nikoli nisva izrazila želje po tem, da bi se otroci glasbi posvetili poklicno. Vse kaže, da bodo nekateri od njih stopali po tej poti. Vem, kako neizprosen je ta kruh. Ni varen. Nimaš zagotovljene službe do upokojitve, vedno znova se moraš dokazovati, vedno znova moraš biti dober, da te sprejmejo v nov projekt, da lahko preživiš.

So pa najini otroci posvojili resen pristop do dela, ki so ga videli pri nama z ženo. Občudujem jih, ko vidim, da cele dneve preživijo ob študiju nove literature in študirajo pozno v noč. Imajo resen odnos do študija glasbe in to je tisto, kar je garancija, da res lahko uspeš.

Moja bojazen je bila, da bi to želeli početi, pa ne bi imeli zavesti, da je potrebno za ta poklic tudi trdo delati. Če v tem poklicu ne greš vedno do konca v iskanju ideala, ki mu slediš, potem ni pravega uspeha in zadovoljstva ter si lahko hitro razočaran.

Še vedno ste tudi močno povezani z lokalnim okoljem, kot umetniški vodja sodelujete z oktetom Valvasor. Kako je do tega prišlo?

Pred leti so me prosili za pomoč pri študiju, da bi jih učil, da bi jim odstiral skrivnosti petja in interpretacije skladb. Prva leta smo delali zelo veliko. Sedaj ne prihajam več redno na njihove vaje, ampak samo, ko imam čas in nisem angažiran v teatru ali v Slovenskem oktetu. Takrat se imamo lepo, dobro se razumemo in smo prijatelji. Predani so glasbi in lepo pojejo. Sicer pa so to gospodje, ki so bili in so še vedno zelo uspešni vsak v svojem poklicu. Vesel sem, da se poznamo, ter bogatimo drug drugega.

Zakaj se vam zdi to udejstvovanje na lokalni ravni pomembno?

Da jim povrnem nekaj tega kar sem lahko prejemal tudi sam, ko sem odraščal. Tega ne počnem zaradi denarja. Marsikdo je bil presenečen, ko so se mi ob njihovi 30. obletnici javno zahvalili za moj doprinos in brezplačno vodenje ansambla. V ljubiteljski kulturi je tako, da zbori delajo, pevci prepevajo, dobijo zborovodjo, ki ga dobro plačajo in on z njimi dela. Jaz sem z njimi, ker jim želim nekaj dati, ker smo prijatelji. To delam iz lastnega veselja. Zakaj ne bi dal domačemu okolju del tega, kar sem tudi sam nekoč črpal iz njega.

V današnjem času, ko smo skriti za monitorji, ko mislimo, da se družimo s svetom preko Facebooka in Twitterja, ampak se v bistvu zapiramo, so zbori svetla izjema.

Slovenci veljamo za glasben narod, pevsko-zborovska tradicija v Sloveniji je zelo močna. Tudi sami ste prepevali v mnogih zborih. Zakaj je petje v zboru tako priljubljeno?

Predvsem je to področje, kjer se ljudje družijo. Ob glasbi se sproščajo, in ko so sproščeni in dobre volje, se porajajo dobre ideje. Dejansko so pevska društva velikokrat motorji in snovalci kulturnega življenja v lokalnem okolju. V lokalnem okolju ustvarjajo dodano vrednost in presežek. V današnjem času, ko smo skriti za monitorji, ko mislimo, da se družimo s svetom preko Facebooka in Twitterja, ampak se v bistvu zapiramo, so zbori svetla izjema. Da poješ v zboru, moraš od doma in v njem poiskati sozvočje in harmonijo. Poslušati moraš svojega prijatelja sopevca, da se z njim ujameš, da se z njim lepo in harmonično uglasiš. Zato mislim, da je to pomembno. Tako negujemo tudi harmonijo sobivanja in sožitja.

Pri tej zborovsko-pevski kulturi in tradiciji ima pomembno vlogo tudi Slovenski oktet. V njem prepevate od leta 1996, mesto umetniškega vodje ste prevzeli leta 2008. Kako vi vidite vlogo Slovenskega okteta?

Slovenski oktet je bil v času svojega nastanka velik motor promocije slovenske pesmi. Na osnovi zgleda Slovenskega okteta je nastalo preko 100 oktetov po Sloveniji. Največji tabor zborov v Šentvidu pri Stični je nastal leta 1971 na pobudo Slovenskega okteta, ko je oktet praznoval 20. letnico obstoja. Takrat je Tone Kozlevčar, nekdanji član in organizator koncertov Slovenskega okteta, želel, da v njegovem domačem kraju, kjer je bil prvi koncert okteta, naredijo srečanje, s katerim bi obeležili obletnico ustanovitve Slovenskega okteta. Iz tega se je rodilo srečanje, Tabor slovenskih zborov, ki je danes največja manifestacija odraslih zborov v Sloveniji.

Slovenski oktet je dobro poznan tudi v tujini, še posebej med Slovenci, ki tam živijo. Bi lahko rekli, da oni bolj cenijo slovensko kulturo in izročilo kot to počnemo doma?

Njih se čustveno bolj dotakne. Vsi ljudje, ki živijo izven matične domovine, imajo nostalgijo po rodnem domu, po domači, materini besedi. Če govorimo o Slovencih, ki so izven meja naše države, pa ni treba iti daleč, so Slovenci, ki čutijo, da so Slovenci, ki jih slovenska beseda nagovori in slovenska pesem prebudi globoka pristna čustva, ki so zasejana v njih. Ko jim je oktet po svetu prepeval, so se odpirale najgloblje rane, odpirale najbolj srčne zadeve. Ljudje so sprejemali našo pesem res lepo in srčno. Ni lepšega, kot iti med ljudi in jim predstaviti del naše skupne identitete. Ni lepšega kot to, da lahko nekomu nekaj daš, ga osrečiš. To je naš privilegij.